četrtek, 02. julij 2020

A greš "body walking"?


Hm, le kaj počnemo s svojim telesom?

Ženske pogosto slišim tarnati te dni, katere kopalke obleči na plažo, da bodo lepo izgledale.

Pa hitro potolažimo druga drugo, da lepota prihaja od znotraj. Res je.

Bilo je po nekem dogodku...

Prijateljica je rekla, da sem lepa, čeprav sem žalostna.

Takoj je vzela aparat in me slikala.

Pustila sem se, pa ne zato ker sem se počutila lepo, ampak ker sem se čutila ljubljeno.

Ko ljubiš in si ljubljen, lepota ni pomembna.

Zato želim vsem nam predvsem veliko ljubezni ♥♥♥

Vseeno. Telo je le skupek hrane, ki smo jo do tega trenutka v življenju pojedli.

Kaj počnemo z njim, da se dobro počuti?

Smo tako dobri do svojega telesa, kot do telesa hišnega ljubljenčka?

Hm, sem se zamislila nad tole zgodbo.

Je bila pri meni na AI-coachingu podjetnica, ki je izgubila psa in se zatem kar precej zredila. Začele so se zdravstvene težave, depresija...

Pravi aha efekt je doživela, ko je ugotovila, da je psa lahko peljala tudi trikrat na dan na sprehod, svojega telesa pa se ni spomnila niti enkrat na teden.

Ja, če želimo, da nam telo služi in je tudi lepo na pogled, ker je zdravo in polno življenja, ga je pač treba dobro negovati.

V to spada tudi gibanje, svež zrak in prazna glava :)

Gremo sprehajat svoje telo ♥♥♥

Hehe – če si lahko vzamemo čas za »dog walking«, si poiščimo nekaj časa tudi za »body walking« ♥♥♥ 

Pa uživajmo na poti ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo


Kako do pravih informacij in se izogniti virusu in bakterijam?

Zdravo telo in dobro delujoč imunski sistem pa je tudi edino, kar nam pomaga v poplavi bakterij in virusov, ki so ves čas okrog nas. S trenutnim koronavirusom smo se šele začeli zavedati, da čistoča ne pomeni, da ni vidne umazanije. Tule je krasen video, ki ponazori, kako se virusi in bakterije hitro širijo.

https://www.youtube.com/watch?v=WDplwOZlOEU

To pa ne pomeni, da delajmo zdaj paniko. Virusi in bakterije so bili na Zemlji še mnogo pred nastankom človeka in bodo po vsej verjetnosti preživeli našo vrsto. Zato se umirimo.

Kaj pa še lahko naredimo?

Povežimo se z višjim jazom in pred sebe pokličimo viruse, bakterije, ki bi našemu telesu lahko škodili in jih vprašajmo, kakšen namen imajo za nas. Razrešimo ta odnos, da lahko gredo virusi in bakterije stran od nas.

V kolikor nimamo v sebi nekih težkih energij, ki k nam vlečejo viruse in bakterije, te ne morejo do nas oziroma imamo odlično delujoč imunski sistem, ki se z njimi brez večjih naporov učinkovito spopade.

Zato bodimo predvsem dobre volje, razrešimo z zamero, jezo, žalostjo, bolečino in drugimi nizkimi vibracijami, tako da nam še tako hudi »sovražniki« ne morejo do živega.

Ja, svet je danes poplavljen z vsemi različnimi (dez)informacijami.

Bodimo pozorni na to, kakšne informacije vse nam prodajajo. Povežimo se z višjim jazom in izbirajmo, čemu bomo verjeli in sledili. To velja tako za informacije iz medijev kot v našem zasebnem in poslovnem svetu.

Ob letošnjem slovenskem prazniku, 25.6., so visele slovenske zastave na trgu sredi Melbourna v Avstraliji. Zagovorniki teorij zarot bi našli svoj odgovor, tisti, ki vedo, da je bil naš praznik in da je bilo to storjeno v duhu povezovanja, bodo našli svoj odgovor, nekdo tretji spet kakšnega drugačnega.

30.4. so visele zastave ZDA na rotovžu sredi Münchna. Je bila to zarota ali kaj drugega? Vse je mogoče. Lahko je to tudi na kaj nakazovalo. So pa na ta dan 30.4.1945 ameriške oborožene sile osvobodile München nacistične tiranije.

Več pa tule o tem:
http://spomeniki.blogspot.com/2015/12/munchen-osvoboditev.html

Zastave naj bi bile zahvala ob obletnici. Ali samo to...

Opazujmo. A zavedajmo se, da je vedno za vsako fasado lahko nekaj povsem drugega, kot morda na prvi pogled izgleda.

Zato se umirimo in se naučimo povezovati z višjim jazom. Le z notranjo modrostjo bomo izvedeli pravo informacijo, ki je relevantna oziroma koristna za nas.

Vse je lahko res. Bodimo čim širši v pogledu na svet. Pričakujmo vse. Poskusimo pa čim bolj preseči vse svoje strahove, ko selekcioniramo informacije in jih obdelujemo.

Bistveno je, da nehamo slepo verjeti vsemu, včasih tudi še tistemu, kar naj bi bilo resnično »znanstveno« preverjeno in iz »uradnih« virov. Začnimo preverjati svet in zaupati svoji notranji modrosti, kaj je tisto pravo za nas.

Eden vidi v drevesu angela, drugi hudiča... Vse je lahko resnica za posameznika. Vsak ima svojo lekcijo.

Čas je za glavo in srce. Ne da vedno slepo sledimo drugim, pravilom...

Za srcem ♥♥♥ Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

petek, 15. maj 2020

Kaj bi bilo, če bi se vsi strinjali o vsem?

Ta teden sem imela na AI-coachingu tri poslovneže, ki so se name obrnili, češ da imajo težave, ker se z nekom ne ujamejo v istem pogledu na neko zadevo. Vsak je imel sicer povsem drugačno zgodbo. Nekje je šlo tudi za zelo velike vsote.

Zakaj vam to pišem? 

Ker je edina naloga sveta, da sprejmemo drugačnost drugih. Da se je ne bojimo. Da živimo sebe in hkrati pustimo drugim živeti sebe.

Ko bomo to dojeli, je svet v raju. Posli pa ena sama harmonija in platforma za obilje za vse. 

Vsi moramo slej ko prej spoznati, da ni potrebno, da se strinjamo drug z drugim. Če se ne, ni s tem nič narobe.

Kaj bi bilo, če bi se vsi strinjali o vsem? 

Vsi bi vozili enak avtomobil, živeli v enakih hišah, oblačili enaka oblačila, hodili spat ob isti uri, jedli enako hrano itd.

A ne bi bil svet pust, dolgočasen?

Ravno v tem, da smo tako različna bitja na istem planetu, je čar življenja. 

Hvala bogu, da imamo različna mnenja, poglede, ideje o vsem. Da smo pač drugačni. Eni debeli, drugi suhi, eni črni, drugi svetli, eni verujemo v Alaha, drugi v Šivo itd. 

Bistveno je, da tega ne jemljemo osebno. 

Če človek nima istega mnenja kot mi, ni s tem nič narobe. 

Še vedno lahko ljubezen teče. 

Še vedno lahko spijemo skupaj kavo in se strinjamo o čem drugem. 

Ne potrebujmo biti vsi enaki in istega mnenja, prepričanja, istih želja. 

Si pa moramo priznati, da nam je mogoče lepše v drugi družbi. Vse dobro.

Mogoče se kdaj kasneje zopet najdemo v kakšni drugi zadevi.

Pustimo drugim, da imajo svoj svet, tako doma kot v poslu. Seveda, dokler to ne posega v našo bit tako, da mi ne živimo sebe. 

Bistven je naš svet. Kako živijo drugi, je njihova stvar.

Ko smo to razčistili s poslovneži, se jim je odprl povsem drug svet. Vse poslovne težave smo postavili v povsem novo perspektivo in večina teh se je zelo hitro razrešila. 

Če nekomu rečemo danes »ne«, ne pomeni, da se ne najdemo skupaj kdaj kasneje. 

Dajmo si prostor za živeti sebe, tako v poslu kot zasebno ♥♥♥

Srčen pozdrav, veliko različnih mnenj, idej in izkušenj. Predvsem pa veliiiiko ljubezni, Agatha ♥♥♥ 

Inštitut za sr(e)čno družbo




Je že čas za upor?

Sicer pa poslušam veliko pritoževanja čez politike, sistem, odnose. 

»Politika želi omejiti civilno iniciativo«, »zapravlja davkoplačevalski denar« itd. 

Je že čas za upor? 

Ja, živimo v posebnih časih. Negotovost je velika. Navidezna varnost sistema, v katerem živimo, je izpuhtela v zrak. Ne vemo, kaj bo jutri. 

Lahko se predamo, jamramo in upamo, da nas bo kdo rešil. Smo v nemoči. Se utapljamo v strahovih in izgubljamo upanje v boljši jutri.

Ja, lahko nas strahovi odnesejo tudi v jezo, celo sovraštvo. Se upiramo tistemu, kar nam ni pogodu.

A upor nosi s sabo zelo težke, destruktivne energije. Energijo dajemo tistemu, proti čemu se upiramo. Ob tem potrošimo ogromno energije. Podlaga za upor so namreč strahovi. Delujemo s silo, na silo. Smo destruktivni, do sebe in okolice. 

Kje je torej rešitev? 

Seveda, da nismo pasivni, kot sem pisala na začetku.

Enkrat se je treba soočiti s situacijo, sicer vedno bolj lezemo v globoko brezno.

Sprejeti moramo situacijo tako, kot je, in z notranjim mirom, ki hkrati nosi enormno notranjo moč, ki nam daje zagon, da ukrepamo, smo aktivni, proaktivni. 

Rekli bi, da delujemo iz sebe, iz srca, iz svojega notranjega bistva. 

Imamo občutek, da smo vodeni, da je nekaj večjega od nas, kar nas žene v proaktivno dejanje in nas še dodatno polni. V končni fazi se vzpostavi harmonija, ravnotežje v okolju. 

Če želimo torej spremeniti družbo, v kateri nam bo na dolgi rok vsem boljše, bodimo pozorni na svoje delovanje, doživljanje sveta in izražanje.

Ne trudimo se z borbo, ki je usmerjena v uničevanje.

Če čutimo, da smo nastrojeni borbeno, počistimo s strahovi in se potem opazujemo, kaj si še želimo.

Si še želimo narediti isto? Če da, potem to storimo.

Sicer pustimo tisto, proti čemu smo se želeli boriti, pri miru.

Nikoli torej ni čas za upor in borbo.

Vedno pa je čas za AKCIJO ♥♥♥

Lahko je dejanje na koncu navzven isto, a energije, občutje in posledice so lahko povsem drugačne. 
 
Ni izgovorov. Vedno se najde pot ♥♥♥  Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbo


Zakaj bi se učili povezovati z višjim jazom - kvantnim poljem?

Univerzalni zakon sreče pravi, da delovanje iz srca (torej v skladu s sabo, s svojim notranjim bistvom, svojim višjim jazom, in ne iz strahov) prinaša notranji mir in srečo. Ko se torej povežemo z višji jazom, vedno dobimo pomiritev ne glede na stopnjo občutenja težav(e) trenutne situacije. Bolj ko se povezujemo, več optimizma smo zmožni pritegniti v svoj vsakdan. 

Višji jaz nam omogoča dobiti vpogled v življenje, ki ga naš vsakdanji, zavestni um ni sposoben pridobiti. Pomaga nam, da vidimo tisto resnico, ki nam jo ego zakrije. Ogne se kolektivnemu pogojevanju. Tako veliko lažje razumemo sebe in svojo okolico. 

Povezovanje z višjim jazom nam omogoči dostop do potopljenega dela naše osebne ledene gore, do podzavesti in nezavednega. S tem lahko začnemo spreminjati svoje življenje v tako, v katerem smo lahko srečni. Odpre se nam namreč povezava z nezavednim, kar nam omogoči, da lahko spremenimo svoje vzorce in prepričanja, s tem pa doživljanje vsega. 

Ko dostopamo do višjega jaza, si odpremo vrata do kvantnega polja, do informacij o vsem, kar je dostopno nam kot delčku zavesti, ki je večna. Tako lahko dobimo informacije, kaj naša prst na njivi potrebuje, da je zdrava; kaj potrebuje naš ljubljenček, da se dobro počuti; kaj manjka nerojenemu otroku, da bi se dobro razvijal; kaj potrebuje od nas za srečo naš partner ali naš posel itd. 

S pomočjo povezovanja z višjim jazom postanemo bolj intuitivni. Bolj ko se zavedamo te naše notranje modrosti, bolj smo vsak trenutek namreč pozorni na vse notranje zaznave (ne le zunanje čute). Mogoče nam tako pomaga notranji krik, da se ustavimo preden zgrmimo čez prepad, za katerega ni bilo opozorila. Bolj smo pozorni na notranje slike, ki nam kažejo, da se za neko osebo skriva nekaj, kar nam ne bo v korist. Bolj zaupamo svojemu védenju, ko kar nekaj vemo, pa sploh ne vemo, od kod nam vse to znanje. To je zelo pomembno tako za naše zasebno, družbeno kot tudi poslovno življenje. 

Ko delujemo v skladu z višjim jazom, delujemo v najvišje dobro vsega, ustvarjamo harmonijo. Zato ko smo v življenju v zadregi, kako se odločiti, se povežemo z višjim jazom, da bi dobili nasvet, ki je v naše najvišje dobro in s tem v najvišje dobro vsega. 
Višji jaz deluje v zdaj. Zato nam pomaga, da začnemo sebe ločiti od vseh zgodb, s katerimi se identificiramo. Preteklost in prihodnost nam pomaga dojemati kot zgodbo, ki nima nič s sedanjim trenutkom. 

V svetu ogromnih količin informacij, kjer sodobna tehnologija omogoča vse več tudi lažno ustvarjenih informacij, je pravi blagoslov, da se lahko povežemo z višjim jazom in se tako lažje prebijemo do tistih informacij, ki so za nas relevantne ali dobrodejne. Ko se moramo hitro odločati, nam tako višji jaz lahko pomaga, da se ognemo dragim in dolgotrajnim analitičnim orodjem in postopkom prebijanja skozi poplavo informacij. To nam koristi tako na zasebnem področju kot v poslu. 

Ko se povežemo z višjim jazom, lahko pridemo do uvida, zakaj smo potrebovali določen spor in lekcijo, ki je iz tega sledila. Tako uvidimo, kako postopati v takem sporu ali celo na sodišču. Z vso notranjo bitjo se znamo postaviti zase in pustiti, da gre od nas, kar nam ne pripada. Na koncu smo tako resnično mirni. Pa tudi ne vlečemo več podobnih spornih zgodb v svoje življenje. 

Za višji jaz ne obstaja linearni čas. Vse je tukaj in zdaj. Zato je informacija, ki jo pridobimo v trenutku povezovanja z višjim jazom taka, kot je za nas najbolje v tem danem trenutku. Je izvrstna pomoč za usmeritev naprej. 

Sicer pa bolj kot se povezujemo z višjim jazom, bolj se zavedamo sinhronosti, prepletenosti vsega. Vse bolj čutimo in se zavedamo, da vse, kar se nam zgodi, je le projekcija tega, kar smo. Vedno bolj pa znamo prisluhniti tudi svojim notranjim čutom, vse več signalov prepoznamo, ki nam jih višji jaz pošilja.

Veselo povezovanja vam želim :) Za več informacij pa mi lahko pišete na institut@srecno.org, Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo



četrtek, 16. april 2020

Ko ni treba tekmovati...

Ko si notranje resnično povezan s sabo, ti ni treba tekmovati ♥♥♥

Nisi v občutku manjvrednosti, ker voziš star avto, imaš manjše stanovanje, oblačilo brez znamke, slabši mobilnik ipd.

Po drugi strani pa tudi nisi v občutku večvrednosti, ki jo po možnosti iz podzavesti najeda občutek krivde.

Tako vedno najdeš svoje pravo mesto.

Kar ti pripada, ti nima kam uiti. Če pa, pa naj gre in bo prišlo še nekaj bolj primernega.

Za mano sta dve krasni spletni srečanji na temo povezovanja z notranjo modrostjo, višjim jazom :)

Hvala vsem za prisotnost, odzive. Bilo je krasno. Sem vesela, da se je toliko premaknilo v povezovanju s svojim notranjim bistvom :) ♥♥♥

Višji jaz najlažje najdemo v tišini, ko smo sami s sabo in pustimo skrbem, da utihnejo.

Takrat pridemo v stik s tem trenutkom in lažje uvidimo, kaj je naš naslednji korak, kaj je v skladu z nami. Zato lažje izbiramo pravo hrano, prave ljudi okrog sebe, pravo službo. Skratka se postavimo na svoje pravo mesto. Tekmovanje naenkrat ni več potrebno.

Tale izolacijski čas nam je lahko pravo darilo, če smo pripravljeni kakšno minuto pokloniti sebi in raziskovati svoje notranje bistvo.

Kaj pa lahko že zdajle naredimo, da presežemo notranjo nujo po nezdravem tekmovanju (pri tem pa pustimo šport ob strani)?

Preprosto zapremo oči in si predstavljamo tiste, s katerimi se ujamemo v nezdravem tekmovanju.

Dodobra se sprostimo v tistem položaju/stanju, kjer smo, in pustimo, da nas »sotekmovalci« prehitijo. Mi smo pri miru in samo začutimo in predihamo vse slabe občutke, ko nas drugi prehitevajo. V tem smo, dokler nismo povsem mirni.

Vajo lahko večkrat ponavljamo v različnih situacijah (vedno ko nas zagrabi panika, da moramo druge prehiteti, a vemo, da je zadaj le nekakšna ego želja).

Druge bomo zatem lažje opazovali tam, kjer so.

Tako bomo lažje sprejeli svoje mesto.

To pa želim prav vsem ♥♥♥

Veliko navdiha drug ob drugem, čim več sodelovanja ♥♥♥ Agatha


Inštitut za sr(e)čno družbo

četrtek, 19. marec 2020

Kaj sem jaz v tej družbi?

Zloglasni virus je v družbi individualistov pokazal na kup problemov, ki jih je današnja družba s sistemom, kot je, izvrstno prikrivala s potrošniško bogato naloženo mizo sanjskih dobrin.

Zdaj zopet vidimo, kako smo kot posameznik šibki in ranljivi. Sami se sicer rodimo in umremo v instituciji. Virus pa je pokazal, kako odvisni smo dejansko vse življenje od drugih, od družbe.

Zato je zdaj čas, da se vprašamo, kaj potrebujem od družbe in kaj lahko družbi damo?

Kaj sem jaz v tej družbi?

Kaj lahko v svojem življenju spremenimo, da bi nam bilo lepše že danes?

Pustimo ob strani, zakaj je virus prišel na Zemljo. Ni pomembo v kakšno teorijo verjamemo.

V vsem je dobro in slabo.

Poskusimo iz virusnega obdobja potegniti tisto dobro. 

Virusi in bakterije so bili in bodo. Kadarkoli v preteklosti bi se lahko na potovanjih ali doma okužili z njimi s kakšnim izmed takih, ki so smrtno nevarni. Na infekcijski kliniki imajo vedno kakšne take nepojasnjene primere.   

Zato poskušajmo to, kar se naučimo tu v času zloglasnega virusa, prenesti v svoj vsakdan.

Kako se obnašamo na javnih straniščih? Si umivamo roke v službi?

Kakšen je naš odnos do osebnega prostora drugih?

Znamo dati prednost, koga počakati v vrsti, da pride mimo?

Kaj nam zdaj pomeni osebna razdalja 1,5m?

Jo spoštujemo?
   
Saj ni pomembno, koliko se sami počutimo ranljive. Mogoče se počutimo v izvrstni formi in nedotakljivi za virus. 

Vseeno, lahko ga poberemo nekje in je naš imunski sistem dovolj močan, da ga premaga. Še vedno ga lahko prenesemo na kakega starčka, ki hiti v trgovino po kruh, mi pa smo mu prekrižali pot in ga okužili.

Kakšna je naša odgovornost do drugih in sebe?

Ohranjajmo razdaljo, če ne zase, do spoštovanja drugih, skupnosti ♥♥♥

Tudi če koga opozorimo na razdaljo, naredimo ovinek okrog njega, se mu pri tem nasmehnemo, kaj zabavnega rečemo, je lahko v dobro nas vseh ♥♥♥

Delimo ljubezen, kjerkoli lahko. Ljubezen odganja vse težko ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Za paniko in neodgovornostjo so le strahovi

Srčno pozdravljeni,

najprej vam pošiljam srčen objem, vsakemu posebej. Me sprašujete, če sem dosegljiva. Sem tu, v karanteni, kot vsi. Če me potrebujete, po Skypu imam AI-coachinge normalno z vsemi po svetu. Srčen objem na daljavo pa namreč ne pozna fizičnih omejitev, gre skozi prostor in čas, nosi pa vso ljubezen fizičnega objema.


Zdaj potrebujemo veliko ljubezni, saj odganja težke energije, ki resonirajo s strahovi in boleznimi.

Zato poskrbimo, da smo polni ljubezni. Počnimo stvari, ki polnijo naše srce s srečo in radostjo.

Je pa tako, da kot vedno v življenju, pa tudi v vseh težkih časih, je enim lepo, drugi pa trpijo.

Kaj lahko torej mi sami naredimo, da bi bili na strani tistih, ki bomo pisali lepšo plat zgodovine?

To ne pomeni, da sedimo doma in cele dneve jemo in gledamo televizijo, razen če nam to predstavlja ta trenutek vrhunec užitka na Zemlji, čisti mir v duši. V vojnah, ob naravnih nesrečah niso bili srečni tisti, ki se jih težave in nesreča niso dotaknili, ampak tisti, ki so si znali narediti lepo v situaciji, kot je. To pomeni, da živimo sebe in se dajmo na tisto mesto, ki nas osreči, če to pomeni, da smo doma z otroci, krasno. Če to pomeni, da gremo za prostovoljca in pomagamo starejšim raznašati hrano, odlično. Če to pomeni, da opravljamo delovno mesto in rešujemo življenja ljudi neposredno na svojem delovnem mestu, tudi izvrstno.

Ko ljubezen dovolj močno teče, ni prostora za težke energije in strahove :) ♥♥♥

Ja, niso lahki časi. Ne ve se, kaj bo... Strahovi pa delajo ljudi panične, egoistične, neodgovorne...

Kaj lahko storimo?

Strah preučujem že 15 let.

Z njim sem se spogledovala na tisoče srečanjih s strankami.

V bistvu je strah samo ideja v glavi.

Strah nas hromi, saj delujemo iz ega, ne iz svojega bistva.

Večina strahov pa se nikoli ne uresniči. Zakaj bi bili njihovi sužnji?

Nekaj naredimo s strahom, potem pa aktivno v življenje, táko kot je, z izzivi, kakršni so. Aktivno, pa četudi to pomeni ostati doma.

Včasih pomaga, da samo preusmerimo pozornost na nekaj pozitivnega, lepega.

A globlji strahovi tako pridobijo le še več energije. Še bolj vztrajno zasedejo naše misli in telo.

V takem primeru je najlažje, da naredimo tole: ko nas nekaj iztiri, pokličimo to idejo predse na filmsko platno in jo preučimo.

Občutimo vsa težka občutja ob tej ideji, vse scenarije, ki se vrtijo zraven na platnu in predihajmo te težke energije ali jih izplešimo.

Predaja je vedno aktivna, ne pasivna.

Vse enkrat mine, tudi najtežje – nič nam ne pomaga, da trpimo.

Soočimo se s težavo in gremo naprej – naredimo si najlepše, kar lahko.

Samo mi lahko vplivamo na to, kako se imamo.

Počnimo tisto, kar polni srce :) Ustvarjamo, ljubimo se... pomagajmo drugim ...

Ko ljubezen dovolj močno steče, ni prostora za strahove :) ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org