torek, 18. december 2018

Je vaša organizacija del lokalnega okolja?

Če smo poslovno aktivni (kot zaposleni ali pa imamo svoje podjetje), predstavlja naša vpetost v organizacijo dobršen del našega življenja. 

Na enak način je organizacija vpeta v svoje okolje in bolj kot se zaveda te svoje vloge, bolje ji gre. 

Že ko se umešča organizacijo v nek prostor, je tako dobro upoštevati energije tako v družbenem kot tudi fizičnem prostoru, čemur se žal pogosto posveča premalo pozornosti. 

V ta namen se je razvil tudi kitajski feng shui, prav tako pa so tudi naši predniki dobro poznali prostor in sodelovali z njim, tako da jih je podprl. Mi pa ga kratkoročno izkoriščamo, s tem vzpostavimo energijsko neravnotežje in slej ko prej se nam to lahko maščuje. Včasih so reke lepo meandrirale po poljih, napajale podtalnico. Tega današnji v kratkoročno zadovoljitev potreb usmerjeni človek ne upošteva več, zato je reke brez upoštevanja harmonije energij v prostoru po najkrajši poti speljal v morje. Podtalnice se praznijo, močvirja izginjajo, s tem pa se naravni krogotok spreminja. Tako se vzpostavlja novo ravnovesje in vprašanje je, ali je dolgoročno to v najboljše dobro človeka. To bo najbrž pokazal samo čas. Zaenkrat pa nam narava sama kaže, da je nismo poslušali, tako da nam zaliva kleti, prinaša vedno bolj trdovratne bolezni in škodljivce. 

Kako to vpliva na našo organizacijo in nas same? 

Kaj lahko storimo v novem letu, da bi naša organizacija bolje sodelovala z lokalnim okoljem?

Po skypu sva se dobila z direktorjem podjetja, ki je veliko delal v mednarodnem okolju. Bili so uspešni, a prihajalo je do določenih težav in nezadovoljstva med zaposlenimi. 

Ugotovila sva, da morajo povečati udeleženost v lokalnem prostoru, se povezati s sosednjimi podjetji.

V treh mesecih mi je pisal, da se je večina težav uredila. Celo sodelovanje s tujino se je občutno povečalo, tako da za letošnje leto pričakujejo rekordne rezultate :) 

Inštitut za sr(e)čno družbo

Skozi katera očala gledam?

Ali živim v sovražnem ali prijaznem okolju?


Prijateljica Petra mi je včeraj poslala povezavo na krasen video Wayna W. Dyerja.

Pokojni mojster mi je bil že pred več kot 15 leti navdih za svet, ki ga živim danes. 

Neizmerno sem mu hvaležna.

V tem videu razlaga, kako je za našo dobrobit pomembno, da svet jemljemo kot dobrodejen:


Zato se vprašajmo, kakšna očala nosimo, ko gledamo okolico?

Ne se kregat, ne domnevat.

Vsak gleda skozi svoja očala 😊



Eden skozi modra, drugi skozi svetlozelena, tretji skozi rjava, četrti skozi rdeča…

Pogovarjajmo se, poslušajmo se, sprejmimo različnost.

Če imamo drugo mnenje, še ne pomeni, da se nimamo radi.

Pri tem se zavedajmo, da si mi sami damo gor tista očala, ki so nam najljubša v danem trenutku.

Lahko izbiramo 😊 ♥♥♥

Neka očala smo si nadeli že v zibelki, jim kasneje še kakšna dodali ali odvzeli in svoj pogled tako spreminjali sem ter tja tekom življenja.

Zakaj ne bi danes vzeli tista očala, ki nam naslikajo svet prijazen?

Seveda pa se s tem ne slepimo, sledimo svojemu srcu in ne strahovom 😊

Mi smo tisti, ki smo kreatorji svojega sveta :) ♥♥♥ Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbo




nedelja, 25. november 2018

Kaj nam predstavlja zaključek?

Kakšen zaključek leta pričakujemo?

V sredo sem tekom plesa razmišljala o zaključkih.

Meni predstavljajo predvsem veselje in pričakovanje, čeprav v sebi včasih nosijo tudi veliko bolečine in žalosti.

Sama rada zaključujem, ker se na zaključke pripravim že tekom procesa.

Za-ključ-ki vsebujejo ključ za staro in prinesejo nagrade preteklega dela.

Obenem pa v sebi nosijo ključ za novo obdobje in odpirajo vrata v novo.


Vidim pa pri strankah, ki se ulovijo sredi nekega procesa, da se pogosto bojijo zaključiti staro, ker se bodisi bojijo bolečine ob koncu starega bodisi se bojijo, kaj bo prineslo tisto novo.

Ali vi radi zaključujete?

Imate kaj nedokončano?

Kdaj in kako boste to dokončali?

Da bo zaključek leta čim lepši, sem zato tudi letos odprla

individulna skype srečanja "Zaključevanje leta in priprava na bolj srečno 2019".

Kaj počnemo na njih? Pregledamo ključna področja, odnose, razrešimo, kar je potrebno, pogledamo, kaj si srce resnično želi, in si zastavimo cilje v to smer.

Za več info in prijave pa se obrnite na institut@srecno.org ♥♥♥

Krasne zaključke in veliko dragocenih ključev vam želim ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

nedelja, 28. oktober 2018

Ljudje v komi in inkubatorju, dementni ljudje so živi!!!

Vedno znova se name obračajo ljudje, da pomagam razrešiti travme iz otroštva, preteklih dogodkov, operacij…

Ja, tudi pri direktorjih, uspešnih, bogatih… so isti izzivi.

Pišem s tem namenom, da bo v bodoče čim manj travm.

Ljudje v komi ali inkubatorju so živi!!! ♥♥♥

Moj bratec je kot novorojenček ležal sam v inkubatorju približno teden dni.

Sama za to nisem vedela dolga leta.

Sem pa imela prebliske na hlad zdravniških rokavic, samoto, osamljenost iz inkubatorja.

Vsi občutki, da si predmet, kot nekaj, kar ni pri zavesti, številka, odpisan… 

Kako je to prišlo do mene, pustimo za drugič.

Dejstvo je, da sem iz inkubatorja pobrala vse občutke, vsa grozna čustva…

Staršev ni bilo, ker niso smeli biti zraven. 

Dolga zgodba.

Bistveno je to, da vsi ozavestimo, da je človek v inkubatorju živ!!! 

Potrebuje sočutje, ljubezen, dotik in vsakršno spoštovanje.

Ravno tako je z ljudmi v komi ali kakršnemkoli drugem stanju spremenjene zavesti.

O tem mi večkrat pričajo stranke, ko gremo raziskovat travme iz časa operacij, rojstva, takih in drugačnih nesreč ipd.

Sem govorila z medicinsko sestro, ki mi je pravila, koliko grdega o bolnikih sliši od svojcev, ko so ti v komi.

Nisem mogla verjeti :)

Stojijo ob bolniku in govorijo o njem.

Kar se dogaja v okolici, ko nismo pri zavesti, sicer mogoče ni v našem zavestnem umu, je pa del našega nezavednega, tako da to zna enkrat priti na plan, običajno seveda ko to najmanj pričakujemo :)

Zato bodimo spoštljivi in ljubeči do vseh ljudi v inkubatorju, komi, do vseh dementnih… ♥♥♥

Ko se povezujemo z ljudmi v komi in dementnimi, si večina najbolj želi dotik, prisotnost bližnjih in ljubezen, biti sprejeti taki, kot so ♥♥♥ Agatha


Inštitut za sr(e)čno družbo


www.srecno.org

petek, 19. oktober 2018

Kako prodati, kupiti nepremičnino, da to prinaša srečo?

Vsake toliko se name obrne kdo izmed vas, češ da želi prodati ali kupiti neko nepremičnino, a se stvar nikakor ne izide.


Kaj vam tu največkrat pomagam razrešiti?

Hm, bom poskušala tukaj na kratko predstaviti tiste ključne zadeve na katere bodimo pozorni ob menjavi nepremičnin:

• Sprva je potrebno pogledati pri katerikoli nepremičnini, ali si naše srce želi kupiti oziroma prodati to nepremičnino ter ali nas ta sprejme kot lastnika ali ne (zakaj je tako). Z nepremičnino moramo biti povezni, eno, sicer je vse ostalo delo v zvezi s to nepremičnino zaman. Kar nam ne pripada, nam ne pripada. Bežimo proč, sicer bomo imeli same probleme s tem;

• Zatem je potrebno pogledati, ali zavest celotnega prostora, kjer se nepremičnina nahaja, dovoli, da določena oseba proda oz. druga oseba kupi dotično nepremičnino. Pri meni je bil gospod, ki nikakor ni mogel prodati svoje hiše z delavnico. Tekom procesa sva ugotovila, da je namenjena ta parcela sinu in njegovi bodoči dejavnosti. Oče namreč ni hotel videti, da gre sin po poti prednikov in želi opravljati obrtniško dejavnost svojega deda. Prodajo pa lahko blokirajo tudi katerikoli predniki prostora ali duše, ki so ujete na to nepremičnino. Se mi je že zgodilo, da na primer zavest gozda in vsa bitja v njem niso dovolili, da se neka parcela proda in pozida za nek določen namen.

Tule je odlomek iz knjige Genom sreče na to temo:

»Preden naredite kakršenkoli poseg v naravo, je za to treba vprašati bitja prostora. Teh je okrog vas nešteto, le da se jih ne zavedate. Čas je, da jih spoznate. Vas čakajo, da vam pomagajo, da ustvarite raj in srečo na Zemlji. Zato vam priporočam, da se s fanti najprej povežete vsak s svojim višji jazom, da izveste, kakšna je vaša vloga pri soustvarjanju srečne družbe. Nato pa pokličete na sestanek še vsa bitja prostora, da vam povedo, kakšna sporočila imajo glede posegov v prostor. Pokličete jih tudi, ko že veste, kaj bi počeli s prostorom, da jih vprašate za končno privolitev. Ves čas sodelujte tudi z zavestjo prednikov prostora. Seveda pa se povežite tudi z vsemi drugimi bitji, ki so odgovorna za ta prostor, to realnost.«

Veliko zadev lahko preprečuje prodajo ali nakup nepremičnine. Povežimo se z njenim nezavednim, njenim višjim jazom, in ugotovimo njene želje. Bodimo odkriti do sebe in vsega okrog sebe. Če do nepremičnine in njene okolice nismo iskreni iz srca, spoštljivi, nam lahko prinese v prihodnje veliko gorja, ne glede na to da je lahko vredna milijone. 

Zato bodimo spoštljivi do vse okolice, do vsakega umazanega kamna, vsake propadajoče rastline, vsake tečne muhe. Vse ima pravico obstajati, tako kot mi. 

Sledimo srcu in našli bomo pravi prostor, kjer lahko živimo v sožitju vsi :) ♥♥♥ Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbo

četrtek, 18. oktober 2018

Kdo dejansko smo?

Se sploh kdaj opazujemo od zunaj?

Kdo dejansko smo, če nismo ta občutek, to čustvo, ki nas zdajle preveva?

Znamo pogledati na svoje dogajanje s perspektive ptice, ki nas gleda skozi okno?

Kaj pa muhe, ki leta po naše domu?

Ko se znamo pogledati od zunaj, se jemljemo manj resno. 

Se znamo ločiti od svojih čustev, občutkov, travm, telesa.

Vidimo, da nismo naše ime, naš poklic, naša obleka, naše stanovanje, naš nos…

Vse, kar nas opiše beseda, nismo mi. Beseda je le kolektivni dogovor. Mi smo to bistvo za vsemi besedami. 

Kako pa bi sebe opisali - kot pozitiven ali negativen - karakter v filmu svojega življenja?

Kako bi se opisali v filmu svoje mame?

Pa v filmu očeta?

V filmu soseda?

Zamislimo si vse te filme in se opazujmo.

Oglejmo si film Trumanov šov :)

Veselo raziskovanje ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

Je otrok lahko tečen, naveličan, zoprn... ?

Lepo bi bilo, da bi vsi v tem trenutku lahko rekli, da smo srečni, da se počutimo odlično. 

A najbrž vsem ni tako lepo v tem trenutku.

Vsak gre skozi težke in prijetne trenutke v življenju.

Povsem normalno je, da nas kaj boli, smo žalostni, jezni, zdolgočaseni, leni, razočarani itd.

Če so ta neprijetna stanja le prehodnega značaja in nas nečesa učijo, so dobrodošla.

Zato je prav, da starši pustimo otrokom, da so tudi kdaj tečni, naveličani, utrujeni, razjarjeni, užaljeni, nemočni ipd.

Pogosto k meni pridejo starši, ki se v trenutku, ko otrok ni nasmejan in dobre volje, že sprašujejo, kaj počnejo narobe in se krivijo, da niso zgledni straši. V otroka rinejo in naredijo vse, da bi se otrok spet nasmejal.

Toda kaj počno s tem?

Ko otrok vidi, da oče ali mama nista zadovoljna, ko je slabe volje, prevzame na sebe breme, da skrbi za srečo staršev. 

Nauči se zanikati neprijetna čustva in občutenja ter pretvarjati, da je z njim vse dobro.

Okolici si ne upa več pokazati, da z njim nekaj ni dobro.

To je veliko breme, ki je lahko zelo težko, ko otrok odraste in se trudi zabavati vso okolico.

Zato si pustimo biti včasih slabe volje in opazujmo ter se učimo, kaj se ob tem v nas dogaja, kaj smo storili, da nam ni lepo :) 

Hvala za vse občutke in čustva, Agatha ♥♥♥

Inbžtitut za sr(e)čno družbo

ponedeljek, 01. oktober 2018

Katero je naše sveto mesto?

Naše telo je naš osebni tempelj. 

Brez telesa izkušnje te realnosti ni ♥♥♥

Vse več ljudi pa se zgrinja v takšne ali drugačne templje oz. tako imenovana »sveta mesta« po vsem svetu.

V vsakem obdobju in kulturi so obstajala neka mesta, ki so veljala zaradi različnih razlogov za nekaj posebnega, vrednega obiska.


Bolj ko se spet povežemo s sabo, bolj začutimo energijsko moč nekega prostora. Nek prostor ima tako, drug drugačno energijo. 

Bi pa želela nas vse na tem mestu znova spomniti na to, da ne bodimo ovce, ampak začnimo slediti svojim občutkom.

Če je za vse ostale neko mesto energijsko ugodno v tem trenutku, ni nujno, da je tudi za nas. Vsak potrebuje nekaj drugega v danem trenutku.

Zato je ključno, da začnemo izhajati iz sebe, se poslušati in si zaupati.

Ko izvajam individualne transformacije v naravi, me za vsako osebo pošiljajo energije na drug prostor. 

Včasih tako ugotovimo, da je za množice neko povsem nepomembno, skrito mesto, lahko za posameznika najpomembnejša točka na Zemlji v danem trenutku, kjer lahko dobesedno doživi razsvetljenje ali čudež.

Zato ne bodimo čredne živali.

Zaupajmo sebi in svojim čutom. 

Pustimo, da nas narava sama povabi na neko mesto in nas tam nagradi s svojo neizmerno močjo.

Individualne transformacije ob enakonočju so bile tako povsem različne, a vse tako posebne in izjemne.

Hvala vsem za zaupanje in pogum, da ste se odločili za odhod na svoje pravo mesto.

Nekaj vam pri tem lahko pomagam kot neke vrste vodnik. A čez most usode morate sami.

Tako že komaj čakam 

individualne transformacije ob zimskem solsticiju in polni luni, 

ki bodo potekale tik pred božičem, ko bodo energije v prostoru omogočale največje preboje, in sicer 

20., 21., 22.12.

Info in prijave so na institut@srecno.org ♥♥♥

Do takrat pa nas vse čaka še veliiiiko lepih doživetij.

Želim vam čim več sonca in čudovito jesen ♥♥♥ Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbo

Za obilje potrebujemo vztrajnost

Konec leta bo namenjen skupni manifestaciji obilja ♥♥♥


Začnemo v začetku novembra. 

Več pa kmalu.

Sodelovali boste lahko na več načinov, vsak, kot bo potreboval.

Za zdaj pa samo nekaj vprašanj v razmislek:

• Katere tri stvari v življenju naredite najbolj iz strasti?

• Kako vas te stvari lahko privedejo do obilja?

• Si sploh dovolite obilje? 

• Kaj vam v tem trenutku manjka, da bi bili v obilju?

• Kako bi se resnično počutili, če bi vse to v tem trenutku imeli?


Zaenkrat samo še tale napotek pri ustvarjanju življenja v obilju ne glede na to, koliko smo bolni, kako smo osamljeni ali brez denarja. 

Ne precenjujmo, kaj lahko naredimo v kratkem času, ker nas to pahne v paniko in obup. Obstojimo na mestu in ne gradimo sreče naprej. 

Ne podcenjujmo, koliko lahko naredimo na dolgi rok.

Ko počnemo stvari v smeri naših srčnih želja, nam naenkrat od nekod to kar prileti. Običajno na čisto drug način, kot smo sprva planirali.

Zato verjemimo v naše srčne sanje in akcija ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

Iz življenja naredimo avanturo

Oktober je tu. Mnogi še vedno ne spustimo morskih sanj. 


Narava na celini pa se je že oddela v prekrasne pisane jesenske barve, ki nas neredko pustijo z odprtimi usti že ob samem pogledu nanje.

Sprehod po prostranih gozdovih, polnih magičnih okraskov, je najboljša meditacija, ki si jo lahko privoščimo.

Seveda jo lahko začinimo še z nabiranjem takih in drugačnih plodov.

S tem svoj fokus resnično prenesemo stran od številnih misli, ki nam švigajo po glavi, in raznih problemov/izzivov, ki nam ne dajo miru.

Pustimo gobe in kostanj. Mogoče se obrnemo na ata googla pa tokrat najdemo nek nov lov.

Ne potrebujemo iti na drug konec sveta, da si lahko iz življenja naredimo avanturo.

Zakaj ne bi letos na primer nabrali kako košaro želoda?

Zakaj ravno želod?

Le kaj bi z njim?

Lahko se iz njega naredi npr. okusna želodova kava: https://www.bodieko.si/kavni-nadomestek-iz-zeloda 

Že sam pogled na hrast te napoji z močjo, kaj šele, da piješ poživljajoč napitek tega orjaka. 

Kaj pa vi posebnega nabirate v gozdu?

Veliko užitka ob raziskovanju neskončnih danosti in skrivnosti narave 😊 ♥♥♥ 

Naj bo življenje vsak trenutek avnatura ♥♥♥ Agatha 

Inštiutut za sr(e)čno družbo

sobota, 01. september 2018

Kaj ima smisel?

Občasno pride do mene stranka, ki tarna, da življenje nima smisla.

Kje je smisel? Čemu dajemo pomen?

Skodelica je za nas le skodelica, če »si ne zna izboriti« posebnega pomena.

Knjiga je le kup papirja, če v nas ne zbudi zanimanja.

Dežnik ostane le dežnik, če ne zna pritegniti naše pozornosti.


Pa so res »krivi« skodelica, knjiga in dežnik, da za nas nimajo pomena?

Hm..

Za vsem smo dejansko mi. Mi smo tisti, ki dajemo pomen skodelici, knjigi, dežniku…

Kako gledam na svoja oblačila oz. nek določen kos oblačila? Kakšen pomen jim/mu dajem in zakaj?

Kako gledam na svoj avto? Kakšen pomen mu dajem in zakaj?

Kako gledam na svoj posel, službo, hobi…? Kakšen pomen jim dajem in zakaj?

Kako gledam na svojo družino, prijatelje…? Kakšen pomen jim dajem in zakaj?

Kako gledam na sebe? Kakšen pomen si dajem in zakaj?



Smisel je v nas.

Mi smo smisel.

Mi samo smo tisti, ki si z našim pogledom na osebe in stvari okoli nas dajemo tem istim osebam in stvarem pomen in posledično tudi osmišljamo svoje življenje ♥♥♥


Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

petek, 24. avgust 2018

Kaj potrebujejo otroci od nas?

Kaj je tisto, kar najpogosteje potrebujejo otroci, ki pridejo k meni po pomoč?

Zaupanje staršev vanje, da zmorejo.

Za otroka, njegov obstoj in nadaljnji razvoj je izredno pomembno, da mu starši dajo vedeti, da verjamejo vanj iz vsega srca, da bo postal dober v nečem, kar bo osrečilo njega in okolico, pa čeprav morda otrok ravno ne blesti v matematiki in slovenščini.

Ko zaupamo v otroka in verjamemo, da je sposoben poskrbeti zase in živeti svoje sanje, se počuti varnega in sprejetega.

Starši s tem otroka ne vlečejo nase, ga delajo odvisnega, nesposobnega preživetja, ampak mu pomagajo, da zraste v samostojno osebo, ki ve, da bo našla pot za preživetje in lastno srečo. 

Kakšni starši smo mi našim otrokom, hišnim ljubljenčkom, zaposlenim…?

Pomagamo soustvarjati svet samozavestnih vodij ali nesamozavestnih žrtev, polnih strahov?

Tule vam, kot sem že zadnjič obljubila, prilagam prispevek za projekt Ustavi.se – 

»Kako preko strahov do samozavesti?«


»Ko se pričnemo ukvarjati s sabo, je ključno, da si vzamemo dovolj časa za raziskovanje sebe in našega odnosa do sveta okrog sebe. Mogoče ugotovimo, da imamo največ težav s tem, da se na odru ne počutimo sproščeni, na izpitih ne pokažemo tistega, česar smo sposobni, pri stiku z nasprotnim spolom ali nagovarjanju tujcev povsem zatajimo ali pa se nam podobno dogaja pri lotevanju novega izziva ipd. Svoj izziv moramo razdeliti na manjše koščke in se ga lotiti po delih.«

Pa uživajmo na poti :)

Delajmo na svoji samozavesti in zlahka bomo zaupali v otroke in vse druge :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo

sobota, 04. avgust 2018

Kako do samozavesti?

Tole poletje v mrkih in času retrogradnega Merkurja je idealno za odlaganje starega.

Veliko je uvidov.

Marsikdo mi poroča, da tako korenite spremembe pogleda na življenje še ni doživel. 

Juhej, kako nam je lepo :)

V teh dneh bo objavljen moj prispevek »Kako preko strahov do samozavesti?«

Tule vam že lahko zaupam uvod. Kar nekaj od vas me je kontaktiralo ta teden, da si želite biti bolj samozavestni in če vam lahko kako pomagam pri tem. 

Neka gospa je bila zelo razočarana, ker sem ji odkrito odgovorila, da bo sicer lahko že s tem, da razrešimo kako travmo, zelo veliko naredila na svoji samozavesti. Vseeno pa bo iz občutka, da je povsem nevredna ljubezni, da ni sposobna dobiti službe in da ne zna imeti okrog sebe družbe, najbrž potrebovala nekaj več časa, da bo vse tako, kot si srce želi. 

Gospa je bila užaljena in jezna. Češ, da so ji rekli, da sem najboljša za razreševanje travm in odkrivanje poslanstva in da je pričakovala, da ji bom v enem srečanju pomagala do željenega in samozavesti.

Moj odgovor je bil približno takle kot bo v uvodnem delu prispevka, ki ga podelim z vami, čim bo objavljen uradno: 

»Občasno me kontaktira kdo, ki bi želel imeti boljšo samozavest in pričakuje razrešitev svoje situacije v enem samem kratkem srečanju. Seveda je to mogoče. Toda čudeži se ne zgodijo vsak dan. Človekova osebnost je nekaj zelo kompleksnega. Za izgradnjo svoje samozavesti potrebujemo določen čas, včasih tudi celo življenje, saj je obratno sorazmerna od količine strahov, ki jih imamo kot posamezniki. Tako kot pravi univerzalni zakon sreče, nas od notranje sreče ločijo le strahovi. Osebe brez strahov pa praktično ni. Zato tudi ni osebe, ki bi bila v vseh svojih aspektih popolnoma samozavestna. Vsekakor pa lahko v enem srečanju z osebo, katere poslanstvo je pomagati drugim na poti do sebe, naredimo velik preskok v svoji samopodobi in posledično se izboljša tudi upanje v boljši jutri.«

Na svoji samozavesti lahko praktično delamo ves čas. 

Ključno je pri tem, da najprej postanemo aktivni opazovalci svojega življenja.

Da opazujemo svoje misli, besede, kretnje, reakcije itd.

Da se ne istovetimo s svojimi občutki, čustvi.

Mi nismo naša jeza, žalost, nemoč, veselje…

Vse, kar se nam dogaja, zgolj opazimo in že s tem marsikateri strah, nemoč, bolečina izginejo sami. 

Poskusite tole vajo.

Samo umirite se in občutite, kaj se v telesu dogaja.

Vas srbijo pete? Ste nemirni? Vas boli glava? Vas peče zgaga?

Koliko in kdaj poslušamo telo, kaj nam sporoča? 

»Mens sana in corpore sano« (zdrav duh v zdravem telesu) pravi latinski pregovor.

Če se naše telo ne počuti dobro, ne moremo biti srečni, samozavestni.

Kolikokrat damo telesu priložnost, da nam pove, da potrebuje vodo, počitek namesto npr. kave ali drugega poživljajočega napitka?

Dajmo si za nalogo tri dni opazovati svoje telo. 

Vsake toliko se vprašajmo, kaj čuti naše telo.



Uživajmo na poti♥♥♥

Ja, življenje ni nič drugega kot izkušnja ♥♥♥

Mi smo tisti, ki ji damo pomen, vrednost, sicer samo je ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo



Kaj mi pravi telo?

Na svoji samozavesti lahko praktično delamo ves čas. 

Ključno je, da pri tem najprej postanemo aktivni opazovalci svojega življenja.

Da opazujemo svoje misli, besede, kretnje, reakcije itd.

Da se ne istovetimo s svojimi občutki, čustvi.

Mi nismo naša jeza, žalost, nemoč, veselje…

Vse, kar se nam dogaja, zgolj opazimo in že s tem marsikateri strah, nemoč, bolečina izginejo sami. 

Poskusite tole vajo.

Samo umirite se in občutite, kaj se v telesu dogaja.



Vas srbijo pete? Ste nemirni? Vas boli glava? Vas peče zgaga?

Koliko in kdaj poslušamo telo, kaj nam sporoča? 

»Mens sana in corpore sano« (zdrav duh v zdravem telesu) pravi latinski pregovor.

Če se naše telo ne počuti dobro, ne moremo biti srečni, samozavestni.

Kolikokrat damo telesu priložnost, da nam pove, da potrebuje vodo, počitek namesto npr. kave ali drugega poživljajočega napitka?

Dajmo si za nalogo tri dni opazovati svoje telo. 

Vsake toliko se vprašajmo, kaj čuti naše telo.

Uživajmo na poti♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

nedelja, 15. julij 2018

Kar si naše srce želi, to tudi dobi

Ta stvarnost je narejena tako, da kar si naše srce želi, to tudi dobi.

Včasih sicer potrebujemo nekaj časa, da odstranimo vse blokade in da mine dovolj časa, da se naše srčne želje zmanifestriajo. 

 
Lahko se tudi zgodi, da nam na poti že skoraj zmanjka moči, da bi prišli do konca.

Takrat je dobro, da imamo sanje kje zapisane in da imamo ob sebi celo kakega podpornika, ki nas neustavljivo spodbuja, da gremo naprej.


Iz tega lahko črpamo moč, da nadaljujemo s kopanjem po sebi in ugotavljamo, kaj nas še ovira, da bi prišli do tega, kar si želimo.

Ta teden mi je nek gospod na poslovnem AI-coahingu (ko mi je poročal, da sva po skoraj 3 letih, kolikor se je pred najinim sestankom sam trudil najti primerno rešitev svojih težav, skupaj le uspela odpraviti tisto blokado, ki ga je ovirala, da bi z veseljem delegiral svoje delo sodelavcem) po najinem srečanju rekel:

»Ti si prva kopačka. Koplješ, dokler ne skoplješ do bistva.«

He he, res je.

Gremo kopat plast za plastjo v svojo globino, dokler ne pridemo do zaklada, ki ga iščemo. 


 

Zato pogumno sanjajte in manifestirajte želeno. 


Zaupajte sebi, zaupajte stvarstvu ♥ ♥ ♥

V kolikor me še kaj potrebujete, sem tu.

Uživajte le v najboljši družbi in na najljubši način ♥♥♥ Agatha



Inčtitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Koga se dotakniti?

Veliko ljudi pride k meni in pravijo, da nimajo nikogar, da bi ga objeli.

Pa je to res?

Si dovolimo začutiti objem, dotik?

Kaj nam dotik pomeni?

Se ga bojimo?

Se ga veselimo?

Z dotikom je v tej realnosti poveznega veliko gorja. O tem, kdaj drugič.
Dotik pa je tudi zdravilen.

Z dotikom je povezan hormon oksitocin, hormon sreče.

Kaj torej storiti, ko nimamo ob sebi nikogar, ki bi ga objeli, nimamo domačih živali, da bi jih crkljali ali pa te tega nočejo.

Enostavno, imamo sebe.

Višji jaz številnim strankam svetuje, naj sprva dotaknejo sebe.


Sebe?

Hm, to se sliši malce čudno. Saj so nas v procesu socializacije hitro naučili, da naj se ne dotikamo…

A dotik nas samih je vedno zdravilen.


Če je prijetno, ko se pobožamo po obrazu, roki, krasno.

Sicer pustimo, da negativni občutki izzvenijo. Ne jih zanikati, zbežati pred njimi. Občutimo jih in jih spustimo, da stečejo skozi nas.


Kaj vse svetujejo višji jazi, ko ste z mano?

Zmasirajmo si stopalo, dlan, koleno...

Poskušajmo z dotiki različnih predelov telesa, z različno jakostjo in kvaliteto dotika.

Objemimo sebe.

Dotaknimo se, kot da bi objeli ljubljeno osebo ali tako brezpogojno kot svojega hišnega ljubljenčka.

V kolikor se pri tem sprožijo spomini na kake neprijetne dogodke, jih spustimo čez sebe, naj gredo.

Če vztrajajo, si poiščemo strokovno pomoč.

Dotik, naše telo, naše dojemanje telesa bo na primer zelo pomemben del naše Marijine transformacijske delavnic »SIJEM« 15.8.

Telo je naše prevozno sredstvo v tej realnosti, naš avatar.

Vse travme, blokade, povezane z njim, nas lahko precej ovirajo, da bi živeli srečo in manifestirali realnost, ki si jo želimo.

Da opravimo z njimi in zaživimo sebe, zasijemo, bomo z dekleti šle v globok proces sprejemanja sebe in svoje trenutne manifestacije v tej realnosti.

Za več info in prijave na delavnico pa srčno vabljeni, da nam pišete na institut@srecno.org ♥♥♥ Agatha
Inštitut za sr(e)čno družbo

sreda, 04. julij 2018

Želiš sijati?

Od kod pride sreča?

Hm, ste kdaj razmišljali?

Sreča se preprosto izlije iz srca :)
♥♥♥

Sreča preprosto smo ♥♥♥

Želim, da se nam vsem to zgodi čim večkrat ♥♥♥

So pa ljudje, ki jih vidiš, in jih ne moreš nehati gledati, ker te s svojo karizmo preprosto začarajo in zasidrajo v zdaj.

Ko sem gledala posnetek letošnjega koncerta Poletna noč, tako nisem mogla odvrniti pogleda od pevke Saše Lešnjek.


V vsej svoji lepoti je sijala z iskricami v očeh, s krhkostjo mladenke in hkrati neverjetno močjo, ki jo ima le človek, ki trdno stoji na svojem mestu. Tako samozavestno in suvereno ter dovršeno je zapela eno izmed zimzelenih slovenskih pesmi, da si lahko samo strmel in poslušal:
https://videoweb2.rtvslo.si/ava_archive04/2018/06/29/Poletna_no__Vse_najbolje___koncert2018-06-29-100707-SLO1_1.mp4#t=1047,1227

Ja, strokovno bi rekli, da je bila v »flow-u«.

Take karizme nima vsak, saj nima vsakdo poslanstva, da stoji na odru in s takšno lahkoto popelje ljudi v svoj magičen svet.

Vsakdo pa lahko sije na svoj način in na svojem področju. In eni za to potrebujejo nekoliko več časa, drugi spet manj.

Moja strast je, da uspem korak za korakom iz posameznika izbezati ta sijaj.

To se zgodi, ko smo na svojem pravem mestu, pomirjeni s sabo in svetom. Sreča se preprosto izlije iz srca.

Žal nas je večina tekom življenj svoj sij dodobra skrila pod temen plašč, ker smo se bali, da nas okolica ne bi sprejela.

Ženske še posebej nismo smele biti me me.


Sijoča ženska, odločna in samozavestna večinoma ni bila odobravana v patriarhalni družbi.

Morala je biti v senci svojega ognjišča, šibka in pokorna.

Morala je biti v senci moškega, ki ji je nudil preživetje.

Da bi bile pomembne, živele v udobju, smo ženske skrile svoj sij celo pred drugimi ženskami. In te navade so se pogosto nezavedno prenašale iz roda v rod do dandanes.

Veliko strank imam, ki jim pomagam, da zasijejo v svoji lepoti in se znebijo sivine, s katero so ugajale svoji mami, da je niso zasenčile.

Zdaj je čas, da vsi pustimo za sabo svoje strahove, da ne bomo sprejeti in zasijemo v vsej svoji lepoti.

Proces bomo ženske sprožile tudi na Marijini transformacijski delavnici »SIJEM« 15.8. ♥

Srčno vabljene vse ženske ♥♥♥

Vsi pa si dovolimo potegniti svoj sij na plan – pa naj ostali rečejo, kar hočejo.

Tako ali tako nas vsak ocenjuje s svoje perspektive, na katero pa nimamo vpliva ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

nedelja, 01. julij 2018

Zakaj coachingi... ?

Žal za moške ne bo delavnice to poletje, zato pa srčno vabljeni na AI-coachinge, poslovne in osebne.

Zakaj coachingi, take in drugačne terapije, metode, tehnike za boljše počutje, več sreče…?

»Draga Agatha, hvala ti, ni besed, ki bi zaobjele vso hvaležnost za tvojo pomoč, a vseeno iz srca hvala. Tudi to srečanje je bilo zelo intenzivno. Odložila sem kar nekaj bremena in pometla nekaj čustvenih blokad. Nekaj se premika - pa sploh nimam občutka, da delam kaj drugače. Tudi partner pravi tako. So se pa začele zadeve premikati v pravo smer, kot čutim. Vem, da pri tebi dobivam informacije v paketkih, kolikor sem za njih zrela in pripravljena in vem, da moram vsakič znova pokazat sebi, da sem se nekaj naučila od lekcije, ki sva jo dali skozi, zato da bom te nove informacije prejela ob naslednjem snidenju in prepričana sem, da bodo vse te informacije, ki še pridejo, božanske. Pridem spet, ko bom pripravljena.«

Če sama ne bi imela podobnih izkušenj, svojega dela ne bi počela že toliko let.

Saj je fajn kdaj pobegniti pred TV, pa spiti dva kozarčka, odplesat v noč, pojest kak krof preveč, odteči kak kilometer na silo, pobegniti na potovanje…

Vseeno, tlačenje naših težav nikomur ne koristi.



Dovolimo si biti ranljivi, priznajmo si, da sami ne zmoremo vsega. Dovolimo si, da nam kaj ne gre, da nas kaj boli, prizadene, bremeni, da sami ne vemo, kaj in kako.

K meni hodijo po pomoč šamani, psihologi, psihoterapevti, zdravilci, direktorji, podjetniki, učitelji, skratka ljudje iz vseh vetrov…


Vsi se kdaj zabijemo v zid in ne najdemo rešitve, kako čez/mimo/skozi… njega. Včasih ljudje sicer natanko vemo, kaj nam manjka, kaj storiti, a potrebujemo roko, da nam pomaga pri tem.

Hvaležna sem, da živim v tem obdobju in imam vsa ta orodja, znanje, učitelje, da je zavest na stopnji, kjer je ♥♥♥

Če pridem do zidu, si najdem pomoč :)

Naredimo to vsi :)

Pomagajmo sebi in drugim ♥♥♥ Agatha 


Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Kaj pomeni biti ženska, se počutiti žensko?


Danes me je klicala gospa, ki je rekla, da želi biti bolj ženska.

Prosila me je, če ji lahko pomagam, tako kot sem baje njeni prijateljici, ki je sedaj čisto druga, bolj ženstvena in srečna.

To se mi zgodi pogosto, zato pišem o tem.




Kaj torej pomeni biti ženska?

Pogosto mi ženske pravijo, da bolestno kupujejo zapeljiva oblačila, se tako ali drugače lepšajo, da bi bile bolj ženske. A še vedno jim stalno nekaj manjka.

Krilo, nova frizura, umetne prsi še ne naredijo ženske ženske.

Ko damam, ki pridejo k meni, pomagam s pomočjo njihovih višjih jazov, da odkrijejo svoj pravi jaz, začnemo kopati z vsako pogosto na čisto drugem koncu.

Iz solsticijske delavnice je na primer nastala ena mogočna transformacijska delavnica za čudovito skupino žensk.

Še danes smo v procesu odkrivanja sebe, svojih potencialov, svoje lepote v vseh podobah, predvsem pa svoje notranje moči.

Z vsako delam praktično čisto druge stvari.

Vsaka košček po košček odkriva svoje potenciale in prihaja na svoje pravo mesto, da na polno zaživi sebe, brez omejitev, blokad.

Vsaka je posebna, vsaka je drugačna.

Vse smo pa na isti poti, da odstranimo s sebe vse, kar ni del nas, in zaživimo sebe na polno.


Vseeno je, kaj pravijo drugi, kaj si mislijo o nas. Tako ali tako gledajo na nas skozi svoje filtre, vzorce in prepričanja (torej, svoja očala).

Drugi tako ali tako vidijo v nas tiste probleme, ki jih imajo sami s sabo.

Ključno je, da si vsaka zase dovolimo po plasteh s sebe odstraniti vse maske, ki smo si jih v strahu nadele, in zaživimo sebe.


Hvala tudi vsem vam, ki meni pomagate na poti tako ali drugače, da sem vedno bolj jaz jaz, srečna in na svojem pravem mestu.

Ja, to besedno zvezo »biti ženska« lahko samo občutiš in jo živiš, vse filozofije, teorije so zame nepomembne.

Vsak dan se počutim bolje v svoji koži in vedno bolj ljubim življenje ♥♥♥

V meni je vedno več življenja in rojevam življenje v taki in drugačni obliki ♥♥♥

Počutim se ženska ♥♥♥

Hvala vsem, ki ste z mano na poti, da vam lahko pomagam, da ste vedno bolj srečne s sabo in postajate najboljša verzija svoje ženske ♥♥♥

Hvala, seveda, tudi vsem moškim, ki s svojo prisotnostjo na različne načine vplivate na moj razvoj in razvoj ostalih žensk okrog mene ♥♥♥ Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbp


četrtek, 24. maj 2018

Prepuščanje - vaja

Veliko škodljivih vzorcev lahko ozavestimo, spremenimo, mariskatero neprijetno čustvo, občutek odložimo z dihanjem, drugimi tehnikami, določene stvari moramo pa samo doživeti oziroma preživeti.

Tako vam pogosto pravim, da se samo prepustite.


Ker mi mnogi večkrat pišete, kaj to pomeni, vas bom na kratko vodila skozi vajo.

Pri tem vas opozarjam, da v kolikor ste v slabem psihičnem stanju, tega nikakor ne počnite sami, ampak poprosite neko stabilno osebo, če se le da nekega terapevta, strokovnjaka s področja človeške psihe.

Kako se torej najlažje prepustimo življenju?

Naj nam vsem pomaga tale vaja:

»Samo obmirujmo.

Fokus dajmo na levo roko, nato desno, pa levo nogo, desno nogo.

Predstavljajmo si, da smo znotraj telesa in da so naše meje naša koža.

Mi smo torej znotraj v telesu.

Sprostimo vse mišice, kite, zatem celo telo, vsako celico posebej.

Nato si zamislimo, da okrog nas divja sunkovit veter, ki predstavlja življenje.

Pustimo, da se nad našim telesom zgodijo vse grozote.

Nič se bati tega. To je samo vaja prepuščanja.

Po vrsti si predstavljajmo, da smo del najhujših grozot tega sveta.

Ne ukrepajmo, samo pustimo, da se vse zgodi. Smo sredi dogajanja.

Končamo, ko začutimo, da imamo dovolj in smo dojeli prepuščanje življenju. Kar pa ne pomeni, da postanemo pasivne žrtve!!! To so povsem druge stvari.

V kolikor se prvič ne uspemo dovolj prepustiti, vajo po potrebi ponavljamo.

Pri tem bodite resnično dovolj kritični do sebe, ali ste v takem psihičnem stanju, da zmorete čez tako močan proces. Tekom procesa se namreč lahko sprožijo razne travme v naši podzavesti.

Pa uspešno prepuščanje ♥♥♥ Agatha


Inštitut za sr(e)čno družbo