Z možem sta se pogosto sprla, ker je baje on tako »neduhoven«.
Gospa naj bi že 22let vsak dan telovadila, pela mantre, meditirala, jedla »zdravo« hrano in brala svete knjige.
Pa to res pomeni visoko zavest?
Kje sva kasneje ugotovili, da se je ulovila?
V načinu, kako ona živi.
Z gospo sva kaj hitro prišli do tega, da polovico stvari počne iz strahu in da niso v skladu z njo, vsaj način ne. Pogosto bi raje počela kaj drugega, kot to dejansko počne. Posledično je bila v sporu tako s sabo kot z okolico.
Ni pomembno le, kaj počnemo, ampak tudi kako to počnemo.
Lekcija te realnosti je delovanje iz svojega bistva, kot pravi univerzalni zakon sreče. Ko delujemo iz strahu, se slej ko prej znajdemo v težavah.
Ko delujemo iz strahu, ni naša zavest prav nič visoko. Šele ko smo v skladu s sabo, ljubezen teče. Takrat je zavest na visoki ravni.
Če smo kot civilizacija tehnološko v nekaj tisočletjih prišli od lesenega kolesa do rakete, še ne pomeni, da se je naša zavest kaj bistveno dvignila.
Vse okrog nas se spreminja tekom časa. To velja na primer tudi za stare modrosti.
Stara mama me je pogosto učila raznih modrosti. Ena teh je, da kjer raste lišaj, tam je odličen zrak.
Jaz pa danes najdem lišaj na drevesu sredi Ljubljane, kjer vsako uro mimo pelje kolona vozil.
Lahko imamo moderno tehnologijo, okoliščine v novi preobleki, a če kot posameznik in človeštvo ne bomo prešli iz delovanja v strahu v delovanje iz srca, ne bomo resnično dvignili zavesti in je vprašanje, ali bomo preživeli, preden uničimo planet ♥♥♥
Pa še to - čim je gospa iz strahov prešla na poslušanje svojega telesa in notranje modrosti, sta bila s partnerjem najboljša prijatelja ♥♥♥ Agatha
Inštitut za sr(e)čno družbo
Ni komentarjev:
Objavite komentar