Dovoliti splav?

Znana vloggerka me je vprašala pred intervjujem, ki se pripravlja: »Dovoliti splav – »da ali ne?«

Splav je še vedno tabu in predmet konfliktov... pa bo najbrž še nekaj časa...

Taki in drugačni splavi pa so del življenja. Vedno so bili.

Kaj mislite, koliko žensk si želi splav v bolnici?

Vsak splav otroka nosi ženska globoko na duši. To ni stvar, ki jo ženska stori, ker nima kaj drugega početi. To ni samo stvar fizičnega telesa.

Toliko travm sem pomagala že razrešiti ženskam glede raznih vrst splavov.

Ženska mora namreč vsak splav dati na njegovo pravo mesto na vseh ravneh, da lahko po splavu zopet najde pravo notranjo srečo.

Tu zadaj so podzavestna krivda, žalost, nemoč, slaba vest, razočaranje, jeza na partnerja...

Pri tem govorim o vseh vrstah splavov.

Pri meni se je oglasila na AI-coaching medicinska sestra, ki dela na oddelku za splave.

Za to delovno mesto res potrebuješ sočutje in veliko modrosti ♥♥♥

Pri meni je bila zaradi odnosa z možem. Sva se pa posebej pogovorili o njenem delu in odnosu do splava.

Kaj mislite, kako ji je, ko ima v isti sobi na eni postelji pacientko, ki že ima štiri otroke in ne želi še enega zaradi takega ali drugačnega razloga. Na drugi postelji pa pacientko, ki ima že tretji spontani splav, doma nobenega otroka, v trebuhu pa tri centimetre veliko bitje, ki mu je še nedolgo nazaj bilo srce in je to prenehalo biti zaradi takega ali drugačnega vzroka.

Kateri je težje?

Dokler bomo kot družba iskali neke površne zunanje kriterije za splav, bo tako kot da poskuša klasičen (alopatski) zdravnik pozdraviti želodec pacienta, s tem da osebo samo gleda od zunaj.

Življenje je veliko globlje in kompleksno, da bi ga lahko popredalčkali za vse posamične primere, in človeški ego s strahovi pri tem dodatno ovira celoten proces.

Vsak primer zase je zgodba zase.

Dokler smo v strahu, smo v peklu in ustvarjamo pekel. Ko delujemo v skladu s svojim notranjim bistvom, kot pravi univerzalni zakon sreče, takrat ustvarjamo srečo.

Torej, splav da ali ne?

Dokler nismo kot mama sposobne biti iskrene do sebe, kaj si želimo, brez kakršnegakoli strahu, bomo lahko v zmotah.

Lahko tudi vprašamo zavest prihajajočega otroka, ali si želi živeti ali ne.

Kar je resnično dobro za enega, je dobro za vse.

Splav storjen iz strahu ni v korist nikogar.

Kolektivna zavest in zakonodaja sta, kjer sta...

Toda vsaka mama se že danes lahko poveže s svojim višjim jazom, začuti svoje bistvo, in ve, kaj je najbolje zanjo in bitje, ki prihaja k njej. Tako globoko v sebi ve, kaj je tisto pravo.

Zakaj ne uporabiti te sposobnosti, ki jo ima vsak (samo da nas tega v šoli niso učili, kot nas v šoli ne učijo npr. joge in številnih drugih za življenje koristnih stvari)? Zato veliko ljudi meditira, da bi čim lažje prišlo do svojega bistva in svoje notranje resnice.

Na čim več srečnega življenja na Zemlji ♥♥♥

Pa pojdimo v naravo, kjer se najlažje povežemo s sabo.

Sama zato najbolj obožujem tisti del gozda, ki je najbolj porasel z lišajem, mahom..., najbolj divji... kjer lahko najbolj začutiš, da si eno z vsem ♥♥♥ Agatha


Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Kaj nas čaka septembra?

Imam tako lepe odzive na sporočilo strankam,da objavljam še tule nekaj besed o tem, kaj in kako bomo preživeli tole jesen in zimo.

Predstavljajmo si, da smo septembra brez strahov. Sicer živimo povsem normalno dalje. Kaj bi se zgodilo?

Tako smo popolnoma svobodni. Hindujci temu pravijo moksha. Tako živijo vsi razsvetljeni mojstri. Preprosto pustimo, da so stvari take, kot so. Če bomo preživeli, bomo. Če ne, pa pač ne bomo. Gremo naprej. Saj tudi sicer ne vemo, če bomo preživeli. Kdo ve zagotovo, da bo živel še 5, 10 ali 30 let?

Zakaj torej ne bi vsak trenutek živeli na polno, brez da pustimo, da nas še naprej strašijo mediji, politika, prestrašeni sosedje, sodelavci, duhovni guruji ujeti v lastne strahove in vsi drugi, ki se bojijo, da ne bo, kot bi hotel njihov ego?

Pustimo, da se zgodi, kar se ima zgoditi. Bomo zmogli. Mogoče ne sami. Mogoče bo treba koga prositi za pomoč, nekaj hrane ali iti na Rdeči križ. A bomo zmogli. Samo s sramoto, nevrednostjo, svojim egom se je treba soočiti. Pa smo spet tam.

Naj gre ego s strahovi že z Zemlje. Samo ta nam dela pekel. Eni si tako jemljejo premalo, drugi preveč.

Vzemimo si ravno tisto, kar potrebujemo, pa bo za vse ravno prav vsega.

Niso težava suša, pomanjkanje hrane in drugih Zemljinih resursov, poplave, požari in druge nezgode. Problem je, da človek v strahu ne vidi resnice, ne vidi te realnosti, kot je. V strahu je treba graditi zidove, kopičiti ogromno zalog. Strah je nenasiten. Naenkrat v sosedu vidi sovražnika.

Ja, ni se enostavno izviti iz primeža strahov, saj nam jih okolica ves čas odslikava. Malo je res pogumnih ljudi, ki so nam lahko zgled, da zmoremo čez vse težave.

Pa zato raje poglejmo, kaj vse smo sami že doživeli, čez kakšne težave smo se že prebili, kakšne strahove smo že presegli!

Pa ne bomo preživeli vsega strašenja iz okolice in revščine, ki nam jo vsiljuje okolica?

Bodimo hvaležni za to, kar imamo. Pa karkoli je to. Objemimo svoje drage. Poslovimo se od vsega materialnega, vseh ego titul, vse navidezne pomembnosti, ki nam jo priznava okolica. Bodimo hvaležni za vsak trenutek, vsako malo dragocenost, ki nam jo življenje ponuja v obliki krasnega zajtrka, tople postelje, prijetne besede prijatelja, pohvale šefa, poljuba ljubljene osebe, risbice otroka.

Le kako naj bo potem jesen grozna? Bomo zmogli. Če ne tako, pa drugače. Mogoče ne bomo jedli tortice, bomo pa našli nekaj drugega, da bo duša dobila tisti kanček sladkega, ki ga potrebuje. Pa kako bomo cenili tortico, ki bo spet prišla nekega dne!!

Kave ne pijem vsak dan. Je nimam doma. Pijem jo obredno v dobri družbi. Pijem jo vedno z mislijo, da sta ob meni moji babici. Ne bom pozabila, kakšni kofetarici sta bili obe in kakšen obred sta si naredili, ko sta pili kavo. Obe sta preživeli drugo svetovno vojno in hudo lakoto. Kako sta za tem cenili vsak grižljaj hrane in skodelico kave, četudi je to bila navadna Barcaffe. Vsak požirek zdaj popijem s tem zavedanjem in z vsemi čuti, ki so mi na razpolago.



Zato ne skrbimo vnaprej. Živimo na polno ta trenutek. Tudi ta jesen in zima bosta minili. Tako ali drugače. Ne skrbimo. Življenje na Zemlji in Zemlja sama sta še preveč živa, da bi se zgodilo kaj bistvenega. Lahko pa mi sami poskrbimo, da je naš svet lep. Na nas je, ali bomo vmes trpeli ali si bomo sredi težkih trenutkov naredili fajn.

Vsem nam želim, da bodo okoliščine čim lažje.

Pa objemimo se, pomagajmo si in zagotovo bo spomin na prihajajoče obdobje lep ♥♥♥

Z ljubeznijo zate ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čbno družbo

www.srecno.org

institut@srecno.org

Kdor ne zna postaviti meje sebi ...

Kdor ne zna postaviti meje sebi, jih ne zna postaviti drugim. Ja, vse se začne pri nas samih.  

Kot videvam vsak dan med AI-coachingom, mi ljudje pogosto rečejo, da ne vedo, kaj občutijo, da ne poznajo svojih čustev. Čim začnemo s procesom in so povezani s sabo, svojim bistvom, vsi takoj natanko vedo, kaj čutijo. Problem je torej, da se ljudje odrežemo od občutkov, ker se nam zaradi strahov zdi, da je lažje ne-čutiti, kot se soočiti s situacijo.

Zato vsak trenutek v življenju vadimo, da smo pozorni na svoja občutenja in čustva. Kaj se z nami dogaja? Naši občutki so pomembni. Zaradi njih smo v tej realnosti. Varno jih je občutiti. Nobena žalost, bolečina, jeza... nas ne bodo ubila, če ji damo prostor in jih predihamo. Srce poči od srčne bolečine le, ker zanikamo bolečino, jo želimo potlačiti. Je kot čustvena strela. Čim ji damo prostor, da steče, smo živi. Zato občutimo vse, kar se nam dogaja, ne bodimo žrtve, ampak ukrepajmo in iščimo rešitve. Tako nam bo veliko lažje postaviti meje.

Meje postavljajmo sproti. Ne čakajmo.

Meje v osebnih odnosih morajo biti postavljene tako, kot stojijo urejene meje med državami 😉

 

Pri tem bodimo odločni in iskreni. Če smo polni nekih čustev in mejo postavimo iz teh čustev, bo z veliko verjetnosti ta meja postala zid in bo v odnosu težava. Zato si razčistimo pri sebi, kdo smo in kaj si resnično želimo. Ločimo sebe od drugih in tako ne bo težav z mejami. Za odzive (žalost, ogorčenje, jezo, bolečino, zgražanje itd.) drugih nismo odgovorni mi. To preprosto ni naše. Drugi imajo pravico, da se odzovejo, kot se želijo.

Pa ne obupujmo nad sabo na poti. Vsaka meja bo bolje postavljena in bolj skladna z nami ♥♥♥ Agatha

www.srecno.org

institut@srecno.org

Se bomo res razdelili na dva svetova?

Se bomo res razdelili na dva svetova? (pa ne po slovensko ;-))

Ja, toliko se govori o tem, da se bomo razdelili na dva svetova :-)

To ne pomeni, da se bo zdaj Zemlja dala na dva dela ali da bodo prišle neke vesoljske ladje (lahko sicer tudi ;-)).

Bodo pa eni živeli v svetu brez strahov, v skladu s sabo, svojim bistvom, drugi pa še naprej ujeti v kletko strahov.

Pa bo to tako drugače od tega, kar doživljamo danes?

Saj eni že danes živijo tako, drugi drugače.

Že zdaj ne živimo v istem svetu.

Pa se tega zavedamo?

Eni ne poznajo nikogar, ki se drogira. Drugi živijo med samimi narkomani.

Eni stalno potujejo, drugi živijo ves čas na istem mestu.

Eni so hvaležni za vse. Drugi niso hvaležni za nič.

Eni živijo v svetu kriptovalut, drugi so komaj slišali zanje.

Eni cele dneve živijo v virtualnem svetu, drugi pa okopavajo zemljo.

Eni jedo tofu, šitake, konjak rezance, tempeh, chio, kvinojo, drugi pa ajdove žgance, golaž, pomfrit, dunajski zrezek, čevapčiče, burgerje in burek.

Vam da tale fotografija misliti, kakšna razlika je živeti na sliki oziroma v ekranu in kako v naši realnosti?

Pa naj še kdo reče, da že danes ne živimo v različnih svetovih!

Pa temu dejstvu posvetimo dovolj pozornosti?

Mi smo namreč tisti, ki izbiramo svoj svet. Pa smo spet pri izbirah, boste rekli. Ja, vsak trenutek izbiramo. 

Saj na nas vplivata okolica in naša vzgoja.

Vseeno, čim bolj se zavedamo možnosti izbire, tem bolj smo mi tisti, ki vplivamo na to, v katerem svetu živimo. 

Pa ne zahtevajmo več od drugih, da mislijo, živijo in volijo iste ljudi kot mi 😉 Ker pač živijo v svojem (paralelnem) svetu :)

Združuje nas samo ljubezen oziroma to, da pustimo vsakemu njegovo pravo mestu.

Ko resnično živimo sebe oziroma po srcu, koristimo vsem, ne glede na to kaj počnemo v danem trenutku, pravi genom sreče 😊 

Čim več ljubezni želim vsakemu posebej, doma in v poslu :) ♥♥♥ Agatha

P.S.: Sicer pa vam priporočam ogled razstave na Krakovskem nasipu v Ljubljani. Fotografije, kot je ta zgoraj, so stvaritev naše izjemne fotografinje Urške Košir :)

www.srecno.org

institut@srecno.org

Bežati od sebe ali najti sebe?

Srčno pozdravljeni,

upam, da so vam tile deževni, ponekod celo zasneženi dnevi prijali. Vreme nas lepo uči, kako je vse relativno. Vse je hkrati dobro in slabo, tako dež kot sonce. Vse mora biti ob pravem času na pravem mestu.

Smo mi na pravem mestu to pomlad?

Dovolimo si zastaviti to vprašanje.

Zakaj vas vedno sprašujem ta vprašanja? Zato ker še vedno mnogo ljudi beži stran od sebe.

Kaj to pomeni?

Kaj pomeni najti sebe?

Preprosto lahko vsako prosto sekundo in minuto polnimo svoj glavo z opazovanjem okolice. Se zamotimo z mobilnikom, RTV, delom ipd., da polnimo glavo s tem, kar se dogaja okrog nas.

S tem ni sicer nič narobe.

Težava je samo v tem, da počasi ugotovimo, da smo s časom preveč utrujeni, da se ne počutimo dobro, lahko celo zbolimo.

Zato je dobro, da si sem ter tja tekom dneva dovolimo, da kak trenutek ne delamo nič, opazujemo telo in kaj se z nami dogaja. Tako morda ugotovimo, da smo zapadli v razpoloženje melanholije, se razjezimo vsakič ob istem spletu dogodkov, se utrudimo ob določeni osebi ipd.

Če nam koristi samoopazovanje in razumevanje sebe, zakaj tega ne počnemo (bolj pogosto)?

Marsikatera stranka mi pravi, da je potrebovala pogum, da je prišla do mene, ker se je bala, kaj bo ugotovila o sebi.

Zato pogosto raje bežimo od sebe, vse dokler to ne postane preveč boleče ali moteče.

Ko smo v pogonu, je lahko vse lepo, ko smo sami s sabo, pa lahko npr. ugotovimo, da smo prazni, kaj vse smo storili narobe, kako smo utrujeni, izčrpani, kaj nam manjka itd.

A ravno v tem je vsa čarovnija.

Ko ugotovimo, da je nekaj narobe, se že začne pot proti dobremu počutju, temu da se počutimo na pravem mestu in smo srečni.

Zato je vsa moja pomoč usmerjena v to, da vas naučim opazovati sebe, da to sploh ni tako hudo, ker veš, da je v največji temi skrito največje darilo. Zato sem vas to pomlad povabila na raziskovanje koncepta strahu, ki je naš edini sovražnik na Zemlji, in učinkovito preseganje naših lastnih strahov.

Sicer pa vam želim čim manj bežanja od sebe, da se zaslišite, začutite, zaznate in da najdete tisto pravo esenco sebe ♥♥♥ 

Agatha Kopac

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Kako lahko zaupam neznancu in kam gre družba?

Na sprehodu me je prijateljica vprašala, kako lahko zaupam nekemu skupnemu znancu... Pa sem ji odgovorila, da je to zato, ker zaupam sebi in svoji notranji presoji ♥♥♥ 

Pa ti lahko zaupaš drugim? 

Te dni pogosto poslušam, da nikomur ni mogoče več zaupati. Toliko je laži, pretvarjanja... Se strinjam. 

Ko sem bila otrok, je stisk roke veljal za pogodbo. Ne pomnim, da bi se kdo od mojih bližnjih kadarkoli zlagal ali pa prelomil dano besedo. 

Danes ni treba samo med politike, da najdeš osebo, ki ti laže v oči. Ali lahko sploh še komu zaupamo? 

Hm... 

Se vprašam, zakaj se to dogaja. 

Nič se nam ne zgodi, da za tem ne bi stala neka lekcija. V tej realnosti ni nič naključnega. Vse ima svoj namen, svoje mesto v mreži življenja. Zakaj torej toliko nezaupanja? Ker živimo v svetu polnem strahov – pred podnebnimi spremembami, hudo ekonomsko krizo, vojno, epidemijo, boleznimi, lakoto, revščino, smrtjo... – kjer so strahovi na dan potegnili tisto najslabše v nas. Hkrati pa smo v vsakem trenutku preplavljeni s poplavo informacij. Tako ne uspemo slišati sebe. Zaradi strahov smo preveč odpotovali stran vsak od svojega bistva. Izgleda kaotično. Marsikdo izgublja tla pod nogami. Duševnih bolezni je vse več. A to sploh ni tako slabo. To je zdravilno prehodno obdobje, ko je vsak primoran, da v hrupu okolice, najde v sebi mir in se vrne k sebi, k svoji notranji modrosti. To je ta nujni dvig zavesti, ki ga moramo opraviti, če želimo kot civilizacija preživeti. Bomo zmogli vsak zase? Skupaj? 

Kaj nam je torej storiti? 

Ocean informacij nam danes nič več ne pomaga, če ne zaupamo sebi. Izgubimo se v njem in prestrašeni tavamo sem ter tja. Zato mora vsak izmed nas začeti zaupati svoji notranji modrosti in zaupati v svojo presojo, komu je za zaupati. Samo naše bistvo ve, kaj je tisto pravo za nas. Zato vas vsak dan spominjam, kako se naučite povezati s svojo notranjo modrostjo, t.i. višjim jazom, kvantnim poljem ... in tako bomo lahko zaupali sebi, s tem pa tudi drugim, ki si naše zaupanje zaslužijo. 

Ne jezimo se na druge. Zaupajmo svoj notranji presoji, kdo je vreden zaupanja, in bodimo mi tisti iskreni, zaupanja vreden člen družbe in počasi bomo lahko prispevali k izgradnji zaupanja vredne sr(e)čne družbe :) ♥♥♥Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

VISOKA ZAVEST ...

Sem pred dnevi hodila po mestu in me je klicala gospa, ker ni vedela, kje se je ulovila, saj naj bi bila njena zavest tako zelo visoko.

Z možem sta se pogosto sprla, ker je baje on tako »neduhoven«.

Gospa naj bi že 22let vsak dan telovadila, pela mantre, meditirala, jedla »zdravo« hrano in brala svete knjige.

Pa to res pomeni visoko zavest?

Kje sva kasneje ugotovili, da se je ulovila?

V načinu, kako ona živi.

Z gospo sva kaj hitro prišli do tega, da polovico stvari počne iz strahu in da niso v skladu z njo, vsaj način ne. Pogosto bi raje počela kaj drugega, kot to dejansko počne. Posledično je bila v sporu tako s sabo kot z okolico.

Ni pomembno le, kaj počnemo, ampak tudi kako to počnemo.

Lekcija te realnosti je delovanje iz svojega bistva, kot pravi univerzalni zakon sreče. Ko delujemo iz strahu, se slej ko prej znajdemo v težavah.

Ko delujemo iz strahu, ni naša zavest prav nič visoko. Šele ko smo v skladu s sabo, ljubezen teče. Takrat je zavest na visoki ravni.

Če smo kot civilizacija tehnološko v nekaj tisočletjih prišli od lesenega kolesa do rakete, še ne pomeni, da se je naša zavest kaj bistveno dvignila.

Vse okrog nas se spreminja tekom časa. To velja na primer tudi za stare modrosti.

Stara mama me je pogosto učila raznih modrosti. Ena teh je, da kjer raste lišaj, tam je odličen zrak.

Jaz pa danes najdem lišaj na drevesu sredi Ljubljane, kjer vsako uro mimo pelje kolona vozil.

Lahko imamo moderno tehnologijo, okoliščine v novi preobleki, a če kot posameznik in človeštvo ne bomo prešli iz delovanja v strahu v delovanje iz srca, ne bomo resnično dvignili zavesti in je vprašanje, ali bomo preživeli, preden uničimo planet ♥♥♥

Pa še to - čim je gospa iz strahov prešla na poslušanje svojega telesa in notranje modrosti, sta bila s partnerjem najboljša prijatelja ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org