nedelja, 22. december 2013

Sporočilo Janez Vajkarda Valvasorja vsem nam za leto 2014

Na Inštitutu za sr(e)čno družbo ne moremo mimo naših državnih praznikov brez globokega razmisleka. Zato sem se tik pred dnevom samostojnosti in enotnosti, ki bo 26.12., povezala z višjim jazom (dušo) barona Janeza Vajkarda Valvasorja in ga povprašala, kaj nam on svetuje ob prehodu v novo leto.

Agata: »Višji jaz Janeza Vajkarda Valvasorja, kaj svetuješ Slovencev ob prehodu v novo leto 2014?«

Višji jaz Janeza Vajkarda Valvasorja: »Zberite pogum. Tako kot ste danes ogroženi, še niste bili nikoli. Jemljejo vam vse. Korak za korakom so vaše vreče bolj prazne. Tako da se tega sploh ne zavedate več. Zbudite se. Nimate več veliko časa, da se zbudite.« 



Agata: »Kako naj se zbudimo? Kako vemo, da spimo?«

Višji jaz Janeza Vajkarda Valvasorja: »Pojdite v srce in poglejte naokoli. Kaj imate? Nič. Še tisto, kar imate, vam lahko že danes odvzamejo. Mi smo imeli gospodo, plemstvo, kralje, cerkev. A nihče si ni upal jemati v tolikšni meri od ubogega kmeta, kot si danes upate vi jemati eden od drugega. Pozabili ste, da ste bratje. Da ste del enega. Mi smo živeli v pomanjkanju, a čut do sočloveka je bil večji. Bolj smo bili v stiku z naravo. Bolj smo se čutili. Vi ste se povsem obrnili v okolico, pozabili ste pa, kdo ste. Mislite, da ste svobodni. A če nimate denarja, ste duhovni reveži. Če nimate hiš, avtomobilov, malenkosti, ki so jih vaši domovi polni, se vam zdi, da vas ni. Takrat se šele zaveste, da ste bili že prej brez vsega. Bogastvo je namreč v duhu, ne v materialnem. Identificirate se z lastnino, ki pa tako ali tako ni vaša. Oblast vam jo lahko že danes vzame. In vam jo košček za koščkom tudi jemlje. Sploh se ne zavedate, kako ste vsak dan bolj revni. Zbudite se in se začnite boriti za tisto, v kar verjamete. Zdaj še lahko. Ko vam odvzamejo vse, boste izgubljeni. Ne samo, da boste brez vsega, pozabili ste tudi, kdo ste. Slednje je najhujše. Zato se že danes obrnite v sebe in se vprašajte, kdo ste. Kaj lahko daste svetu in kaj lahko naredite, da bodo rodovi za vami na tej Zemlji bolj srečni. Mene je gnala želja, da bi vam, kasnejšim rodovom, pokazal, kako je svet lep. Da bi vsaj na sliki opazili, kako je naša zemlja bogata. Tu ni bilo v tistih časih veliko razkošja, a je bil vsak posameznik prežet z duhom prostora. Vi tega duha ne čutite več. Preveč ste se ujeli v materialno realnost. Ko greste v naravo, ste le redki sposobni začutiti tega mogočnega duha, ki prežema vse. A točno ta duh vam lahko da moč, da spet najdete sebe in se osvobodite okov, ki ste si jih zadali sami. Zato je nujno, da se vrnete k svojim koreninam. Vrnite se k svojim pripovedkam, ljudskim pesmim, obrnite se v naravo in skozi njo začutite duha tega prelepega kraljestva na Zemlji, ki sem ga poskušal dati v materialno formo. Glejte moje slike in poskušajte začutiti tega duha. Le-ta vas lahko reši in vam pomaga najti notranjo moč, da najdete pot nazaj k sebi. Moč tega prostora, na katerem živite je izjemno mogočna. Sploh ne veste, kakšni moči ste se odrekli. Spustite to moč spet vase in lahko boste rešili sebe ter ves svet. Bodite zgled. Povežite se s prostorom v meditaciji, z vrtnarjenjem, z opazovanjem živali, s spoštovanjem drugega ne glede na njegov izgled in status, s preučevanjem korenin prostora ipd. Predniki smo vam na tem prostoru pustili veliko duhovno zakladnico, ki pa je ne morete najti na računalniku ali v laboratoriju. Lahko jo najdete samo tako, da se povežeta z duhom v prostoru in jo črpate iz njega. Še enkrat bom ponovil, duh tega prostora je neizmeren. Čaka na vas. Zbudite se!«

Agata: »Še kakšen nasvet konkretno za leto 2014?«

Višji jaz Janeza Vajkarda Valvasorja: »Niste sami. Tu so bili ljudje, ki so živeli pred vami. Za vse, kar imate na tem prostoru ste dolžni njim. Nič ni vaše. Vse, kar počnete s tem prostorom, boste predali vašim potomcem. Ključno je, da začutite to linijo. Ničesar ne narediti, brez da se vprašate, kako ste lahko koristni prostoru in ljudem v njem. Dokler se boste spraševali, kako imeti več kot drugi in biti boljši kot drugi, boste reveži in tonili navzdol. Pravo vprašanje na vsakem koraku je, kaj vam je mati narava dala, da lahko obogatite ljudi okrog sebe in ta prostor, da boste bolj srečni in nasmejani. Bog je z vami. Spustite duha prostora vase!!! Če ga jaz ne bi vase, danes o meni ne bi ne brali ne govorili. Šel bi v pozabo. Zapil bi se in bil nesrečen. Moje življenje samo po sebi ni bilo lahko. Vprašanje preživetja je bilo v tistih časih kruta stalnica. Pri vas še ni tako. Vseeno nimate veliko časa. Spustite duha prostora vase in se prepustite tistemu, kar lahko ustvarite, za kar ste prišli na ta svet.
Bog z vami!«

Agata: "Hvala:). Vsem bralcem pa želim, da jim uspe spustiti duha naše zemlje vase in da skupaj soustvarimo sr(e)čno družbo, o kateri so sanjali že rodovi:). Naredimo to zase, za vse naše prednike in potomce:)"

SR(E)ČNO 2014:)

Agata Kopač

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

petek, 08. november 2013

Povezovanje s cesarjem Markom Avrelijem

Dragi višji jaz rimskega cesarja Marka Avrelija, kaj sporočaš Slovencem, da storimo, da bi ustvarili družbo blagostanja in sreče? 


Nehajte teči vsak v svojo smer. Če bi na mojih bitkah ljudje tekli vsak v svojo smer, bi zgubil na prvi vse svoje vojake. Res da je danes čas drugačen. Vseeno ni prostora za to, da vsak zasleduje le svoje lastne interese. Predvsem ego interesi so škodljivi. Mi smo lahko še veliko naredili s pomočjo ega. Za vas na tej stopnji zavesti danes to ni več mogoče. Vedno bolj bo potrebno delovanje iz srca. Izkoristite lastne potenciale in ne izkoriščajte drugih. Druge uporabite zato, da skupaj lahko ustvarite več. Drugi so vaša pomoč. Ključ do uspeha je to, da vsak izkoristi maksimalno vse, kar premore za dobro sebe in s tem bo maksimalno pomagal družbi. Ko bi mi to takrat premogli, bi rimski imperij zavzel ves svet. A nismo bili še na tej stopnji. Za nas je bilo pomembno, da smo pomembni in da uživamo. Vi pa morate naprej. Užitek namreč ne pomeni, da uživate na dolgi rok. Mi smo uživali le na kratek rok, čeprav smo se zavedali, da nam bo ta užitek prinesel bolečine na dolgi rok. A smo vse to vedenje potiskali nekam v globino svojih duš. Vaše duše nimajo več kam skriti potlačenega. Vse temno v globočini vaših duš bo v teh dneh prišlo na dan in se boste z njim morali soočiti. Prostora bo samo za čiste misli in to, kar dejansko ste. Kreirajte iz svojega bistva in boste najmočnejša držav na svetu. Danes zmaguje srce. Včasih je ego. Zato je vaša majhnost lahko prednost. Samo ne pustite, da vam drugih vsiljujejo svoje zahteve. Ne bodite hlapci. Mi tega nismo dovolili. Če bi, bi nas barbari pobili v prvi bitki. Danes ne bijete več bitke na polju, čeprav še izgleda tako. Danes se bitka bije na tem, kdo bo več dobrega prinesel dolgoročno celemu svetu, celi materi Zemlji. Zato iščite, kaj dobrega lahko vsi skupaj prinesete svetu in svet se vam bo klanjal. Če se boste pustili izkoriščati, vas bodo poteptali. Ne pustite se. Raje najdite tisto, kar vaše srce polni in to dajte svetu. Tega imate ogromno. En sam človek je na srčnem nivoju lahko močnejši kot ves ostali svet. Samo sledite sebi, glasbi svojega srca. Sem z vami.

Več o delavnici, kjer se vi lahko naučite povezovanja pa tule: http://www.napovednik.com/dogodek211915_delavnica_u_link_povezovanje_in_komuniciranje_z 

Sr(e)čno:)

Agata

Inštitut za sr(e)čno družbo

nedelja, 20. oktober 2013

Kaj nam sporoča boginja Izis?

Ta vikend sem se povezala z boginjo Izis in ji zastavila tile dve vprašanji.
 

Draga boginja Izis, kakšno sporočilo bi nam predala ob tokratni polni luni?

»Povežite se z materjo Zemljo. Pojdite v gozd, posadite svoj košček Zemlje. Povežite se s svojim telesom. Ko negujete sebe, svoje telo, negujete tudi Zemljo. Negujte in bodite nežni do vsega okrog sebe. Do ptic in drugih živali. Do rastlin. Do soljudi. Celo kamen potrebuje vašo nežnost. Ne udarite z nogo ob stol, ampak ga nežno pobožajte. Tudi v stolu je del narave. Vse to ste vi. Vse je eno. Ko božaš sebe, božaš druge. Ko božaš druge, božaš sebe. Kar poskusite. Z majhnimi dejanji. A ni dober občutek? Do vsega bodite prijazni in ljubeči. Ne razmišljajte o koristih, ampak o dajanju. Ko dajete, se polni vaše srce. S tem tudi prejemate. Nežno naj bo tudi sprejemanje. Nej jemljite na silo. Samo toliko kot v tistem trenutku potrebujete. Nič več in nič manj. Točno veste, kdaj jemljete to, kar ni vaše. Ne dopustite tega. To vas siromaši. S tem vam energija odteka in vedno bolj ste prazni. Vzemite le tisto, kar resnično potrebujete, da se vaša duša napolni. Kopičenje odvečnega vas siromaši. In ne zgledujte se po drugih. Kaj torej imajo in potrebujejo drugi. Vsak ma svoje potrebe, svoje poslanstvo, svojo izkušnjo. Ne potrebujemo vsi vsega enako. Zato ostanite zvesti sebi in si vzemite le toliko, kolikor v tistem trenutku resnično potrebujete. Kopičenje vedno prinese bolečino. Če ne takoj, pa kasneje. Ostanite zvesti sebi in tako boste najbližje naravi, naši materi Zemlji, univerzumu. Ne iščite povezave z drugimi od zunaj. Iščite jo od znotraj, iz sebe. Iz sebe se šele lahko povežete z vsem. Samo ostanite zvesti sebi, sledite srcu in bodite to, kar ste. Samo to. To je edino, kar lahko date sebi in vsemu. Vse ostalo je iluzija, ki prinaša bolečino in trpljenje. Tega pa ne potrebujete. Zdaj je čas, da odrastete. Dovolj ste naredili. Čas je, da odvržete maske in se zaveste te iluzije. Čas je za srečo, veselje. Čas je, da na Zemljo stopi svetloba. Lahko le preko vas. Vaših src. Zato samo ostanite zvesti sebi, svojemu bistvu. Rada vas imam. Z vami sem ob teh spremembah in sem vam na razpolago.«

 


Draga boginja Izis, kakšen je tvoj nasvet za sr(e)čno partnerstvo?

Sledite srcu. Ne podrejajte se iz ljubega miru. Bodite zvesti sebi. Šele nato ste lahko zvesti partnerju. Partner bo tako dober do vas, kot znate biti vi do sebe. Bolj ko ste stran od sebe, slabšega partnerja za vas si izberete. Sicer pa nihče ni slab. Drugi nam samo pomagajo najti pot do sebe. Sprejmite vse napake partnerja, saj so le-te le odraz vaših lastnih pomanjkljivosti, ki jih še niste sprejeli. Partner vam ne bo dal sreče, ki je še nimate v sebi. Partner iz vas povleče vse, česar v sebi ne sprejemate. Zato ne pričakujte srčnega partnerstva, če imate v sebi še veliko tistega, česar ne marate. Zato se ne jezite na druge. V njihovih dejanjih samo prepoznajte svoje temne sence in jih sprejmite. Ljubezen sledi. Brez dvoma. Seveda pa ni pot vedno lahka. Čez lastno temo je najtežje iti. O tem govori Tibetanska knjiga mrtvih in druge starodavne knjige. Teme ni, če je ne najdemo že v sebi. Vprašanje je samo, koliko jo tekom življenja potiskamo v ozadje. Lahko šele po smrti pride na plano. Zato sprejmite partnerja takega, kot je, in se ne zavajajte z mislijo, da ste preveč dobri do nekoga. Taki ste, kot želite biti. Ne preveč dobri ne slabi. Samo priznajte si, da ste takšni, kot ste. Sreča sledi. Tako v partnerstvu kot v vseh drugih odnosih. Princip je isti. Vse, kar na koncu ostane, pa je samo ljubezen. Ljubite sebe in ljubili boste druge. Pa tudi drugi vas bodo ljubili, take kot ste. Ker ste že popolni. Samo se tega morda bojite. Kot se bojite ljubezni. Preveč svetlobe tudi ubija. Če ste leta živeli v jami in pridete na sonce, lahko oslepite. Tako nekateri zbežijo pred ljubeznijo. A vam ni treba. Samo počasi sprejemajte sebe. Tako bo ves svet v raju. Na koncu ostane namreč samo ljubezen.

Če bi se želel kdo izmed vas učiti povezovanja in komuniciranja z raznimi manifestacijami univerzalne zavesti, kot so predniki, znane osebe, rastline, Zemlja itd., je srčno vabljen na delavnico U-LINK, ki bo potekala v januarju (12.1., 26.1. in 2.2.2014). Več pa tule:

http://www.napovednik.com/dogodek211915_delavnica_u_link_povezovanje_in_komuniciranje_z

Sr(e)čno:) Agata

Inštitut za sr(e)čno partnerstvo
www.srecno.org

ponedeljek, 14. oktober 2013

Pogovor z Albertom Einsteinom in Nikolo Tesla

Najprej vam predajam pred časom dobljeno sporočilo, ki sem ga prejela, ko sem se povezala z višji jazom Nikole Tesle in ga vprašala, kaj nam svetuje, da kot posamezniki v Sloveniji največ naredimo za dobro sebe in družbe v tem trenutku?

»Obrnite se v sebe, najdite svoje notranje moči in se povežite med seboj šele, ko bo vsak našel svoje notranje moči. Ne združujte se iz ega, iz svojih pomanjkljivosti, zaradi pomanjkanja. Povežite se, ko pridete do svojega pravega jaza, saj le tako lahko največ prispevate družbi. Ne smilite se sami sebi, ne glede na to v kako težki situaciji se nahajate. Meni je bilo pogosto težko. Vedel sem veliko več kot drugi. A mi te informacije pogosto niso bile v tolažbo, ko sem videl, kaj počne človek s svojim egom. Zato najdite svoje notranje bistvo, svojo srčiko in ta naj bo osnova novega, tega, kar si danes želite. Meni ni bilo lahko, ker sem bil skoraj sam. Danes vas je veliko, ki hočete iti naprej, ki hočete delovati iz sebe in slediti svojim sanjam. Samo nadaljujte. Vi boste ustvarjali nov svet, ki ga človeštvo sanja že rodove. Našli se boste s srcem. Samo nadaljujete z iskanjem svoje srčike. Ta bo k sebi nato privlekla druge ljudi, ki bodo resonirali z vašimi srcem. Ne združujte se na silo. To hočejo drugi, ne pa vaš resnični jaz. Samo vztrajno na poti do sebe in kmalu vas bo veliko in skupaj boste ustvarili svet, ki sem si ga tako želel za človeštvo. Sem z vami:).«

Ta vikend pa sem se povezala z dušo Alberta Einsteina in prejela od njega tole spročilo z nas.
 

Dragi višji jaz od Alberta Einsteina, kaj svetuješ Slovencem, da naredimo, da bi kot narod bili bolj srečni? 


»Znebite se strahov. Katerih pa? Vseh po vrsti. Ste narod strahopetcev. Zato ste povsod tako uspešni, ker imate v sebi toliko strahov in ste pripravljeni toliko stvari početi iz ega, ker se bojite. Kaj vse je v vas in kakšne potenciale vse imate, boste videli šele, ko se boste znebili strahov. Boste na prvem mestu povsod. Ste narod izbrancev. Stare duše, ki so prišle učiti svet, da mali narod lahko naredi velike premike, če le stopi skupaj in začne delovati iz srca. Ne pustite, da vas še naprej stiskajo v kot. Postavite se za to, v kar verjamete. Nihče ni dovolj močan, da bi vam preprečil, da živite svoje sanje. Samo sami si jih lahko uničite. Ne se bati sveta, mame Evrope. Nihče vam nič noče, ko veste, kaj hočete. Odločite se za to, kar želite in to boste imeli. Samo pogumno. Strahove na stran in pustite, da živite to, kar ste. Niste narod hlapcev, razen če si to želite biti. Žal to niste. Globoko v srcu to veste. Samo najdite spet to vedenje v sebi. Ne potlačite ga. Samo sami delate hlapce iz sebe. Evropa in svet se vam režita. A ne bo to trajalo dolgo. Mnogi izmed vas počasi odlagate maske in si pustite videti, kdo ste. Da niste hlapci, ampak zavestni kreatorji, ki točno vedo, kaj hočejo in vedo, da ga ni na svetu, ki bi vam lahko te sanje uničil. Ga ni naroda in diktatorja, ki bi lahko uničil človeške sanje. Samo človek si jih lahko sam sebi. Samo zaupajte si. Bolj ko boste zaupali sebi, bolj boste zaupali drugemu in skupaj boste ustvarili tako državo, na katero bo ves svet kazal s ponosom. Zgled lahko postanete za ves svet. Samo odločite si. Ne pustite, da vam ukradejo sanje in vas imajo za hlapce. Bodite samo vi. Tudi jaz sem bil samo jaz. Nič posebnega, kot mislite. Samo nisem se pretvarjal. Nisem pustil, da mi drugi določajo, kakšen naj bom in kaj naj počnem. Preprosto bil sem jaz in živel sem svoje sanje. Dajte jih še vi. Naj človeštvo govori o vas še rodove na tem prelepem planetu, ki se mu reče Zemlja.«

Naj ponovno povem, da nisem noben čudežnik, ko se povezujem z raznimi dušami in drugimi manifestacijami univerzalne zavesti. Vsi to zmoremo. Najlažje se tega naučimo, ali bolje rečeno spomnimo, da nam nekdo pokaže, kako to gre. Pomagam vam lahko tudi jaz. Sicer pa najdite pot, ki vam najbolj ustreza:).

Sr(e)čno:) Agata

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

petek, 11. oktober 2013

Ko mrtvi spregovorijo

Ko sem bila mlajša, sem vse, kar je dišalo po mistiki, skrivnostnem, nevidnem in izvenčutnem, zignorirala, kakor hitro se je dalo. Še indijskim trgovinam, ki so vabile v svoj svet z mamljivimi kadili, ki so pobožala dušo mimoidočega, čim se jim je približal, sem se na široko izognila. Kar ni bilo mogoče občutiti s petimi čutili in to razložiti, sem namerno prezrla in potlačila nekam v podzavest. Tolažila sem se, da si pač vsega še ne znam razložiti ali pa da imam premalo informacij, da bi si to razložila. Tako sem hranila strah pred vsem nevidnim še naprej. To se je dogajalo, vse dokler nisem »slučajno« pristala na neki delavnici, kjer so nas podučili o izventelesnih izkušnjah. Vodili so nas celo čez postopek, da bi izstopili iz svojega telesa, a ko mi je to že skoraj uspelo, sem se tega ustrašila. Nisem pa mogla te izkušnje zbrisati. Poti nazaj ni bilo več. Pot v nevidni svet pa se je nadaljevala preko številnih delavnic, knjig in izobraževanj. Še danes se učim. Odkrila sem univerzalni zakon sreče, ki nam razloži naše delovanje na Zemlji. Vseeno pa je še toliko stvari, ki se jih želim naučiti, izkusiti, doživeti. Imam občutek, da sem kot ogromna spužva, ki srka in srka ter se življena nikoli ne napije do konca. Vsak dan mi prinese nekaj novega, čudovitega in nepozabnega. Prejšnji teden se mi je tako na primer zgodil izjemno zanimiv dogodek. Po svoje nič posebnega, a še vedno mi da razmišljati deloma zaradi ganjenosti in deloma zaradi načina, kako se mi je nevidni svet pokazal v govorici naše realnosti.

Od doma sem odšla z namenom, da dostavim nek material stranki nekaj kilometrov stran. V eno smer je bilo vse kot ponavadi. Le v klanec mi avto nikakor ni hotel peljati. Bil je brez moči. Čim pa sem prišla na ravnino, je avto spet potegnil z vso močjo. Oddahnila sem si in oddala material ter obrnila avto. Toda že po nekaj metrih sem zaslišala nek čuden zvok. Zazdelo se mi je, da hrešči radio. A ko sem ga ugasnila, hreščanje ni pojenjalo. Takega zvoka še nisem slišala. Kot da bi v motorju spredaj ena ob drugo udarjale številčne žice. Pritisnila sem na plin in mistični orkester se je ojačal. Ni mi bilo prijetno. Takoj sem poklicala partnerja za nasvet, saj pozna avto veliko bolje kot jaz. Preverila sva lučke na armaturni plošči, a kazalo je, kot da je vse v najlepšem redu. Zato sva se odločila, da nadaljujem z vožnjo po najkrajši poti domov. Vseeno mi ni bilo prijetno v mislih, da bi ostala sredi kakšnega križišča kot leta nazaj, ko me je moj takratni avto pustil na cedilu in to sredi največje gneče na Celovški. V tistem trenutku pa sem se spomnila na nedavni dogodek.

S prijateljico sva bili na neki delavnici, kjer smo se povezovali z dušami naših prednikov in čistili take in drugačne travme iz naše avre. Veseli sva se z njenim avtomobilom odpeljali proti domu, ko je po nekaj metrih naenkrat začelo na ves glas cviliti v predelu motorja. Ura je bila enajst zvečer. Zvok pa je bil podoben igranju na žago in glasbi iz grozljivk. Začudeni sva bili, saj je bil avto precej nov in dobro vzdrževan. Spogledali sva se, upočasnili vožnjo, ustavili, peljali zopet naprej. Toda zvok ni prenehal. Čim pa sva se obrnili nazaj proti kraju, kjer sva imeli delavnico, je bila tišina. Oddahnili sva se. Vendar ko sva zopet obrnili avto v smer proti domu, se je cviljenje nadaljevalo. Vozeč se mimo vaškega pokopališča, v šoku in prestrašena, sem se za silo umirila in povezala s svojim višjim jazom. Takoj sem dobila odgovor, da naju naproša neka duša, da želi v svetlobo. Bila je neka prijateljičina prednica, ki se je do sedaj zadrževala na njihovi domačiji, a ob smrti nekoga na tej kmetij ni več videla smisla, da bi se zadrževala na Zemlji. Želela se je vrniti v svetlobo. Na delavnici se prej ni dovolj potrudila, da bi jo udeleženci zaznali, zato je uporabila avto, da bi opozorila nase. S prijateljico sva se pogovorili s to zanimivo prednico in njen višji jaz jo je odpeljal v svetlobo. Ponovno sva zagnali motor avta in le-ta je brez kakršnegakoli cviljenja odpeljal naprej. Če ne bi takrat bili skupaj dve punci trdno z nogami na tleh, bi sama skoraj podvomila v resničnost dogodka.

Tako sem se pred nekaj dnevi, ko sem v svojem avtu zaslišala čudno hreščanje, ki ni bilo nič podobno tistemu nedavnemu cviljenju, spomnila na ta dogodek in takoj zapeljala vstran. Mimo so sicer hodili številni ljudje, a izbira mirnega prostora ni bila mogoča. Povezala sem se s svojim višjim jazom in ga vprašala, kaj povzroča ta čuden zvok. Odgovor je bil na moje presenečenje podoben kot pred časom. Neka duša naj bi želela vzpostaviti kontakt z mano. Pa sva se pogovorili. Duša je bila povezana s pred kratkim umrlim sorodnikom neke stranke. Želela je namreč v svetlobo. Ponovno sem ji pri tem pomagala z višjim jazom stranke. Pri tem sem se v zaklenjenem avtu delala, kot da govorim po telefonu, saj nisem želela, da bi me motil kak mimoidoči. Čim pa sem opravila svoje, sem nejeverno zagnala motor, ki je za tem začuda peljal brez nenavadnih zvokov. Ganjena sem planila v jok in se z nasmehom odpeljala proti domu. 


Takih zgodb, ko se me je nevidni svet dotaknil skozi nam znana čutila, bi lahko naštela še nekaj. Najbolj zanimiva pa se mi zdi ta, ki se je zgodila po smrti babice. Prav na dan smrti je namreč v sobi poleg te, kjer smo se pogovarjali, stalno ropotalo, kot da bi se tam nekdo nahajal. V nekem trenutku pa je celo prenehala teči ura na steni. Čeprav se je ves dan nekaj dogajalo, me je to takrat navdalo z nekim čudnim občutkom, ki se ga nisem mogla znebiti vse do doma, ko sem se usedla v banjo in dovolj umirila. Čutila sem namreč prisotnost nekoga, čeprav okrog mene ni bilo žive duše. Povezala sem se z višji jazom in ugotovila, da bi babica želela priti v kontakt z mano. Predala mi je nekaj sporočil za svoje drage, nato pa sem ji pomagala oditi naprej v svetlobo. Od takrat sem videla, kako se smehlja. Še na pogrebu, kjer si seveda nisem mogla pomagati, da ne bi spustila nekaj krokodiljih solz, mi je mahala. Z ropotanjem je samo želela predati sporočila, ki jih ni uspela tekom življenja, svojim ljubljenim. Kasneje sem izvedela od sorodnikov, da je tudi ura samodejno spet začela delovati čez nekaj dni.

To, kar počnem jaz, ko se povežem z višjim jazom ali univerzalno zavestjo, ni nič posebnega. Za pokušino lahko to pomagam izkusiti prav vsakomur s pomočjo regresoterapije. Lahko pa se tega nauči prav vsak. V bistvu to znamo vsi kot vohati in hoditi, vendar se tega še nismo naučili in ozavestili. Med drugim sem s tem namenom ustanovila tudi Inštitut za sr(e)čno družbo. Ljudje lahko postanemo trajno srečni namreč šele, ko se povežemo s svojim večnim delom, s svojo dušo, in počnemo v vsakem trenutku to, kar je v skladu z nami in ne tega, kar nam velita družba in ego. 


Z ljubeznijo:) Agata

www.srecno.org
https://www.facebook.com/srecnadruzba

torek, 01. oktober 2013

Naj se učim astrologijo ali sledim srcu?

Pred kratkim me je neka gospa po povezovanju z univerzalno zavestjo vprašala, ali naj se neha učiti astrologije, ko pa se nam bo pridružila na delavnici, kjer se bo naučila, kako slediti srcu. To vprašanje mi je pogosto zastavljeno, zato sem se odločila, da vam svoje razmišljanje kar napišem. Mogoče pa komu koristi.

Gospo, ki sem jo prej omenila, sem najprej vprašala, ali z veseljem raziskuje čarobni svet astrologije. Bila je zmedena. Astrologija jo je sicer zanimala, a je bilo precej razlogov za obiskovanje šole astrologije, ki jih je naštela na hitro, iz strahu. Bala se je na primer, da njeni otroci ne bi dobili pravih partnerjev. Z astrologijo jim je želela biti v pomoč pri izbiri kandidatov. Poleg tega je bila v strahu, da bo brez dobro izbranega datuma nakupa novega avta z njim stalno pri mehaniku. Strah jo je bilo, da hujšanje brez pravilne podpore zvezd ne bo učinkovito. Ker sem videla, da ni sposobna začutiti, ali si srčno želi v svet astrologije, ji nisem ničesar odgovorila, ampak sem ji takoj pomagala, da se je ponovno povezala s svojim srcem. Najprej se je umirila, nato pa poklicala pred sebe svoje srce ter ga vprašala, kaj si resnično želi. Srce ji je odgovorilo, da se z veseljem uči astrologije. Kaj bi ji jaz lahko boljšega odgovorila ali ji svetovala glede tega, ko pa so vsi odgovori, ki jih potrebuje v njej?

Gospa pa je bila še vedno začudena. Zdaj je vedela, da jo astrologija v resnici veseli. To si je pustila tudi začutiti. Mučil jo je samo še strah zaradi denarnega vložka, ki ga je morala vsak mesec nakazati za izobraževanje. S tem sva opravili tako, da sva ga sčistili in takoj mi je vsa navdušena pričela pripovedovati, kaj vse se je naučila na zadnjem srečanju njene astrološke skupine. Vseeno pa je bila še vedno prikupno zmedena, češ da zdaj razume, da si želi znanja astrologije, a ji še vedno ni jasno, zakaj bi se učila astrologijo, ko pa naj bi imela vse odgovore v sebi, kot sva prej ugotovili, ko se je povezala s srcem. Pa sem jo pomirila, da je odlično, če se ukvarja z astrologijo, če jo to veseli. Odgovori, ki nam jih prinaša naš višji jaz, naš večni del, naša duša niso vedno v obliki slik ali odgovorov, ko se povežemo z njim. Naš večni jaz nam odgovore pošlje na tisoč in en način. Lahko hodimo po cesti in srečamo človeka, ki nam prinese odgovor. Lahko zaslišimo odgovor v pogovoru mimoidočih. Lahko pa nas višji jaz pelje, da se potopimo v astrološke zakonitosti in da najdemo pravi odgovor na nek izziv, ki nas v tistem trenutku obremenjuje, prav v njih. 


Slediti srcu ne pomeni, da se usedemo v penečo kopel s koktejlom v roki in čakamo, da bo vse, kot smo si zaželeli. Pomeni namreč to, da sledimo svojim srčnim vzgibom v vsakem trenutku, pa če nas le-ti peljejo do strokovnjaka za feng shui, vedeževalke ali pa na konec sveta. Če to hoče naša duša, je to za nas najbolje, pa čeprav se to za svet, kjer hočemo imeti vse pod kontrolo, sliši bogokletno. Služiti ne pomeni služiti bogu zunaj sebe, ampak bogu, ki prebiva v naših srcih. Samo temu moramo biti zvesti in sreča ne izostane.

Sr(e)čno:) Agata

www.srecno.org

četrtek, 19. september 2013

V vsakem je delček šamana

Z občudovanjem gledamo na stare vrače in šamane, ko krilijo z rokami okrog nas in se potem, ko končajo, odlično počutimo. Težave izginejo, kot da jih ne bi bilo. Žal pa se premalo zavedamo, da je to mahanje nekaj najbolj naravnega in ga je sebi v korist sposoben uporabljati prav vsak izmed nas.

Pred dobrim mesecem sem videla deklico, ki je padla in se glasno jokala. Mamica je ni mogla potolažiti, čeprav ni bilo nič resnejšega. Brez razmišljanja sem pristopila k deklici in jo vprašala, kaj jo boli. Le-ta je v joku kazala na gleženj. Rekla sem ji, naj položi levo roko na boleče mesto in naj bolečino pobere v roko ter jo potem vrže v svetlobo. Deklica me je začudeno pogledala, a ker je začutila, da trdno stojim za besedami, je šla takoj v akcijo. Zavzeto se je lotila pobiranja bolečine in že po nekaj zamahih, je solze zamenjal nagajiv nasmešek. Zmagoslavno, kot da je odkrila največjo dragocenost tega sveta, je zavpila, da jo je gleženj nehal boleti. Ko sem že krenila naprej po opravkih, sem za hrbtom slišala navdušeno deklico, kako pripoveduje mami, kako je to pobiranje bolečine super in kako bi ona morala z roko pobrati glavobol iz svoje glave.

Kako prav je sklepala deklica. Tudi njena mamica bi si najbrž lahko vsaj začasno omilila bolečino v glavi, če bi jo pobrala v roko in vrgla v čisto svetlobo, da se tam transformira. Sama sem namreč priča takim hitrim izboljšanjem stanja praktično vsak dan. Bodisi da s tem pomagam sebi, ko se npr. spečem na vroči posodi v kuhinji, bodisi da vodim stranko, da si na ta način pomaga. Meni osebno je ta način najbolj prišel prav včasih, ko sem imela hude menstrualne bolečine. Zvijala sem se že od bolečin, ko mi je partner pobral iz predela druge čakre vso bolečino. V slabih petih minutah sem se počutila povsem dobro.


Še bolj impresivna pa je bila hipna »ozdravitev« prijateljice, ko sva se slučajno srečali. Nekaj jo je zbadalo v čeljusti že nekaj tednov, a ji noben zobozdravnik niti po slikanju ni znal pomagati. Pri bioresonančnem pregledu, ki ga je imela na dan srečanja, je sicer dobila diagnozo neke bakterije v ustih, a zbadanje po terapiji še ni odšlo. Poleg tega je na ta dan začutila še pospešeno bitje srca. Počutila se je grozno. Pa sem ji namignila, da sedeva v avto in se sprostiva. Najin namen je bil najti vzrok za težavi, tako da vpraša svoj višji jaz. To se je tudi zgodilo. V slabih petih minutah je prijateljica našla po vsej glavi in trupu ogromno jeze. Izvedela je celo, kdaj se je le-ta nabrala. Nato pa je vso energijo jeze sčistila v čisto svetlobo. Poleg tega je sčistila s sebe še na jezo pripete entitete, ki jih je ravno tako s pomočjo višjega jaza poslala v svetlobo. Bolečina v ustih je že tekom čiščenja popustila, srce pa se je umirilo.

Takih primerov imam pri regresoterapiji kot pri povezovanju z univerzalno zavestjo veliko. Najlepše pri tem pa je to, da nisem jaz noben čudežnik ali zdravilec, ampak da pri tovrstnem povezovanju s svojim višjim jazom vsak posameznik odkrije, kdo praktično je in kako mogočne sposobnosti ima.

Če koga potegne, da bi se zgoraj napisanega naučil, je srčno vabljen na delavnico U-LINK: http://ai-link.net/documents/U-LINK_web.pdf. Sicer pa vam želim samo še veliko zaupanja v svoje sposobnosti in veliko zdravja ter sreče:)

Sr(e)čno:) Agata

www.srecno.org

ponedeljek, 19. avgust 2013

Kako poteka regresoterapija ...


Kaj je regresoterapija?

Je terapija z uporabo tehnike regresije.

Kaj je regresija?

Je tehnika, ki nam pomaga v primerih, ko nas v življenju nekaj onesrečuje. Omogoča nam, da pogledamo, od kod izvirajo naše težave v življenju, in jih tudi aktivno razrešimo. Pogledamo, ali izvirajo iz tega življenja, preteklih življenj ali pa vmesnega časa. Namen regresije pa ni le gledanje preteklih dogodkov. Pomembno je, da se sčisti in transformira vsa čustva in vse tisto, kar nas še bremeni iz preteklosti ter nas oddaljuje od notranje sreče in miru. Pri tem je potrebno omeniti, da je tu govora o t.i. nehipnotični regresiji, pri kateri je regresiranec sicer v spremenjenem stanju zavesti (popolnoma sproščen), a se stalno zaveda svoje obstoječe identitete in se ne poistoveti v celoti z osebo iz preteklega življenja. Ves čas, ko regresija poteka, sproščeno leži ali sedi in se zaveda, kaj se dogaja okrog njega, ter z zaprtimi oči gleda svoj »film iz preteklosti«. 


Kaj vse nam lahko prinese regresija?

• Ozavestimo, da materialni svet ni edina realnost;
• Izkusimo in ozavestimo, da smo energijska bitja;
• Osvobodimo se energijskih blokad iz preteklosti;
• Izboljšamo svoje zdravje, samopodobo, finančne težave in najdemo odgovore na druge življenjske izzive;
• Hitreje se odločamo in izboljšamo intuicijo;
• Pretekla življenja nam pomagajo razumeti sebe in svoje delovanje danes;
• Lažje in hitreje sprejmemo sebe in spoznamo svoje potenciale;
• Lažje sprejmemo druge;
• Lažje in hitreje najdemo notranjo srečo;
• Lahko začnemo verjeti tudi v čudeže;
• … in še mnogo drugega.

Regresija ima običajno takojšnje učinke, včasih pa nam prinese spremembe v roku nekaj mesecev. Z vpogledom v našo podzavest lahko na eni sami regresoterapiji uvidimo in razrešimo toliko, kolikor bi z raznimi drugimi tehnikami uspeli v nekaj letih.


Kako poteka regresoterapija?


1. Kratek uvodni pogovor z regresirancem o tem, kaj vse želi razrešiti;
2. Kratko sproščanje;
3. Pogleda se tista življenja oziroma dogodke iz preteklosti, ki jih regresirančev višji jaz (simbolična predstava našega večnega dela, duše, individualne zavesti) želi pokazati v zvezi z regresirančevimi težavami ali vprašanji. Sledi ozaveščanje in čiščenje vseh čustev ter vsega drugega, zaradi česar nas ta življenja oziroma dogodki še ovirajo, da bi bili srečni;
4. Zaključni pogovor.


Koliko časa traja regresoterapija?


To je povsem odvisno od tega, kaj vse želi regresiranec ugotoviti in razrešiti. Načeloma pa traja regresoterapija od 2 do 4 ure, izjemoma več.

Ali je regresoterapija uporabna za vsakogar, tudi za otroke?


Ljudi je strah, da ne bi videli prizorov iz preteklosti. A ta strah je odveč. V kolikor se pojavijo kakšne blokade ali težave, se jih z regresoterapevtom odkrije in odpravi. Vsak ima lahko koristi od regresije na tak ali drugačen način. Regresoterapija je primerna tudi za otroke, v kolikor le-ti že govorijo.

Ali nam lahko regresoterapija lahko škodi?


Ne glede na vsebino pridejo tekom regresije odgovori s strani višjega jaza na nežen in spodbuden način. Škodljivih posledic regresija nima. Regresije se namreč ne more peljati mimo našega višjega jaza. Vsak regresoterapevt lahko regresijo le usmerja, ne more pa manipulirati s posameznikom, saj dejansko vodi regresijo njegov višji jaz. Problematična je lahko le takrat, ko se je ne izvede do konca in se ne počisti vsega, kar regresiranca še obremenjuje v zvezi s preteklostjo. V takem primeru gre na primer posameznik po regresoterapiji domov jezen na neko osebo, ki jo je videl v preteklem življenju in jo pozna tudi danes. Če ni videl vseh karmičnih povezav in ni bilo opravljenega temeljitega čiščenja čustev, kot je npr. jeza, in občutkov, se lahko zgodi, da ni sposoben videti situacije v luči ljubezni. Če je pravilno in temeljito izpeljana, pa je regresoterapija lahko izjemno koristna za vsakogar, saj nam lahko pomaga do vsega zgoraj opisanega. 

Več o regesoterapiji si lahko preberete tule: http://agatakopac.blogspot.com/2012/08/regresija-ne-omogoca-le-potovanj-v.html.

Kaj vam Inštitut za sr(e)čno družbo še nudi poleg regresoterapije?

Vabljeni na našo spletno stran: www.srecno.org


Se vidimo:).

Sr(e)čno:) Agata


www.srecno.org

ponedeljek, 05. avgust 2013

Večer hvaležnosti - praznovanje 1. rojstnega dne projekta Hvaležnost365

Srce ne loči med bolj in manj pomembnimi stvarmi. Med velikimi in malimi. To počne ego. Srce se odloča samo v zdaj in prav v vsakem trenutku točno ve, kaj bi rad. Za nas majcene življenjske radosti ga lahko ravno toliko razveselijo kot tiste, za katere mislimo, da so za naš obstoj usodne. Eden izmed takih malih cukrčkov sreče se je zgodil za vse prisotne na Večeru hvaležnosti 2.8.2013.

V svoje zavetje nas je sprejel veličasten in vedno malce zasanjan park Tivoli, ko se je vroče avgustovsko sonce že počasi potapljalo v krošnje mogočnih dreves na pobočju Rožnika. Svoje mesto smo našli na trati, nekoliko odmaknjeni od sprehajalnih poti in vrišča otroškega igrišča. Če ne bi bilo nekaj mravelj in kakšnega preglasnega sprehajalca, bi imeli občutek, da smo v raju. Raziskovanje hvaležnosti se je tako pričelo na mestu, ki nas je podprlo z vso svojo hvaležnostjo. 



Hvaležnost smo želeli otipati, jo začutiti, narisati, ubesediti. Vsak izmed nas je prišel, da prispeva svoj košček k mozaiku celote.

Ugotavljali smo, kaj je hvaležnost. Je mogoče čustvo? Občutek? Misel? Vrlina? Ali celo mogoče kaj drugega?


Na kratko smo pogledali, kaj smo odkrili o hvaležnosti skozi projekt Hvaležnost365 tekom enega leta. Mogoče to na kratko najlepše opiše Eckhart Tolle v svoji knjigi Zdaj: »Veliko ljudi, na primer, čaka na blaginjo. Vendar ta ne more priti iz prihodnosti. Le kadar zares cenite, prepoznavate in povsem sprejemate svojo sedanjo resničnost – kaj ste, kdo ste, kaj počnete ta trenutek – se pravi, ko povsem sprejmete sebe in vse okrog, le tedaj ste lahko hvaležni za to, kar imate, hvaležni za to, kar je, hvaležni za vse Bitje. Hvaležnost za sedanji trenutek in polnost življenja zdaj – to je blaginja. Blaginja ne more priti v prihodnost.«


Namen Večera hvaležnosti pa ni bilo spoznavati hvaležnost zgolj skozi miselne strukture, podatke ter takšne ali drugačne kategorizacije. Ključno, kar smo želeli v tem večeru storiti, je bilo spoznavanje hvaležnosti skozi njo samo, skozi pristno izkušnjo v sedanjem trenutku.


Zato smo se vprašali, čemu smo hvaležni v tem trenutku?


Otrokom. Življenju. Darilu. Zdravju. Delu. Tišini. Prijaznosti. Potrpežljivosti. Soncu. Vesolju. Počitnicam. Druženju. Luni. Ljubezni. Sliki. Svobodi. Vodi. Torti. Obleki. Ležalniku. Copatom. Nohtom. Otroku. Zvezdam. Horoskopu. Zlatu. Čokoladi. Psom. Mačkom. Ribam. Zraku. Morju. Računalniku. Listu. Roži. Drevesom. Avtu. Zelenjavi. Nosu. Noči. Gledališču. Plesu. Toploti. Škratom. Znanju. Naravi. Veselju. Upanju. Družini. Rožicam. Glasbi …


Vzeli smo barvice in hvaležnost naslikali v njeni najlepši luči. Zasijala je taka ...



Da pa bi jo še bolj spoznali, smo se povezali s svojim višjim jazom in nato še srcem. Pustili smo ji, da se rodi, širi in objame ves univerzum. Neprestano smo jo opazovali, kako postaja vse bolj nežna, mehka in prosojna, vse dokler nismo bili več opazovalci, ampak nas je hvaležnost enostavno požrla vase in nismo niti več vedeli, ali je hvaležnost v nas ali zunaj nas. Hvaležnost smo postali mi sami.


Šele tu smo uvideli, da ni dovolj reči »HVALA«. Prevečkrat se ta beseda uporabi brez tiste prave energije, ki prihaja iz srca. Ja, to smo spoznali. Hvaležnost se rodi v srcu. In samo v srcu najde svoj pravi konec.


Ugotovili smo, da se premalo poglabljamo v samo bistvo hvaležnosti in tudi premalo izkoriščamo njene blagodejne učinke.


Ker pa ni rojstnega dneva brez torte, smo polni notranjega miru in hvaležnosti pojedli presno čokoladno torto. Poleg tega človek hvaležnost najlažje začuti z zadovoljnim želodcem.


Projektu Hvaležnost365 smo tako izrekli čestitke. Vsak pri sebi je potegnil zaključke zase. K projektu in hvaležnosti pa vabimo tudi vse vas, ki nas berete.


Hvala:)


Inštitut za sr(e)čno družbo:)


Agata


Projekt Hvaležnost365 

https://www.facebook.com/Hvaleznost365


četrtek, 18. julij 2013

Posilstvo že v materinem trebuhu

Žal nam ob rojstvu ne dajo recepta, kaj storiti, da bomo našli svojo srečo. Zato se pogosto samo zavedamo, da nas nekaj moti ali muči, ne vemo pa, kaj je to. Ko pomagam strankam, da se povežejo s svojim višji jazom ali univerzalno zavestjo, da bi izvedeli, kaj povzroča njihovo nelagodje, najdemo presenetljive in včasih prav šokantne vzroke za njihove težave. Eden takih se je pred kratkim pokazal na regresoterapiji z neko gospo. Ker ni bil prvi taki primer in vem, da je tega med nami še veliko, sem se odločila, da primer podelim z vami.

K meni je prišla gospa zaradi ljubezenskih težav. Sredi čiščenja pa naju je njen višji jaz popeljal v maternico njene matere. Vzrok za njen strah pred življenjem naj bi se nahajal tam. Zato sva šli pogledati, kaj naj bi se tam zgodilo, da še danes po več kot štirih desetletjih tako močno vpliva na njeno srečo. Šla je v maternico in takoj ob prihodu, se je počutila grozno, obupano, v strahu za lastno življenje, v strahu pred moškimi. Videla je, da je njen oče imel v tistem trenutku spolni odnos z njeno mamo, pri čemer je bil oče oblečen, mama pa je trpela kot orodje zadovoljevanja moških spolnih potreb. Gospa je čutila vso bolečino matere, ki je bila med spolnim odnosom vsa otrpla, sama pa se je tudi zbala za svoje življenje. Oče je mamo silil v take spolne odnose skoraj do rojstva hčerke, pri čerem je bil tudi nasilen. Hčerka v trebuhu pa je dobivala vse večji strah pred moškimi in življenjem tam zunaj. Namesto da bi se veselila topline in ljubezni, ki jo čaka, ko zapusti maternico, je bila vedno bolj polna groze in strahu pred svetom, v katerega se je podajala. S popkovino si je celo želela vzeti življenje, kar pa ji ni uspelo, tako da se je na koncu le rodila in vse, kar je doživela v maminem trebuhu, je strašansko vplivalo na njeno kasnejše doživljanje življenja. Ko je vse to uvidela in podoživela tekom terapije, ji je postalo jasno marsikaj v njenem življenju. Spolnih odnosov namreč ni marala. Otrpnila je že ob misli na njih. Dotikov se je bala. Imela je sicer otroke, a z možem ni uživala v spolnosti. Zreducirala jo je na minimum, pa čeprav je ljubila svojega moža. Poleg tega ji je končno postalo jasno, od kod njej tako pogosta želja po samomoru. Posilstvo, ki ga je doživljala prek mame v trebuhu, je na njo vplivalo tako, kot da bi bila sama posiljena s strani očeta. Incest je doživela že v trebuhu.

To vse je nepredstavljivo s stališča
našega vsakodnevnega življenja in današnje uradne znanosti. Upoštevajoč dognanja sodobne molekularne biologije in epigenetike pa bi bilo najbrž mogoče ustvarjanje podzavestne izkušnje zarodka v maternici razložiti tudi preko biokemičnih procesov, ki se odvijajo v materinem telesu v takšnem primeru in vplivajo tudi na zarodek.



Z gospo pa sva odkrili izvor njenih težav še dlje od materinega trebuha – v enem izmed njenih prejšnjih oziroma vzporednih življenj. Gospa je bila v enem izmed življenj brezbrižni moški, ki je ženske uporabljal kot orodje za svoje spolno zadovoljevanje. Ker v tistem življenju ni uspel ozavestiti, da to ni v skladu z ljubeznijo, se je v tem življenju rodil kot ženska, ki je bil uporabljen kot orodje za spolne užitke moških vse od materinega trebuha dalje.

Koliko je še takih pretresljivih primerov med nami?

Take in podobne zgodbe so žal prepogoste. Veliko bolj, kot mislimo. Ženskam, pa tudi moškim, ni jasno, zakaj ni želje po spolnosti, dotikih, nežnosti. Marsikatere grozote so namreč skrite globoko v naši podzavesti. Nam pa da tak pogled v podzavest misliti tudi o tem, da smo zavestno prisotni kot duša takoj, ko nastane embrio. Od takrat vse vemo, kaj se dogaja okrog nas. To je pomembna informacija za vse bodoče starše in tiste, ki so v stiku z nosečnicami. Duša v trebuhu je namreč stalno prisotna in se zaveda vsega okrog sebe. Isto se dogaja, ko smo v komi. Zavedamo se vsega, kar se dogaja okrog nas. O tem govori že veliko knjig, pa tudi precej znanstvenih študij je na to temo. To pomeni, da človek, ki ni pri zavesti in je v tako imenovani komi, se še vedno zaveda dogajanja okrog sebe. To je koristno upoštevati v bolnicah med operacijami in ko človek umira. Dobro je, da mu prigovarjamo spodbudno. V zadnjih minutah pa mu lahko povemo tudi vse, česar še nismo uspeli pa bi želeli.

Če povzamem, recepta za srečo ob rojstvu nismo dobili. Nam pa univerzalni zakon sreče pravi, da nas od miru in sreče ločijo le strahovi. Pri čemer večina slednjih leži v naši podzavesti. Večino onesrečujočih vzorcev tako le s težko prepoznamo. Ko pa pogledamo v svojo podzavest, lahko pridemo do tako globoko skritih razlogov za svojo nesrečo, kot je posilstvo v materinem trebuhu. Le s takim kopanjem po sebi gremo na pot do sreče.

Pa veselo raziskovanje skrivnosti življenja:) Agata




torek, 09. julij 2013

Slediti srcu ni vedno lahko

Družba se počasi ozavešča o pomenu sledenja srcu. Danes se tako že v poslovnih krogih govori o podjetnikih, ki iz srca opravljajo svoje delo, in o tem, da je to edina pot do poslovnega uspeha. Tudi starši in vzgojitelji vse bolj spodbujajo otroke, da posvečajo svoje življenje tistim opravilom, ki polnijo njihovo srce. Vseeno pa se v družbi sledenje srcu precej idealizira v smislu, da nam gre pri tem pa vse kot po maslu in smo srečni. Saj to na dolgi rok resnično drži. K notranjemu zadovoljstvu in sreči nas pripelje le srce. Vseeno pa pot, po kateri nas pelje srce, ni vedno lahka. O tem se pa premalo govori. Zato dobivam klice strank, kako se jim vse podira in da jim ni nič jasno, zakaj se to dogaja, ko pa vedo, da sledijo srcu in ne egu. 

Tako me je pred časom klicala zdravilka, ki je po neki delavnici začutila, da je njena pot pomagati ljudem. Pustila je redno službo, se pričela oglaševati, strank pa od nikoder ni bilo. Pred časom sem imela pri sebi talentirano modno oblikovalko. Od malega je bila predana svojemu poslanstvu ustvarjanja. Na svoji poti je uživala v številnih uspehih. Toda na poti srca se je na začetku kriznega obdobja naenkrat pojavil strah pred preživetjem, ki jo je skoraj popolnoma ohromil, da bi funkcionirala kot človek, se družila in ustvarjala, kot ji je velelo srce. 


Ali hoja po poti srca torej ni hoja po raju? 

Slediti srcu je resnično najkrajša pot do notranje sreče. Pri tem je mišljena sreča kot stanje zavesti, kjer si v miru, v ravnovesju z vsem. Takrat vse samo je in ti si v zdaj. Toda slediti srcu se na kratek rok včasih zdi tudi kot hoja po razbitem steklu. Ni vedno lahko. Včasih imaš celo občutek, da greš čez pekel, ki je hujši, kot tisti, ki ga noč in dan povzročajo ego in strahovi. Zato ljudje radi ostanemo na varnem in sledimo strahovom, katerih kletko in bolečino že poznamo. V teh kletkah je ujeto človeštvo. Zato je potrebna velika moč srca, da smo se pripravljeni soočiti s strahovi, ki nam onemogočajo, da bi šli v smeri srca. Predvsem je težko na začetku kreniti svoj voz v smeri srca. Veliko strank tako slišim, ko se povezujejo na terapijah s svojim srcem, da so sicer vedele, da srce nekaj hoče, a do tedaj sploh niso vedele, da jim je to govorilo srce. So mislile, da se oglaša ego. Tako močno smo včasih odtujeni od sebe. Pogosto se zato zgodi, da so ljudje na trenutke razočarani, kot v prej omenjenih zgodbah, da so šli na pot srca, ker imajo občutek, da so padli v pekel. 

Zakaj se to dogaja?

Kot prvo si v glavi po navadi začrtamo neko smiselno pot do želenega, srce pa ima za nas pripravljeno drugo pot. Mlada igralka klavirja si je tako na primer izjemno želela igrati v eni izmed naših oper ali v Slovenski filharmoniji, a nikjer je niso sprejeli medse. Svet se ji je skoraj sesul. To pot je videla namreč kot edino, da bi prišla do kariere, v kateri je uživala. Vedno znova se je prijavljala in se vedno bolj utapljala v svojih strahovih. A na srečo, je sledila srcu in ni odnehala z igranjem na svoj klavir. Denar za preživetje pa si je služila z občasnim delom v sosednji trgovini. Po dveh težkih letih vsa obupana skoraj že ni več vedela, kako naprej. Zdelo se ji je, kot da stoji pred ogromnim zidom. Racionalno ni več videla poti naprej za svojo umetniško kariero. S prijateljico se je zato odločila, da gre na kratek dopust v London in si tam ogleda nekaj koncertov. Ker je sledila srcu, je tako prišla do sreče. Po enem izmed koncertov ju je znanec predstavil enemu izmed vodilnih v londonski operi, ki se je takoj navdušil nad njeno karizmo in ji ponudil, da se izkaže pri njih. Racionalno si ne bi dekle take karierne poti nikoli zastavila. A ker je sledila srcu, je srce našlo pot do njene sreče. Žal pa mi vsi preveč sledimo racionalno začrtanim potem, ki so polne ega in strahov, in zato ne uspemo živeti v sreči. Ko gremo za srcem, je treba izpustiti znano in samo zvesto slediti. Srce pozna samo ta trenutek. 


Žal pa ljudje pogosto na začetku ne razumemo, da nas srce pelje proti sreči, ker lahko pademo v čisto temo, ki je nasprotje racionalno pričakovanemu. Kar naenkrat se nam lahko pokaže množica strahov, ki so prej spali. Ko se odločimo slediti srcu, nas običajno srce tako močno vleče v eno smer, da ne moremo kreniti drugam. Hkrati pa se na poti lahko pojavijo ogromne ovire. Ko gremo čez vse te ovire, se zdi, kot da nas srce pelje čez pekel. Tako na primer se prej omenjeni zdravilki niso stranke začele zgrinjati v kolonah, saj je imela še kopico strahov, ki jih je morala počistiti. Prej jih je namreč lahko potiskala stran, ko pa je šla na pot srca, se je morala z njimi soočiti. Nobeno pretvarjanje ni bilo več mogoče. Tako je na primer morala počistiti strah pred tujci, pa strah pred tem, da ne bo imela denarja, ker nima redne zaposlitve, pa se soočiti s strahom, da nekaterim ljudem ne bo mogla pomagati in še kup drugih strahov se je naenkrat znašlo na njeni poti. V službi se ji ni bilo treba soočiti s temi strahovi, ko pa je pričela z zdravljenjem ljudi, so strahovi preprečili, da bi prišla do strank. In šele s časom, ko je počistila vse ovire na poti, so stranke pričele prihajati k njej. Ravno tako je prej omenjena modna oblikovalka skoraj skrenila s poti zaradi enega samega strahu. 

Takih zgodb je toliko, kot nas je ljudi. Vsi se namreč učimo iti po poti srca in do vstajenja gre vsak čez svojo osebno Kalvarijo. Vsak nosi svoj križ, poln strahov. 

Samo ne obupati, četudi se na poti pojavi ovira in se slediti srcu na kratek rok zdi kot hoja po razbitem steklu ter izgleda kot najtemnejši del pekla. Saj če zvesto sledimo srcu, bo sonce kmalu spet posijalo. 

Sledimo srcu, živimo sr(e)čno! 

 Agata



četrtek, 27. junij 2013

Kako vam lahko pomagam kot posamezniku?

Zjutraj me je stranka vprašala, kaj počnem kot AI-coach in regresoterapevtka. Pa ker ni prva, pišem vsem vam.

Kot prvo, si želim, da bi vsi našli svojo srečo in tako ustvarili družbo srečnih. Slovenija bi bila tako lahko vzor svetu, kako postati država srečnih ljudi, s katero želijo vsi sodelovati in kamor vsi prihajajo z veseljem.

Le kdo hoče delati z depresivnimi in zakompleksanimi ljudmi, ki ne znajo ceniti ne sebe ne tistega, kar naredijo in imajo?

Na tem področju bo potrebno v Sloveniji v prihodnjih letih narediti velik skok v zavesti, saj bomo le tako izplavali iz krize. Vsa tema, ki je okrog nas, je namreč posledice teme v nas, s katero se bomo morali soočiti in jo odstraniti. Šele tako bomo sposobni ustvariti družbo srečnih ljudi.

V ta namen počnem v okviru Inštituta za sr(e)čno družbo na področju reševanja težav posameznikov (poleg podjetij in družbe) veliko stvari. Naj naštejem le nekaj
izzivov, s katerimi se soočajo posamezniki, ki pridejo k meni.

Izzivi na primer so:

  • Zakaj imam težave v parterskem odnosu? Vedno namreč naletim na isti vzorec partnerja, ki me po določenem času brez besed zapusti;
  • Kako naj bolje vodim sodelavce;
  • Imam težave s taščo. Ne vem, kaj storiti, da pusti sina pri miru in neha manipulirati z njim;
  • Šef me nadleguje in ponižuje pred drugimi;
  • Ne morem dokončati diplome;
  • Služba me ne zadovoljuje, a ne vem, kam naprej;
  • Občutek imam, kot da življenja nimam v oblasti;
  • Imam številne strahove, ki se jih ne uspem znebiti;
  • Imam bolezen pa ne vem, kaj narediti, da ozdravim;
  • Želim se povezati z umrlim staršem;
  • Želim si postati bolj samozavestna, pa ne vem, kako;
  • Povezala bi se rada z dušico v svojem trebuhu še pred rojstvom;
  • Kako lahko izboljšam odnos s partnerjem;
  • Kako se rešiti odvisnosti od partnerja;
  • Sem izgorel, a se ne znam ustaviti;
  • Kako se lahko naučim sam razreševati svoje izzive in povezati z univerzalno zavestjo, s svojim višjim jazom (dušo), angeli itd.;
  • Želim se povezati s svojo dušo, pa ne znam;
  • Ne vem, kako naprej;
  • Pogosto menjavam razpoloženja, a ne vem zakaj;
  • Imam probleme z zanositvijo;
  • Čutim, da imam na sebi pripeto dušo, saj se izjemno čudno počutim že nekaj časa;
  • Imam veliko žalosti, pa ne vem, od kod izvira in kako se je rešiti;
  • Ne vem, zakaj sem stalno apatična; si želim biti bolj srečna;
  • Kako naj se zmotiviram, da se naučim angleščine;
  • Kako naj shujšam;
  • Kako lahko postanem bolj pozitivna oseba;
  • Itd.

 

Če me želite kontaktirati, da preverite, ali vam lahko pomagam, vas bom vesela, na telefon 041 454 868 ali e-mail agata.kopac@ai-link.net. Ker sem do te mere izurila svojo intuicijo, da se lahko v vsakem trenutku povežem s katerokoli manifestacijo univerzalne zavesti (od angelov, vaše duše, umrlih itd.), vam bom takoj lahko povedala, ali je v moji moči, da vam priskočim na pomoč.

Sr(e)čno:) Agata

nedelja, 16. junij 2013

»Sem res za vse kriv/a sama?«

Pred kratkim sem dobila tole vprašanje spodaj. Ker nisem dobila takega vprašanja prvič, sem se odločila, da odgovor napišem na blog. Zagotovo bo še komu v pomoč.

Vprašanje se je glasilo:

Zdravo, Agata,

po včerajšnjem pogovoru sem bila še malo zamišljena, ker mi določene stvari niso čisto nič več jasne. Rekla si mi, da moj bivši, moja starša, ona ženska, ki me je skušala ubiti itd., da vsi ti ljudje niso za nič krivi, ampak sem si za vse kriva sama. Ne vem, kako naj torej razumem to logiko, se pravi, bilo je že več primerov, ko so bile deklice pri starosti treh, štirih, ali petih let, posiljene, pa se življenja na Zemlji še skoraj niso zavedale. Se pravi, da so si te punčke, ki se jim je to zgodilo, same krive za posilstva? Pa na primer, da sediš na železniški postaji, bereš revijo, mimo pride pa neuravnovešen moški, ki te udari po glavi in gre naprej, kot da ni nič - torej si je tudi v tem primeru ta oseba, ki je tam samo sedela in neškodljivo brala revijo, sama kriva, da je nekdo pristopil do nje in se jo fizično lotil in odšel?

Rekla si tudi, da vsak odgovarja za svoja dejanja in da si ne smem želeti, da bi se tistemu, ki mi je storil kaj slabega, vrnilo za storjena dejanja.

In ne, še zdaleč se ne smilim sama sebi, samo besna sem zaradi krivic, ki se dogajajo, ker v pravico ne verjamem več. Nikoli nisem nikomur storila nič takega, da bi si zaslužila vse to, kar se mi je zgodilo, poleg tega se mi zdi popolni nesmisel, da sem morala, kot mi je rekel višji jaz, vse te zlorabe, posilstva, poskus uboja itd. doživeti samo zato, da bom lahko kos ljudem, katerim naj bi predstavila svoje sposobnosti. Zaradi vsega, kar sem doživela, zagotovo nisem bolj močna, ampak le še bolj živčna, pa če je bil namen vsega tega, kar sem doživela to, da bom dovolj močna za tiste ljudi, katerim bodo razkrite moje sposobnosti, potemtakem sploh ni karma služila svojemu namenu, ker sem bila kaznovana in zlorabljena za stvari, ki jih nisem naredila in to samo zato, da bi v prihodnosti kazala sposobnosti, ki jih bom verjetno obdržala zase, ker se ne želim pred nikomer izpostavljati.

Hvala za odgovor.

Želim ti lepo popoldne,

Lp


Draga prijateljica,

najprej se ti srčno zahvaljujem za vprašanje, saj sem vesela, da se ne vdaš v usodo, ampak pustiš srcu, da te vodi naprej, da iščeš svojo srečo. V nadaljevanju ti bom poskušala na kratko odgovoriti na tvojo dilemo. Upam, da ti bo moj odgovor pomagal, da se ti slika o tem, zakaj se ti vse dogaja, kot se ti, malce bolj razjasni. Od napisanega pa v vsakem primeru sprejmi to, kar te je volja in raziskuj naprej.

Od molekule zraka pa do planetov in univerzuma je vse iz zavesti oziroma informacije. Za vsem v tej realnosti, za katero mislimo, da je trdna, je zavest. Slednja ustvarja vso materijo. Če poenostavimo, zavest ustvarja energijo in energija materijo. Ti kot bitje zavesti tako z mislimi, ustvarjaš vse, kar se ti v življenju dogaja. Žal to vedno ne izgleda tako. Zato se jeziš in ti to kot večini ni sprejemljivo. A ti dejansko ustvarjaš vso svojo realnost. Zakaj torej to ni očitno?

Živimo v realnosti, kjer imamo občutek, da obstaja nek čas. Vzrok in posledica pa sta ločena. Za vse, kar se nam zgodi, tako radi iščemo nek razlog. Če vozimo pijani na primer, se nam tako zdi normalno, da povzročimo nesrečo. Če pa vzroka ne najdemo, nam stvari niso jasne. Tako nam na primer ni jasno, zakaj so punčke posiljene, zakaj pride mimo nek neuravnovešen moški, ki nas udari po glavi in gre naprej, kot da ni nič. Vzroka namreč ne moremo najti.

Razlog za to je v tem, da ljudje delujemo po podatkih znanstvenikov več kot 95% svojega časa na avtopilotu, iz podzavesti. Le preostali čas smo zavestno pri tem, kar počnemo. Za večino vzrokov tako ne moremo najti izvora zavestno, ampak ga je potrebno najti v podzavesti. Ker tega ne znamo, saj nas tega ni nihče učil, sama učim povezovanja z univerzalno zavestjo in s tem tudi podzavestjo. Vsak se namreč lahko nauči dovolj umiriti in najti način, kako dobiti informacije iz podzavesti. Tako se ugotovi na primer, da je punčka, ki je bila navzven nedolžno posiljena, v prejšnjem življenju iz strahu, da jo bo takratna žena zapustila, le-to posilila. Ravno tako bi se našel nek vzrok v podzavesti, zakaj nas je mimoidoči udaril po glavi.

Nič, kar ni v nas, nam torej ne more škoditi. Če mi v sebi nimamo neke energije, ki bo povlekla k nam posiljevalca, ne bomo posiljeni. Če v nas ni energije, ki povleče mimoidočega, da nas udari, nas le-ta ne bo udaril.




Kar se tiče krivde, nikoli ne rečem, da je nekdo kriv za to in to. Gre za odgovornost, ne krivdo. Nekaj se odločiš in potem to storiš. Za to si odgovoren. Naša duša oziroma individualna zavest si namreč vedno izbere, kaj se nam bo zgodilo v nekem življenju. Zemlja je realnost, kamor se pridejo duše učiti ljubezni, torej kako živeti brez strahov. Ker pa tega ne znamo, hodimo iz življenja v življenje in se tega učimo. »Slabo« se nam tako večinoma dogaja, ker ne osvojimo lekcij. Drži pa tudi, kot baje pri tebi, da kar nekaj izjemno razvitih duš v današnjem času prihaja pomagati, da pride na Zemljo več ljubezni in da naredimo preskok v zavesti. Zato si zaradi izzivov, ki jih bodo imele na svoji poti, izberejo take in drugačne (tudi izjemno težke) situacije, da se pripravijo na to, kar bodo počele. Marsikateri tudi ne uspe in se vrne. Tudi take sem pri svojem delu že videla. Ti si baje tudi prišla pomagati dvigovati zavest, kar si videla sama. Zato samo pogumno dalje. Poznaš svoje poslanstvo, zato samo veliko delaj na sebi.

Maščevanje nam nič ne koristi. Pomeni, da nekomu želiš slabo. A ker smo v zavesti eno, s tem škodiš tudi sebi. To je učil že Kristus. Zato priporočam, da še bolj podrobno pogledaš, ali je še kaj za razrešiti s to gospo in predihaš vso jezo ter vse, kar še ustvarja tvoje sovraštvo. Ko ji boš odpustila in ji boš hvaležna za tako ali drugačno izkušnjo, pomeni, da si lekcijo oddelala. Vse, kar te še teži, poskušaj ozavestiti ali pa poskusi najti vzroke v podzavesti. Če se še ne znaš povezati sama s svojo podzavestjo in razrešiti sama tega, kar sem napisala, toplo priporočam regresoterapijo kot vrsto terapije, ki nam pomaga odkriti vzrok, zakaj se nam dogaja, kar se nam dogaja. Obenem pa nam pomaga odstraniti vsa neprijetna čustva, občutke in misli, ki jih v zvezi s preteklimi dogodki ne potrebujemo več in nas ovirajo, da bi bili srečni.

Veliko poguma, da greš čez vse, kar si si zastavila, pa hvala, da si tu in nam pomagaš:).

Z ljubeznijo, Agata

ponedeljek, 20. maj 2013

Srčno podjetništvo

V soboto je bil svetovni dan podjetnic pa sem se od takrat nekajkrat zalotila, da premišljujem na temo podjetništva.

Je bolje biti podjetnik ali zaposleni?

Kaj mene navdihuje, da počnem, kar počnem? 



Stalno srečujem ljudi, ki si zaradi strahov ne upajo živeti sebe. Prepogosto poslušam idealiziranje tistega, česar nimaš. V določenih okoljih se nad podjetniki zgražajo, češ da so vsi tako ali tako barabe ali da se podjetništva ne da početi na pošten način. Spet drugje pa vsakega, ki gre na svoje, dobesedno malikujejo, pa čeprav trpi v svojem delu. Na tem mestu sem se spomnila znanega reka ge. Eleanore Roosevelt, da naredi, kar v srcu čutiš, da je prav, saj te bodo kritizirali v vsakem primeru. Preklinjali te bodo, če to narediš ali pa ne. Najboljše je namreč tisto, s čimer lahko zrealiziraš sebe. Zamislila sem se nad tem, kaj mene tako navdihuje, da soustvarjam Inštitut za sr(e)čno družbo.

Na misel mi je najprej prišla oddaja o Univerzalnem zakonu sreče, ki smo jo posneli za Duhovni utrip pred nekaj tedni. Bilo je nekaj časa za predpripravo, tako da sem lahko sčistila vse strahove v zvezi z snemanjem in komaj čakala, da predam sporočilo upanja v eter. Snemanje je potekalo odlično. Veliko smeha samih prekrasnih ljudi na delavnici. Srčna ekipa RTV. Odlične izjave. A spet se je izkazalo to, na kar sem pomislila takoj, ko sem dobila priložnost, da damo med ljudi sporočilo upanja preko RTV, in sicer, da je vse lahko hkrati dobro in slabo. Nikoli ne veš vnaprej. Tako je bilo na primer pred 40 leti slabo, če je fantek dobil tuberkulozo. A ko je odrasel, je bilo to lahko dobro, saj mu ni bilo treba iti v vojsko. Slednje je bilo spet lahko slabo ali dobro. Lahko je bilo slabo, saj fant na ta način ni doživel iniciacije in tako težje dozorel v moškega. Lahko pa je bilo dobro, ker si tam ni na primer poškodoval noge ali celo ohromel ter postal invalid. Tako deluje svet dualnosti. Lahko je odlično, da se posname oddaja, lahko pa ne. Tako se je izkazalo, da oddaja zaradi mojih (mogoče še čigavih:)) strahov (da bom ja predala celovito sporočilo, da bom ja dala ljudem najboljše in razumsko podkrepljeno sporočilo, da je kljub težkim razmeram čas za optimizem in upanje) izpadla povsem drugače, kot smo si jo zastavili. He he:). Moji odgovori niso bili rezani in smiselno povezani, tako da se ponavljam, kar nekaj stvari je spuščenih, številne neupoštevane… No, univerzalni zakon sreče definitivno drži:). Najprej sem se zjokala nad montažo, nato pa ozavestila in sčistila strahove, ki so povzročili, da je oddaja nastala taka, kot je. Nič ni bila kriva montaža, ampak moji strahovi. Hvala ekipi še enkrat. Sem se naučila marsičesa. No, ko sem kasneje videla, so odzivi gledalcev vseeno taki, kot sem želela.

Tako sem za snemanje oddaje Duhovni utrip dobila številne komplimente, češ da je to super uspeh, da prideš v tako oddajo. Pa me snemanja in komplimenti navdihujejo, da soustvarjam Inštitut? Ne, to je uspeh za ego. Saj ne rečem, da mi včasih ne godi:). V smislu, kako sem pomembna. Komu pa ne vsaj malce? Če smo povsem odkriti do sebe. Saj še nismo Kristusi:). Toda v času snemanja oddaje ni bilo prostora za ego. Ja, izjemno sem bila in sem še hvaležna, da smo imeli možnost, da na RTV1 predstavimo univerzalni zakon sreče, o katerem bom sicer še veliko pisala. Seveda nam je bilo to vsem v izjemno veselje in čast. Toda energijo za vse sem črpala iz srčne želje, da predamo ključno sporočilo zakona med ljudi. V tej strasti sploh nisem uspela pomisliti nase. Še zadnji večer pred snemanjem nisem vedela, kaj bom oblekla. Nisem se uspela postriči. Še pred nekaj leti bi bilo to prvo, na kar bi pomislila, če bi mi nekdo omenil snemanje. To pa zato, ker takrat nisem delovala iz srca. Pomemben je bil ego, ne to, kar želim srčno predati, saj tega ni bilo. Sem pa dan pred snemanjem šla po sestavine za presno torto za snemalno ekipo mimo neke trgovine in našla točno take hlače, ki sem jih potrebovala za snemanje. Celotna priprava je potekala zadnji dan povsem sinhrono. Ko deluješ iz srca, te ta namreč kar pelje v smer izpolnitve svojega poslanstva. Takrat sreča ne izostane, čeprav je treba čez kakšen strah. Ko bomo vsi delovali tako, bomo na pravih »delovnih« mestih in svet bo tak, kot si ga danes lahko samo želimo. Vse samo bo, kot v pravljici in življenju modrecev.

To je bil en primer tega, kar me vleče pri ustvarjanju Inštituta za sr(e)čno družbo in kaj pomeni delovati iz srca ter kaj polni človeško srce. Pa bi ob dnevu podjetnic z vami podelila še en svoj primer, kako sem s srcem 24 ur na dan pri Inštitutu. Na svetovni dan podjetnic je bila tudi delavnica Z odstranjevanjem strahov do sreče in notranjega miru. Res je, da se je moj ego v teh dneh s svojimi strahovi na trenutke oglasil kar nekajkrat. Ja, bi rada imela tisočglavo množico, da ja čim večji del Slovenije čim hitreje najde srečo. A v trenutku, ko predajam svoje znanje in začutim, da eno samo srce dojame, kako ga samo strahovi ločijo od miru in od tega, kar bi rad imel, me ne spravi s svoje poti nič več. Ko lahko enemu samemu bitju pomagam, da gre čez svoje težave in zaživi bolj srečno, moje srce zapoje. Ego s svojimi strahovi pa utihne.


O tem je govoril tudi Mahatma Gandhi, ko je rekel, da je bolje zadovoljiti eno srce z enim samim dejanjem, kot tisoče glav, ki ti prikimavajo v zahvalo. Prvo namreč polni srce, drugo pa ego.

Moje srce zaigra tudi, ko dobim od strank kakšno pismo v tem smislu, kot sem ga po delavnici v soboto (del pogrebnega govora kot zahvala dedku):

»V tvojih zadnjih pismih si si postavil vprašanje, zakaj si trpel na račun drugih? In si tudi odgovoril. Napisal si: »Ker se nisem vedel samostojno odločati, ker se nisem naučil biti samozavesten, ker sem vse sprejel, kar so odločili drugi in ker nikoli nisem (z)mogel reči 'NE'.«

Najbrž bo res, dragi dedek, da si preredko dopustil in dovolil, da bi odločilo tvoje srce. Plačal si visok davek.

Ne verjamem, da je smrt naključje in nobena ni zaman. Vsaka nas na tak ali drugačen način zaznamuje. Verjamem, da si sami izbiramo svojo pot in v zadnjih mesecih življenja si to dojel tudi sam in v tem duhu preživel svoje zadnje dni. Pomirjen s seboj in svetom.

Tako težko ti je bilo iti čez tisti strah, ki te je tičal v prsih, ki ti ni dovolil dihati... Ta strah ti je celo življenje preprečeval, da bi zadihal s polnimi pljuči.«


Ko vidim, da nekdo v dno duše dojame univerzalni zakon sreče, ki pravi da nas od notranjega miru in sreče ločijo le strahovi, mi srce zaigra. To je tisto, kar me navdihuje na svoji poti.

Ko deluješ iz srca, samo pustiš, v katero smer te srce potegne. Včasih se ti celo zgodi, da ti v določenem trenutku srce zaigra svojo melodijo sreče in veš, da si na pravi poti. Samo prisluhniti mu je treba znati.

Toliko o mojem razmišljanju v zvezi s podjetništvom. Vseeno je, kaj počneš. Lahko si zaposleni. Lahko si podjetnik. Po srcu:). V prihodnosti tako menim, da ne bo toliko debat na temo, ali iti v službo ali iskati možnosti v klasičnem, morda socialnem podjetništvu ali v čem drugem. Predvsem bo pomembno srčno delovanje, torej da boš deloval iz srca, ne glede na to v kakšni obliki bo delo opravljeno. Saj le to prinaša notranjo srečo na daljši rok.

Sr(e)čno pri vsem, kar počnete:) Agata 

P.S.: Hvala fotografinji za prečudoviti fotografiji:).