petek, 24. februar 2017

Svoje poslanstvo je našla pri prednikih

Nekaj najlepšega je, ko kupiš darilo, za katerega kooomaj čakaš, da ga daš iz rok :).

Še dva dni… ♥

Izbiranje skupinskega darila je bilo tokrat na moje veliko veselje zaupano meni.

Seveda sem se potrudila maksimalno zadovoljiti potrebam in željam obdarovanke, kot jih pač poznam.

Se pa vedno trudim, da poskušam najti darilo med našimi lokalnimi umetniki, obrtniki.

Z ekološkega vidika je to seveda bolje, kot da kupimo neke stvari od daleč. S tem tudi ne podpiramo izkoriščanja dela otrok v državah v razvoju, ki so pogosto tisti, ki plačajo ceno za cenovno ugodne izdelke pri nas. Podprimo domače gospodarstvo ♥. Ego bi sicer lahko našel še na tisoče razlogov, kar pa je zame ključno, so energije, ki se sprožijo med dušami, ki kreirajo, in tistimi, ki potem izdelke nosijo.

Ko sama nadanem nek unikaten kos, ki mi je bil podarjen in poznam izdelovalca, se ob vsakem nošenju spomnim tako na darovalca kot na avtorja in mi postane toplo pri srcu.

Zato vedno pomislim, ali bi mogoče lahko izdelke kupila od nekoga v bližini, ki ga poznam.

Tokrat se iz srca zahvaljujem Manci in Aleksandri, za krasen prstan in razkošen šal ♥♥♥




No, ker je obdarovanka ljubiteljica Desiguala, jo čaka tudi torbica, ki ni slovenskega izvora, je pa po njenem okusu.

Bi pa mogoče omenila še en vidik tega, da kupujemo izdelke domačih izdelovalcev, ki pa nima nič skupnega z egom in strahovi pred prihodnostjo.

Pred nekaj tedni je bila pri meni mamica, katere zgodbo bi podelila z vami, ker nam vsem lahko da misliti.

Namreč na našem prostoru smo imeli izvrstne pletilje, čevljarje, izdelovalce torb in podobne obrtnike.

Najbrž imate tudi vi v rodu še marsikaj od tega, če boste pogledali dovolj v preteklost po svojem družinskem drevesu.

Tako se je pri meni oglasila nesrečna mamica, ki se v življenju nikakor ni mogla najti. Primerjala se je s prijateljicami, z idoli na spletu, v medijih. A je s primerjanjem s po njenem mnenju boljšimi, uspešnejšimi, srečnejšimi… postajala le bolj nesrečna in še bolj oddaljena od svojega bistva.

Ko pa sem jo vodila, da se je povezala s svojim višjim jazom, je rešitev našla pri prednikih.

Babica po mamini strani je bila šivilja, vsa moška linija po očetovi strani pa se je ukvarjala s krojaštvom oziroma čevljarstvom.

Želela si je študirati tekstilstvo, a so starši rekli, da v tem poklicu ni denarja.

Kot diplomirana ekonomistka je pristala v pisarni nekega podjetja, kjer sta jo rutina in številke ubijala.

S pomočjo višjega jaza se je spomnila, kako je uživala kot otrok, ko je šivala oblekice za svoje igrače. Kasneje je v srednji šoli tudi pletla, kvačkala, sanjarila o svoji blagovni znamki, a so jo straši prepričali, da so časi drugačni in da za tako ali drugačno obrt ni več prostora.

Z vpisom na fakulteto je pozabila na svoje sanje, s tem pa na to, kdo je.

Šele njeni nadobudni hčerki sta jo prebudili iz sna, da se je zavedla, da dejansko ni več živa, da spi.

Prejšnji teden me je obvestila, da je že pričela s šivanjem za svoji hčerkici in našla stil, ki ga hočejo nositi tudi hčerke njenih prijateljic. Hura!

Koliko takih »zgodb« sem že doživela ob vas.

Vse naše sposobnosti, lahko najdemo nekje pri naših prednikih in obratno.

Moj prededek in dedek sta bila čevljarja, ki sta znala sama izdelati čevlje.

Žal tega sama ne znam.

Se mi je pa v preteklosti večkrat zgodilo, da so me trgovci hoteli prepričati, da je nekaj iz usnja, a sem dokazala, da to ni tako. Ta odnos, občutek do usnja imam v krvi. Pred leti se mi je tako zgodilo v Italiji, da je bila trgovka huda name, češ da mi prodaja usnjen čevelj, jaz pa ji nisem verjela. Na koncu je besna poklicala šefa, ki je potrdil, da se moti.

Tako je koristno, da sem ter tja pogledamo, kakšne sposobnosti, talente, poklice, sanje so imeli naši predniki, ker nam to da veliko vedeti o nas samih.

Ko smo v skladu s sabo, k sebi pritegnemo vse, kar potrebujemo za lepo življenje.

Zato vabim vse, da izpolnite svoje sanje po ustvarjanju nakita, oblačil, rjuh, stolov, svetilk…

Evropa potrebuje svojo tekstilstvo, čevljarstvo… orodjarstvo, če želimo preživeti na dolgi rok.

Zato spodbujajmo naše ustvarjalce in uresničimo svoje sanje po ustvarjanju ♥♥♥ Agatha


Inštitut za sr(e)čno družbo

ponedeljek, 06. februar 2017

Ali obožujete konce?

Ali obožujete konce?

Mogoče je dobro, da bi jih vsaj toliko kot začetke.

Vse ima svoj konec :).

Sončen dan, odnos, jeza, slabi časi, dež, dober film, življenje…


Sem ravno tolažila prijateljico ♥


Delim še z vami, če komu pomaga ♥

Včasih jokamo, drugič vriskamo, nas skrbi, se jezimo…

A to samo pomeni, da smo živi :).

Če ne moremo sprejeti koncev, ne moremo uživati v življenju.

K meni je nedavno prišla mlada lepotica, ki je imela občutek, da nima ničesar in da stoji na mestu. Svet pa ji dejansko ponuja čisto vse. Vse ji je bilo položeno v zibko. Vse ima pred sabo, kar si zaželi. A se ni mogla premakniti naprej v življenju in samo vzeti tega, kar ji je ponujeno.

Prišli sva do ugotovitve, da se je bala neuspešnih zaključkov, konca, zato se ni upala ničesar lotiti, saj bo prej ali slej prišlo pri vsaki stvari do konca, v katerem mogoče ne bo srečna.

Koncev največkrat ne maramo, ker so bodisi slabi, bodisi so neprijetni, saj nam predstavljajo obdobje negotovosti pred začetkom novega, bodisi nam je v dani situaciji preveč lepo, da bi si želeli, da se konča.

A višji jaz je lepotici razložil, da konec vedno predstavlja nek nov začetek in s tem priložnost za novo izkušnjo, ki bogati naša življenja.

Vse je v ciklih.

Končamo eno službo, začnemo novo. Se ločimo, imamo priložnost, da v življenje dobimo partnerja, ki nam je bolj pisan na kožo. Končamo z uspešnim projektom, imamo priložnost, da začnemo z novim.

Zato se veselimo začetkov in koncev, ker dejansko konca nikoli ni. Vse je v ciklih :)  ♥♥♥ Agatha


Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org