sreda, 31. avgust 2016

Srečni starši – srečen otrok

Srčno pozdravljeni,

šolske počitnice se končujejo in nekatere starše že skrbi novo šolsko leto.

Te dni se je tako pri meni oglasila pozorna mama, ki jo je skrbelo, kako lahko najbolj poskrbi za to, da bi hčerka čim bolj uspešno začela novo šolsko leto. 

S pomočjo hčerkinega višjega jaza sva z mamo ugotovili, da hčerki nič ne manjka in je sama za sebe srečna. Toda mama ni bila srečna, saj je imela težave v službi in z nekaterimi odnosi, kar pa je podzavestno bremenilo tudi hčerko, saj je marsikatero mamino breme prevzela nase. Poleg tega so hčerko ubijala mamina pričakovanja, ki se jih slednja sploh ni zavedala. Mama se je trudila biti idealna mama in hčerki omogočiti popolno otroštvo ter s tem možnost lepega življenja. Iz svojih strahov je tako hčerko zasula z marsičem, česar ona sploh ni potrebovala. Hčerko pa sta občutek krivde in strah, da ne bo dosegla maminih pričakovanj, vedno bolj bremenila, kar se je izkazalo že konec preteklega šolskega leta, ko ni več hotela v šolo in je popustila pri ocenah. 

Višji jaz je mami lepo razložil, kaj naj počne, da se reši težav v službi in posledično razreši tudi svoje odnose. 

Poleg tega ji je pojasnil, da morajo najprej starši biti srečni, šele nato je lahko otrok srečen.

Starši, ki se na primer počutijo kot žrtve, nehote prenašajo svoja bremena na otroka.

Ob srečnih starših pa ima otrok dober zgled za življenje, starši mu v veliki meri tlakujejo pot do tega, da izpolni svoje potenciale. 

Višji jaz pa je prej omenjeno mamo tudi poučil, da mora zavestno sebe ločiti od hčerke, čemur sem priča na naših mnogih srečanjih.

Starši naj bi sebe čim prej ločili od otroka kot bitja. 

Starši, predvsem mame, se namreč pogosto predolgo istovetijo z otrokom. Bolj mu koristijo, v kolikor ga gledajo kot na samostojno bitje poleg sebe. Tako mu čim prej dopustijo samostojnost in svoje pravice ter obveznosti. Mame tako ne delajo šolskih nalog, temveč otroku kvečjemu pomagajo pri tem ipd. Tako lahko od zunaj, ko niso na istem čolnu, čuteče pomagajo otroku po še tako razburkani življenjski poti. 

Poleg tega starši naj ne bi prenašali smisla svojega življenja na svojega otroka, ker lahko slednjega breme osrečitve starša tudi pokoplje. 

Pogosto se tako name obrnejo mame, ki živijo samo za srečo svojega otroka in ga s svojo »ljubeznijo« skoraj zadušijo.

Tako je bila pri meni na primer te dni mama 40-letnega sina, ki je trpela, ker je sin trpel. Vse življenje je namreč živela za to, da bi bil sin srečen. Smisel življenja je potisnila v roke svojemu sinu. Višji jaz ji je razložil, da sin pač gre čez neke življenjske preizkušnje v svoji mladi družini, ki sicer niso najlažje, a da mu mama ne more nič pomagati pri tem, če je vsa žalostna in joka. Sinu lahko pomaga s pokončno držo, tako da vzame svoj smisel nazaj v svoje roke in razreši svoje vzorce in težave ter postane vesela babica. 

Da povzamem, smisla svojega življenja in svojih pričakovanj ne prenašajmo na svojega otroka ter ga obravnavajmo kot samostojno bitje :) ♥♥♥

Z ljubeznijo :) Agatha ♥♥♥


Inštitut za sr(e)čno družbo

Ni komentarjev:

Objava komentarja