Kako in čemu torej narediti obred?

Ko imamo delavnice, vam pogosto rečem, da prinesite kakšno malenkost za pojesti za namen daritve. 

Pa dobim potem pogosto vprašanja, za kakšne daritve in obrede gre. 

Kako in čemu torej narediti obred?

Kaj je to za ena mistika, čaranje?

Obred, ritual je po domače povedano skupek nekih gest, dejanj, formulacij in invokacij, ki jih pogosto spremljajo tudi glasba, petje, ples, z namenom, da oseba, ki ga izvaja, izraža svoj odnos do svetega. V različnih tradicijah po svetu uporabljajo obrede običajno z namenom, da se za nekaj zahvalijo bodisi da prosijo za nekaj.

To počnem tudi jaz. Ne počnem nekih javnih obredov s točno določeno obliko, ampak intimne obrede z namenom priprošnje oziroma zahvale. Nobeni svetovni tradiciji ne sledim povsem dosledno, ampak izvajam obred v skladu s trenutnim namenom in tistimi bitji, katerim je obred namenjen. 

Običajno se tako bodisi umirim pri oltarju v svojem domu ali pa najdem začasni oltar kje v naravi.

Oltar pripravim v skladu z namenom le-tega in razpoložljivostjo v danem prostoru in času. 

Običajno kot daritev priložim nekaj hrane od enega izmed obrokov tistega dne, dodam kako jabolko, med, olje, maslo, oreške, kakav, čokolado, rozine… 

Nato se bitjem, katerim je namenjen obred oziroma daritev (duhovi prostora, angeli, vodniki, reiki mojstri, predniki itd.), bodisi zahvalim bodisi jih kaj poprosim. 

Nekaj časa še postojim pri oltarju, se kaj pogovorim z bitji.

Pred leti je bilo tudi meni osebno grozno darovati hrano. Od malega sem bila naučena, da se ne sme niti grižljaja hrane vreči v smeti. Še suh kruh smo spravili v neko jed ali ga popekli v pekaču. Hladilnik je pri meni vedno pod kontrolo. Hrane se ne meče stran! 

Tako nisem mogla verjeti, kako ljudstva, ki so praktično lačna, darujejo hrano. 

Toda s časom sem videla, kako so bitja, energije, ki jim daš košček kruha, dva bonbona, pol jabolka, žlico dobre juhe, hvaležna.

V bistvu gre zato, da damo od sebe nekaj najboljšega. Učimo se hvaležnosti do stvarstva in nismo navezani na stvari, pa četudi nam veliko pomenijo.

Zato spodbujam obrede in daritve, da se zavemo svoje majhnosti, ponižnosti, hvaležnosti do stvarstva in povezanosti z vsem. 

Tak kratek obred je čudovita oblika meditacije pa tudi nam pomaga pri spoznavanju tega, kaj si dejansko želimo. Vsaka priprošnja ima namreč možnost, da se uresniči. 

Tak obred lahko naredimo, kadarkoli to začutimo. Prijetno ga je izpeljati v družinskem krogu ob kakšen prazniku in nameniti daritev ter zahvale svojim prednikom. Sicer pa so že naši predniki take in drugačne obrede opravljali ob vseh večjih življenjskih prehodih in menjavi letnih časov. 

Ker ste me že večkrat nagovarjali, bomo konec decembra imeli kratko delavnico kako narediti tak obred zase in svoje bližnje (bomo pa tudi rekli kaj o drugih tradicijah po svetu).

Kogar zanima, da bi se nam pridružil, srčno vabljen, da pošlje sporočilo za dodatne info ali prijavo na institut@srecno.org.

Pa naj bo vse, kot si vaše srce želi :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Kdo zna plesati in peti?

Polna luna je že od nekdaj čas za ogenj in žur ob njem ♥

Naši predniki so redno peli, plesali in igrali na različna glasbila ob zakurjenem ognju. 

Glasba naj bi zdravila dušo in telo.

Šamani po svetu naj bi nas ob srečanju prvo vprašali, kdaj smo nazadnje plesali, peli, pripovedovali zgodbe ali sedeli v tišini.

Ali sploh kaj od tega počnemo sami? 

Hm…

Vsi znamo plesati in peti 

… samo ne tako kot bi morda rad naš ego :) 

Ker mi smo glasba :)

Samo se tega po večini na zavedamo :) 

Ko se ob glasbi umirimo, telo samo odreagira na svoj najboljši, edinstven način ter pleše in poje.

Tudi sama sem imela izgovore… ne morem, ne znam… a to je rekel ego… telo pa zna.. pa četudi ven pride samo en korak, en krik bolečine… 

V 1. razredu nas je razredničarka vsa dekleta poklicala pred tablo in nas poprosila, da zaplešemo balet ob neki prijetni glasbi, ki jo je predvajala. 

Takrat pojma nisem imela o baletu, a ko smo končali s tistim plesom, me je tovarišica izbrala, da sem na neki prireditvi sama plesala pred celo šolo. 

To je bil moj najboljši, najbolj popoln nastop. Vsi so ploskali. Nisem imela občutka, da sploh nastopam. Uživala sem. 

Ta nastop je bil vse do zaključka magisterija moj edini nastop, ko sem bila brez treme, brez strahov, blokad, in se nisem bala, ali bom zaigrala na pravo noto ali bom izgovorila natanko tisto pravo besedo. Nastop je bil res popoln. 

Zlila sem se z glasbo. 

Bila sem jaz jaz.

To pa je bil tudi moj zadnji plesni nastop. 

Baletna šola je bila dve uri vožnje stran. Drugih plesnih šol v bližini tudi ni bilo. 

S tem dogodkom pa sem tudi pozabila, da sem glasba.

Ko pa sem pozabila, da sem glasba, sem pozabila, kdo sem. 

A ko se dovolj časa iščeš, prideš do tega, da se enkrat znova najdeš.

Želim, da bi se to čim prej zgodilo vsem.

Obilje užitka vam želim ob polni luni v svoji glasbi na tak ali drugačen način :) ♥♥♥ Agatha 

P.S.: Še vprašanje za šolnike in starše… koliko dovolimo otrokom, da ostanejo oni oni?

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

So moška in ženska dela?

Se strinjate, da ni dobro kar povprek deliti dela na moška in ženska? 

So samo dela, pri katerih si s srcem in taka, ki pač niso v skladu s tabo ♥♥♥ 

Danes sem pomagala pri reševanju travme mlade ženske, ki nikakor ni našla poguma, da bi dokončala fakulteto.

Ko je bila stara tri leta in je želela očetu pomagati v delavnici, jo je ta v delovni naglici odslovil, češ da naj mu da mir pri pomembnem delu in naj se gre igrat ženske igre. Deklica je bila v svoji otroški zagretosti, da bi pomagala očetu, globoko prizadeta in del nje je ostal zamrznjen v tistem trenutku. 

Kot študentko jo je vleklo opravljati moški poklic, pri čemur je fakulteto opravljala z odliko, dokler se ni tik pred diplomo aktivirala stara travma. 

Tudi mene so odslovili, ko sem želela pomagati pri moških delih. Ko sem bila majhna, je bila namreč v širši okolici miselnost, da pač ženske opravljajo moška dela, ženske pa ženska.

Žal to zaznam še danes pri številnih strankah, ko si ne upajo početi tistega, za kar so rojene, ker se bojijo družbene nesprejetosti. 

Pa ne gre za to, da bi zdaj vsi opravljali vsa dela. Seveda 50 kilogramov cementa lažje prenese moški, ki je visok dva metra, kot ženska, ki sama tehta manj kot 50 kilogramov. Gre za to, da smo mi mi. Lahko visoka ženska prenaša hlode v gozdu, če si to želi njeno srce. 

Mogoče bo komu v navdih tale video:

https://www.youtube.com/watch?v=2rLPyyp4hCA.

Da bi nas čim več zbralo pogum za svoje poslanstvo in tako širilo srečo :) ♥♥♥ Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org