sreda, 27. avgust 2014

Izgubljena knjiga ali zakaj je povezovanje z univerzalno zavestjo tako uporabno vsak dan?

Pred nekaj tedni sem bila v knjižnici zadnja v vrsti za izposojo knjig. Gospod knjižničar je odčital kodo knjige, ki je bila rezervirana na moje ime, nato pa sva šla med knjižne police pogledat še za eno knjigo, ki sem si jo želela. Takoj sva knjigo našla, z iste police pa sem vzela še eno knjigo istega avtorja. Knjižničar je odčital kodo tudi teh dveh knjig. Ker pa me je knjižničarka priganjala, da je ura že 15:00 in da se po poletnem delavniku knjižnica že zapira, sem v naglici vzela s pulta knjigi, ki sva ju našla s knjižničarjem na koncu in brez da bi pogledala listek o izposojenih knjigah, stekla uvidevno proti izhodnim vratom ter v avto. Knjigi sem položila zadaj v prtljažnik in se odpeljala po opravkih. Zvečer in naslednji dan sem delala brez prestanka. Šele večer kasneje sem si končno vzela čas, da prelistam nove knjige iz knjižnice. Šok. V tistem trenutku sem ugotovila, da knjige, zaradi katere sem šla v knjižnico, saj me je rezervirana čakala, ni bilo doma. Takrat mi je pred očmi stekel celoten film. Vzela sem le knjigi, ki sem ju na koncu našla med policami. Knjige, po katero sem v osnovi šla v knjižnico, pa v naglici nisem vzela. Bila sem žalostna. Zelo sem se namreč bila veselila knjige. Vseeno sem upala, da je knjiga ostala v dobrih rokah v knjižnici, saj sem se nato spomnila, da je ostala na spodnji polici pri knjižničarju. Ni je še položil na pult za stranke. Sprijaznila sem se z dejstvom, da knjige pač ni, in počakala na odprtje knjižnice prihodnji dan.

 
Naslednji dan sem veselo odšla do pulta za izposojo in prosila za knjigo, ki je ostala v knjižnici, ko na moje začudenje za knjigo ni vedel nihče. Prijazno sem razložila, kaj se je zgodilo. Tudi ta dan je namreč bil v knjižnici knjižničar, ki mi je izposodil knjigo pa tudi knjižničarka, ki me je dva dni prej podila iz knjižnice, češ da zapirajo. Vljudno sem prosila, naj začnejo iskati knjigo, saj da je jaz nimam. S strani knjižničarjev pa nobenega posebnega zanimanja za moj primer, rekoč da je knjiga normalno izposojena na moje ime. Malce jezna in žalostna sem se odpravila domov. Vedela sem, da knjiga ni šla v moje roke. Še dotaknila se je nisem. Doma knjige ni bilo nikjer. Pa imam vse vedno na enem kupu. Nimam raztresenih po celem stanovanju. Poleg tega je partner zadnjič iz prtljažnika vzel samo dve knjigi in je bil tudi on priča, da nisem v knjižnici vzela treh knjig. Pa še običajno jih dam v knjižnici v vrečko, tako da jih res na poti do avta ne morem kar tako izgubiti.

Ko sem prišla domov, sem se počasi pomirila, upajoč, da knjižničarji le najdejo knjigo. A v naslednjih dneh ni bilo nobenega klica. Počasi mi situacija ni bila več všeč. Preučila sem, koliko stane izguba knjige in se poskušala prepričati, da bom v najslabšem primeru plačala knjigo jaz sama. Pravnoformalno je bila knjiga pisana na mene. Vseeno pa nekako nisem mogla sprejeti situacije, zato sem se obrnila na višji jaz in ga vprašala, kaj se je s knjigo zgodilo ter kaj je moja lekcija. Višji jaz mi je dal vse odgovore in svetoval, da knjige ne plačam. Saj to ni bila moja lekcija. Ključno je bilo, da se postavim zase. Pa saj se znam postaviti zase, sem si misila. A višji jaz je vztrajal pri tem. Partner Igor me je čez nekaj dni ponovno odpeljal do knjižnice, kjer sem vrnila še dve knjigi in ponovno razložila zgodbo. Sicer izjemno prijazni knjižničarji, me spet niso vzeli resno. Nisem povzdignila glasu, sem pa zahtevala, da se potrudijo in najdejo knjigo. Nihče zunanji je ni mogel vzeti. Ostala je namreč na delovnem pultu knjižničarja. Nikogar nisem želela kriviti, saj so knjižničarji vedno prijazni in ustrežljivi ter se v knjižnici odlično počutim vsakič, ko pridem. Vseeno sem se potrdila in postavila zase. Tokrat je bila knjižnica polna ljudi. Moji odločni izpovedi je prisluhnil marsikdo. Šele v tistem trenutku, ko sem resnično naletela na popolno ignoranco s strani različnih knjižničarjev in še enkrat slišala dejstvo, da je knjiga pač pisana name ter da je v knjižnici ne najdejo, sem začutila cmok v grlu in sprevidela, da imam tu dejansko še nekaj za oddelati. Vehementno sem vztrajala, da poiščejo knjigo in zapustila knjižnico. Višji jaz sem vprašala, ali sem se dovolj postavila zase. Zadovoljno mi je prikimal, da sem se. S postavljanjem zase sicer nimam težav, a očitno sem morala na to temo še nekaj predelati.

Tik pred iztekom roka, sva se z Igorjem spomnila, da bi poklicala še tehnično službo knjižnice, da izveva, kako delujejo detektorji in ali imam kakršnokoli možnost, da dokažem svoj prav oziroma ugotovim, kaj se je s knjigo zgodilo. Že sem tipkala telefonsko številko vodje te službe, ko sem dobila nek notranji namig, naj grem v svojo spletno knjižnico. Čudež! Izginule knjige ni bilo več med mojimi knjigami. Od veselja sem skočila do stropa. Takoj sem višji jaz vprašala, ali imam še kaj oddelati v zvezi s to situacijo. Rekel je, da ne. Tisti dan sicer nisem dobila nobenega klica s strani knjižnice. A mi je bilo vseeno. Te zgodbe je bilo zame konec. Lahko sem šla naprej.

Ko oddelaš lekcijo, tako kot je treba, se zgodi zate najboljše. Čez nekaj dni je tako v moj poštni predal prispelo tole sporočilo:

»Spoštovani!

V petek smo med pospravljanjem polic našli knjigo Nebesa obiskujejo, katera je bila vpisana na vaše ime, vendar si je vi niste izposodili. Za dogodek se vam iskreno opravičujemo, knjiga je bila vložena na napačni polici in jo je tja očitno odložil kak drug obiskovalec knjižnice. Včasih žal pride tudi do takih dogodkov, ko se knjige založijo (v knjižnici s prostim pristopom je to kar pogosto) in se jih potem najdejo šele med urejanjem polic.

Še enkrat se iskreno opravičujem za dogodek.
Lep pozdrav«


Knjiga me je tako čakala v knjižnici in po treh tednih sem jo končno prejela v roke. Pa tudi drugi bralci jo bodo lahko. Z vami pa sem podelila to zgodbico oziroma izkušnjo, ker lepo predstavi, kako je lepo biti povezan z univerzalno zavestjo, saj potem prideš po najkrajši poti do vsega želenega. Ne vem, kako bi sicer odreagirala v primeru izgubljene knjige. Vem pa, da bi se zagotovo veliko bolj ubadala s tem, ali je prav, da knjige ne plačam, če se le-ta ne bi dobila. Ljudje smo zelo zmotljivi. Smo v nekaj popolnoma prepričani, na koncu pa se izkaže, da nas je naš um povsem zavedel oziroma izdal. Lahko bi se spraševala, kaj pa če je knjižničar vseeno dal knjigo na moj pult? Kaj pa če sem vzela tri knjige iz knjižnice in mi je tretja knjiga padla iz rok? Vedela sem, da ti knjižničarji nimajo nič od teh starih knjig. Pa še ne vem kako dragocena in pomembna ni bila ta knjiga. Če pa bi slučajno morala knjigo plačati, bi se pa spet slabo počutila in ne vem, če bi še lahko šla v to knjižnico, saj bi imela občutek, da se mi je zgodila krivica. Mogoče bi šla celo do direktorice. Skratka, če ne bi bila povezana z višjim jazom, bi si razbijala glavo, zakaj se mi je to zgodilo in bi se mučila s tem, kako biti drugič še bolj pozorna ob izposoji in podobnih zadevah. Tako pa sem vedela, da sem si to zgodbo zrežirala kar jaz sama oziroma moj višji jaz, da bi se otresla še nekaterih strahov in dobila na svoji notranji moči.

Takih, kot je zgodbica z izgubljeno knjigo, imam še cel kup. Vsak trenutek sem namreč v stiku s svojim višjim jazom, sledim sebi in svojem srcu.

 
 
K temu pa vabim tudi vas. Kdor bi želel to izkusiti, vabljen na individualno povezovanje z univerzalno zavestjo. Kdor pa bi se rad naučil povezovati z univerzalno zavestjo, srčno vabljen na delavnico U-LINK konec septembra: http://www.napovednik.com/dogodek211915_delavnica_u_link_povezovanje_in_komuniciranje_z.

Z ljubeznijo :) Agata

Inštitut za sr(e)cno družbo
www.srecno.org

 

sobota, 16. avgust 2014

Sporočilo Device Marije ob prazniku Marijinega vnebovzetja

Moj paparaco mi je včeraj poslal tole fotografijo, ki jo vidite spodaj. Sem se do solz nasmejala. Se je treba včasih tudi sebi nasmejati ;-). Ljudje se tako ali tako preveč resno jemljemo. Tale fotografija je namreč nastala, ko sem se ob tokratnem prazniku Marijinega vnebovzetja povezala z Devico Marijo in jo prosila za sporočilo. Najbolj nenavadno, če temu lahko tako rečem, pa je, da sem se nevede zaradi mraza med različnimi brisačami zavila natanko v brisačo njene barve. Pa nikoli se ne pokrivam čez glavo! Naključij res ni! :)
 
 
Devica Marija, kaj nam sporočaš ob današnjem prazniku?

»Najdite mir v sebi in mir se bo ustvaril okrog vas. Ne pustite, da vas drugi spravijo v konflikte, jezo, razočaranja. Najdite notranjo moč, da se odločate za tisto, kar želite v svojem življenju. Naj bo ljubezen vaše vodilo. Prinesete jo lahko cvetlicam, živalim, ljudem pa tudi kamnom in zemlji. Imejte spoštljiv odnos do vsega in vseh. Potem notranji mir ne bo izostal. Ne pustite, da vas okolica zapelje v svoje zgodbe. Sledite notranjemu bitju srca, ki točno ve, kaj je dobro za vas. Vaše vstajenje ni daleč. Pa to sploh ni pomembo. Pomembno je, da v tem trenutku širite ljubezen. To je vaša edina naloga. Ste orodje ljubezni na Zemlji. Od vas je odvisno, kakšen bo svet okrog vas. Ljubite znance in neznance. Kruha in ljubezni so potrebni vsi. S tem pa, ko boste širili ljubezen, bo tudi vaše srce vedno bolj polno ljubezni. Za vas bo vsak trenutek praznik. Zato vam ni treba čakati na vnebovzetje. Živite v ljubezni in ničesar drugega ne boste več potrebovali.

Moški, odprite že srca. Ženske so lačne vaše ljubezni. Potem pa se pritožujete, da vam ženske ne dajo tistega, kar vi potrebujete. Ko je ženska sita ljubezni, je boginja. Takrat lahko da svojemu moškemu vse in še več, kar potrebuje. Ne pozabite na to. Bo takoj več ljubezni na Zemlji. Ženske, ve pa se ne zapirajte za svoje zidove, ampak se potegnite za ljubezen. Ve znate odpreti moška srca. Vsaka ima ključ do srca svojega dragega. Samo pozabile ste to. Toliko zidov imate okrog srca, ker se bojite biti ranjene in zavrnjene, da enostavno ne veste več, kje je ključ, da odprete srce vašega moškega.

Otrokom pa ne pustiti jokati, ker so lačni ljubezni. Ko otrok joka, bodite pozorni, kaj mu manjka. Večina otrok joka, ne zato, ker bi jim manjkalo kruha, vode ali dobrih igrač, ampak predvsem ljubezni. Žal je tega v vaših družinah preveč. Če zmorete, objemite in dajte ljubezen vsakemu otroku, ki vam pride na pot. Zaprto srce otroka namreč ustvari največ pekla na svetu. Saj ga čutijo še generacije kasneje.

Zato si podajte roke, odprite srca in zaplešite ples ljubezni. Naj vas nič več ne ustavi, da bi nehali plesati v tem krogu. Ljubezni je na Zemlji toliko, kolikor je dovolite do sebe.« 
 
Z ljubeznijo :)
 
Agata
Inštitut za sr(e)čno družbo



sobota, 2. avgust 2014

Škoda, ker se ljudje ne zavedamo, čemu smo hvaležni


2. rojstni dan hvaležnosti

Naša Facebook stran Hvaležnost 365 praznuje danes 2. rojstni dan. Čestitke!:) To je projekt za moje srce, za mojo dušo. Ne rečem, da se mi je življenje zaradi tega projekta obrnilo na glavo. Je pa v mojem srcu in moji glavi dobila hvaležnost posebno mesto in mi pomaga, da je moje življenje dejansko vedno bolj srečno. Moč hvaležnosti je neverjetno podcenjena v današnji družbi. Imamo vse, hvaležnosti pa se ne zavedamo. Dejansko pa lahko ravno hvaležnost prinese v trenutku toliko toplote in sreče v srce, kot le malo drugih stvari. Če bi šli na samotni otok in zavestno vzeli s sabo samo hvaležnost in jo imeli v mislih in srcu vsak trenutek, ne bi potrebovali ničesar drugega za srečo. Koliko je še takih stvari, ki bi jih kot edine lahko vzeli na samotni otok za srečo?

Pri tem je pomembno pojasniti, da se hvaležnost rodi v srcu. Hvaležnost ne zraste v umu. Ko izrečemo besedico hvala, naj se zadaj začuti srce. Sicer je raje ne izrecimo. Lahko se jo sicer izreče tudi v tem primeru, a naj služi kot most, čez katerega vsa nehvaležnost steče stran od nas in naredi prostor za oder, kjer nastopi hvaležnost iz srca. Prava hvaležnost tako v sebi nosi magično moč osrečevanja. Osrečuje pa predvsem tistega, ki jo goji. Čeprav se hvaležnost v bistvu ne goji, ampak se rodi. Mi lahko le naredimo most, da z nas steče vse, kar nas onemogoča, da bi bili hvaležni. Šele tako je ustvarjen v srcu prostor za oder, na katerem se lahko rodi in zaživi hvaležnost. Le-ta pa zdravi in neguje vse okrog sebe.


Hvaležnost vnese v naše življenje vse, kar si želimo, če le znamo biti za to hvaležni. Dokler ne premoremo hvaležnosti do željenega, željenega ne bomo dobili. Hvaležnost je namreč ustvarjalna sila sveta. V vsakem trenutku smo dejansko za nekaj hvaležni, čeprav se tega običajno ne zavedamo. Bolni smo na primer, ker ne prenesemo več dnevnega tempa zadnjih mesecev in zbolimo. Mislimo, da si ne želimo biti bolni. Se pritožujemo nad vročino. V resnici pa smo hvaležni, da smo končno lahko doma in da se naše telo vsaj malce opomore od vseh naporov. Dejansko smo hvaležni bolezni, da nas je vsaj za nekaj časa osvobodila jarma našega destruktivnega uma. Skreirali smo si torej to, kar smo želeli, čeprav podzavestno. In temu smo hvaležni, če si to le hočemo priznati. Zato je pomembno, da se zavedamo, da smo v vsakem trenutku za nekaj hvaležni. Vprašati se moramo iskreno, čemu smo hvaležni v tem trenutku, in vedeli bomo, kaj ustvarjamo.



Hvaležnost je tako izjemno pomembna za ustvarjanje življenja, kot si ga želimo, s tem pa tudi naše družbe, v kateri želimo živeti. Čim bolj se zavedamo, kaj imamo in vemo, do katerih stvari čutimo hvaležnost, lažje bomo živeli v okolju, ki nas bo navdihovalo in osrečevalo. Življenje ni pravljica. Si pa lahko iz njega naredimo pravljico. Hvaležnost nam je lahko čudovito orodje do le-te. Ne zanemarimo njene izredne moči. Zato vas vse srčno vabim, da se nam pridružite na naši Facebook strani ter delite naše objave, komentirate in tudi sami dnevno skrbite za to, kam usmerjate hvaležnost. Skupaj bomo tako nadaljevali svoje poslanstvo širjenja zavedanja o moči hvaležnosti.

Povežimo se in ustvarimo svet, kot si ga srčno želimo :)

S hvaležnostjo do vsega in vseh :) Agata

Inštitut za sr(e)čno družbo