Pri prvem paru smo, ko sta prišla k meni, ugotovili, da se moški v desetih letih še nikoli ni popolnoma spustil v odnos. Bal se je namreč, da bo kaj zamočil in je zato raje sedel na kavču in se izogibal družinskim zadolžitvam. Bežal je tudi v posel. Ko pa je že bil prisoten doma, se je skrival v svoji votlini, tako da ne otroka ne žena niso imeli občutka, da je prisoten. Žena je tako z leti skoraj obupala, da ga bo še kdaj dobila iz jame. Vse, kar je do tistega trenutka storila, je bilo namreč zaman.
Moški je v pogovoru s svojim višjim jazom ozavestil, da je čas, da se loti hišnih opravil, pa četudi bo kdaj kaj zamočil. Žena pa se je odločila, da ga bo pri tem spodbujala in mu ne bo težila, v kolikor kaj ne bo tako popolno narejeno, kot bi to ona rada. Sama ima namreč težave s perfekcionizmom po svoji mami, zato bo morala biti pozorna na to, kako bo odreagirala na moževo pomoč. Moški se bo poleg tega posvetil tudi otrokoma, saj je tekom našega srečanja dojel, da je dovolj dober, tak kot je, in da mu ni treba nič posebnega početi, da bi bil dober oče. Otroka želita namreč samo to, da je prisoten in jima nakloni svojo pozornost.
Drugi par pa se je ujel predvsem pri tem, da je v svoje partnerstvo prinesel obe mami. To je postalo še bolj očitno, ko se je rodil otrok, saj je bila ena izmed babic stalno v njunem stanovanju in postala praktično hišni gospodar. Mož, ki je delal zdoma, se je vedno bolj nerad vračal domov, saj ni čutil, da je stanovanje tudi njegovo. Žena je s svojo mamo zasedla vsak kotiček in ko je pozno prihajal domov iz službe, ga je pričakala vsa histerična, v pričakovanju njegove pozornosti. Mož se je vedno težje vračal domov, saj ga tam nista čakala mir in njegov prostor, kjer bi se lahko spočil in napolnil baterije za nove izzive. Par, sicer poln ljubezni, se je tako skoraj izgubil v dnevnih problemih. K meni sta prišla vsak v svojih zidovih, s srci polnih bolečin.
Iz odnosa je par moral najprej izločiti svoji sicer ljubeči mami in ponovno dati prednost svojemu partnerju. Kar pa ne pomeni, da babici nista več prihajali k njim. Partner je dobil ponovno prednost tudi pred sinom, ki je postajal vse bolj naporen in ni hotel zaspati, saj je čutil konfliktno situacijo med staršema in se je bal, da ju izgubi. Sčistili smo vse ovire v komunikaciji zakoncev in med njunima srcema, da sta se ponovno lahko povezala in začela reševati življenjske izzive z ljubeznijo kot prijatelja in ne kot sovražnika. Pogledala sta tudi, kaj narediti s stanovanjem, da bo to ponovno postalo njun skupen dom, v katerem lahko naprej gradita srečno partnerstvo.
Po številnih podobnih zgodbah, vas lepo naprošam, da vsak konflikt v partnerstvu rešujete sproti. V kolikor tega ne znate ali zmorete sami, se obrnite name ali poiščite drugo pomoč. Zgornja para sta se veliko predolgo zgubljala v temi, namesto da bi spotoma reševala težave in živela v ljubezni, saj se partnerja v osnovi ljubita.
Če se torej težave v vašem partnerstvu nabirajo, jih rešite sproti, sicer lahko ljubezni polna partnerstva s časom razpadejo. Tudi take primere imam, ko žal ni več poti nazaj. V takih primerih ozavestimo lekcije, sčistimo bolečine in pogledamo, kaj je potrebno narediti, da bo prihodnje partnerstvo za vsakega od partnerjev v razhodu bolj osrečujoče.
Pa obilje ljubezni na vsakem koraku :) Agatha ♥♥♥
Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org
Ni komentarjev:
Objavite komentar