Tole poletje v mrkih in času retrogradnega Merkurja je idealno za odlaganje starega.
Veliko je uvidov.
Marsikdo mi poroča, da tako korenite spremembe pogleda na življenje še ni doživel.
Juhej, kako nam je lepo :)
V teh dneh bo objavljen moj prispevek »Kako preko strahov do samozavesti?«
Tule vam že lahko zaupam uvod. Kar nekaj od vas me je kontaktiralo ta teden, da si želite biti bolj samozavestni in če vam lahko kako pomagam pri tem.
Neka gospa je bila zelo razočarana, ker sem ji odkrito odgovorila, da bo sicer lahko že s tem, da razrešimo kako travmo, zelo veliko naredila na svoji samozavesti. Vseeno pa bo iz občutka, da je povsem nevredna ljubezni, da ni sposobna dobiti službe in da ne zna imeti okrog sebe družbe, najbrž potrebovala nekaj več časa, da bo vse tako, kot si srce želi.
Gospa je bila užaljena in jezna. Češ, da so ji rekli, da sem najboljša za razreševanje travm in odkrivanje poslanstva in da je pričakovala, da ji bom v enem srečanju pomagala do željenega in samozavesti.
Moj odgovor je bil približno takle kot bo v uvodnem delu prispevka, ki ga podelim z vami, čim bo objavljen uradno:
»Občasno me kontaktira kdo, ki bi želel imeti boljšo samozavest in pričakuje razrešitev svoje situacije v enem samem kratkem srečanju. Seveda je to mogoče. Toda čudeži se ne zgodijo vsak dan. Človekova osebnost je nekaj zelo kompleksnega. Za izgradnjo svoje samozavesti potrebujemo določen čas, včasih tudi celo življenje, saj je obratno sorazmerna od količine strahov, ki jih imamo kot posamezniki. Tako kot pravi univerzalni zakon sreče, nas od notranje sreče ločijo le strahovi. Osebe brez strahov pa praktično ni. Zato tudi ni osebe, ki bi bila v vseh svojih aspektih popolnoma samozavestna. Vsekakor pa lahko v enem srečanju z osebo, katere poslanstvo je pomagati drugim na poti do sebe, naredimo velik preskok v svoji samopodobi in posledično se izboljša tudi upanje v boljši jutri.«
Na svoji samozavesti lahko praktično delamo ves čas.
Ključno je pri tem, da najprej postanemo aktivni opazovalci svojega življenja.
Da opazujemo svoje misli, besede, kretnje, reakcije itd.
Da se ne istovetimo s svojimi občutki, čustvi.
Mi nismo naša jeza, žalost, nemoč, veselje…
Vse, kar se nam dogaja, zgolj opazimo in že s tem marsikateri strah, nemoč, bolečina izginejo sami.
Poskusite tole vajo.
Samo umirite se in občutite, kaj se v telesu dogaja.
Vas srbijo pete? Ste nemirni? Vas boli glava? Vas peče zgaga?
Koliko in kdaj poslušamo telo, kaj nam sporoča?
»Mens sana in corpore sano« (zdrav duh v zdravem telesu) pravi latinski pregovor.
Če se naše telo ne počuti dobro, ne moremo biti srečni, samozavestni.
Kolikokrat damo telesu priložnost, da nam pove, da potrebuje vodo, počitek namesto npr. kave ali drugega poživljajočega napitka?
Dajmo si za nalogo tri dni opazovati svoje telo.
Vsake toliko se vprašajmo, kaj čuti naše telo.
Uživajmo na poti♥♥♥
Ja, življenje ni nič drugega kot izkušnja ♥♥♥
Mi smo tisti, ki ji damo pomen, vrednost, sicer samo je ♥♥♥ Agatha
Inštitut za sr(e)čno družbo
Ni komentarjev:
Objavite komentar