ponedeljek, 12. december 2016

Ljubezen ni dovolj ...

Mnogokrat slišimo, da naj se dva imata rada, da naj se ljubita, pa bo vse v redu.

Toda žal to ni vedno tako.

Pri meni je bil na AI-coachingu pred kratkim gospod, od katerega se žena ločuje. Pa ne zaradi tega, ker se ne bi ljubila. 

Temveč zato ker se ob njem ne počuti dovolj dobro. Vsa leta, kar sta skupaj, trpi zaradi manjvrednostnega kompleksa. Žal tega pritiska ni več zdržala, zato je zahtevala ločitev.

Žalostno. A tako je.

Ljubezen sama zase ni dovolj. 

(Pri tem seveda ne govorim o ljubezni v širšem smislu, kot ravni zavesti.)

Če želimo živeti in uživati ljubezen z nekom, morata za to oba čez svoje strahove in blokade.

To vam pišem za to, ker imam takih primerov veliko preveč.

Žalostno je, da ne manjka ljubezni med pari, žal pa je med njimi preveč blokad, da bi jo uspeli živeti.

Zato se vprašajte, koliko si vi dovolite uživati v ljubezni in koliko do sebe spustite partnerja ali potencialnega sanjskega partnerja?

Želim vam obilo poguma za ljubezen :) ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

Si dovolite izražati čustva?

Sem kdaj slabe volje, žalostna, jezna … ?

Seveda sem.

Z jezo kot tako ni nič narobe, z žalostjo tudi ne.


Kaj pa vi?

Si dovolite izražati čustva?

Pogosto vidim pri strankah na AI-coachingih, da so ljudje zaradi vzgoje ali drugih okoliščin potlačili čustva.

To lahko povzroča na dolgi rok hude blokade, lahko celo bolezni.

Zato je prav, da si dovolimo biti čustveni.

Pa četudi je danes moderno, da smo vsi nasmejani, brez problemov, strahov, kot iz škatlice.

Ko govorim o sreči, ne pomeni, da kratkotrajno čustveno neravnovesje ali slabo počutje, ni sprejemljivo ali celo zaželeno.

Tako vsaj lahko vemo, ali počnemo prave stvari.

V kolikor pa se pogosto počutimo slabo, se znajdemo v določeni situaciji, ko smo na primer dlje časa nemočni ali žalostni, takrat se vprašajmo, kaj počnemo takega, da se nam to ponavlja.

Mogoče smo tako navajeni nekega čustva, da se tega sploh ne zavedamo več.

Zato se vprašajmo, koliko se smejimo?

Nam srce igra ali je mrtvo?

Lahko smo tudi stalno depresivni ali melanholični in smo pozabili, kako je biti živ.

V kolikor nam to ni všeč, nas moti, kakorkoli ovira, da bi nam bilo lepo v življenju, lahko to spremenimo.

V takih primerih je dobro, če najprej sami raziskujemo, kako spremeniti naša neprijetna občutenja, čustva. V kolikor nam pri tem zmanjka znanja, volje ali pa bi želeli stvari hitreje predelati, je na voljo veliko različnih pomoči od zunaj, v obliki terapij, tečajev, delavnic itd.

Uživajmo v vseh barvnih paletah življenja ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo


sobota, 19. november 2016

Kako in čemu torej narediti obred?

Ko imamo delavnice, vam pogosto rečem, da prinesite kakšno malenkost za pojesti za namen daritve. 

Pa dobim potem pogosto vprašanja, za kakšne daritve in obrede gre. 

Kako in čemu torej narediti obred?

Kaj je to za ena mistika, čaranje?

Obred, ritual je po domače povedano skupek nekih gest, dejanj, formulacij in invokacij, ki jih pogosto spremljajo tudi glasba, petje, ples, z namenom, da oseba, ki ga izvaja, izraža svoj odnos do svetega. V različnih tradicijah po svetu uporabljajo obrede običajno z namenom, da se za nekaj zahvalijo bodisi da prosijo za nekaj.

To počnem tudi jaz. Ne počnem nekih javnih obredov s točno določeno obliko, ampak intimne obrede z namenom priprošnje oziroma zahvale. Nobeni svetovni tradiciji ne sledim povsem dosledno, ampak izvajam obred v skladu s trenutnim namenom in tistimi bitji, katerim je obred namenjen. 

Običajno se tako bodisi umirim pri oltarju v svojem domu ali pa najdem začasni oltar kje v naravi.

Oltar pripravim v skladu z namenom le-tega in razpoložljivostjo v danem prostoru in času. 

Običajno kot daritev priložim nekaj hrane od enega izmed obrokov tistega dne, dodam kako jabolko, med, olje, maslo, oreške, kakav, čokolado, rozine… 

Nato se bitjem, katerim je namenjen obred oziroma daritev (duhovi prostora, angeli, vodniki, reiki mojstri, predniki itd.), bodisi zahvalim bodisi jih kaj poprosim. 

Nekaj časa še postojim pri oltarju, se kaj pogovorim z bitji.

Pred leti je bilo tudi meni osebno grozno darovati hrano. Od malega sem bila naučena, da se ne sme niti grižljaja hrane vreči v smeti. Še suh kruh smo spravili v neko jed ali ga popekli v pekaču. Hladilnik je pri meni vedno pod kontrolo. Hrane se ne meče stran! 

Tako nisem mogla verjeti, kako ljudstva, ki so praktično lačna, darujejo hrano. 

Toda s časom sem videla, kako so bitja, energije, ki jim daš košček kruha, dva bonbona, pol jabolka, žlico dobre juhe, hvaležna.

V bistvu gre zato, da damo od sebe nekaj najboljšega. Učimo se hvaležnosti do stvarstva in nismo navezani na stvari, pa četudi nam veliko pomenijo.

Zato spodbujam obrede in daritve, da se zavemo svoje majhnosti, ponižnosti, hvaležnosti do stvarstva in povezanosti z vsem. 

Tak kratek obred je čudovita oblika meditacije pa tudi nam pomaga pri spoznavanju tega, kaj si dejansko želimo. Vsaka priprošnja ima namreč možnost, da se uresniči. 

Tak obred lahko naredimo, kadarkoli to začutimo. Prijetno ga je izpeljati v družinskem krogu ob kakšen prazniku in nameniti daritev ter zahvale svojim prednikom. Sicer pa so že naši predniki take in drugačne obrede opravljali ob vseh večjih življenjskih prehodih in menjavi letnih časov. 



Ker ste me že večkrat nagovarjali, bomo konec decembra imeli kratko delavnico kako narediti tak obred zase in svoje bližnje (bomo pa tudi rekli kaj o drugih tradicijah po svetu).

Kogar zanima, da bi se nam pridružil, srčno vabljen, da pošlje sporočilo za dodatne info ali prijavo na institut@srecno.org.

Pa naj bo vse, kot si vaše srce želi :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo






nedelja, 13. november 2016

Kdo zna plesati in peti?

Polna luna je že od nekdaj čas za ogenj in žur ob njem ♥


Naši predniki so redno peli, plesali in igrali na različna glasbila ob zakurjenem ognju. 

Glasba naj bi zdravila dušo in telo.

Šamani po svetu naj bi nas ob srečanju prvo vprašali, kdaj smo nazadnje plesali, peli, pripovedovali zgodbe ali sedeli v tišini.

Ali sploh kaj od tega počnemo sami? 

Hm…

Vsi znamo plesati in peti 

… samo ne tako kot bi morda rad naš ego :) 

Ker mi smo glasba :)

Samo se tega po večini na zavedamo :) 

Ko se ob glasbi umirimo, telo samo odreagira na svoj najboljši, edinstven način ter pleše in poje.

Tudi sama sem imela izgovore… ne morem, ne znam… a to je rekel ego… telo pa zna.. pa četudi ven pride samo en korak, en krik bolečine… 

V 1. razredu nas je razredničarka vsa dekleta poklicala pred tablo in nas poprosila, da zaplešemo balet ob neki prijetni glasbi, ki jo je predvajala. 

Takrat pojma nisem imela o baletu, a ko smo končali s tistim plesom, me je tovarišica izbrala, da sem na neki prireditvi sama plesala pred celo šolo. 

To je bil moj najboljši, najbolj popoln nastop. Vsi so ploskali. Nisem imela občutka, da sploh nastopam. Uživala sem. 

Ta nastop je bil vse do zaključka magisterija moj edini nastop, ko sem bila brez treme, brez strahov, blokad, in se nisem bala, ali bom zaigrala na pravo noto ali bom izgovorila natanko tisto pravo besedo. Nastop je bil res popoln. 

Zlila sem se z glasbo. 

Bila sem jaz jaz.

To pa je bil tudi moj zadnji plesni nastop. 

Baletna šola je bila dve uri vožnje stran. Drugih plesnih šol v bližini tudi ni bilo. 

S tem dogodkom pa sem tudi pozabila, da sem glasba.

Ko pa sem pozabila, da sem glasba, sem pozabila, kdo sem. 

A ko se dovolj časa iščeš, prideš do tega, da se enkrat znova najdeš.

Želim, da bi se to čim prej zgodilo vsem.

Obilje užitka vam želim ob polni luni v svoji glasbi na tak ali drugačen način :) ♥♥♥ Agatha 


P.S.: Še vprašanje za šolnike in starše… koliko dovolimo otrokom, da ostanejo oni oni?

Inštitut za sr(e)čno družbo












četrtek, 10. november 2016

So moška in ženska dela?

Se strinjate, da ni dobro kar povprek deliti dela na moška in ženska? 

So samo dela, pri katerih si s srcem in taka, ki pač niso v skladu s tabo ♥♥♥ 

Danes sem pomagala pri reševanju travme mlade ženske, ki nikakor ni našla poguma, da bi dokončala fakulteto.

Ko je bila stara tri leta in je želela očetu pomagati v delavnici, jo je ta v delovni naglici odslovil, češ da naj mu da mir pri pomembnem delu in naj se gre igrat ženske igre. Deklica je bila v svoji otroški zagretosti, da bi pomagala očetu, globoko prizadeta in del nje je ostal zamrznjen v tistem trenutku. 

Kot študentko jo je vleklo opravljati moški poklic, pri čemur je fakulteto opravljala z odliko, dokler se ni tik pred diplomo aktivirala stara travma. 

Tudi mene so odslovili, ko sem želela pomagati pri moških delih. Ko sem bila majhna, je bila namreč v širši okolici miselnost, da pač ženske opravljajo moška dela, ženske pa ženska.

Žal to zaznam še danes pri številnih strankah, ko si ne upajo početi tistega, za kar so rojene, ker se bojijo družbene nesprejetosti. 

Pa ne gre za to, da bi zdaj vsi opravljali vsa dela. Seveda 50 kilogramov cementa lažje prenese moški, ki je visok dva metra, kot ženska, ki sama tehta manj kot 50 kilogramov. Gre za to, da smo mi mi. Lahko visoka ženska prenaša hlode v gozdu, če si to želi njeno srce. 




Mogoče bo komu v navdih tale video:


Da bi nas čim več zbralo pogum za svoje poslanstvo in tako širilo srečo :) ♥♥♥ Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbo

sreda, 12. oktober 2016

Kdo je duhoven?

Vsi smo del nekega sistema, tako družinskega kot drugih sistemov okrog nas. Bolj ko se tega zavedamo, bolj lahko razumemo svoje delovanje in vso okolico okrog sebe. Vseeno ne moremo kriviti sistema za svoje neuspehe. Resda si je nekdo kot duša izbral tako družino, da ga s sistemskega vidika ne podpira najbolj na poti uspeha, toda

ko sledimo srcu, vedno pridemo do tistega, kar nas osrečuje.

Zato se nas vse več obrača vase in iščemo tisto, kar nam preprečuje, da bi bili srečni.

Duhovnost se tako počasi vendarle vrača v vsakega človeka.

Duhovnost ni stvar, ki se jo zapre v cerkve in templje.

Duhovnost je del nas ves čas in povsod.

Številne visoko razvite duše so danes na Zemlji, da nam pomagajo dvigniti zavest, pa niso nujno v podobi duhovnih učiteljev, ampak so lahko na mestu državnih uradnikov, finančnikov, glasbenikov, mehanikov, odvetnikov, vratarjev, torej na povsem posvetnih delovnih mestih ali vlogah. Njihova naloga je, da v svoji okolici s svojim zgledom odpirajo srca in širijo svoje modrosti.

Tako nikoli vnaprej ne vemo, ali stoji nasproti nas veliki učitelj.

Zato bodimo spoštljivi do vsakogar, četudi gre za navadno čistilko ali brezdomca v parku.

Pa tudi če smo sami na primer na pomembnem položaju v gospodarski družbi ali pa hišnik, delajmo na sebi, saj vsakomur, ki stopi v našo bližino, osvetlimo njegovo pot na tak ali drugačen način.

Ko se na primer začnemo ukvarjati z Usui reikijem, reiki vodniki in mojstri z drugih ravni stalno delajo z nami, ne glede na to, kako s posvetnega vidika »nepomembno« funkcijo opravljamo v družbi. Tako je lahko naš vpliv na okolico bistveno drugačen, kot bi na prvi pogled pomislili.

Zato nikoli ne presojajmo ljudi, kdo je koliko »duhoven«.



Ključno je, da smo zadovoljni tam, kjer smo, ter širimo srečo in ljubezen na svojem malem koščku Zemlje.

Obilje ljubezni vam želim ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Ali rešujete vaše partnerstvo pravočasno?

Konec prejšnjega tedna sem pomagala reševati zakon dvema paroma. Čim sta me kontaktirala, sem s pomočjo njihovih višjih jazov lahko uvidela, da sta to para, kjer si partnerja sicer želita biti skupaj, a sta se izgubila nekje v dnevnih težavah.

Pri prvem paru smo, ko sta prišla k meni, ugotovili, da se moški v desetih letih še nikoli ni popolnoma spustil v odnos. Bal se je namreč, da bo kaj zamočil in je zato raje sedel na kavču in se izogibal družinskim zadolžitvam. Bežal je tudi v posel. Ko pa je že bil prisoten doma, se je skrival v svoji votlini, tako da ne otroka ne žena niso imeli občutka, da je prisoten. Žena je tako z leti skoraj obupala, da ga bo še kdaj dobila iz jame. Vse, kar je do tistega trenutka storila, je bilo namreč zaman.

Moški je v pogovoru s svojim višjim jazom ozavestil, da je čas, da se loti hišnih opravil, pa četudi bo kdaj kaj zamočil. Žena pa se je odločila, da ga bo pri tem spodbujala in mu ne bo težila, v kolikor kaj ne bo tako popolno narejeno, kot bi to ona rada. Sama ima namreč težave s perfekcionizmom po svoji mami, zato bo morala biti pozorna na to, kako bo odreagirala na moževo pomoč. Moški se bo poleg tega posvetil tudi otrokoma, saj je tekom našega srečanja dojel, da je dovolj dober, tak kot je, in da mu ni treba nič posebnega početi, da bi bil dober oče. Otroka želita namreč samo to, da je prisoten in jima nakloni svojo pozornost.




Drugi par pa se je ujel predvsem pri tem, da je v svoje partnerstvo prinesel obe mami. To je postalo še bolj očitno, ko se je rodil otrok, saj je bila ena izmed babic stalno v njunem stanovanju in postala praktično hišni gospodar. Mož, ki je delal zdoma, se je vedno bolj nerad vračal domov, saj ni čutil, da je stanovanje tudi njegovo. Žena je s svojo mamo zasedla vsak kotiček in ko je pozno prihajal domov iz službe, ga je pričakala vsa histerična, v pričakovanju njegove pozornosti. Mož se je vedno težje vračal domov, saj ga tam nista čakala mir in njegov prostor, kjer bi se lahko spočil in napolnil baterije za nove izzive. Par, sicer poln ljubezni, se je tako skoraj izgubil v dnevnih problemih. K meni sta prišla vsak v svojih zidovih, s srci polnih bolečin.

Iz odnosa je par moral najprej izločiti svoji sicer ljubeči mami in ponovno dati prednost svojemu partnerju. Kar pa ne pomeni, da babici nista več prihajali k njim. Partner je dobil ponovno prednost tudi pred sinom, ki je postajal vse bolj naporen in ni hotel zaspati, saj je čutil konfliktno situacijo med staršema in se je bal, da ju izgubi. Sčistili smo vse ovire v komunikaciji zakoncev in med njunima srcema, da sta se ponovno lahko povezala in začela reševati življenjske izzive z ljubeznijo kot prijatelja in ne kot sovražnika. Pogledala sta tudi, kaj narediti s stanovanjem, da bo to ponovno postalo njun skupen dom, v katerem lahko naprej gradita srečno partnerstvo.

Po številnih podobnih zgodbah, vas lepo naprošam, da vsak konflikt v partnerstvu rešujete sproti. V kolikor tega ne znate ali zmorete sami, se obrnite name ali poiščite drugo pomoč. Zgornja para sta se veliko predolgo zgubljala v temi, namesto da bi spotoma reševala težave in živela v ljubezni, saj se partnerja v osnovi ljubita.

Če se torej težave v vašem partnerstvu nabirajo, jih rešite sproti, sicer lahko ljubezni polna partnerstva s časom razpadejo. Tudi take primere imam, ko žal ni več poti nazaj. V takih primerih ozavestimo lekcije, sčistimo bolečine in pogledamo, kaj je potrebno narediti, da bo prihodnje partnerstvo za vsakega od partnerjev v razhodu bolj osrečujoče.

Pa obilje ljubezni na vsakem koraku :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Vaš dom tudi potrebuje vašo ljubezen

Imate svoj dom?

Se kdaj vprašate, kaj vam pomeni dom?

Ali komaj čakate, da pridete domov?     

Kako deževno popoldne si tako vzemite čas, da na dom pogledate z ljubeznijo, ne le kot nepremičnino, prostor za odlaganje, zabavo.

Dom naj bi bil prostor, kjer lahko varno poženemo korenine, smo sami s sabo in svojimi najdražjimi ter snujemo svoje sanje za na primer potepanje po mami Zemlji.  

Žal pa opažam, da zaradi različnih razlogov številne stranke nimajo primernega kotička v svojem stanovanju, kjer bi se lahko docela sprostile in živele sebe.



Zato vsake toliko sčistite prostor v stanovanju z žajbljevim kadilom ali s čim drugim, nato pa se z vsemi stanovalci vašega stanovanja usedite na kavč in prižgite svečko za duha prostora. Lahko ga tudi pokličete in se pogovorite z njim, ali je zadovoljen z vami ter ali vas podpira. Lahko mu podarite kaj sladkega. V kolikor se vam to zdi čudno, so že Rimljani poznali hišne duhove Lare, v Afriki pa še danes pokopavajo domače ponekod celo v hišah, saj verjamejo, da jih duše preminulih varujejo.

Za tem pa se še pogovorite najprej vsak s sabo, nato pa med sabo, kaj vaš dom potrebuje, da bi se vi vsi v njem počutili dobro. Mogoče kak prostor potrebuje novo barvo, nov kos pohištva, mogoče več rož? Mogoče manjka le kanček več urejenosti ali čistoče? Lahko pa se je prostor zaradi kakega težkega obdobja v vašem življenju napolnil z žalostjo in prostor potrebuje kakšno zabavo, veselo glasbo, da se sčisti in napolni z radostjo in smehom? Ali so vsi člani gospodinjstva zadovoljni s prostorom kot takim? Ali ima vsak svoj intimen prostor ali kotiček, ki mu ustreza?

Z ljubeznijo poglejte na prostor kot bitje, kaj dejansko potrebuje.

V kolikor želimo od prostora kaj dobiti, moramo prostoru nekaj dati.

Uživajte v svojem domu :) ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Ali se ljubimo resnično?

Najprej ljubimo sebe, da lahko potem tudi druge.

No, težko je reči, kaj je kura in kaj jajce, toda kolikokrat se sploh vprašamo,

ali se resnično ljubimo.

Na AI-coachingu je na primer te dni resni in vestni direktor presenečen ugotovil, da ni težava v ljudeh okrog njega, ampak v njem, saj ima strah, da ni vreden ljubezni in se ne ljubi dovolj, zaradi česar najbližjih ni spustil do sebe.


Namesto, da za pomanjkanje krivimo okolico, se obrnimo v sebe in poglejmo, kaj nas ovira, da bi želeno prišlo k nam.

Obilje ljubezni ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

torek, 04. oktober 2016

Ali preveč obljubljate?

Ali preveč obljubljate oziroma ali vas zanima, zakaj imajo nekateri »bolezen«, da stalno nekaj obljubljajo, potem pa ničesar ne izpolnijo?

Pri meni je bila te dni na AI-coachingu sicer zelo uspešna podjetnica, za katero sva ugotovili, da ima hude poslovne težave, ker vsem vse obljubi, potem pa večine tega ne uspe izpolniti. Na najinem srečanju je gospa videla kar nekaj preteklih življenj, kjer je to že počela. Ob tem sva sčistili številne blokade v zvezi z neizpolnjenimi obljubami. Ključni za vsemi temi obljubami pa je bil njen strah izgube, predvsem tistih, ki jim ni znala reči ne, ker jih ni želela izgubiti. Zato je na koncu v teh življenjih običajno izgubila vse, ki so ji veliko pomenili v življenju, pa še na beraški palici je pristala, saj je od nje odteklo vse premoženje.

Preden obljubimo karkoli, se zato raje vprašajmo, ali bi srce mogoče raje reklo ne, in se šele nato odločimo izreči obljubo.

Čim manj neizpolnjenih obljub in obilje ljubezni :)
♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

sreda, 31. avgust 2016

Srečni starši – srečen otrok

Srčno pozdravljeni,

šolske počitnice se končujejo in nekatere starše že skrbi novo šolsko leto.

Te dni se je tako pri meni oglasila pozorna mama, ki jo je skrbelo, kako lahko najbolj poskrbi za to, da bi hčerka čim bolj uspešno začela novo šolsko leto. 

S pomočjo hčerkinega višjega jaza sva z mamo ugotovili, da hčerki nič ne manjka in je sama za sebe srečna. Toda mama ni bila srečna, saj je imela težave v službi in z nekaterimi odnosi, kar pa je podzavestno bremenilo tudi hčerko, saj je marsikatero mamino breme prevzela nase. Poleg tega so hčerko ubijala mamina pričakovanja, ki se jih slednja sploh ni zavedala. Mama se je trudila biti idealna mama in hčerki omogočiti popolno otroštvo ter s tem možnost lepega življenja. Iz svojih strahov je tako hčerko zasula z marsičem, česar ona sploh ni potrebovala. Hčerko pa sta občutek krivde in strah, da ne bo dosegla maminih pričakovanj, vedno bolj bremenila, kar se je izkazalo že konec preteklega šolskega leta, ko ni več hotela v šolo in je popustila pri ocenah. 

Višji jaz je mami lepo razložil, kaj naj počne, da se reši težav v službi in posledično razreši tudi svoje odnose. 

Poleg tega ji je pojasnil, da morajo najprej starši biti srečni, šele nato je lahko otrok srečen.

Starši, ki se na primer počutijo kot žrtve, nehote prenašajo svoja bremena na otroka.

Ob srečnih starših pa ima otrok dober zgled za življenje, starši mu v veliki meri tlakujejo pot do tega, da izpolni svoje potenciale. 

Višji jaz pa je prej omenjeno mamo tudi poučil, da mora zavestno sebe ločiti od hčerke, čemur sem priča na naših mnogih srečanjih.

Starši naj bi sebe čim prej ločili od otroka kot bitja. 

Starši, predvsem mame, se namreč pogosto predolgo istovetijo z otrokom. Bolj mu koristijo, v kolikor ga gledajo kot na samostojno bitje poleg sebe. Tako mu čim prej dopustijo samostojnost in svoje pravice ter obveznosti. Mame tako ne delajo šolskih nalog, temveč otroku kvečjemu pomagajo pri tem ipd. Tako lahko od zunaj, ko niso na istem čolnu, čuteče pomagajo otroku po še tako razburkani življenjski poti. 

Poleg tega starši naj ne bi prenašali smisla svojega življenja na svojega otroka, ker lahko slednjega breme osrečitve starša tudi pokoplje. 

Pogosto se tako name obrnejo mame, ki živijo samo za srečo svojega otroka in ga s svojo »ljubeznijo« skoraj zadušijo.

Tako je bila pri meni na primer te dni mama 40-letnega sina, ki je trpela, ker je sin trpel. Vse življenje je namreč živela za to, da bi bil sin srečen. Smisel življenja je potisnila v roke svojemu sinu. Višji jaz ji je razložil, da sin pač gre čez neke življenjske preizkušnje v svoji mladi družini, ki sicer niso najlažje, a da mu mama ne more nič pomagati pri tem, če je vsa žalostna in joka. Sinu lahko pomaga s pokončno držo, tako da vzame svoj smisel nazaj v svoje roke in razreši svoje vzorce in težave ter postane vesela babica. 

Da povzamem, smisla svojega življenja in svojih pričakovanj ne prenašajmo na svojega otroka ter ga obravnavajmo kot samostojno bitje :) ♥♥♥

Z ljubeznijo :) Agatha ♥♥♥


Inštitut za sr(e)čno družbo

ponedeljek, 22. avgust 2016

Navezanost ni ljubezen!

Trudimo se, da nismo na nikogar navezani.

Navezanost ni ljubezen!

Nikogar si ne moremo lastiti. Od nikogar ne moremo zahtevati, da je z nami v kakršnemkoli odnosu.

Lahko si želimo partnerja, s katerim smo srečni, a ne moremo zahtevali od stvarstva, da nam da natanko določeno osebo.

Pogosto k meni pripeljejo stranke njihovi pokojni partnerji, starši ali prijatelji, ker jih one ne spustijo, da zapustijo to realnost in gredo novim dogodivščinam naproti. Pokojni si želijo iti svojo pot, njihovi dragi pa jih nočejo spustiti.

Višji jaz je gospe, ki ni želela spustiti pokojnega partnerja, na našem srečanju to lepo razložil skozi čudovite prispodobe. Rekel je takole:

»Življenje je ples. Soplesalci se stalno menjajo. Z nekom plešeš minuto, z drugim dve uri, s tretjim tri dni, s četrtim pet mesecev, s petim celo življenje, s šestim pet življenj in tako dlje. Od nikogar ne moremo zahtevati, da z nami pleše več kot toliko časa. Zato je prav, da pokojne spustimo, da gredo svojo pot.«


Bodite na plesu, dokler uživata oba soplesalca, ker je to za oba in vse stvarstvo najbolje :) ♥♥♥

Z ljubeznijo :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo





sreda, 01. junij 2016

Kako lahko vsaka mama pride do najboljših informacij, kako poskrbeti za svoje otroke?

Srčno pozdravljeni,

tale intervju spodaj je nastal v pogovoru 

s čudovito novinarko Mojco Koprivnikar za Laluna Magazin


V njem delim svoje izkušnje, kako lahko vsaka mama pride do najboljših informacij, kako poskrbeti za svoje otroke.


Raziskave vedno bolj potrjujejo, da otrok v materinem trebuhu zelo jasno zaznava, kaj se dogaja z materjo in v njeni okolici ter v kakšnem odnosu sta z očetom otroka. Mi smo potovali še globlje in raziskali čas pred spočetjem: «duše se že pred rojstvom dogovorijo za to, da se srečajo. Spočetje je namreč vedno posledica dogovora treh duš, tako kot je nek odnos dogovor dveh duš. Otrok si vedno izbere tisto družino, kjer bo imel najboljše pogoje, da predela lekcije, ki si jih zada za prihajajoče življenje.« pravi Agatha Kopač, regresoterapevtka, svetovalka in Al-coach. Poglejmo…

Modrost, ki pripoveduje o preteklih življenjih pravi, da si vsak izbere svojo družino, lekcije, karmo itd. Torej, lahko že pred rojstvom otroka delno "napovemo", kaj v osnovi prihajajočo dušo čaka? 

Sem regresoterapevtka, a glede na zadnja dognanja kvantne fizike in moje izkušnje iz terapevtske prakse bolj verjamem v obstoj paralelnih realnosti. Torej, verjamem, da se vse realnosti dogajajo istočasno, ne zaporedoma. Le naš um je narejen tako, da dojemamo te realnosti kot neko zaporedje. Sicer pa so vse te realnosti povezane in vplivajo ena na drugo. Posamezne lekcije tako lahko predelujemo več življenj, vse dokler jih ne dojamemo. Tako se duše že pred rojstvom dogovorijo za to, da se srečajo. Spočetje je namreč vedno posledica dogovora treh duš, tako kot je nek odnos dogovor dveh duš. Otrok si vedno izbere tisto družino, kjer bo imel najboljše pogoje, da predela lekcije, ki si jih zada za prihajajoče življenje. Zato je vsaka mama najboljša mama, ne glede na to kakšna je. Seveda pa to ne pomeni, da se staršem ni potrebno truditi biti najboljši glede na svoje zmožnosti in stopnjo zavesti. Tudi starši se namreč odločijo za lekcijo starševstva z nekim razlogom in njihova naloga je le-to oddelati. S pomočjo povezovanja s svojim višjim jazom lahko tako bodoča mama kot oče izvesta že pred rojstvom otroka, kaj zajema njuna lekcija. Je pa ta informacija lahko premalo, da bi iz nje lahko logično sklepala, zakaj bo prišel nek otrok ravno v njuno družino. Da bi starša torej izvedela, kaj si je otrok izbral kot svojo lekcijo, jima lahko pomagam vse od časa nosečnosti dalje, tako da se povežeta z dušo otroka. Je pa tako, da se lahko tekom nosečnosti duša v maternici tudi še zamenja, zato nekatere staroselske kulture opravljajo te tako imenovane divinacije šele po rojstvu. Sama pa povezovanja z višjim jazom otroka ne dojemam kot enkratno dejanje, ampak dejanje, ki naj bi se izvajalo vsake toliko, saj pomaga staršem reševati vsakršne izzive v zvezi z otrokom. Sama to počnem s posamezno mamo običajno v trenutku, ko se ona obrne name. Lahko je to že v nosečnosti, ko se želi povezati z dušico otroka z namenom, da bi vzpostavila bolj pristen stik z bitjem v njej, sicer pa tudi po rojstvu ali kadarkoli, vse do smrti ali celo po smrti otroka, v kolikor slednji umre pred njo. Opažam pa, da že tekom nosečnosti informacije o tem, zakaj so se duše srečale in prišle na Zemljo, precej pomagajo bodoči mami, pa tudi očetu, da jima je lažje, ko se pripravljata na porod in starševsko vlogo ter vzgojo. 

Torej, lahko rečeva, naj se bodoča mamica zaveda ali ne, energetska povezava med njo in otročkom obstaja in vsa njena doživljanja (čustva, misli - njena energija) se prenašajo tudi do/na njega?

Seveda obstaja povezava med otrokom in mamo že pred samim spočetjem, kot sem že prej povedala na ravni zavesti. Otrok pa se nato ves čas, ko je v maternici, zaveda vsega okrog sebe na isti način kot človek, ki je v komi. Veliko napako delamo, ko stojimo ob svojcu v bolnišnici, ki ni pri zavesti, in se delamo, kot da ga ni ali da je mrtev, saj se v njegovi podzavesti beleži vse, kar se okrog njega dogaja. Ravno tako se otrok zaveda vsega okrog sebe vse od trenutka spočetja. Zato je to čas, ko so za mnoge izmed nas nastale največje travme. Na primer oče ni bil vesel, da je otrok v prihajanju, kar lahko otrok kasneje vse življenje doživlja kot težko zavrnitev. Pogosti so še danes primeri, ko si starši želijo fantka in čim izvedo, da je punčka, so razočarani. Ženska, ki se razvije iz tega bitja, ima lahko kasneje na primer probleme sprejeti svojo ženskost in se nikakor ne počuti dobro v svoji biti. Otrok torej, dokler je v trebuhu, beleži čisto vse, kar se v okolici dogaja, kot da bi bil osebek zase. V kolikor je mama na primer v času nosečnosti posiljena s strani očeta ali doživlja kakšne neprijetne dogodke, pa otrok pogosto prevzame nase tudi ta bremena (bolečino, žalost ali druge neprijetne občutke in čustva) od mame, kar lahko kasneje privede do raznih fizičnih ali psihičnih bolezni, za katere zdravniki pogosto ne najdejo rešitev. Zato se je koristno v primeru, ko nam v življenju kaj ne gre, kot bi si želeli, povezati z višjim jazom, našo dušo, večnim delom, ter poiskati od kod izvira težava na ravni zavesti, na ravni vzrokov.



Iz tega lahko sklepam, da je zelo dobrodejno, da se mamica začne zavestno povezovati in "komunicirati" z otročkom, ko je ta še v trebuščku. Mu bo s tem podarila "dobrodošlico" v to življenje?

Ja, seveda je dobrodošlo za vsako družino in otroka, da se družinski člani še pred njegovim prihodom povežejo z njim. Kot prvo mu na ta način olajšajo prihod, saj s tem, ko straši razrešijo pri sebi kakšne težke družinske vzorce, slednjih ne prenašajo na otroka. Normalno pa s tem spet ni za pretiravati, ker idealnih staršev ni oziroma ker so vsi starši idealni, saj si otroci izberejo točno take starše, kot jih potrebujejo za svojo izkušnjo. Sem imela že kar nekaj družin, ki so se na ta način krasno pripravile na prihod potomca. Seveda pa s tem vsa družina vpliva tudi na to, kakšna duša bo prišla mednje. Poleg tega pa je nosečnici povezovanje in komuniciranje s prihajajočim dojenčkom priročno, ker ji pomaga izvedeti, ali živi tako, da je to v najboljše dobro otroka, na primer ali jé hrano, ki ustreza otroku. Marsikateri nosečnici se namreč dogodi, da ji zadišijo druge, pogosto neobičajne jedi, kot pred stanjem blaženosti. Na to pa lahko vpliva tudi duša otroka, zato je pomembno, da se mame poslušajo, saj vsakemu bitju ustreza nekaj drugega in ni vedno najbolj smiselno slepo slediti nekim rigidnim nutricionističnim pravilom. Če se mame torej povežejo z dušo otroka, tako lahko izvedo vse, kaj si otrok želi tekom nosečnosti in po rojstvu, pa tudi marsikaj o poslanstvu otroka. 

Kako pa poteka to povezovanje pri vas oz. z vami? 

Ko mama pride k meni, mi najprej zaupa, kaj želi izvedeti oziroma razrešiti tekom srečanja. Zatem ji počasi pomagam, da se sprosti in poveže s svojim višjim jazom. V kolikor ima kakšne blokade pri tem, jih odstraniva, tako da sem jaz čim bolj le pomoč, ne kanal ali medij. Ker lahko zaznam, kaj oseba, s katero delam, zaznava, ji lahko pri tem pomagam preko blokad. Le redki ljudje imajo namreč tako močne blokade, da jih ni mogoče odstraniti na licu mesta, ampak je za to potrebno več časa. Čas povezovanja in komuniciranja je odvisen od tega, koliko vprašanj ima mama in koliko stvari želi razrešiti ter kako kompleksne so le-te.

Vemo, da nihče ni popoln. Vsi smo tu pa tam tudi slabše razpoloženi, razburjeni itd. Pa poskusiva opisati primer: mamica je zaradi nekega dogodka čustveno razburjena (zaskrbljena, žalostna, morda jezna...), otroček v trebuščku to čuti. Kaj lahko mamica pri tem naredi, da morda omili energijsko dogajanje?

Kot sem že prej omenila, nihče ni idealen in hkrati to tudi je. Vsi smo statisti filma ljudi okrog nas in obratno. Vsi imamo neke svoje življenjske preizkušnje in prav v nosečnosti se zgodi, da gre mama skozi take in drugačen emocionalne turbulence, ki vplivajo tudi na otroka. V kolikor to ni pretirano, naj se nosečnice ne obremenjujejo. Življenje je tako ali tako polno nekih izzivov in otrok bo že v otroštvu nato našel kup priložnosti za svoje čustvene izzive. V kolikor pa gre za bolj boleče dogodke, pa toplo priporočam, da jih mame razrešijo že v času nosečnosti. Sama take regresoterapije vedno počnem v sodelovanju in z odobritvijo duše otroka. Tudi mojih delavnic se pogosto udeležujejo nosečnice. S tem ni nič narobe, je pa potrebno stalno upoštevati otrokov višji jaz. Sama sem tako morala tudi že zavrniti nosečnico, saj otrok ni želel v okolje z drugimi ženskami in energijami, ki naj bi se sprožile tekom delavnice. 

Bi še kaj dodali, morda svetovali bralcem?

Vsak se lahko poveže s svojim višjim jazom, če se le dovolj umiri in prisluhne temu notranjemu glasu. To nezavedno stalno delamo, ko sledimo svoji intuiciji, kar ni nič drugega kot poslušanje glasa univerzalne zavesti, ki nam govori na primer v obliki našega višjega jaza, angelov, vodnikov ali preprosto preko nekih dogodkov ali pripetljajev (npr. razbite vaze, ko smo na poti na pomemben sestanek). Sama ponovno pripravljam delavnice, na katerih bom učila ljudi, da se sami povežejo in komunicirajo z vsemi manifestacijami zavesti od rastlin do duš preminulih in duš, ki prihajajo k nam v obliki novorojenih otrok. Sicer pa mnogi to spontano počnemo tudi tekom meditacije. Vsem družinam, ki pričakujejo otroka, pa iz srca priporočam, da se povežejo z njegovo dušo, kajti nosečnosti, porodi in vzgoja se potem odvijajo na čisto drugi ravni kakovosti in zavedanja. To mi stalno potrjujejo zadovoljne stranke, ki s tem prinašajo v celo širšo družino ogromno sreče.

Drage mame in bodoče mame, želim vam čim bolj izpolnjeno materinstvo ♥♥♥ Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbo :) 






sreda, 04. maj 2016

Zakaj se stalno zahvaljujem in prosim?

U, kako smo lahko srečni Slovenci, da imamo vse tako blizu!!!

Nekaj dni nazaj sem bila na obali, danes ob vznožju gora :)

Sem se zahvalila očetu Kravavcu… in predala prošnje … :)



Zakaj pa se stalno zahvaljujem in prosim?

Ko smo v stanju hvaležnosti, ne vibriramo na nizki frekvenci, ampak na frekvenci, ki je blizu brezpogojni ljubezni. Takrat nismo ujeti v negativnih čustvih, zato k sebi avtomatično privlačimo stvari, ki so prijetne. 

Besedi hvala in prosim sta bili sicer med prvimi besedami, ki smo se ju naučili, a žal so ju starši pogosto izsili iz nas. Posledično besedi nista prišli iz srca in naučili smo se ju uporabljati avtomatično, zato da zadovoljimo okolico oziroma zadostimo oliki, ne pa da z njima izrazimo svojo dušo.

Zato je dobro vaditi hvaležnost in se opazovati, kako uporabljamo besedi hvala in prosim. 

Ravno tako kot hvaležnost ima namreč tudi prošnja magične učinke, če jo le uporabimo iz srca.

Zakaj je temu tako, me številni sprašujete pogosto, ko govorim o tem? 

Ko za nekaj prosimo, namreč natanko vemo, kaj si želimo. 

V univerzum tako pošiljamo jasna sporočila.

Ko posameznikom pomagam skreirati tisto, kar si želijo, največkrat ugotovim, da ljudje dejansko sploh ne vedo, kaj si želijo. 

Radi bi imeli na primer nov avto, a ko jih vprašam za opis tega avta, niti ne vedo, kakšnega bi želeli imeti, ker dejansko sploh ne vedo, ali si dejansko želijo avto ali to le govorijo, ker pač imajo vsi avto. 

Poleg tega pa si mnogi sicer želijo nek konkretni tip avta, a že v naslednjem hipu, ko izrečejo željo, slednjo zanikajo zaradi nekih blokad, strahov. 

Le kako bi potem lahko k sebi pritegnili avto, ki si ga želijo, če ga hrkati odrivajo od sebe z energijo blokade?

Zato se je dobro sem ter tja pomeniti s sabo in si razjasniti cilje v svojem življenju ter jih poslati v vesolje. 

Ko pri sebi razčistimo, kaj si želimo, in odstranimo ovire, smo popolnoma osredotočeni na želeno stvar. To je kot v primeru osredotočenosti na rdeče avtomobile – povsod jih videvamo. V obratnem primeru pa ne vidimo nobenega. Univerzum pa deluje po načelu: več energije kot posvetimo neki stvari, bolj ta raste, in obratno. Skratka, z osredotočenostjo smo bolj pozorni na priložnosti, ki so vezane na našo željo, in jih tudi kot take prepoznamo. Ko na ta način izkoristimo dovolj ponujenih priložnosti in se hkrati izognemo vsem oviram na poti, pridemo do zastavljenega cilja.

V kolikor pa nikakor ne uspete ugotoviti, kaj vam nagaja oziroma vas ovira, da ne morete imeti tistega, kar si želite, pa srčno vabljeni 

TA petek, 6.5., ob 18:30 na

Intenzivno skupinsko regresoterapijo.

Še eno mesto je prosto :) 

Za info in prijave pišite na institut@srecno.org.

Veliko zahval in prošenj vam želim :)

Z ljubeznijo in hvaležnostjo v srcu :) Agatha ♥ 


četrtek, 14. april 2016

Razrešite svoje odnose s preminulimi

Pred kratkim je k meni prišla gospa, katere mož je nedavno umrl za srčno kapjo. Gospa je prišla polna teže, saj je v sebi zadrževala žalost, bolečino, jezo na vse, ker ji je bil ljubi partner odvzet, občutek krivde, ker ni zaznala, da je kaj narobe z njim, in še kup druge obremenilne navlake. Z gospo sva se povezali z dušo pokojnega soproga, tako da si je gospa razčistila, zakaj je njen dragi tako nenadoma in tako mlad zapustil vso družino ter uspešno kariero. Njen višji jaz ji je tudi obrazložil, zakaj je sama morala doživeti to težko izkušnjo v življenju. Transformirali sva vse energije, ki so jo bremenile, in s pomočjo višjega jaza si je gospa zastavila življenje, ki jo bo osrečevalo od slej naprej. Čim je prišla domov, je s svojim vedenjem in pomirjenostjo s sabo blagodejno vplivala tudi na svoja otroka in njuno prihodnost. 

Zato razrešite svoje odnose s preminulimi ali pa to pomagajte vsem tistim, ki zaradi tega trpijo.

V kolikor tega ne zmorete sami, vas srčno vabim na 

individualno povezovanje in komuniciranje z univerzalno zavestjo ali tudi regresoterapijo.

Drugim smo najbolj v korist, če smo srečni in srečo delimo :) ♥♥♥ Agatha



Tu smo, da si pomagamo

Te dni je k meni prišla na regresoterapijo moja prva t.i. »duhovna« učiteljica, ki mi je pred dvajsetimi leti prva odprla vrata do nevidnega sveta. 

Šele, ko je odšla in ko sem plavala z mislimi po vsem, kar se ji je sestavilo tekom regresoterapije, mi je padlo na pamet, kdo je bil pri meni. 

V srcu sem se hvaležno nasmehnila življenju. 

Vsi smo učitelji in učenci. 

Nihče ni boljši ali slabši.

Samo srce ve, kdo nam lahko pomaga v danem trenutku.  

Tu smo, da si pomagamo, v kolikor si lahko. 

Me prav zanima, h komu od vas, ki vam danes pomagam, bom šla jaz po pomoč čez deset, dvajset let :) 

Mogoče pa se bom spet obrnila na svojo nekdanjo učiteljico. 

V danem trenutku pomagam jaz vam, v drugem trenutku pa jaz potrebujem vašo pomoč :). 

Vse kroži - znanje, ljubezen... življenje :). 

Uživajmo v tej krožni spirali življenja :) ♥♥♥ 

Z ljubeznijo :) Agatha ♥♥♥ 

sreda, 06. januar 2016

Začutite duha prostora

Toliko se govori o energijah in o tem, kako le-te lahko blagodejno ali obremenilno delujejo na nas, pa še vedno jih tako malo upoštevamo. No, zato tudi spodbujam širjenje reikija, ker je tako enostaven pa tako lepo nas uvede v svet energij. S tem namenom pa sem se ob začetku leta obrnila tudi na duha našega prostora, da ga vprašam, ali ima kakšno sporočilo za nas. Vsi ga namreč lahko čutimo, a izjemno redki se ga tudi zavedamo. Kaj šele da bi ga vprašali, ali ima za nas kakšno sporočilo. 

V kolikor ne verjamete, da obstaja, pojdite v naravo, kjer se boste lahko dovolj sprostili. Mir in tišina ob sneženju sta idealna za to. Duha prostora pokličite in ga prosite, da vam da vedeti, da resnično obstaja, na tak način, da boste to vedeli. Nato pa bodite pozorni. Mogoče boste začutili vsemogočnost, ki vas bo v tistem hipu prežela. Mogoče pa bosta mimo vas stekla zajček ali srnica.


Samo ne obupajte in bodite pozorni z vsemi čutili. 

Zdaj pa še sporočilo:

»Pozabili ste na svoje korenine. Poiščite jih in se dobro ukoreninite. Ne glede na to, kje po svetu boste hodili, vam bodo te korenine koristile, saj boste le tako vedeli, kdo ste. Na ta način pa boste tudi ostali enkratni, neponovljivi in boste svetu imeli kaj dati ter vas bo svet lahko v zameno bogato nagradil. Nikoli ne boste lačni. V koliko pozabite na svoje korenine ter kdo ste, se boste utopili v množici in vaše preživetje ne bo lahko. Obrnite se na vse vaše prednike, črpajte modrost iz njih ter se dobro opremite z vsem, kar so vam zapustili. Številni imate toliko znanja, toliko talentov po družinah, a ker ne veste, kdo so bili vaši predniki, se ne zavedate teh svojih sposobnosti in le-te spijo, vaše srce pa je žalostno, vi pa lačni in brez dela.«

Sr(e)čno 2016 vam želim in naj vam srce vriska od sreče :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo

Boginja Yemanja očisti našo bolečino, žalost in trpljenje ter nam da občutek zadovoljstva ter sreče

Srčno pozdravljeni,

v novo leto smo zajadrali na polno.

Upam, da so vaša jadra lepo poravnana in napeta ter da neizmerno uživate v temle sneženju.

V kolikor ob tem potrebujete veliko spanca, kar mi številni poročate, je to kljub morebitnim nevšečnostim dobro za vaše telo. Naši predniki niso imeli luči, zato so v tem temnem obdobju leta veliko spali. Slednje je tudi v skladu z našo naravo. Sedaj je čas, da se telo, organi spočijejo, regenerirajo, da bodo v bolj svetlem delu lahko učinkovito delovali.

Sicer pa telo potrebuje veliko počitka tudi, ko gremo čez težka obdobja transformacije in prav z novim letom nas je vnovič obiskal retrogradni Merkur, za katerega pa mnogi že veste, da prinaša na plan vse, kar je v naših omarah nepospravljenega. Zato ste mnogi že kak dan po novem letu začutili žalost, bolečino, težo preteklosti. Do konca meseca bo skratka pestro. Zato ni nič narobe, če kak dan malce dlje pospite ali se odpravite v posteljo takoj po risankah.

V kolikor vam je res težko, pokličite pa gremo skupaj ozavestiti in sčistiti, kar vas bremeni. Škoda je enega dne, da ne bi bili srečni, če smo lahko.

Sem pa že pisala, da se sami lahko obrnete po pomoč tudi na boginjo Yemanja, na katero se obračajo množice v Braziliji, ko se okrog novega leta stekajo k morju, da očisti njihovo bolečino, žalost, trpljenje in jim da občutek zadovoljstva ter sreče. Poskusite. Pojdite do morja, reke, jezera ali potoka in pokličite Yemanja ter jo prosite, da odnese trpljenje in prinese sladkost v vaše življenje. Po možnosti se skopajte ali vsaj namočite noge v vodi in začutite, kako vse, kar vas onesrečuje, steče z vas v vodo in kako vas Yemanja polni z dobrimi občutki ter srečo. Yemanja je meni osebno ogromno pomagala, da sem šla čez žalost in bolečino iz prejšnjih življenj.




Sr(e)čno 2016 vam želim in naj vam srce vriska od sreče :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org