Lepo bi bilo, da bi vsi v tem trenutku lahko rekli, da smo srečni, da se počutimo odlično.
A najbrž vsem ni tako lepo v tem trenutku.
Vsak gre skozi težke in prijetne trenutke v življenju.
Povsem normalno je, da nas kaj boli, smo žalostni, jezni, zdolgočaseni, leni, razočarani itd.
Če so ta neprijetna stanja le prehodnega značaja in nas nečesa učijo, so dobrodošla.
Zato je prav, da starši pustimo otrokom, da so tudi kdaj tečni, naveličani, utrujeni, razjarjeni, užaljeni, nemočni ipd.
Pogosto k meni pridejo starši, ki se v trenutku, ko otrok ni nasmejan in dobre volje, že sprašujejo, kaj počnejo narobe in se krivijo, da niso zgledni straši. V otroka rinejo in naredijo vse, da bi se otrok spet nasmejal.
Toda kaj počno s tem?
Ko otrok vidi, da oče ali mama nista zadovoljna, ko je slabe volje, prevzame na sebe breme, da skrbi za srečo staršev.
Nauči se zanikati neprijetna čustva in občutenja ter pretvarjati, da je z njim vse dobro.
Okolici si ne upa več pokazati, da z njim nekaj ni dobro.
To je veliko breme, ki je lahko zelo težko, ko otrok odraste in se trudi zabavati vso okolico.
Zato si pustimo biti včasih slabe volje in opazujmo ter se učimo, kaj se ob tem v nas dogaja, kaj smo storili, da nam ni lepo :)
Hvala za vse občutke in čustva, Agatha ♥♥♥
Inbžtitut za sr(e)čno družbo
Ni komentarjev:
Objavite komentar