Ko sem bila mlajša, sem vse, kar je dišalo po mistiki, skrivnostnem, nevidnem in izvenčutnem, zignorirala, kakor hitro se je dalo. Še indijskim trgovinam, ki so vabile v svoj svet z mamljivimi kadili, ki so pobožala dušo mimoidočega, čim se jim je približal, sem se na široko izognila. Kar ni bilo mogoče občutiti s petimi čutili in to razložiti, sem namerno prezrla in potlačila nekam v podzavest. Tolažila sem se, da si pač vsega še ne znam razložiti ali pa da imam premalo informacij, da bi si to razložila. Tako sem hranila strah pred vsem nevidnim še naprej. To se je dogajalo, vse dokler nisem »slučajno« pristala na neki delavnici, kjer so nas podučili o izventelesnih izkušnjah. Vodili so nas celo čez postopek, da bi izstopili iz svojega telesa, a ko mi je to že skoraj uspelo, sem se tega ustrašila. Nisem pa mogla te izkušnje zbrisati. Poti nazaj ni bilo več. Pot v nevidni svet pa se je nadaljevala preko številnih delavnic, knjig in izobraževanj. Še danes se učim. Odkrila sem univerzalni zakon sreče, ki nam razloži naše delovanje na Zemlji. Vseeno pa je še toliko stvari, ki se jih želim naučiti, izkusiti, doživeti. Imam občutek, da sem kot ogromna spužva, ki srka in srka ter se življena nikoli ne napije do konca. Vsak dan mi prinese nekaj novega, čudovitega in nepozabnega. Prejšnji teden se mi je tako na primer zgodil izjemno zanimiv dogodek. Po svoje nič posebnega, a še vedno mi da razmišljati deloma zaradi ganjenosti in deloma zaradi načina, kako se mi je nevidni svet pokazal v govorici naše realnosti.
Od doma sem odšla z namenom, da dostavim nek material stranki nekaj kilometrov stran. V eno smer je bilo vse kot ponavadi. Le v klanec mi avto nikakor ni hotel peljati. Bil je brez moči. Čim pa sem prišla na ravnino, je avto spet potegnil z vso močjo. Oddahnila sem si in oddala material ter obrnila avto. Toda že po nekaj metrih sem zaslišala nek čuden zvok. Zazdelo se mi je, da hrešči radio. A ko sem ga ugasnila, hreščanje ni pojenjalo. Takega zvoka še nisem slišala. Kot da bi v motorju spredaj ena ob drugo udarjale številčne žice. Pritisnila sem na plin in mistični orkester se je ojačal. Ni mi bilo prijetno. Takoj sem poklicala partnerja za nasvet, saj pozna avto veliko bolje kot jaz. Preverila sva lučke na armaturni plošči, a kazalo je, kot da je vse v najlepšem redu. Zato sva se odločila, da nadaljujem z vožnjo po najkrajši poti domov. Vseeno mi ni bilo prijetno v mislih, da bi ostala sredi kakšnega križišča kot leta nazaj, ko me je moj takratni avto pustil na cedilu in to sredi največje gneče na Celovški. V tistem trenutku pa sem se spomnila na nedavni dogodek.
S prijateljico sva bili na neki delavnici, kjer smo se povezovali z dušami naših prednikov in čistili take in drugačne travme iz naše avre. Veseli sva se z njenim avtomobilom odpeljali proti domu, ko je po nekaj metrih naenkrat začelo na ves glas cviliti v predelu motorja. Ura je bila enajst zvečer. Zvok pa je bil podoben igranju na žago in glasbi iz grozljivk. Začudeni sva bili, saj je bil avto precej nov in dobro vzdrževan. Spogledali sva se, upočasnili vožnjo, ustavili, peljali zopet naprej. Toda zvok ni prenehal. Čim pa sva se obrnili nazaj proti kraju, kjer sva imeli delavnico, je bila tišina. Oddahnili sva se. Vendar ko sva zopet obrnili avto v smer proti domu, se je cviljenje nadaljevalo. Vozeč se mimo vaškega pokopališča, v šoku in prestrašena, sem se za silo umirila in povezala s svojim višjim jazom. Takoj sem dobila odgovor, da naju naproša neka duša, da želi v svetlobo. Bila je neka prijateljičina prednica, ki se je do sedaj zadrževala na njihovi domačiji, a ob smrti nekoga na tej kmetij ni več videla smisla, da bi se zadrževala na Zemlji. Želela se je vrniti v svetlobo. Na delavnici se prej ni dovolj potrudila, da bi jo udeleženci zaznali, zato je uporabila avto, da bi opozorila nase. S prijateljico sva se pogovorili s to zanimivo prednico in njen višji jaz jo je odpeljal v svetlobo. Ponovno sva zagnali motor avta in le-ta je brez kakršnegakoli cviljenja odpeljal naprej. Če ne bi takrat bili skupaj dve punci trdno z nogami na tleh, bi sama skoraj podvomila v resničnost dogodka.
Tako sem se pred nekaj dnevi, ko sem v svojem avtu zaslišala čudno hreščanje, ki ni bilo nič podobno tistemu nedavnemu cviljenju, spomnila na ta dogodek in takoj zapeljala vstran. Mimo so sicer hodili številni ljudje, a izbira mirnega prostora ni bila mogoča. Povezala sem se s svojim višjim jazom in ga vprašala, kaj povzroča ta čuden zvok. Odgovor je bil na moje presenečenje podoben kot pred časom. Neka duša naj bi želela vzpostaviti kontakt z mano. Pa sva se pogovorili. Duša je bila povezana s pred kratkim umrlim sorodnikom neke stranke. Želela je namreč v svetlobo. Ponovno sem ji pri tem pomagala z višjim jazom stranke. Pri tem sem se v zaklenjenem avtu delala, kot da govorim po telefonu, saj nisem želela, da bi me motil kak mimoidoči. Čim pa sem opravila svoje, sem nejeverno zagnala motor, ki je za tem začuda peljal brez nenavadnih zvokov. Ganjena sem planila v jok in se z nasmehom odpeljala proti domu.
Takih zgodb, ko se me je nevidni svet dotaknil skozi nam znana čutila, bi lahko naštela še nekaj. Najbolj zanimiva pa se mi zdi ta, ki se je zgodila po smrti babice. Prav na dan smrti je namreč v sobi poleg te, kjer smo se pogovarjali, stalno ropotalo, kot da bi se tam nekdo nahajal. V nekem trenutku pa je celo prenehala teči ura na steni. Čeprav se je ves dan nekaj dogajalo, me je to takrat navdalo z nekim čudnim občutkom, ki se ga nisem mogla znebiti vse do doma, ko sem se usedla v banjo in dovolj umirila. Čutila sem namreč prisotnost nekoga, čeprav okrog mene ni bilo žive duše. Povezala sem se z višji jazom in ugotovila, da bi babica želela priti v kontakt z mano. Predala mi je nekaj sporočil za svoje drage, nato pa sem ji pomagala oditi naprej v svetlobo. Od takrat sem videla, kako se smehlja. Še na pogrebu, kjer si seveda nisem mogla pomagati, da ne bi spustila nekaj krokodiljih solz, mi je mahala. Z ropotanjem je samo želela predati sporočila, ki jih ni uspela tekom življenja, svojim ljubljenim. Kasneje sem izvedela od sorodnikov, da je tudi ura samodejno spet začela delovati čez nekaj dni.
To, kar počnem jaz, ko se povežem z višjim jazom ali univerzalno zavestjo, ni nič posebnega. Za pokušino lahko to pomagam izkusiti prav vsakomur s pomočjo regresoterapije. Lahko pa se tega nauči prav vsak. V bistvu to znamo vsi kot vohati in hoditi, vendar se tega še nismo naučili in ozavestili. Med drugim sem s tem namenom ustanovila tudi Inštitut za sr(e)čno družbo. Ljudje lahko postanemo trajno srečni namreč šele, ko se povežemo s svojim večnim delom, s svojo dušo, in počnemo v vsakem trenutku to, kar je v skladu z nami in ne tega, kar nam velita družba in ego.
Z ljubeznijo:) Agata
www.srecno.org
https://www.facebook.com/srecnadruzba
Veselilo bi nas ko bi s to mantro osrečila J. Janšo! Rešila bi ogromen problem.
OdgovoriIzbriši