Se sploh kdaj opazujemo od zunaj?
Kdo dejansko smo, če nismo ta občutek, to čustvo, ki nas zdajle preveva?
Znamo pogledati na svoje dogajanje s perspektive ptice, ki nas gleda skozi okno?
Kaj pa muhe, ki leta po naše domu?
Ko se znamo pogledati od zunaj, se jemljemo manj resno.
Se znamo ločiti od svojih čustev, občutkov, travm, telesa.
Vidimo, da nismo naše ime, naš poklic, naša obleka, naše stanovanje, naš nos…
Vse, kar nas opiše beseda, nismo mi. Beseda je le kolektivni dogovor. Mi smo to bistvo za vsemi besedami.
Kako pa bi sebe opisali - kot pozitiven ali negativen - karakter v filmu svojega življenja?
Kako bi se opisali v filmu svoje mame?
Pa v filmu očeta?
V filmu soseda?
Zamislimo si vse te filme in se opazujmo.
Oglejmo si film Trumanov šov :)
Veselo raziskovanje ♥♥♥ Agatha
Inštitut za sr(e)čno družbo
Ni komentarjev:
Objavite komentar