nedelja, 20. oktober 2013

Kaj nam sporoča boginja Izis?

Ta vikend sem se povezala z boginjo Izis in ji zastavila tile dve vprašanji.
 

Draga boginja Izis, kakšno sporočilo bi nam predala ob tokratni polni luni?

»Povežite se z materjo Zemljo. Pojdite v gozd, posadite svoj košček Zemlje. Povežite se s svojim telesom. Ko negujete sebe, svoje telo, negujete tudi Zemljo. Negujte in bodite nežni do vsega okrog sebe. Do ptic in drugih živali. Do rastlin. Do soljudi. Celo kamen potrebuje vašo nežnost. Ne udarite z nogo ob stol, ampak ga nežno pobožajte. Tudi v stolu je del narave. Vse to ste vi. Vse je eno. Ko božaš sebe, božaš druge. Ko božaš druge, božaš sebe. Kar poskusite. Z majhnimi dejanji. A ni dober občutek? Do vsega bodite prijazni in ljubeči. Ne razmišljajte o koristih, ampak o dajanju. Ko dajete, se polni vaše srce. S tem tudi prejemate. Nežno naj bo tudi sprejemanje. Nej jemljite na silo. Samo toliko kot v tistem trenutku potrebujete. Nič več in nič manj. Točno veste, kdaj jemljete to, kar ni vaše. Ne dopustite tega. To vas siromaši. S tem vam energija odteka in vedno bolj ste prazni. Vzemite le tisto, kar resnično potrebujete, da se vaša duša napolni. Kopičenje odvečnega vas siromaši. In ne zgledujte se po drugih. Kaj torej imajo in potrebujejo drugi. Vsak ma svoje potrebe, svoje poslanstvo, svojo izkušnjo. Ne potrebujemo vsi vsega enako. Zato ostanite zvesti sebi in si vzemite le toliko, kolikor v tistem trenutku resnično potrebujete. Kopičenje vedno prinese bolečino. Če ne takoj, pa kasneje. Ostanite zvesti sebi in tako boste najbližje naravi, naši materi Zemlji, univerzumu. Ne iščite povezave z drugimi od zunaj. Iščite jo od znotraj, iz sebe. Iz sebe se šele lahko povežete z vsem. Samo ostanite zvesti sebi, sledite srcu in bodite to, kar ste. Samo to. To je edino, kar lahko date sebi in vsemu. Vse ostalo je iluzija, ki prinaša bolečino in trpljenje. Tega pa ne potrebujete. Zdaj je čas, da odrastete. Dovolj ste naredili. Čas je, da odvržete maske in se zaveste te iluzije. Čas je za srečo, veselje. Čas je, da na Zemljo stopi svetloba. Lahko le preko vas. Vaših src. Zato samo ostanite zvesti sebi, svojemu bistvu. Rada vas imam. Z vami sem ob teh spremembah in sem vam na razpolago.«

 


Draga boginja Izis, kakšen je tvoj nasvet za sr(e)čno partnerstvo?

Sledite srcu. Ne podrejajte se iz ljubega miru. Bodite zvesti sebi. Šele nato ste lahko zvesti partnerju. Partner bo tako dober do vas, kot znate biti vi do sebe. Bolj ko ste stran od sebe, slabšega partnerja za vas si izberete. Sicer pa nihče ni slab. Drugi nam samo pomagajo najti pot do sebe. Sprejmite vse napake partnerja, saj so le-te le odraz vaših lastnih pomanjkljivosti, ki jih še niste sprejeli. Partner vam ne bo dal sreče, ki je še nimate v sebi. Partner iz vas povleče vse, česar v sebi ne sprejemate. Zato ne pričakujte srčnega partnerstva, če imate v sebi še veliko tistega, česar ne marate. Zato se ne jezite na druge. V njihovih dejanjih samo prepoznajte svoje temne sence in jih sprejmite. Ljubezen sledi. Brez dvoma. Seveda pa ni pot vedno lahka. Čez lastno temo je najtežje iti. O tem govori Tibetanska knjiga mrtvih in druge starodavne knjige. Teme ni, če je ne najdemo že v sebi. Vprašanje je samo, koliko jo tekom življenja potiskamo v ozadje. Lahko šele po smrti pride na plano. Zato sprejmite partnerja takega, kot je, in se ne zavajajte z mislijo, da ste preveč dobri do nekoga. Taki ste, kot želite biti. Ne preveč dobri ne slabi. Samo priznajte si, da ste takšni, kot ste. Sreča sledi. Tako v partnerstvu kot v vseh drugih odnosih. Princip je isti. Vse, kar na koncu ostane, pa je samo ljubezen. Ljubite sebe in ljubili boste druge. Pa tudi drugi vas bodo ljubili, take kot ste. Ker ste že popolni. Samo se tega morda bojite. Kot se bojite ljubezni. Preveč svetlobe tudi ubija. Če ste leta živeli v jami in pridete na sonce, lahko oslepite. Tako nekateri zbežijo pred ljubeznijo. A vam ni treba. Samo počasi sprejemajte sebe. Tako bo ves svet v raju. Na koncu ostane namreč samo ljubezen.

Če bi se želel kdo izmed vas učiti povezovanja in komuniciranja z raznimi manifestacijami univerzalne zavesti, kot so predniki, znane osebe, rastline, Zemlja itd., je srčno vabljen na delavnico U-LINK, ki bo potekala v januarju (12.1., 26.1. in 2.2.2014). Več pa tule:

http://www.napovednik.com/dogodek211915_delavnica_u_link_povezovanje_in_komuniciranje_z

Sr(e)čno:) Agata

Inštitut za sr(e)čno partnerstvo
www.srecno.org

ponedeljek, 14. oktober 2013

Pogovor z Albertom Einsteinom in Nikolo Tesla

Najprej vam predajam pred časom dobljeno sporočilo, ki sem ga prejela, ko sem se povezala z višji jazom Nikole Tesle in ga vprašala, kaj nam svetuje, da kot posamezniki v Sloveniji največ naredimo za dobro sebe in družbe v tem trenutku?

»Obrnite se v sebe, najdite svoje notranje moči in se povežite med seboj šele, ko bo vsak našel svoje notranje moči. Ne združujte se iz ega, iz svojih pomanjkljivosti, zaradi pomanjkanja. Povežite se, ko pridete do svojega pravega jaza, saj le tako lahko največ prispevate družbi. Ne smilite se sami sebi, ne glede na to v kako težki situaciji se nahajate. Meni je bilo pogosto težko. Vedel sem veliko več kot drugi. A mi te informacije pogosto niso bile v tolažbo, ko sem videl, kaj počne človek s svojim egom. Zato najdite svoje notranje bistvo, svojo srčiko in ta naj bo osnova novega, tega, kar si danes želite. Meni ni bilo lahko, ker sem bil skoraj sam. Danes vas je veliko, ki hočete iti naprej, ki hočete delovati iz sebe in slediti svojim sanjam. Samo nadaljujte. Vi boste ustvarjali nov svet, ki ga človeštvo sanja že rodove. Našli se boste s srcem. Samo nadaljujete z iskanjem svoje srčike. Ta bo k sebi nato privlekla druge ljudi, ki bodo resonirali z vašimi srcem. Ne združujte se na silo. To hočejo drugi, ne pa vaš resnični jaz. Samo vztrajno na poti do sebe in kmalu vas bo veliko in skupaj boste ustvarili svet, ki sem si ga tako želel za človeštvo. Sem z vami:).«

Ta vikend pa sem se povezala z dušo Alberta Einsteina in prejela od njega tole spročilo z nas.
 

Dragi višji jaz od Alberta Einsteina, kaj svetuješ Slovencem, da naredimo, da bi kot narod bili bolj srečni? 


»Znebite se strahov. Katerih pa? Vseh po vrsti. Ste narod strahopetcev. Zato ste povsod tako uspešni, ker imate v sebi toliko strahov in ste pripravljeni toliko stvari početi iz ega, ker se bojite. Kaj vse je v vas in kakšne potenciale vse imate, boste videli šele, ko se boste znebili strahov. Boste na prvem mestu povsod. Ste narod izbrancev. Stare duše, ki so prišle učiti svet, da mali narod lahko naredi velike premike, če le stopi skupaj in začne delovati iz srca. Ne pustite, da vas še naprej stiskajo v kot. Postavite se za to, v kar verjamete. Nihče ni dovolj močan, da bi vam preprečil, da živite svoje sanje. Samo sami si jih lahko uničite. Ne se bati sveta, mame Evrope. Nihče vam nič noče, ko veste, kaj hočete. Odločite se za to, kar želite in to boste imeli. Samo pogumno. Strahove na stran in pustite, da živite to, kar ste. Niste narod hlapcev, razen če si to želite biti. Žal to niste. Globoko v srcu to veste. Samo najdite spet to vedenje v sebi. Ne potlačite ga. Samo sami delate hlapce iz sebe. Evropa in svet se vam režita. A ne bo to trajalo dolgo. Mnogi izmed vas počasi odlagate maske in si pustite videti, kdo ste. Da niste hlapci, ampak zavestni kreatorji, ki točno vedo, kaj hočejo in vedo, da ga ni na svetu, ki bi vam lahko te sanje uničil. Ga ni naroda in diktatorja, ki bi lahko uničil človeške sanje. Samo človek si jih lahko sam sebi. Samo zaupajte si. Bolj ko boste zaupali sebi, bolj boste zaupali drugemu in skupaj boste ustvarili tako državo, na katero bo ves svet kazal s ponosom. Zgled lahko postanete za ves svet. Samo odločite si. Ne pustite, da vam ukradejo sanje in vas imajo za hlapce. Bodite samo vi. Tudi jaz sem bil samo jaz. Nič posebnega, kot mislite. Samo nisem se pretvarjal. Nisem pustil, da mi drugi določajo, kakšen naj bom in kaj naj počnem. Preprosto bil sem jaz in živel sem svoje sanje. Dajte jih še vi. Naj človeštvo govori o vas še rodove na tem prelepem planetu, ki se mu reče Zemlja.«

Naj ponovno povem, da nisem noben čudežnik, ko se povezujem z raznimi dušami in drugimi manifestacijami univerzalne zavesti. Vsi to zmoremo. Najlažje se tega naučimo, ali bolje rečeno spomnimo, da nam nekdo pokaže, kako to gre. Pomagam vam lahko tudi jaz. Sicer pa najdite pot, ki vam najbolj ustreza:).

Sr(e)čno:) Agata

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

petek, 11. oktober 2013

Ko mrtvi spregovorijo

Ko sem bila mlajša, sem vse, kar je dišalo po mistiki, skrivnostnem, nevidnem in izvenčutnem, zignorirala, kakor hitro se je dalo. Še indijskim trgovinam, ki so vabile v svoj svet z mamljivimi kadili, ki so pobožala dušo mimoidočega, čim se jim je približal, sem se na široko izognila. Kar ni bilo mogoče občutiti s petimi čutili in to razložiti, sem namerno prezrla in potlačila nekam v podzavest. Tolažila sem se, da si pač vsega še ne znam razložiti ali pa da imam premalo informacij, da bi si to razložila. Tako sem hranila strah pred vsem nevidnim še naprej. To se je dogajalo, vse dokler nisem »slučajno« pristala na neki delavnici, kjer so nas podučili o izventelesnih izkušnjah. Vodili so nas celo čez postopek, da bi izstopili iz svojega telesa, a ko mi je to že skoraj uspelo, sem se tega ustrašila. Nisem pa mogla te izkušnje zbrisati. Poti nazaj ni bilo več. Pot v nevidni svet pa se je nadaljevala preko številnih delavnic, knjig in izobraževanj. Še danes se učim. Odkrila sem univerzalni zakon sreče, ki nam razloži naše delovanje na Zemlji. Vseeno pa je še toliko stvari, ki se jih želim naučiti, izkusiti, doživeti. Imam občutek, da sem kot ogromna spužva, ki srka in srka ter se življena nikoli ne napije do konca. Vsak dan mi prinese nekaj novega, čudovitega in nepozabnega. Prejšnji teden se mi je tako na primer zgodil izjemno zanimiv dogodek. Po svoje nič posebnega, a še vedno mi da razmišljati deloma zaradi ganjenosti in deloma zaradi načina, kako se mi je nevidni svet pokazal v govorici naše realnosti.

Od doma sem odšla z namenom, da dostavim nek material stranki nekaj kilometrov stran. V eno smer je bilo vse kot ponavadi. Le v klanec mi avto nikakor ni hotel peljati. Bil je brez moči. Čim pa sem prišla na ravnino, je avto spet potegnil z vso močjo. Oddahnila sem si in oddala material ter obrnila avto. Toda že po nekaj metrih sem zaslišala nek čuden zvok. Zazdelo se mi je, da hrešči radio. A ko sem ga ugasnila, hreščanje ni pojenjalo. Takega zvoka še nisem slišala. Kot da bi v motorju spredaj ena ob drugo udarjale številčne žice. Pritisnila sem na plin in mistični orkester se je ojačal. Ni mi bilo prijetno. Takoj sem poklicala partnerja za nasvet, saj pozna avto veliko bolje kot jaz. Preverila sva lučke na armaturni plošči, a kazalo je, kot da je vse v najlepšem redu. Zato sva se odločila, da nadaljujem z vožnjo po najkrajši poti domov. Vseeno mi ni bilo prijetno v mislih, da bi ostala sredi kakšnega križišča kot leta nazaj, ko me je moj takratni avto pustil na cedilu in to sredi največje gneče na Celovški. V tistem trenutku pa sem se spomnila na nedavni dogodek.

S prijateljico sva bili na neki delavnici, kjer smo se povezovali z dušami naših prednikov in čistili take in drugačne travme iz naše avre. Veseli sva se z njenim avtomobilom odpeljali proti domu, ko je po nekaj metrih naenkrat začelo na ves glas cviliti v predelu motorja. Ura je bila enajst zvečer. Zvok pa je bil podoben igranju na žago in glasbi iz grozljivk. Začudeni sva bili, saj je bil avto precej nov in dobro vzdrževan. Spogledali sva se, upočasnili vožnjo, ustavili, peljali zopet naprej. Toda zvok ni prenehal. Čim pa sva se obrnili nazaj proti kraju, kjer sva imeli delavnico, je bila tišina. Oddahnili sva se. Vendar ko sva zopet obrnili avto v smer proti domu, se je cviljenje nadaljevalo. Vozeč se mimo vaškega pokopališča, v šoku in prestrašena, sem se za silo umirila in povezala s svojim višjim jazom. Takoj sem dobila odgovor, da naju naproša neka duša, da želi v svetlobo. Bila je neka prijateljičina prednica, ki se je do sedaj zadrževala na njihovi domačiji, a ob smrti nekoga na tej kmetij ni več videla smisla, da bi se zadrževala na Zemlji. Želela se je vrniti v svetlobo. Na delavnici se prej ni dovolj potrudila, da bi jo udeleženci zaznali, zato je uporabila avto, da bi opozorila nase. S prijateljico sva se pogovorili s to zanimivo prednico in njen višji jaz jo je odpeljal v svetlobo. Ponovno sva zagnali motor avta in le-ta je brez kakršnegakoli cviljenja odpeljal naprej. Če ne bi takrat bili skupaj dve punci trdno z nogami na tleh, bi sama skoraj podvomila v resničnost dogodka.

Tako sem se pred nekaj dnevi, ko sem v svojem avtu zaslišala čudno hreščanje, ki ni bilo nič podobno tistemu nedavnemu cviljenju, spomnila na ta dogodek in takoj zapeljala vstran. Mimo so sicer hodili številni ljudje, a izbira mirnega prostora ni bila mogoča. Povezala sem se s svojim višjim jazom in ga vprašala, kaj povzroča ta čuden zvok. Odgovor je bil na moje presenečenje podoben kot pred časom. Neka duša naj bi želela vzpostaviti kontakt z mano. Pa sva se pogovorili. Duša je bila povezana s pred kratkim umrlim sorodnikom neke stranke. Želela je namreč v svetlobo. Ponovno sem ji pri tem pomagala z višjim jazom stranke. Pri tem sem se v zaklenjenem avtu delala, kot da govorim po telefonu, saj nisem želela, da bi me motil kak mimoidoči. Čim pa sem opravila svoje, sem nejeverno zagnala motor, ki je za tem začuda peljal brez nenavadnih zvokov. Ganjena sem planila v jok in se z nasmehom odpeljala proti domu. 


Takih zgodb, ko se me je nevidni svet dotaknil skozi nam znana čutila, bi lahko naštela še nekaj. Najbolj zanimiva pa se mi zdi ta, ki se je zgodila po smrti babice. Prav na dan smrti je namreč v sobi poleg te, kjer smo se pogovarjali, stalno ropotalo, kot da bi se tam nekdo nahajal. V nekem trenutku pa je celo prenehala teči ura na steni. Čeprav se je ves dan nekaj dogajalo, me je to takrat navdalo z nekim čudnim občutkom, ki se ga nisem mogla znebiti vse do doma, ko sem se usedla v banjo in dovolj umirila. Čutila sem namreč prisotnost nekoga, čeprav okrog mene ni bilo žive duše. Povezala sem se z višji jazom in ugotovila, da bi babica želela priti v kontakt z mano. Predala mi je nekaj sporočil za svoje drage, nato pa sem ji pomagala oditi naprej v svetlobo. Od takrat sem videla, kako se smehlja. Še na pogrebu, kjer si seveda nisem mogla pomagati, da ne bi spustila nekaj krokodiljih solz, mi je mahala. Z ropotanjem je samo želela predati sporočila, ki jih ni uspela tekom življenja, svojim ljubljenim. Kasneje sem izvedela od sorodnikov, da je tudi ura samodejno spet začela delovati čez nekaj dni.

To, kar počnem jaz, ko se povežem z višjim jazom ali univerzalno zavestjo, ni nič posebnega. Za pokušino lahko to pomagam izkusiti prav vsakomur s pomočjo regresoterapije. Lahko pa se tega nauči prav vsak. V bistvu to znamo vsi kot vohati in hoditi, vendar se tega še nismo naučili in ozavestili. Med drugim sem s tem namenom ustanovila tudi Inštitut za sr(e)čno družbo. Ljudje lahko postanemo trajno srečni namreč šele, ko se povežemo s svojim večnim delom, s svojo dušo, in počnemo v vsakem trenutku to, kar je v skladu z nami in ne tega, kar nam velita družba in ego. 


Z ljubeznijo:) Agata

www.srecno.org
https://www.facebook.com/srecnadruzba

torek, 01. oktober 2013

Naj se učim astrologijo ali sledim srcu?

Pred kratkim me je neka gospa po povezovanju z univerzalno zavestjo vprašala, ali naj se neha učiti astrologije, ko pa se nam bo pridružila na delavnici, kjer se bo naučila, kako slediti srcu. To vprašanje mi je pogosto zastavljeno, zato sem se odločila, da vam svoje razmišljanje kar napišem. Mogoče pa komu koristi.

Gospo, ki sem jo prej omenila, sem najprej vprašala, ali z veseljem raziskuje čarobni svet astrologije. Bila je zmedena. Astrologija jo je sicer zanimala, a je bilo precej razlogov za obiskovanje šole astrologije, ki jih je naštela na hitro, iz strahu. Bala se je na primer, da njeni otroci ne bi dobili pravih partnerjev. Z astrologijo jim je želela biti v pomoč pri izbiri kandidatov. Poleg tega je bila v strahu, da bo brez dobro izbranega datuma nakupa novega avta z njim stalno pri mehaniku. Strah jo je bilo, da hujšanje brez pravilne podpore zvezd ne bo učinkovito. Ker sem videla, da ni sposobna začutiti, ali si srčno želi v svet astrologije, ji nisem ničesar odgovorila, ampak sem ji takoj pomagala, da se je ponovno povezala s svojim srcem. Najprej se je umirila, nato pa poklicala pred sebe svoje srce ter ga vprašala, kaj si resnično želi. Srce ji je odgovorilo, da se z veseljem uči astrologije. Kaj bi ji jaz lahko boljšega odgovorila ali ji svetovala glede tega, ko pa so vsi odgovori, ki jih potrebuje v njej?

Gospa pa je bila še vedno začudena. Zdaj je vedela, da jo astrologija v resnici veseli. To si je pustila tudi začutiti. Mučil jo je samo še strah zaradi denarnega vložka, ki ga je morala vsak mesec nakazati za izobraževanje. S tem sva opravili tako, da sva ga sčistili in takoj mi je vsa navdušena pričela pripovedovati, kaj vse se je naučila na zadnjem srečanju njene astrološke skupine. Vseeno pa je bila še vedno prikupno zmedena, češ da zdaj razume, da si želi znanja astrologije, a ji še vedno ni jasno, zakaj bi se učila astrologijo, ko pa naj bi imela vse odgovore v sebi, kot sva prej ugotovili, ko se je povezala s srcem. Pa sem jo pomirila, da je odlično, če se ukvarja z astrologijo, če jo to veseli. Odgovori, ki nam jih prinaša naš višji jaz, naš večni del, naša duša niso vedno v obliki slik ali odgovorov, ko se povežemo z njim. Naš večni jaz nam odgovore pošlje na tisoč in en način. Lahko hodimo po cesti in srečamo človeka, ki nam prinese odgovor. Lahko zaslišimo odgovor v pogovoru mimoidočih. Lahko pa nas višji jaz pelje, da se potopimo v astrološke zakonitosti in da najdemo pravi odgovor na nek izziv, ki nas v tistem trenutku obremenjuje, prav v njih. 


Slediti srcu ne pomeni, da se usedemo v penečo kopel s koktejlom v roki in čakamo, da bo vse, kot smo si zaželeli. Pomeni namreč to, da sledimo svojim srčnim vzgibom v vsakem trenutku, pa če nas le-ti peljejo do strokovnjaka za feng shui, vedeževalke ali pa na konec sveta. Če to hoče naša duša, je to za nas najbolje, pa čeprav se to za svet, kjer hočemo imeti vse pod kontrolo, sliši bogokletno. Služiti ne pomeni služiti bogu zunaj sebe, ampak bogu, ki prebiva v naših srcih. Samo temu moramo biti zvesti in sreča ne izostane.

Sr(e)čno:) Agata

www.srecno.org