Predstavljajmo si, da smo septembra brez strahov. Sicer živimo povsem normalno dalje. Kaj bi se zgodilo?
Tako smo popolnoma svobodni. Hindujci temu pravijo moksha. Tako živijo vsi razsvetljeni mojstri. Preprosto pustimo, da so stvari take, kot so. Če bomo preživeli, bomo. Če ne, pa pač ne bomo. Gremo naprej. Saj tudi sicer ne vemo, če bomo preživeli. Kdo ve zagotovo, da bo živel še 5, 10 ali 30 let?
Zakaj torej ne bi vsak trenutek živeli na polno, brez da pustimo, da nas še naprej strašijo mediji, politika, prestrašeni sosedje, sodelavci, duhovni guruji ujeti v lastne strahove in vsi drugi, ki se bojijo, da ne bo, kot bi hotel njihov ego?
Pustimo, da se zgodi, kar se ima zgoditi. Bomo zmogli. Mogoče ne sami. Mogoče bo treba koga prositi za pomoč, nekaj hrane ali iti na Rdeči križ. A bomo zmogli. Samo s sramoto, nevrednostjo, svojim egom se je treba soočiti. Pa smo spet tam.
Naj gre ego s strahovi že z Zemlje. Samo ta nam dela pekel. Eni si tako jemljejo premalo, drugi preveč.
Vzemimo si ravno tisto, kar potrebujemo, pa bo za vse ravno prav vsega.
Niso težava suša, pomanjkanje hrane in drugih Zemljinih resursov, poplave, požari in druge nezgode. Problem je, da človek v strahu ne vidi resnice, ne vidi te realnosti, kot je. V strahu je treba graditi zidove, kopičiti ogromno zalog. Strah je nenasiten. Naenkrat v sosedu vidi sovražnika.
Ja, ni se enostavno izviti iz primeža strahov, saj nam jih okolica ves čas odslikava. Malo je res pogumnih ljudi, ki so nam lahko zgled, da zmoremo čez vse težave.
Pa zato raje poglejmo, kaj vse smo sami že doživeli, čez kakšne težave smo se že prebili, kakšne strahove smo že presegli!
Pa ne bomo preživeli vsega strašenja iz okolice in revščine, ki nam jo vsiljuje okolica?
Bodimo hvaležni za to, kar imamo. Pa karkoli je to. Objemimo svoje drage. Poslovimo se od vsega materialnega, vseh ego titul, vse navidezne pomembnosti, ki nam jo priznava okolica. Bodimo hvaležni za vsak trenutek, vsako malo dragocenost, ki nam jo življenje ponuja v obliki krasnega zajtrka, tople postelje, prijetne besede prijatelja, pohvale šefa, poljuba ljubljene osebe, risbice otroka.
Le kako naj bo potem jesen grozna? Bomo zmogli. Če ne tako, pa drugače. Mogoče ne bomo jedli tortice, bomo pa našli nekaj drugega, da bo duša dobila tisti kanček sladkega, ki ga potrebuje. Pa kako bomo cenili tortico, ki bo spet prišla nekega dne!!
Kave ne pijem vsak dan. Je nimam doma. Pijem jo obredno v dobri družbi. Pijem jo vedno z mislijo, da sta ob meni moji babici. Ne bom pozabila, kakšni kofetarici sta bili obe in kakšen obred sta si naredili, ko sta pili kavo. Obe sta preživeli drugo svetovno vojno in hudo lakoto. Kako sta za tem cenili vsak grižljaj hrane in skodelico kave, četudi je to bila navadna Barcaffe. Vsak požirek zdaj popijem s tem zavedanjem in z vsemi čuti, ki so mi na razpolago.
Zato ne skrbimo vnaprej. Živimo na polno ta trenutek. Tudi ta jesen in zima bosta minili. Tako ali drugače. Ne skrbimo. Življenje na Zemlji in Zemlja sama sta še preveč živa, da bi se zgodilo kaj bistvenega. Lahko pa mi sami poskrbimo, da je naš svet lep. Na nas je, ali bomo vmes trpeli ali si bomo sredi težkih trenutkov naredili fajn.
Vsem nam želim, da bodo okoliščine čim lažje.
Pa objemimo se, pomagajmo si in zagotovo bo spomin na prihajajoče obdobje lep ♥♥♥
Z ljubeznijo zate ♥♥♥ Agatha
Inštitut za sr(e)čbno družbo
