Ranljivost pa ni le lastnost, ampak tudi sposobnost in izbira, ki jo krepimo skozi življenje.
Tule je za začetek povezava za anketo o ranljivosti:
Če znamo oziroma si dopustimo biti ranljivi, lahko npr. nekaj, kar imamo (četudi ne v izobilju), podarimo, če pa nimamo, preprosto prosimo za pomoč.
Ranljivost je bistvena za to, da imamo lahko stalno odprto srce in ljubezen teče, tako smo zliti z vsem in v harmoniji.
Zato nas vse vabim, da se potrudimo biti ranljivi, da se izrazimo, da se ne skrivamo pred svetom.
Hkrati pa spodbujajmo, spoštujmo in varujmo ranljivost tistih, ki jih imamo radi.
V družini naj bi našli prostor, kjer lahko svojo ranljivost izrazimo brez strahu, saj naj bi si med seboj nudili podporo in varnost. Ranljivosti in šibke točke sprejemamo kot del človeškosti – o njih govorimo, se iz njih učimo in gradimo medsebojno razumevanje. Do ranljivosti bližnjih pristopamo s sočutjem, brez obsojanja, včasih pa tudi z ljubečo hudomušnostjo. Ko je sprejemanje pristno, besede postanejo manj pomembne – tisto pravo se preprosto začuti.
To je moja vizija prave družine.
Na žalost pa v številnih družinah ranljivost in šibke točke članov niso cenjene, temveč se jih zlorablja. Pogosto postanejo orodje za čustveno izsiljevanje, vsiljevanje krivde ali občutkov sramu. Ranljivost se lahko zlorablja tudi za norčevanje, opravljanje, poniževanje ali kot sredstvo za poveličevanje lastnega ega, kadar se ljudje ne zmorejo soočiti z lastnimi izzivi.
Tako je lahko naša življenjska pot pogosto precej zahtevna, ker smo ujeti v vzorce, prepričanja, občutenja, razpoloženja, ki nam ne služijo (pri nekaterih je to vse od rane mladosti) in nas delajo nesrečne. Toda to lahko tudi spremenimo. To počnem z vami vsak dan. Se splača. Ne moremo vplivati na preteklost, lahko pa spremenimo sebe in se prihodnost oblikuje, kot si želimo.
Že danes pa predlagam, da se pri sebi odločimo, da ustvarimo ob sebi prostor, kjer se lahko drugi sprostijo in si upajo biti ranljivi, šibki, pokazati svoje napake. Še prej pa poskrbimo, da najdemo prostor in čas za svojo ranljivost.
Naj bo sledeči teden, še bolje leto, čas za vajo ranljivosti.
Vprašajmo se, kaj skrivamo pred svetom? Kaj se bojimo pokazati drugim?
Mogoče se česa bojimo ali ne maramo, da kaj počnemo, kar okolica mogoče ne bi odobravala?
Ponovimo si vprašanje in zapišimo odgovor vsak dan vsaj 7dni. Nato pa delajmo na posamezni ranljivosti, npr. da si dovolimo iti med ljudi; pokazati si ljudem brez ličil; iskreno povemo partnerju, da ga pogrešamo; šefu sporočimo, da je novi projekt prevelik za nas in potrebujemo pomoč; otroku priznamo, da je tudi nas strah iti na letalo.
Ranljivost ni slabost, temveč most do globljih odnosov.
Hvaležni bodimo za pogum, ki nam omogoča slediti svojemu notranjemu kompasu, živeti sebe in pustiti, da ljubezen teče, tudi takrat, ko prihodnost še ni povsem jasna in bi naši strahovi želeli, da se skrijemo in naredimo zidove do okolice.
Naj vam še malo pomagam, da vam bo lažje pri raziskovanju svoje ranljivosti.
Zakaj se bojimo biti ranljivi?
Ranljivost je del človeškosti, a kljub temu nas pogosto plaši. Ta strah ima globoke korenine v naših preteklih izkušnjah, družbeni vzgoji in našem notranjem dojemanju samega sebe. Ko smo ranljivi, se odpiramo. Razgalimo svoja čustva, misli in dele sebe, ki jih pogosto ščitimo pred svetom. Zakaj je to tako strašljivo?
1. Strah pred zavrnitvijo
Eden najpogostejših razlogov za strah pred ranljivostjo je bojazen, da ne bomo sprejeti, da bomo zato zapuščeni. Če izrazimo svoje prave misli, občutenja in šibkosti, obstaja možnost, da nas bodo drugi obsojali in zatem zavrnili. Ta strah je lahko zakoreninjen v preteklih izkušnjah, ko smo bili odrinjeni ali zasmehovani, ko smo se izpovedali.
2. Sram kot ovira
Sram je močan čustveni odziv, ki pogosto spremlja občutek ranljivosti. Če mislimo, da smo "preveč" ali "premalo" za druge, nas lahko prevzame sram. Ta sram nas sili, da se zapremo in skrivamo dele sebe, ki bi jih lahko drugi obravnavali kot nepopolne oz. (nad/pod)povprečne.
3. Družbene norme in perfekcionizem
Družba pogosto poveličuje podobe moči, popolnosti, uspeha in samozadostnosti. Človeška ranljivost pa se pogosto ne ujema s temi ideali. Občutek, da moramo biti vedno "močni" ali "brezhibni", nas drži v začaranem krogu zatiranja svojih šibkosti. Perfekcionizem nas uči, da je napaka sramotna, in nas odvrača od tveganja, da bi bili iskreni glede svojih slabosti.
4. Nezaupanje
Ranljivost zahteva zaupanje – vase in druge. Toda nezaupanje, ki se pogosto razvije iz preteklih izdaj, lahko ustavi ta proces. Ko ne zaupamo, da nas bodo drugi razumeli ali podprli, se raje zapremo.
5. Strah pred izgubo nadzora
Ko se odpremo, izgubimo določen nadzor nad tem, kako nas drugi dojemajo. Tveganje, da bodo naše ranljivosti napačno interpretirane ali zlorabljene, nas lahko odvrne od tega, da bi se resnično pokazali takšne, kot smo.
Ranljivost je temelj globokih odnosov, pristne povezanosti in osebne rasti. Ko smo ranljivi, dajemo drugim priložnost, da nas spoznajo na globlji ravni, in ustvarjamo prostor za resnično intimnost. Prav tako ranljivost zahteva, da stopimo iz cone udobja in sprejmemo svojo nepopolnost kot del svoje avtentičnosti.
Biti ranljiv ne pomeni, da smo šibki. Prav nasprotno, je znak moči, saj zahteva soočenje s strahovi, sramom in negotovostjo. Ko dovolimo sebi, da smo ranljivi, odpremo vrata k svobodi, kjer se lahko ljubimo in sprejmemo takšne, kot smo – skupaj z vsemi svojimi nepopolnostmi. S tem pa osvobajamo tudi druge. Bodimo sprememba, ki jo želimo videti v svetu.♥🥰
O ranljivosti je bilo že veliko napisanega in rečenega. Zgoraj je le moj zgoščen pogled na ranljivost. Pomembno je, da to vse prenesemo na sebe oziroma ranljivost najdemo pri sebi.
V kolikor koga zanima raziskovanje svoje ranljivosti s pomočjo zelo poglobljenih metod, naj me kontaktira na institut@srecno.org in se pogovoriva, kako mu lahko pomagam. Z dobro pomočjo lahko človek veliko hitreje napreduje.
Obilo sreče ti želim na tvoji poti!♥Agatha
.JPG)
