ponedeljek, 20. maj 2013

Srčno podjetništvo

V soboto je bil svetovni dan podjetnic pa sem se od takrat nekajkrat zalotila, da premišljujem na temo podjetništva.

Je bolje biti podjetnik ali zaposleni?

Kaj mene navdihuje, da počnem, kar počnem? 



Stalno srečujem ljudi, ki si zaradi strahov ne upajo živeti sebe. Prepogosto poslušam idealiziranje tistega, česar nimaš. V določenih okoljih se nad podjetniki zgražajo, češ da so vsi tako ali tako barabe ali da se podjetništva ne da početi na pošten način. Spet drugje pa vsakega, ki gre na svoje, dobesedno malikujejo, pa čeprav trpi v svojem delu. Na tem mestu sem se spomnila znanega reka ge. Eleanore Roosevelt, da naredi, kar v srcu čutiš, da je prav, saj te bodo kritizirali v vsakem primeru. Preklinjali te bodo, če to narediš ali pa ne. Najboljše je namreč tisto, s čimer lahko zrealiziraš sebe. Zamislila sem se nad tem, kaj mene tako navdihuje, da soustvarjam Inštitut za sr(e)čno družbo.

Na misel mi je najprej prišla oddaja o Univerzalnem zakonu sreče, ki smo jo posneli za Duhovni utrip pred nekaj tedni. Bilo je nekaj časa za predpripravo, tako da sem lahko sčistila vse strahove v zvezi z snemanjem in komaj čakala, da predam sporočilo upanja v eter. Snemanje je potekalo odlično. Veliko smeha samih prekrasnih ljudi na delavnici. Srčna ekipa RTV. Odlične izjave. A spet se je izkazalo to, na kar sem pomislila takoj, ko sem dobila priložnost, da damo med ljudi sporočilo upanja preko RTV, in sicer, da je vse lahko hkrati dobro in slabo. Nikoli ne veš vnaprej. Tako je bilo na primer pred 40 leti slabo, če je fantek dobil tuberkulozo. A ko je odrasel, je bilo to lahko dobro, saj mu ni bilo treba iti v vojsko. Slednje je bilo spet lahko slabo ali dobro. Lahko je bilo slabo, saj fant na ta način ni doživel iniciacije in tako težje dozorel v moškega. Lahko pa je bilo dobro, ker si tam ni na primer poškodoval noge ali celo ohromel ter postal invalid. Tako deluje svet dualnosti. Lahko je odlično, da se posname oddaja, lahko pa ne. Tako se je izkazalo, da oddaja zaradi mojih (mogoče še čigavih:)) strahov (da bom ja predala celovito sporočilo, da bom ja dala ljudem najboljše in razumsko podkrepljeno sporočilo, da je kljub težkim razmeram čas za optimizem in upanje) izpadla povsem drugače, kot smo si jo zastavili. He he:). Moji odgovori niso bili rezani in smiselno povezani, tako da se ponavljam, kar nekaj stvari je spuščenih, številne neupoštevane… No, univerzalni zakon sreče definitivno drži:). Najprej sem se zjokala nad montažo, nato pa ozavestila in sčistila strahove, ki so povzročili, da je oddaja nastala taka, kot je. Nič ni bila kriva montaža, ampak moji strahovi. Hvala ekipi še enkrat. Sem se naučila marsičesa. No, ko sem kasneje videla, so odzivi gledalcev vseeno taki, kot sem želela.

Tako sem za snemanje oddaje Duhovni utrip dobila številne komplimente, češ da je to super uspeh, da prideš v tako oddajo. Pa me snemanja in komplimenti navdihujejo, da soustvarjam Inštitut? Ne, to je uspeh za ego. Saj ne rečem, da mi včasih ne godi:). V smislu, kako sem pomembna. Komu pa ne vsaj malce? Če smo povsem odkriti do sebe. Saj še nismo Kristusi:). Toda v času snemanja oddaje ni bilo prostora za ego. Ja, izjemno sem bila in sem še hvaležna, da smo imeli možnost, da na RTV1 predstavimo univerzalni zakon sreče, o katerem bom sicer še veliko pisala. Seveda nam je bilo to vsem v izjemno veselje in čast. Toda energijo za vse sem črpala iz srčne želje, da predamo ključno sporočilo zakona med ljudi. V tej strasti sploh nisem uspela pomisliti nase. Še zadnji večer pred snemanjem nisem vedela, kaj bom oblekla. Nisem se uspela postriči. Še pred nekaj leti bi bilo to prvo, na kar bi pomislila, če bi mi nekdo omenil snemanje. To pa zato, ker takrat nisem delovala iz srca. Pomemben je bil ego, ne to, kar želim srčno predati, saj tega ni bilo. Sem pa dan pred snemanjem šla po sestavine za presno torto za snemalno ekipo mimo neke trgovine in našla točno take hlače, ki sem jih potrebovala za snemanje. Celotna priprava je potekala zadnji dan povsem sinhrono. Ko deluješ iz srca, te ta namreč kar pelje v smer izpolnitve svojega poslanstva. Takrat sreča ne izostane, čeprav je treba čez kakšen strah. Ko bomo vsi delovali tako, bomo na pravih »delovnih« mestih in svet bo tak, kot si ga danes lahko samo želimo. Vse samo bo, kot v pravljici in življenju modrecev.

To je bil en primer tega, kar me vleče pri ustvarjanju Inštituta za sr(e)čno družbo in kaj pomeni delovati iz srca ter kaj polni človeško srce. Pa bi ob dnevu podjetnic z vami podelila še en svoj primer, kako sem s srcem 24 ur na dan pri Inštitutu. Na svetovni dan podjetnic je bila tudi delavnica Z odstranjevanjem strahov do sreče in notranjega miru. Res je, da se je moj ego v teh dneh s svojimi strahovi na trenutke oglasil kar nekajkrat. Ja, bi rada imela tisočglavo množico, da ja čim večji del Slovenije čim hitreje najde srečo. A v trenutku, ko predajam svoje znanje in začutim, da eno samo srce dojame, kako ga samo strahovi ločijo od miru in od tega, kar bi rad imel, me ne spravi s svoje poti nič več. Ko lahko enemu samemu bitju pomagam, da gre čez svoje težave in zaživi bolj srečno, moje srce zapoje. Ego s svojimi strahovi pa utihne.


O tem je govoril tudi Mahatma Gandhi, ko je rekel, da je bolje zadovoljiti eno srce z enim samim dejanjem, kot tisoče glav, ki ti prikimavajo v zahvalo. Prvo namreč polni srce, drugo pa ego.

Moje srce zaigra tudi, ko dobim od strank kakšno pismo v tem smislu, kot sem ga po delavnici v soboto (del pogrebnega govora kot zahvala dedku):

»V tvojih zadnjih pismih si si postavil vprašanje, zakaj si trpel na račun drugih? In si tudi odgovoril. Napisal si: »Ker se nisem vedel samostojno odločati, ker se nisem naučil biti samozavesten, ker sem vse sprejel, kar so odločili drugi in ker nikoli nisem (z)mogel reči 'NE'.«

Najbrž bo res, dragi dedek, da si preredko dopustil in dovolil, da bi odločilo tvoje srce. Plačal si visok davek.

Ne verjamem, da je smrt naključje in nobena ni zaman. Vsaka nas na tak ali drugačen način zaznamuje. Verjamem, da si sami izbiramo svojo pot in v zadnjih mesecih življenja si to dojel tudi sam in v tem duhu preživel svoje zadnje dni. Pomirjen s seboj in svetom.

Tako težko ti je bilo iti čez tisti strah, ki te je tičal v prsih, ki ti ni dovolil dihati... Ta strah ti je celo življenje preprečeval, da bi zadihal s polnimi pljuči.«


Ko vidim, da nekdo v dno duše dojame univerzalni zakon sreče, ki pravi da nas od notranjega miru in sreče ločijo le strahovi, mi srce zaigra. To je tisto, kar me navdihuje na svoji poti.

Ko deluješ iz srca, samo pustiš, v katero smer te srce potegne. Včasih se ti celo zgodi, da ti v določenem trenutku srce zaigra svojo melodijo sreče in veš, da si na pravi poti. Samo prisluhniti mu je treba znati.

Toliko o mojem razmišljanju v zvezi s podjetništvom. Vseeno je, kaj počneš. Lahko si zaposleni. Lahko si podjetnik. Po srcu:). V prihodnosti tako menim, da ne bo toliko debat na temo, ali iti v službo ali iskati možnosti v klasičnem, morda socialnem podjetništvu ali v čem drugem. Predvsem bo pomembno srčno delovanje, torej da boš deloval iz srca, ne glede na to v kakšni obliki bo delo opravljeno. Saj le to prinaša notranjo srečo na daljši rok.

Sr(e)čno pri vsem, kar počnete:) Agata 

P.S.: Hvala fotografinji za prečudoviti fotografiji:).

ponedeljek, 13. maj 2013

Zakaj je bil ustanovljen Inštitut za sr(e)čno družbo?

Vse je z namenom. Čeprav včasih dolgo ne razumemo posameznih dogodkov v svojem življenju in zgleda, kot da se nekdo od zgoraj norčuje iz nas, se s časoma izkaže, da je imel vsak dogodek svoj pomen in nalogo na poti. Tako sva midva prehodila kar dolgo, cikcakasto pot, pri čemer nama marsikatera postaja in prenekateri žulj nista bila jasna, da sva prišla do Inštituta za sr(e)čno družbo. V naslednjih odstavkih bova na kratko opisala to pot, saj je pomembna z vidika poslanstva Inštituta.

Leta sva tako raziskovala na svoji poti, kako delujeta človek in sistem, v katerem živimo. Igorja je že, ko je bil asistent za mednarodne finance na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, zanimal sistem. Kako ga spremeniti, da bo ustvarjal bolj srečno družbo. Agata pa je po drugi strani raziskovala, kako posameznik lahko pride do sreče.

Na svoji poti je tako preučevala številne tehnike in prakse. Nabirala je znanje vse od kitajskih modrecev pa do nevrolingvističnega programiranja. Ker je stalno verjela, da je lahko v vsakem trenutku srečna, je iskala, kaj je to, kar jo v vsakem trenutku osrečuje. Vmes je postala regresoterapevtka, dozorela v AI-coacha. Saj verjame, da te coacha ne naredijo samo certifikati, ampak to preprosto postaneš oziroma si, ko pridobiš dovolj modrosti, da lahko pomagaš sočloveku na poti do njegove sreče. Agata je z znanjem s številnih izobraževanj, knjig, redno meditacijo ter veliko dela na sebi, uspela doseči, da se je sposobna v vsakem trenutku povezati z univerzalno zavestjo in njenimi manifestacijami. Ker so želeli tudi drugi okrog nje obuditi to svojo sposobnost (vsi jo imamo v sebi, a nam to ni bilo dano vedeti), je pričela učiti o tem tudi druge.

Obenem, je Igor preučeval ekonomski sistem, temelje družbe. Skupaj sva pregledala vrsto teorij zarot in ob njih izgubila kar nekaj živcev. Svet se je na trenutke zdel brezizhoden in prihodnost jalova. V dolgih urah pogovorov sva iskala rešitve za pot do lastne sreče in sistema, v katerem bo lahko vsak našel svojo srečo.



Glede današnjega sistema sva prišla do ugotovitve, da je edina rešitev za njegov obstoj v promociji vrednot, ki so osnova pravnega sistema. Po drugi strani sva ugotovila, da nas ravno vrednote in njihov princip delovanja zaklepata v kletko, v katero smo ujeti in nam preprečujeta, da bi prišli do sreče, ki je zunaj nje. Slednja rešitev torej ponudi rešitev za obstoj sistema, ki ga imamo. Toda vedno bolj se vsi zavedamo, da obstoječi sistem vodi v monopol, bogatenje elit ter revščino množic. Torej to ni prava rešitev za sistem.

Le-to sva našla pri posamezniku. Saj že pregovor pravi, da ko boš spremenil sebe, boš spremenil ves svet. Dejansko je tako. Na nivoju posameznika sva preko raziskovanja delovanja človeka prišla do odkritja univerzalnega zakona sreče, ki pravi, da delovanje iz srca (torej v skladu s sabo, s svojim notranjim bistvom, in ne iz strahov) prinaša notranji mir in srečo. O zakonu bova še veliko pisala. Sva pa prišla tudi do ugotovitev, kako lahko z uporabo univerzalnega zakona sreče dvignemo zavest in s tem odkrijemo nove temelje za sistem, ki bo omogočal, da bo vsak posameznik srečen.

Kako bo izgledal novi sistem, še ne vemo, ker še nismo na tej stopnji zavesti, da bi lahko to vedeli. Ga bomo pa zagotovo izgradili s spremenjeno stopnjo zavesti, z drugačnim načinom razmišljanja. Kot je rekel Einstein: »Nobenega problema ni mogoče rešiti na isti stopnji zavesti, kot je bil ustvarjen.« 



Tako je nastal Inštitut za sr(e)čno družbo. Na eni strani je njegov namen, da pomagava najti srečo posameznikom in uspeh organizacijam. Po drugi strani pa preko projektov »Sr(e)čna družba« promovira univerzalni zakon sreče, ustvarja optimistično klimo v državi, ki je tako krvavo primanjkuje ter raziskuje temelje sistema, ki bi vsem posameznikom omogočil, da so srečni.

V tem trenutku vas vabiva, da se nam pridružite na:

raznih delavnicah, terapijah, svetovanjih, ki so objavljeni na strani Inštituta: www.srecno.org;




• na prvem dogodku »Sr(e)čna evolucija - sledim srcu, ne strahovom«, ki bo v začetku junija. Vabljeni vsi! Kje bo dogodek potekal, vas še obvestimo. Lahko pustite vaš kontakt na institut@srecno.org in vas obvestimo o dogodku;


• Na spletni strani www.srecno.org začenjamo s serijo »Sr(e)čnih zgodb«, zgodbami posameznikov, ki so si upali in znali v življenju slediti srcu ter kljub številnim oviram in strahovom uspeli najti svojo srečo.

Poleg tega se dogovarjamo s takimi posamezniki za intervjuje, pogovore v živo. 

Odprti smo za vaše predloge Sr(e)čnih zgodb. Mogoče želite vi sami podeliti z nami kakšno tako zgodbo ali pa mogoče lahko priporočite koga, ki z nami lahko podelil svojo Sr(e)čno zgodbo. Hvala že vnaprej:). Vaših predlogov bomo veseli na e-mail: institut@srecno.org;

Vabljeni na našo Facebookovo stran: https://www.facebook.com/srecnaevolucija, katere namen je širiti univerzalni zakon sreče po celotni družbi, da skupaj ustvarimo družbo, v kateri smo vsi lahko srečni. Tu veliko govorimo v zvezi s srečo, odstranjevanjem strahov, delovanjem iz srca. Delimo si veselje, smeh, pa tudi če se kaj trpkega znajde na naši poti. Vabljeni, da stran delite s prijatelji, objavljate na njej vaše fotke, videe, vice, ki razveselijo vaše srce.

Toliko za tokrat, čas je za delovanje iz srca in sr(e)čno evolucijo:)

Sr(e)čno:)

Agata in Igor

četrtek, 02. maj 2013

Izobraževalni sistem za srečno družbo

Ob prazniku dela in nekaj impulzih tekom dneva se mi je porodilo tole razmišljanje na temo izobraževalnega sistema, ki bo osnova za srečno družbo. 

Današnji izobraževalni sistem je bil vzpostavljen za čas industrijske revolucije, torej za čas, ko je bil človek manj pomemben kot stroj in je moral spoštovati disciplino in izpolnjevati ukaze. To nazorno predstavi tale video: 








Delavec, ki je bil zastrašen, je bil pokoren in dober izpolnjevalec navodil. Tako je bilo vse, dokler se v zadnjih desetletjih niso zgodile velike spremembe. Poslovno okolje se je izjemno spremenilo. Zmagovalni faktor ni bila več produktivnost, ampak kakovost, za kar pa je bilo potrebno znanje. Človek in njegovi potenciali pa so počasi začeli prihajati v ospredje. Pri čemer danes v številnih poslovnih sistemih za ustvarjanje dodane vrednosti ni več dovolj niti znanje, ampak je nujna tudi ustvarjalnost. Za slednjo pa potrebuje človek drugačen način razmišljanja kot za marljivo izpolnjevanje navodil nadrejenih. O tem govorijo številni modreci, kot je na primer Edward de Bono. Temu je potrebno prilagoditi izobraževalni sistem, ki ne bo vzgajal bodočih generacij šablonsko, za rutinska dela, ponavljanje in izpolnjevanje ukazov. Potrebno je, da se spremenjen šolski sistem zastavi tako, da bo posameznika spodbujal, da začne delovati iz sebe, po lastnih srčnih želja, iz svojih lastnih potencialov.

Naj vas povabim k ogledu Ted govora, ki sem si ga ogledala danes zjutraj. Dan Ariely govori ravno o tem, kako je za človekovo učinkovitost pomemben smisel, ki ga pri delu najde. Če nekoga veseli šivanje, naj šiva. Če nekoga veseli raziskovanje, naj se poda v raziskovalne vode. Vsak naj počne tisto, kar ga srčno veseli, saj bo tam lahko najboljši in na najboljšem mestu tudi s stališča družbe.

Naj navedem primer, kakršnih naj bi bilo čim manj v prihodnje, če želimo srečno družbo. V trgovini, ki jo zaradi slabega poslovanja zapirajo, sem se pred kratkim pogovarjala z mlado prodajalko. Zaupala mi je, da študira pravo, ker so ji starši rekli, da s svojim slikarskim talentom ne bo preživela. Pravo naj bi ji omogočilo dostojno življenje. Sama ob tem poznam vsaj dve pravnici z magisterijem in pravosodnim izpitom, ki že več kot pol leta iščeta službo. Časi se tako hitro spreminjajo, da ne veš, kdaj bo kaj donosno na trgu. Zato je pomembno, da delaš stvari, ki jih rad počneš, ker jih počneš z minimalnim naporom in te kljub težavam na poti osrečujejo.

Take primere, kot je opisani, srečujem na svoji poslovni poti vsak dan. Slovenci smo ujeti v delo in trpljenje. Kakšna izguba potencialov za družbo je to! In vse to, ker ne gremo čez strahove in sledimo srcu. Kako bomo na ta način kos inovativni globalni družbi, če se ne bomo znali otresti strahov, začeli izhajati iz svojih potencialov ter ustvarili srečno ustvarjalno družbo? 

Da povzamem, pomembno je, da vsak najde v delu, ki ga opravlja, smisel in svojo realizacijo. Ne da delo opravlja samo zaradi strahu, ker se boji, da sicer ne bo preživel oziroma živel, kot si želi. Tako se bo lahko vzgojilo generacije, ki bodo svoje delo opravljale iz veselja in jih bo ustvarjanje osrečevalo. Slednje pa je za inovativno družbo tudi maksimalno učinkovito.