torek, 3. maj 2022

Se bomo res razdelili na dva svetova?

Se bomo res razdelili na dva svetova? (pa ne po slovensko ;-))

Ja, toliko se govori o tem, da se bomo razdelili na dva svetova :-)

To ne pomeni, da se bo zdaj Zemlja dala na dva dela ali da bodo prišle neke vesoljske ladje (lahko sicer tudi ;-)).

Bodo pa eni živeli v svetu brez strahov, v skladu s sabo, svojim bistvom, drugi pa še naprej ujeti v kletko strahov.

Pa bo to tako drugače od tega, kar doživljamo danes?

Saj eni že danes živijo tako, drugi drugače.

Že zdaj ne živimo v istem svetu.

Pa se tega zavedamo?

Eni ne poznajo nikogar, ki se drogira. Drugi živijo med samimi narkomani.

Eni stalno potujejo, drugi živijo ves čas na istem mestu.

Eni so hvaležni za vse. Drugi niso hvaležni za nič.

Eni živijo v svetu kriptovalut, drugi so komaj slišali zanje.

Eni cele dneve živijo v virtualnem svetu, drugi pa okopavajo zemljo.

Eni jedo tofu, šitake, konjak rezance, tempeh, chio, kvinojo, drugi pa ajdove žgance, golaž, pomfrit, dunajski zrezek, čevapčiče, burgerje in burek.

Vam da tale fotografija misliti, kakšna razlika je živeti na sliki oziroma v ekranu in kako v naši realnosti?

Pa naj še kdo reče, da že danes ne živimo v različnih svetovih!

Pa temu dejstvu posvetimo dovolj pozornosti?

Mi smo namreč tisti, ki izbiramo svoj svet. Pa smo spet pri izbirah, boste rekli. Ja, vsak trenutek izbiramo. 

Saj na nas vplivata okolica in naša vzgoja.

Vseeno, čim bolj se zavedamo možnosti izbire, tem bolj smo mi tisti, ki vplivamo na to, v katerem svetu živimo. 

Pa ne zahtevajmo več od drugih, da mislijo, živijo in volijo iste ljudi kot mi 😉 Ker pač živijo v svojem (paralelnem) svetu :)

Združuje nas samo ljubezen oziroma to, da pustimo vsakemu njegovo pravo mestu.

Ko resnično živimo sebe oziroma po srcu, koristimo vsem, ne glede na to kaj počnemo v danem trenutku, pravi genom sreče 😊 

Čim več ljubezni želim vsakemu posebej, doma in v poslu :) ♥♥♥ Agatha

P.S.: Sicer pa vam priporočam ogled razstave na Krakovskem nasipu v Ljubljani. Fotografije, kot je ta zgoraj, so stvaritev naše izjemne fotografinje Urške Košir :)

www.srecno.org

institut@srecno.org




nedelja, 3. april 2022

Bežati od sebe ali najti sebe?

Srčno pozdravljeni,

upam, da so vam tile deževni, ponekod celo zasneženi dnevi prijali. Vreme nas lepo uči, kako je vse relativno. Vse je hkrati dobro in slabo, tako dež kot sonce. Vse mora biti ob pravem času na pravem mestu.

Smo mi na pravem mestu to pomlad?


Dovolimo si zastaviti to vprašanje.

Zakaj vas vedno sprašujem ta vprašanja? Zato ker še vedno mnogo ljudi beži stran od sebe.

Kaj to pomeni?

Kaj pomeni najti sebe?

Preprosto lahko vsako prosto sekundo in minuto polnimo svoj glavo z opazovanjem okolice. Se zamotimo z mobilnikom, RTV, delom ipd., da polnimo glavo s tem, kar se dogaja okrog nas.

S tem ni sicer nič narobe.

Težava je samo v tem, da počasi ugotovimo, da smo s časom preveč utrujeni, da se ne počutimo dobro, lahko celo zbolimo.

Zato je dobro, da si sem ter tja tekom dneva dovolimo, da kak trenutek ne delamo nič, opazujemo telo in kaj se z nami dogaja. Tako morda ugotovimo, da smo zapadli v razpoloženje melanholije, se razjezimo vsakič ob istem spletu dogodkov, se utrudimo ob določeni osebi ipd.

Če nam koristi samoopazovanje in razumevanje sebe, zakaj tega ne počnemo (bolj pogosto)?

Marsikatera stranka mi pravi, da je potrebovala pogum, da je prišla do mene, ker se je bala, kaj bo ugotovila o sebi.

Zato pogosto raje bežimo od sebe, vse dokler to ne postane preveč boleče ali moteče.

Ko smo v pogonu, je lahko vse lepo, ko smo sami s sabo, pa lahko npr. ugotovimo, da smo prazni, kaj vse smo storili narobe, kako smo utrujeni, izčrpani, kaj nam manjka itd.

A ravno v tem je vsa čarovnija.

Ko ugotovimo, da je nekaj narobe, se že začne pot proti dobremu počutju, temu da se počutimo na pravem mestu in smo srečni.

Zato je vsa moja pomoč usmerjena v to, da vas naučim opazovati sebe, da to sploh ni tako hudo, ker veš, da je v največji temi skrito največje darilo. Zato sem vas to pomlad povabila na raziskovanje koncepta strahu, ki je naš edini sovražnik na Zemlji, in učinkovito preseganje naših lastnih strahov.

Sicer pa vam želim čim manj bežanja od sebe, da se zaslišite, začutite, zaznate in da najdete tisto pravo esenco sebe ♥♥♥ 

Agatha Kopac

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org




četrtek, 10. februar 2022

Kako lahko zaupam neznancu in kam gre družba?

Na sprehodu me je prijateljica vprašala, kako lahko zaupam nekemu skupnemu znancu... Pa sem ji odgovorila, da je to zato, ker zaupam sebi in svoji notranji presoji ♥♥♥ 

Pa ti lahko zaupaš drugim? 

Te dni pogosto poslušam, da nikomur ni mogoče več zaupati. Toliko je laži, pretvarjanja... Se strinjam. 

Ko sem bila otrok, je stisk roke veljal za pogodbo. Ne pomnim, da bi se kdo od mojih bližnjih kadarkoli zlagal ali pa prelomil dano besedo. 

Danes ni treba samo med politike, da najdeš osebo, ki ti laže v oči. Ali lahko sploh še komu zaupamo? 

Hm... 


Se vprašam, zakaj se to dogaja. 

Nič se nam ne zgodi, da za tem ne bi stala neka lekcija. V tej realnosti ni nič naključnega. Vse ima svoj namen, svoje mesto v mreži življenja. Zakaj torej toliko nezaupanja? Ker živimo v svetu polnem strahov – pred podnebnimi spremembami, hudo ekonomsko krizo, vojno, epidemijo, boleznimi, lakoto, revščino, smrtjo... – kjer so strahovi na dan potegnili tisto najslabše v nas. Hkrati pa smo v vsakem trenutku preplavljeni s poplavo informacij. Tako ne uspemo slišati sebe. Zaradi strahov smo preveč odpotovali stran vsak od svojega bistva. Izgleda kaotično. Marsikdo izgublja tla pod nogami. Duševnih bolezni je vse več. A to sploh ni tako slabo. To je zdravilno prehodno obdobje, ko je vsak primoran, da v hrupu okolice, najde v sebi mir in se vrne k sebi, k svoji notranji modrosti. To je ta nujni dvig zavesti, ki ga moramo opraviti, če želimo kot civilizacija preživeti. Bomo zmogli vsak zase? Skupaj? 

Kaj nam je torej storiti? 

Ocean informacij nam danes nič več ne pomaga, če ne zaupamo sebi. Izgubimo se v njem in prestrašeni tavamo sem ter tja. Zato mora vsak izmed nas začeti zaupati svoji notranji modrosti in zaupati v svojo presojo, komu je za zaupati. Samo naše bistvo ve, kaj je tisto pravo za nas. Zato vas vsak dan spominjam, kako se naučite povezati s svojo notranjo modrostjo, t.i. višjim jazom, kvantnim poljem ... in tako bomo lahko zaupali sebi, s tem pa tudi drugim, ki si naše zaupanje zaslužijo. 

Ne jezimo se na druge. Zaupajmo svoj notranji presoji, kdo je vreden zaupanja, in bodimo mi tisti iskreni, zaupanja vreden člen družbe in počasi bomo lahko prispevali k izgradnji zaupanja vredne sr(e)čne družbe :) ♥♥♥Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

četrtek, 3. februar 2022

VISOKA ZAVEST ...

Sem pred dnevi hodila po mestu in me je klicala gospa, ker ni vedela, kje se je ulovila, saj naj bi bila njena zavest tako zelo visoko.

Z možem sta se pogosto sprla, ker je baje on tako »neduhoven«.

Gospa naj bi že 22let vsak dan telovadila, pela mantre, meditirala, jedla »zdravo« hrano in brala svete knjige.

Pa to res pomeni visoko zavest?

Kje sva kasneje ugotovili, da se je ulovila?

V načinu, kako ona živi.

Z gospo sva kaj hitro prišli do tega, da polovico stvari počne iz strahu in da niso v skladu z njo, vsaj način ne. Pogosto bi raje počela kaj drugega, kot to dejansko počne. Posledično je bila v sporu tako s sabo kot z okolico.

Ni pomembno le, kaj počnemo, ampak tudi kako to počnemo.

Lekcija te realnosti je delovanje iz svojega bistva, kot pravi univerzalni zakon sreče. Ko delujemo iz strahu, se slej ko prej znajdemo v težavah.

Ko delujemo iz strahu, ni naša zavest prav nič visoko. Šele ko smo v skladu s sabo, ljubezen teče. Takrat je zavest na visoki ravni.

Če smo kot civilizacija tehnološko v nekaj tisočletjih prišli od lesenega kolesa do rakete, še ne pomeni, da se je naša zavest kaj bistveno dvignila.

Vse okrog nas se spreminja tekom časa. To velja na primer tudi za stare modrosti.

Stara mama me je pogosto učila raznih modrosti. Ena teh je, da kjer raste lišaj, tam je odličen zrak.

Jaz pa danes najdem lišaj na drevesu sredi Ljubljane, kjer vsako uro mimo pelje kolona vozil.

Lahko imamo moderno tehnologijo, okoliščine v novi preobleki, a če kot posameznik in človeštvo ne bomo prešli iz delovanja v strahu v delovanje iz srca, ne bomo resnično dvignili zavesti in je vprašanje, ali bomo preživeli, preden uničimo planet ♥♥♥

Pa še to - čim je gospa iz strahov prešla na poslušanje svojega telesa in notranje modrosti, sta bila s partnerjem najboljša prijatelja ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

torek, 1. februar 2022

Kakšen je naš pogled na zgodovino in žensko v prazgodovinskem času?

Ali se kdaj vprašamo, kakšen je naš pogled na zgodovino?

Neka gospa je na AI-coachingu trdila, da se je zgodilo nekaj tako in tako, da je bilo s Titanikom tako in tako, da je bil dogodek 1971 tak in tak, dokler ni skozi proces dojela, da pogled na preteklost ni nekaj fiksnega. Z leti se spreminja. Obstaja pa tudi t.i. Rašmonov učinek, do katerega pride, ko različne priče različno opisujejo isti dogodek. Zgodovino tako ali tako pišejo zmagovalci oziroma tisti, ki imajo oziroma si vzamejo pravico, da o neki pretekli stvari zapišejo svoj pogled. Zgodovina je zgodba, ki jo zmagovalci pišejo ob vinu. :) Posamezna generacija pa glede na svojo raven zavesti, stanja duha in tehnologije pogleda na preteklost na svoj način in jo s tem po svoje preoblikuje. Podatki iz preteklosti se premešajo, dodajajo, spreminjajo. Tako se zgodovina ves čas spreminja, iz roda v rod popravlja, dopolnjuje in prilagaja potrebam časa. To lahko sami vidimo te dni, kako trenutna oblast skuša spreminjati našo skupno zgodovino.

Na podoben način zdaj prihajajo nove ugotovitve tudi glede ženske vloge v preteklosti oziroma še posebej v prazgodovinskem času.

Prazgodovinsko žensko si mnogi izmed nas predstavljamo kot Willendorfsko Venero, okroglo, s poudarjenimi atributi, ki ždi v jami in skrbi za otroke.


Pa to drži?

Kot regresoterapevtka bom iz izkušenj rekla, da to ne drži.

Čisto me je navdušila zanimiva dokumentarna oddaja, ki opisuje nove znanstvene ugotovitve. Tako dobimo povsem drugačen pogled na žensko iz tega časa naše skupne zgodovine in njeno vlogo v takratni družbi.

Toplo priporočam ogled na tej povezavi:


»Dokumentarna oddaja se s pričevanji znanstvenikov, posnetki prazgodovinskih najdišč ter s pomočjo animiranih in igranih prizorov prepričljivo sprehaja med sedanjostjo in preteklostjo in učinkovito pojasni, kdo so bile ženske v prazgodovini in kakšno vlogo so imele v svojih družinah in družbi. Oddaja razkrije, da gospa sapiens ni bila šibka in podrejena, temveč močna in borbena lovka. Znanstveniki so odkrili, da je skrbela za svoje telo in videz, da je obvladala mnoga znanja in veščine ter da so jo v skupnosti spoštovali, celo častili. LADY SAPIENS / Francija / 2021 / Režija: Thomas Cirotteau«

Lahko zdaj na vse, kar vemo, kar piše v zgodovinskih knjigah, pogledamo malo bolj od daleč, podvomimo v svoj spomin in se vzdržimo, ko tako branimo svoj prav, da bi bili pripravljeni iti v vojno zaradi tega?

Dobimo pogled od zgoraj, nam bo veliko lažje ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo