ponedeljek, 30. januar 2017

Katero čustvo tlačite?

Koliko pa si resnično dovolimo izražati in izpovedati čustva ter svoja občutenja?

Razmislite in si dopišite, kdaj ste bili nazadnje …

- jezni?
- žalostni?
- zavistni?
- sovražno nastrojeni?
- zaskrbljeni?
- v občutku krivde?
- v občutku gnusa ali odpora?
- v občutku sramu?
- v zadregi?
- nemočni?

Lahko sami še kaj dodate, kar ste zaznali pri sebi?

Katero čustvo tlačite?

Vedno znova me preseneča, ko odkrivam s strankami, kako se jim zdi problematično, da so jezni na nekoga, da se počutijo krive, maščevalne, polne sramu. K meni se seveda obračate po pomoč zaradi takih težav.

Toda ko sami nekaj opazimo, to že pričnemo reševati tako ali drugače.

Bolj pa bi bilo potrebno nameniti pozornost potlačenim čustvom in občutkom. Zaradi teh seveda zavestno ne pridete k meni :).

Te odkrijemo, ko pridete k meni zaradi slabega počutja, pa ne veste, zakaj ste v takem stanju, ali pa zaradi nekih zdravstveno nepojasnjenih zadev.

Zato vam priporočam, da pozorno razmislite o zgornjih vprašanjih. Mogoče ugotovite, da si česa nikakor ne dovolite izraziti.

Mnogim je bilo pogosto že v otroštvu prepovedano izražati jezo, agresijo, srd, žalost in podobno.

Če smo npr. jezo tlačili, ta izbruhne potem iz nas, ko to najmanj pričakujemo. Imamo izpade, ki jih od nas nihče ne pričakuje. Prizadenemo tiste, ki si to najmanj zaslužijo.

Predvsem ženskam je v naši kulturi prepovedano izražanje jeze. Zato se pogosto ženske, ki se razjezijo, označuje kot »histerične«.

Moškim pa kot otrokom obenem pogosto ni dovoljeno jokati, biti žalostni, otožni. Verjetno smo že vsi kdaj slišali npr. »fantje ne jočejo«, ali »ne bodi cmera« ipd.

Mnogi otroci pa so že v otroštvu »prisiljeni« sprejeti vlogo starša in imajo nato v življenju težavo pokazati svojo nemoč.

Tu se pa potem pokažejo številne težave v življenju :)

Zato si dovolimo izražati čustva.

Saj ni treba da spravimo jezo na ženo ali sodelavca. Pojdimo v gozd in jo predihajmo, predajmo drevesom. Tehnik in načinov je veliko.

V kolikor pa vas kaj dlje časa muči in ne veste, kako se s tem spopasti, srčno vabljeni, da vam pomagam :) Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo



Ali praznujete rojstni dan podjetja?

»Ali še kdo praznuje rojstni dan svojega podjetja, društva, zavoda, agencije, sklada… ?« ♥♥♥
(v vaši lasti ali pa v njej delate kot zaposleni)

Hja … najbrž se marsikdo čudi ob tem ;-).

Pa ni tako nesmiselno tole moje razglabljanje, ravno tako kot ni nesmiselno praznovanje osebnega rojstnega dne.

Moje podjetje ima te dni rojstni dan in seveda razmišljam, kakšno tortico bom sčarala :)

Podjetje oz. vsaka organizacija je namreč živ organizem.

Tega se več ali manj vsi premalo zavedamo. Žal sebi v škodo.

Tudi sama sem bila ista, pa čeprav sem se že 15 let nazaj na magisteriju učila o tem, da je podjetje živ organizem.

Učila…

Leta zatem sem spremljala mojo nekdanjo mentorico, Violeto Bulc, ki je kot poslovna svetovalka uporabljala ta termin, kjerkoli se je pojavila, in veliko organizacijam dala misliti, kako so odnosi pomembni za uspeh podjetja, tako navznoter kot navzven.

Ko smo nesramni do sodelavcev in strank, ko ne opravimo svojega dela, kot je to v naši moči, ko zahtevamo, kar nam ne pripada, ko v delavnem času počnemo stvari, ki niso v najboljše dobro našega podjetja, škodimo podjetju. Pa ne zidovom, ampak duši, zavesti podjetja, in s tem ga šibimo, žalostimo...

Najbrž se tole zdi marsikomu hecno.

A ni.

Raziskujte, preverite…



Meni osebno se je vse to skupaj sestavilo šele zadnja leta, ko sem se začela povezovati z univerzalno zavestjo.

Nek gospod je prišel k meni, ker se ne razume s starejšim sinom v svojem družinskem podjetju.

Ko sva pogledala, kakšno je trenutno stanje podjetja, je bil zagrožen.

Podjetje se je namreč počutilo izredno slabo, kar za prihodnost seveda ne pomeni nič dobrega.

A s pomočjo višjega jaza gospoda sva hitro prišla do rešitve.

V podjetju je bil sin, ki si je želel opravljati drug poklic in svojega dela seveda ni izpeljal, kot bi bilo to dobro za podjetje.

Obenem pa ta sin v podjetje ni pustil hčerke, katere poslanstvo pa je opravljati natanko to dejavnost.

Podjetje bi bilo spremembe izjemno veselo in bi lahko zraslo.

Seveda pa je bilo nato od gospoda odvisno, saj je ustanovitelj in direktor, ali bo spremembe uvedel.

Začel jih je uspešno uvajati… in spremembe na boljše so očitne… tako v družini kot podjetju.

Držimo pesti!!!!

Vsem vam pa želim, da preživljate svoj dragoceni čas v organizaciji, ki jo osrečujete vi in ona vas :) ♥♥♥
Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

nedelja, 8. januar 2017

Ali dovolj delate na sebi?

Gospa, ki je bila pri meni na AI-coachingu prejšnji teden, me je nedolžno vprašala, kaj pomeni »delo na sebi«, češ da ona tega izraza ne razume.

Prvo, kar mi je prišlo na misel, je, kako izjemno dobro vprašanje mi je zastavila.

Kaj torej pomeni delo na sebi?

Največkrat je to samo fraza, ki jo lahko uporabiš kot hiter odgovor, ki ga večina »razume«. Je pa res, da se je potrebno vprašati, ali jo dojemamo na isti način.

Glede na duhovne tradicije, ki sem jih študirala, in lastne izkušnje, je bistvo življenja to, da se imaš fajn, da si srečen. K temu hote ali nehote težimo vsi. Tako tisti, ki sovražijo, se maščujejo, jezijo, ljubijo, radostijo delujejo v smeri svojega večjega zadovoljstva. Tudi za sovraštvom je namreč težnja v smeri nekega večjega notranjega zadovoljstva v sebi, čeprav je to samodestruktivno.

Kako pa priti do več sreče, večjega zadovoljstva, ne da bi si pri tem škodili?

Poti je nešteto.

Nekdo bo srečo našel na potovanju, drugi na svojem vrtu, tretji v gozdu, četrti v pomoči drugim, peti v prebiranju knjige, šesti pa kje drugje.



Ko pa nekdo začuti, da mu nekaj manjka in ne najde zadovoljstva kot nekoč npr. na potovanju v tople kraje, planinarjenju ali nogometu, lahko tudi zavestno stopi na duhovno pot ali pot osebnostne rasti preko delavnic, terapij, izobraževanj in začne raziskovati in spoznavati samega sebe – kaj ga osrečuje, kaj ga ovira na poti ipd.

Temu pogovorno rečemo delo na sebi.

Ne pomeni pa to, da ljudje, ki ne hodijo na delavnice, ne berejo duhovne literature, ne obiskujejo svetih mest ali učiteljev, ne meditirajo vsak dan v pravem položaju z izvajanjem izbrane mudre in pranajame…, ne delajo na sebi in da v »stopnji zavesti« kaj zaostajajo.

Pletje in iskanje prave smeri sredi gora nam lahko dasta veliko večje uvide o sebi in svetu, in posledično več zadovoljstva, kot obisk stotih gurujev. 

Zato sledimo sebi in vedno poiščimo tisto pot, ki nas najbolj osrečuje. Tudi če ta pot ni moderna ali drugi pravijo, da ne delamo na sebi.

Uživajte na poti :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo