četrtek, 19. marec 2020

Kaj sem jaz v tej družbi?

Zloglasni virus je v družbi individualistov pokazal na kup problemov, ki jih je današnja družba s sistemom, kot je, izvrstno prikrivala s potrošniško bogato naloženo mizo sanjskih dobrin.

Zdaj zopet vidimo, kako smo kot posameznik šibki in ranljivi. Sami se sicer rodimo in umremo v instituciji. Virus pa je pokazal, kako odvisni smo dejansko vse življenje od drugih, od družbe.

Zato je zdaj čas, da se vprašamo, kaj potrebujem od družbe in kaj lahko družbi damo?

Kaj sem jaz v tej družbi?

Kaj lahko v svojem življenju spremenimo, da bi nam bilo lepše že danes?

Pustimo ob strani, zakaj je virus prišel na Zemljo. Ni pomembo v kakšno teorijo verjamemo.

V vsem je dobro in slabo.

Poskusimo iz virusnega obdobja potegniti tisto dobro. 

Virusi in bakterije so bili in bodo. Kadarkoli v preteklosti bi se lahko na potovanjih ali doma okužili z njimi s kakšnim izmed takih, ki so smrtno nevarni. Na infekcijski kliniki imajo vedno kakšne take nepojasnjene primere.   

Zato poskušajmo to, kar se naučimo tu v času zloglasnega virusa, prenesti v svoj vsakdan.

Kako se obnašamo na javnih straniščih? Si umivamo roke v službi?

Kakšen je naš odnos do osebnega prostora drugih?

Znamo dati prednost, koga počakati v vrsti, da pride mimo?

Kaj nam zdaj pomeni osebna razdalja 1,5m?

Jo spoštujemo?
   
Saj ni pomembno, koliko se sami počutimo ranljive. Mogoče se počutimo v izvrstni formi in nedotakljivi za virus. 

Vseeno, lahko ga poberemo nekje in je naš imunski sistem dovolj močan, da ga premaga. Še vedno ga lahko prenesemo na kakega starčka, ki hiti v trgovino po kruh, mi pa smo mu prekrižali pot in ga okužili.

Kakšna je naša odgovornost do drugih in sebe?

Ohranjajmo razdaljo, če ne zase, do spoštovanja drugih, skupnosti ♥♥♥

Tudi če koga opozorimo na razdaljo, naredimo ovinek okrog njega, se mu pri tem nasmehnemo, kaj zabavnega rečemo, je lahko v dobro nas vseh ♥♥♥

Delimo ljubezen, kjerkoli lahko. Ljubezen odganja vse težko ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Za paniko in neodgovornostjo so le strahovi

Me sprašujete, če sem dosegljiva. Sem tu, v karanteni, kot vsi. Če me potrebujete, po Skypu imam AI-coachinge z vsemi po svetu kot običajno. Vsakemu posebej pošiljam objem na daljavo, saj ta ne pozna fizičnih omejitev, gre skozi prostor in čas, nosi pa vso ljubezen fizičnega objema.


Zdaj potrebujemo veliko ljubezni, saj odganja težke energije, ki resonirajo s strahovi in boleznimi.

Zato poskrbimo, da smo polni ljubezni. Počnimo stvari, ki polnijo naše srce s srečo in radostjo.

Je pa tako, kot vedno v življenju, v težkih in zlatih časih, enim je lepo, drugi pa trpijo.

Kaj lahko torej mi sami naredimo, da bi bili na strani tistih, ki bomo pisali lepšo plat zgodovine?

To ne pomeni, da sedimo doma in cele dneve jemo in gledamo televizijo, razen če nam to predstavlja ta trenutek vrhunec užitka na Zemlji, čisti mir v duši. V vojnah, ob naravnih nesrečah niso bili srečni tisti, ki se jih težave in nesreča niso dotaknili, ampak tisti, ki so si znali narediti lepo v situaciji, kot je. To pomeni, da živimo sebe in se dajmo na tisto mesto, ki nas osreči. Če to pomeni, da smo doma z otroki, krasno. Če to pomeni, da gremo za prostovoljca in pomagamo starejšim raznašati hrano, odlično. Če to pomeni, da opravljamo svoje delovne obveznoti in rešujemo življenja ljudi neposredno na svojem delovnem mestu, tudi izvrstno.

Ko ljubezen dovolj močno teče, ni prostora za težke energije in strahove :) ♥♥♥

Ja, niso lahki časi. Ne ve se, kaj bo... Strahovi pa delajo ljudi panične, egoistične, neodgovorne...

Kaj lahko storimo?

Strah preučujem že 15 let.

Z njim sem se spogledovala na tisoče srečanjih s strankami.

V bistvu je strah samo ideja v glavi.

Strah nas hromi, saj delujemo iz ega, ne iz svojega bistva.

Večina strahov pa se nikoli ne uresniči. Zakaj bi bili njihovi sužnji?

Nekaj naredimo s strahom, potem pa aktivno v življenje, táko kot je, z izzivi, kakršni so. Aktivno, pa četudi to pomeni ostati doma.

Včasih pomaga, da samo preusmerimo pozornost na nekaj pozitivnega, lepega.

A globlji strahovi tako pridobijo le še več energije. Še bolj vztrajno zasedejo naše misli in telo.

V takem primeru je najlažje, da naredimo tole: ko nas nekaj iztiri, pokličimo to idejo predse na filmsko platno in jo preučimo.

Občutimo vsa težka občutja ob tej ideji, vse scenarije, ki se vrtijo zraven na platnu in predihajmo te težke energije ali jih izplešimo.

Predaja je vedno aktivna, ne pasivna.

Vse enkrat mine, tudi najtežje – nič nam ne pomaga, da trpimo.

Soočimo se s težavo in gremo naprej – naredimo si najlepše, kar lahko.

Samo mi lahko vplivamo na to, kako se imamo.

Počnimo tisto, kar polni srce :) Ustvarjamo, ljubimo se... pomagajmo drugim ...

Ko ljubezen dovolj močno steče, ni prostora za strahove :) ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org