ponedeljek, 07. januar 2013

Lahko vaša regresija potrdi resničnost ljudske pripovedke?

Tokrat sem se odločila, da z vami podelim čudovito zgodbo gospe, ki je pred kratkim prišla k meni na regresoterapijo. Cela terapija je bila popolnoma holivudska, polna zapletov pa tudi srečnih trenutkov. Poleg tega ima vsaj dvojno sporočilno vrednost za vsakogar izmed nas. Zato vam želim razkriti potek regresije v naslednjih odstavkih.

Gospo je višji jaz takoj na začetku regresije odpeljal v neko življenje, kjer je bila močna, kmečka ženska v neki slovenski vasi. Zgodba se je dogajala v času turških upadov.

Turki so v prejšnjih vpadih v vasi pobili že vse moške, zato so ostali v njej samo še otroci in ženske. Začetni prizori, ki jih je gospe pokazal višji jaz, pa so se dogajali tik pred ponovnim napadom Turkov na vas. Ženska je najprej z grozo v srcu skrila na svoji domačiji otroke in svojo babico. Sama pa se je namesto vsakodnevnega okopavanja v vinskih goricah, s preostalimi ženskami povzpela na vrh vasi nad sotesko. S sabo so odnesle vrelo olje, vodo, srpe, kose in železo. Vse je potekalo popolnoma usklajeno, osredotočeno na zmago. A niso bile mirne, njihova telesa so drgetala v agoniji. Toda tik pred samim prihodom Turkov v sosesko so se povsem predale trenutku in umirile. Ko so Turki prišli po soseski, so na njih pričele zlivati vrelo vodo in olje, ker pa je vsega tega bilo premalo, so poskakale na njih in jih s srpi in kosami pokončale. Tako so hrabre Slovenke rešile svojo vas pred pobijalci.


Gospa je vas hitro prepoznala kot svojo rodno vas. V domačiji, kjer je živela kot hrabra ženska, ki je premagala Turke, je tudi prepoznala hišo, v katero je kot otrok rada zahajala. Že prvi prizori pa so jo spomnili na eno izmed najbolj priljubljenih pripovedk iz njenih krajev, ki je bila v njenih rosnih letih natisnjena celo v obliki knjižice. Pripovedka jo je pred časom tako navdihovala, da je knjižico kupila v desetinah izvodov in jo delila povsod, kamor je šla. Celo v daljno Avstralijo je nesla nekaj izvodov in jih tam podarila.

S tem pa se povezave med preteklim in sedanjim življenjem gospe ne končajo. Tekom regresije se je nenadoma spomnila tudi na pred časom umrlega prijatelja, ki je živel v zgoraj omenjeni domačiji. Kot najstnica je bila v tem življenju izjemno povezana z njim. Žal pa je le-ta pred leti naredil samomor. Sama tega takrat ni vedela in tudi ni uspela iti na njegov pogreb. Za njegovo smrt je izvedela, ko je bil že pokopan. Je pa imela stalno hecen občutek, da je ta moški z njo. Ker je bila precej navezana nanj, se ji to ni zdelo čudno. Toda tekom regresije sva ugotovili, da je ta pokojni prijatelj na njo še vedno pripet kot duša. Vsa presrečna, da se lahko še enkrat pogovori z njim, ga je zato gospa na dušnem nivoju objela, nato pa je moški odšel v svetlobo. Sama pa je začutila olajšanje, da se je končno lahko poslovila od njega in da ve, da je srečen. Ugotovila pa je tudi, zakaj sta se našla v tisti domačiji kot otroka, saj je ugotovila v regresiji, da je bil ta fant v življenju iz časa turških upadov njen mož, ki so ga Turki ubili. Torej se v tem življenju le nista prvič srečala in tudi pripovedka ni izmišljena, saj je preveč podobnosti in prepletenih oseb v pripovedki in današnjemu življenju gospe. Še takratno babico, ki jo je skrila na domačiji skupaj z otroki, je prepoznala kot babico iz današnjega življenja. 

In zakaj je višji jaz pokazal gospe to zgodbo v zvezi s to hrabro žensko, ki je vodila upor? Želel ji je pokazati, da je močnejša, kot misli, da je, in da mora v sebi najti to spečo moč ter jo v življenju uporabiti. Obenem pa je morala spustiti dušo prijatelja v svetlobo in mu pustiti, da gre svojo pot.

In kaj nam vsem pove zgornja regresija? Da z vpogledom v svojo preteklost lahko spoznamo marsikaj o sebi in bolje razumemo sebe in svoje delovanje v sedanjem življenju. Vse, kar nas povleče, pa ne vemo zakaj, mogoče da misliti na neko našo povezavo s kakšnim prejšnjim (oz. vzporednim) življenjem. Če nas privlači kakšen kraj, oseba, zgodba, je mogoče ta resnično na tak ali drugačen način povezana z nami. Sama »zgodba« pa nam da misliti, kako močni smo in kakšni potenciali vse spijo v nas, katerih se prepogosto žal ne zavedamo.


petek, 04. januar 2013

Novoletni sklepi – nikoli, čisto nikoli niso postavljeni zaman!!

S partnerjem že enajst let postavljava vsak konec leta oziroma najkasneje prvega januarja novoletne sklepe. Toda govorjenje o novoletnih sklepih in zaobljubah je postala že prava modna muha. »Ah, novoletni sklepi, zaobljube. Pa ne že spet o tem,« si tudi sama rečem, ko povsod že nekaj dni poslušam in berem o novoletnih sklepih. Zato ne nameravam pisati o veščini in konkretnih nasvetih pisanja sklepov. 

O tem lahko več izveste individualno na AI-coachingu ali pa na posebni delavnici »S postavljanjem sklepov do manifestiranja želenega«, ki je temu namenjena in bo potekala konec meseca. Vsi zainteresirani naj se javijo na spodnji e-mail.

Vseeno pa slišim toliko razočaranih ljudi, ki samo zamahnejo nad to temo, češ da si tako ali tako ne upajo več postavljati sklepov, ker vedo, da jih ne bodo uspeli izpolnjevati več kot nekaj dni ali tednov. Tudi stranke me pri AI-coachingu pogosto prosijo, da so pripravljene narediti kakšno spremembo, le sklepov ne bi pisale. Zato sem se odločila, da napišem, kakšne so moje izkušnje iz zadnjega desetletja, kaj sem ugotovila iz razgovorov z drugimi in ob prebiranju svojih sklepov za nazaj. Upam, da vam bo v pomoč.

Ob prebiranju sklepov prejšnjih let sem najprej padla v tiste trenutke, ko so se sklepi rojevali. To so trenutki navdušenja, pričakovanja. Vmes pa so se mi mešale slike trenutkov, ko sem kljukala dosežene cilje in označevala neizpolnjene sklepe. Uf, ti trenutki so bili pogosto neprijetni. Po izkušnjah sodeč vsi doživljamo ta proces na podoben način s to razliko, da smo eni optimisti, drugi pa vidijo kozarec pol prazen. Ko se kar nekaj ali celo večina sklepov ne uresniči, smo povečini žalostni in se nam postavljanje sklepov zazdi nič drugega kot nočna mora. Dobimo kompleks neuspešneža, saj se vsi uspešni ljudje bahavo hvalijo, kako si pridno zapisujejo načrte, dnevnike. Zato želim najprej poudariti, da se pri nikomer sklepi ne uresničijo vsako leto v celoti. Tudi milijonarji imajo turbulentno življenje in v enem letu se marsikaj dogodi in pogosto načrte postavi na glavo. Torej, ugotovitev številka ena: ne obupajmo s postavljanjem sklepov, če se nam ne uresničijo. Tudi uspešni ljudje si pogosto zastavijo napačne sklepe in jih morajo tekom leta korigirati. Ne bojmo se neuspeha!!! Včasih šele po številnih neuspehih pride uspeh. 




Poleg tega, sem opazila, da pogosto postavimo večino sklepov iz strahu in ne iz srca, zato imamo potem premalo energije, da bi zastavljeno uresničili. Tudi pri meni je bilo tako. Tako na primer želimo ženske shujšati zaradi tega, da bi nas partner imel rad in ne zato, ker bi si to srčno želele, ker se bi tako počutile boljše in bile bolj srečne v svoji koži. Ali pa si na primer zastavimo, da si priborimo »boljše« delovno mesto, da bi bili v družbi bolj cenjeni, čeprav nam je naše delavno mesto všeč in uživamo v trenutnem delu. Take zaobljube in skepi tako pogosto nezrealizirani izvisijo v zraku.

Pa tudi s tem ni nič narobe. Pogosto že po dveh, treh dneh sklepov ne uspemo več izpolnjevati zaradi takega ali drugačnega razloga. Bodisi da smo postavili sklep iz strahu bodisi da se je zgodilo nekaj, na kar pač nimamo vpliva. Še vedno pa lahko začnemo z novoletnimi sklepi prav vsak dan v letu znova. Vsak dan je lahko dan za nov začetek.

Včasih je sklep potrebno postaviti neštetokrat, da se sklep izpolni in cilj doseže. Lahko tudi po 5, 7 let ne pridemo do želenega cilja, toda prišlo bo leto, ko bo sklep sam postal del nas in del našega življenja. Na primer že leta sem si želela hoditi spat ob zgodnji uri in ob rani uri vstati. To je bilo na listi sklepov že od prvega postavljanja. No, v kri pa mi je prišlo šele danes. Kolikokrat sem se krivila, kako sem neodgovorna, da si postavim tak cilj, če vem, da ga še nisem sposobna udejanjiti. A času čas. Za določene stvari je potreben premik v glavi, sprememba v naši zavesti. Pri meni se je v tem primeru to dogajalo celo desetletje. Skratka, to kar želim povedati je to, da bistvo postavljanja ciljev ni v tem, da smo disciplinirani in sklepe redno izpolnjujemo. Bistvo postavljanja ciljev je v tem, da si vzamemo čas zase, da ugotovimo, kaj si želimo, da pridemo do sebe in si dovolimo sanjati. Skratka, da si pustimo živeti iz srca in slediti svojim srčnim željam. Mogoče ne bomo imeli leta moči, da sanje uresničimo, toda naše misli in naša zavest bosta s časom privabila k nam dovolj energije, da se bodo naši sklepi tudi udejanjili.


Toliko na kratko o mojih ugotovitvah, ki sem jih želela deliti z vami in da vas spodbudim, da začnete postavljati sklepe – ne nujno novoletne. Da si dovolite priti do srca in spravite svoje sanje na papir. Ko jih namreč daste na papir, se na nek način že zmaterializirajo. Večkrat, ko to počnete, bolj domače vam bo to in več energije, ko boste tako usmerili v sklepe in sanje, bolj bo vaše življenje po vaši meri in sreča ne bo za sosedovim grmom, ampak v vašem srcu.

Veliko sanjanja v letu 2013!!! 

Agata