četrtek, 24. maj 2018

Prepuščanje - vaja

Veliko škodljivih vzorcev lahko ozavestimo, spremenimo, mariskatero neprijetno čustvo, občutek odložimo z dihanjem, drugimi tehnikami, določene stvari moramo pa samo doživeti oziroma preživeti.

Tako vam pogosto pravim, da se samo prepustite.


Ker mi mnogi večkrat pišete, kaj to pomeni, vas bom na kratko vodila skozi vajo.

Pri tem vas opozarjam, da v kolikor ste v slabem psihičnem stanju, tega nikakor ne počnite sami, ampak poprosite neko stabilno osebo, če se le da nekega terapevta, strokovnjaka s področja človeške psihe.

Kako se torej najlažje prepustimo življenju?

Naj nam vsem pomaga tale vaja:

»Samo obmirujmo.

Fokus dajmo na levo roko, nato desno, pa levo nogo, desno nogo.

Predstavljajmo si, da smo znotraj telesa in da so naše meje naša koža.

Mi smo torej znotraj v telesu.

Sprostimo vse mišice, kite, zatem celo telo, vsako celico posebej.

Nato si zamislimo, da okrog nas divja sunkovit veter, ki predstavlja življenje.

Pustimo, da se nad našim telesom zgodijo vse grozote.

Nič se bati tega. To je samo vaja prepuščanja.

Po vrsti si predstavljajmo, da smo del najhujših grozot tega sveta.

Ne ukrepajmo, samo pustimo, da se vse zgodi. Smo sredi dogajanja.

Končamo, ko začutimo, da imamo dovolj in smo dojeli prepuščanje življenju. Kar pa ne pomeni, da postanemo pasivne žrtve!!! To so povsem druge stvari.

V kolikor se prvič ne uspemo dovolj prepustiti, vajo po potrebi ponavljamo.

Pri tem bodite resnično dovolj kritični do sebe, ali ste v takem psihičnem stanju, da zmorete čez tako močan proces. Tekom procesa se namreč lahko sprožijo razne travme v naši podzavesti.

Pa uspešno prepuščanje ♥♥♥ Agatha


Inštitut za sr(e)čno družbo

sreda, 2. maj 2018

Mesto je živo, je del narave

Prvomajski prazniki so mimo. Veliko se nas je potepalo po bližnjih in daljnih mestih.

Ker pa sem ter tja poslušam o tem, kako so mesta mrtva, kako tam ni narave, bom podelila svoje dojemanje mest.

Pa to ne pomeni, da imam rada beton. Ljubim zeleno. Celo v mestu ne morem živeti ne da bi gledala v zeleno. Včasih me strese ob težkih energijah v velikih modernih železnih stolpnicah, z grozno razsvetljavo, ki te v eni sami uri bivanja v njej popolnoma izčrpa.



Vseeno, mesto je tudi narava.

Pogosto poslušam, da je mesto mrtvo, da v njem ni življenja.

Je to res?

Ko greš s srcem po mestu, vidiš, da ima vsako svojo dušo, svoje zgodbe…

Stara mestna drevesa nežno prišepetavajo modrosti življenja…

Ptice pričajo o bedi in lepoti vsakdana…

Stare človeške mojstrovine pripovedujejo doživljaje številnih rodov…



Vse je živo. Vse živi. Vse ima svojo izkušnjo in modrost – prav vsaka bilka v razpoki betona, mravljica na novi lesketajoči se klopci, reka, ki se kot najelegantnejša dama vije skozi rečno strugo, ki so jo skozi različne postopke melioracije določili nekdanji mestni veljaki.

Vse se želi izpovedati.

Mrtvo doživlja mesto le mrtvi človek…

Veliko življenja v zelenju in betonu vam želim ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

torek, 1. maj 2018

O izgorevanju otrok v Oni

Srčno vas vabim, da si priskrbite torkovo Delo z dne 17.4.2018 in njegovo prilogo Ono. V njej je namreč objavljen moj prispevek o izgorelosti 

»Ustavimo epidemijo izgorelosti pri otrocih«.

Hvaležna bom, če preberete in delite tale moj prispevek s prijatelji ♥♥♥

Raziskave kažejo, da so otroci izgorelih staršev bolj nagnjeni k izgorevanju.

Ali otroci resnično že izgorevajo? Ja, žal ta proces poteka vse od otroštva in spodnja starostna meja, pri kateri človek kaže jasne znake izgorevanja, se žal znižuje.

V prispevku pišem, kako lahko odrasli konkretno pripomoremo k temu, da bodoče generacije ne bi izgorevale.

Imejmo se radi in postavimo meje ♥♥♥ 



Žal vam še ne smem priložiti celega prispevka. 

Nekaj malega za pokušino pa vseeno:

»… pri tem pa izgorelosti ne smemo enačiti z utrujenostjo, ko neko določeno obdobje delamo preveč. Pride situacija ali skupek dogodkov, ki od nas zahtevajo, da posvetimo nekaj več časa in pozornosti neki obveznosti, kar nam jemlje veliko energije. Imamo občutek, da smo na koncu z močmi, a čim se ta neprijeten del življenja zaključi, kaj hitro pridobimo na življenjski energiji in se naše telo vrne v bolj ali manj normalno delovanje …«

»… okolica, ki torej spodbuja posameznika, ki bi lahko potencialno izgorel, lahko pomaga preprečiti veliko škodo, ki jo povzroči izgorelost na vseh nivojih. Težava pa nastane takrat, ko se posameznik z veliko strahu, da ni dovolj dober, znajde v okolici, ki ga ne podpira …«

»… žal ali pa k sreči nihče ne izgori v nekaj mesecih. Izgorelost se spočne v otroštvu in se nato tiho razvija tekom življenja… «

»… odrasli moramo tako najprej pri sebi zagotoviti notranji stav, da resnično vemo, kdo smo, kaj želimo od življenja in otroka. Poskrbeti je torej treba na prvem mestu za svojo samopodobo. Otroci temu sledijo… «

Sr(e)čno, cenite se, Agatha ♥♥♥


Inštitut za sr(e)čno družbo