V soboto je bil svetovni dan podjetnic pa sem se od takrat nekajkrat zalotila, da premišljujem na temo podjetništva.
Je bolje biti podjetnik ali zaposleni?
Kaj mene navdihuje, da počnem, kar počnem?
Stalno srečujem ljudi, ki si zaradi strahov ne upajo živeti sebe. Prepogosto poslušam idealiziranje tistega, česar nimaš. V določenih okoljih se nad podjetniki zgražajo, češ da so vsi tako ali tako barabe ali da se podjetništva ne da početi na pošten način. Spet drugje pa vsakega, ki gre na svoje, dobesedno malikujejo, pa čeprav trpi v svojem delu. Na tem mestu sem se spomnila znanega reka ge. Eleanore Roosevelt, da naredi, kar v srcu čutiš, da je prav, saj te bodo kritizirali v vsakem primeru. Preklinjali te bodo, če to narediš ali pa ne. Najboljše je namreč tisto, s čimer lahko zrealiziraš sebe. Zamislila sem se nad tem, kaj mene tako navdihuje, da soustvarjam Inštitut za sr(e)čno družbo.
Na misel mi je najprej prišla oddaja o Univerzalnem zakonu sreče, ki smo jo posneli za Duhovni utrip pred nekaj tedni. Bilo je nekaj časa za predpripravo, tako da sem lahko sčistila vse strahove v zvezi z snemanjem in komaj čakala, da predam sporočilo upanja v eter. Snemanje je potekalo odlično. Veliko smeha samih prekrasnih ljudi na delavnici. Srčna ekipa RTV. Odlične izjave. A spet se je izkazalo to, na kar sem pomislila takoj, ko sem dobila priložnost, da damo med ljudi sporočilo upanja preko RTV, in sicer, da je vse lahko hkrati dobro in slabo. Nikoli ne veš vnaprej. Tako je bilo na primer pred 40 leti slabo, če je fantek dobil tuberkulozo. A ko je odrasel, je bilo to lahko dobro, saj mu ni bilo treba iti v vojsko. Slednje je bilo spet lahko slabo ali dobro. Lahko je bilo slabo, saj fant na ta način ni doživel iniciacije in tako težje dozorel v moškega. Lahko pa je bilo dobro, ker si tam ni na primer poškodoval noge ali celo ohromel ter postal invalid. Tako deluje svet dualnosti. Lahko je odlično, da se posname oddaja, lahko pa ne. Tako se je izkazalo, da oddaja zaradi mojih (mogoče še čigavih:)) strahov (da bom ja predala celovito sporočilo, da bom ja dala ljudem najboljše in razumsko podkrepljeno sporočilo, da je kljub težkim razmeram čas za optimizem in upanje) izpadla povsem drugače, kot smo si jo zastavili. He he:). Moji odgovori niso bili rezani in smiselno povezani, tako da se ponavljam, kar nekaj stvari je spuščenih, številne neupoštevane… No, univerzalni zakon sreče definitivno drži:). Najprej sem se zjokala nad montažo, nato pa ozavestila in sčistila strahove, ki so povzročili, da je oddaja nastala taka, kot je. Nič ni bila kriva montaža, ampak moji strahovi. Hvala ekipi še enkrat. Sem se naučila marsičesa. No, ko sem kasneje videla, so odzivi gledalcev vseeno taki, kot sem želela.
Tako sem za snemanje oddaje Duhovni utrip dobila številne komplimente, češ da je to super uspeh, da prideš v tako oddajo. Pa me snemanja in komplimenti navdihujejo, da soustvarjam Inštitut? Ne, to je uspeh za ego. Saj ne rečem, da mi včasih ne godi:). V smislu, kako sem pomembna. Komu pa ne vsaj malce? Če smo povsem odkriti do sebe. Saj še nismo Kristusi:). Toda v času snemanja oddaje ni bilo prostora za ego. Ja, izjemno sem bila in sem še hvaležna, da smo imeli možnost, da na RTV1 predstavimo univerzalni zakon sreče, o katerem bom sicer še veliko pisala. Seveda nam je bilo to vsem v izjemno veselje in čast. Toda energijo za vse sem črpala iz srčne želje, da predamo ključno sporočilo zakona med ljudi. V tej strasti sploh nisem uspela pomisliti nase. Še zadnji večer pred snemanjem nisem vedela, kaj bom oblekla. Nisem se uspela postriči. Še pred nekaj leti bi bilo to prvo, na kar bi pomislila, če bi mi nekdo omenil snemanje. To pa zato, ker takrat nisem delovala iz srca. Pomemben je bil ego, ne to, kar želim srčno predati, saj tega ni bilo. Sem pa dan pred snemanjem šla po sestavine za presno torto za snemalno ekipo mimo neke trgovine in našla točno take hlače, ki sem jih potrebovala za snemanje. Celotna priprava je potekala zadnji dan povsem sinhrono. Ko deluješ iz srca, te ta namreč kar pelje v smer izpolnitve svojega poslanstva. Takrat sreča ne izostane, čeprav je treba čez kakšen strah. Ko bomo vsi delovali tako, bomo na pravih »delovnih« mestih in svet bo tak, kot si ga danes lahko samo želimo. Vse samo bo, kot v pravljici in življenju modrecev.
To je bil en primer tega, kar me vleče pri ustvarjanju Inštituta za sr(e)čno družbo in kaj pomeni delovati iz srca ter kaj polni človeško srce. Pa bi ob dnevu podjetnic z vami podelila še en svoj primer, kako sem s srcem 24 ur na dan pri Inštitutu. Na svetovni dan podjetnic je bila tudi delavnica Z odstranjevanjem strahov do sreče in notranjega miru. Res je, da se je moj ego v teh dneh s svojimi strahovi na trenutke oglasil kar nekajkrat. Ja, bi rada imela tisočglavo množico, da ja čim večji del Slovenije čim hitreje najde srečo. A v trenutku, ko predajam svoje znanje in začutim, da eno samo srce dojame, kako ga samo strahovi ločijo od miru in od tega, kar bi rad imel, me ne spravi s svoje poti nič več. Ko lahko enemu samemu bitju pomagam, da gre čez svoje težave in zaživi bolj srečno, moje srce zapoje. Ego s svojimi strahovi pa utihne.
Na misel mi je najprej prišla oddaja o Univerzalnem zakonu sreče, ki smo jo posneli za Duhovni utrip pred nekaj tedni. Bilo je nekaj časa za predpripravo, tako da sem lahko sčistila vse strahove v zvezi z snemanjem in komaj čakala, da predam sporočilo upanja v eter. Snemanje je potekalo odlično. Veliko smeha samih prekrasnih ljudi na delavnici. Srčna ekipa RTV. Odlične izjave. A spet se je izkazalo to, na kar sem pomislila takoj, ko sem dobila priložnost, da damo med ljudi sporočilo upanja preko RTV, in sicer, da je vse lahko hkrati dobro in slabo. Nikoli ne veš vnaprej. Tako je bilo na primer pred 40 leti slabo, če je fantek dobil tuberkulozo. A ko je odrasel, je bilo to lahko dobro, saj mu ni bilo treba iti v vojsko. Slednje je bilo spet lahko slabo ali dobro. Lahko je bilo slabo, saj fant na ta način ni doživel iniciacije in tako težje dozorel v moškega. Lahko pa je bilo dobro, ker si tam ni na primer poškodoval noge ali celo ohromel ter postal invalid. Tako deluje svet dualnosti. Lahko je odlično, da se posname oddaja, lahko pa ne. Tako se je izkazalo, da oddaja zaradi mojih (mogoče še čigavih:)) strahov (da bom ja predala celovito sporočilo, da bom ja dala ljudem najboljše in razumsko podkrepljeno sporočilo, da je kljub težkim razmeram čas za optimizem in upanje) izpadla povsem drugače, kot smo si jo zastavili. He he:). Moji odgovori niso bili rezani in smiselno povezani, tako da se ponavljam, kar nekaj stvari je spuščenih, številne neupoštevane… No, univerzalni zakon sreče definitivno drži:). Najprej sem se zjokala nad montažo, nato pa ozavestila in sčistila strahove, ki so povzročili, da je oddaja nastala taka, kot je. Nič ni bila kriva montaža, ampak moji strahovi. Hvala ekipi še enkrat. Sem se naučila marsičesa. No, ko sem kasneje videla, so odzivi gledalcev vseeno taki, kot sem želela.
Tako sem za snemanje oddaje Duhovni utrip dobila številne komplimente, češ da je to super uspeh, da prideš v tako oddajo. Pa me snemanja in komplimenti navdihujejo, da soustvarjam Inštitut? Ne, to je uspeh za ego. Saj ne rečem, da mi včasih ne godi:). V smislu, kako sem pomembna. Komu pa ne vsaj malce? Če smo povsem odkriti do sebe. Saj še nismo Kristusi:). Toda v času snemanja oddaje ni bilo prostora za ego. Ja, izjemno sem bila in sem še hvaležna, da smo imeli možnost, da na RTV1 predstavimo univerzalni zakon sreče, o katerem bom sicer še veliko pisala. Seveda nam je bilo to vsem v izjemno veselje in čast. Toda energijo za vse sem črpala iz srčne želje, da predamo ključno sporočilo zakona med ljudi. V tej strasti sploh nisem uspela pomisliti nase. Še zadnji večer pred snemanjem nisem vedela, kaj bom oblekla. Nisem se uspela postriči. Še pred nekaj leti bi bilo to prvo, na kar bi pomislila, če bi mi nekdo omenil snemanje. To pa zato, ker takrat nisem delovala iz srca. Pomemben je bil ego, ne to, kar želim srčno predati, saj tega ni bilo. Sem pa dan pred snemanjem šla po sestavine za presno torto za snemalno ekipo mimo neke trgovine in našla točno take hlače, ki sem jih potrebovala za snemanje. Celotna priprava je potekala zadnji dan povsem sinhrono. Ko deluješ iz srca, te ta namreč kar pelje v smer izpolnitve svojega poslanstva. Takrat sreča ne izostane, čeprav je treba čez kakšen strah. Ko bomo vsi delovali tako, bomo na pravih »delovnih« mestih in svet bo tak, kot si ga danes lahko samo želimo. Vse samo bo, kot v pravljici in življenju modrecev.
To je bil en primer tega, kar me vleče pri ustvarjanju Inštituta za sr(e)čno družbo in kaj pomeni delovati iz srca ter kaj polni človeško srce. Pa bi ob dnevu podjetnic z vami podelila še en svoj primer, kako sem s srcem 24 ur na dan pri Inštitutu. Na svetovni dan podjetnic je bila tudi delavnica Z odstranjevanjem strahov do sreče in notranjega miru. Res je, da se je moj ego v teh dneh s svojimi strahovi na trenutke oglasil kar nekajkrat. Ja, bi rada imela tisočglavo množico, da ja čim večji del Slovenije čim hitreje najde srečo. A v trenutku, ko predajam svoje znanje in začutim, da eno samo srce dojame, kako ga samo strahovi ločijo od miru in od tega, kar bi rad imel, me ne spravi s svoje poti nič več. Ko lahko enemu samemu bitju pomagam, da gre čez svoje težave in zaživi bolj srečno, moje srce zapoje. Ego s svojimi strahovi pa utihne.
O tem je govoril tudi Mahatma Gandhi, ko je rekel, da je bolje zadovoljiti eno srce z enim samim dejanjem, kot tisoče glav, ki ti prikimavajo v zahvalo. Prvo namreč polni srce, drugo pa ego.
Moje srce zaigra tudi, ko dobim od strank kakšno pismo v tem smislu, kot sem ga po delavnici v soboto (del pogrebnega govora kot zahvala dedku):
»V tvojih zadnjih pismih si si postavil vprašanje, zakaj si trpel na račun drugih? In si tudi odgovoril. Napisal si: »Ker se nisem vedel samostojno odločati, ker se nisem naučil biti samozavesten, ker sem vse sprejel, kar so odločili drugi in ker nikoli nisem (z)mogel reči 'NE'.«
Najbrž bo res, dragi dedek, da si preredko dopustil in dovolil, da bi odločilo tvoje srce. Plačal si visok davek.
Ne verjamem, da je smrt naključje in nobena ni zaman. Vsaka nas na tak ali drugačen način zaznamuje. Verjamem, da si sami izbiramo svojo pot in v zadnjih mesecih življenja si to dojel tudi sam in v tem duhu preživel svoje zadnje dni. Pomirjen s seboj in svetom.
Tako težko ti je bilo iti čez tisti strah, ki te je tičal v prsih, ki ti ni dovolil dihati... Ta strah ti je celo življenje preprečeval, da bi zadihal s polnimi pljuči.«
Ko vidim, da nekdo v dno duše dojame univerzalni zakon sreče, ki pravi da nas od notranjega miru in sreče ločijo le strahovi, mi srce zaigra. To je tisto, kar me navdihuje na svoji poti.
Ko deluješ iz srca, samo pustiš, v katero smer te srce potegne. Včasih se ti celo zgodi, da ti v določenem trenutku srce zaigra svojo melodijo sreče in veš, da si na pravi poti. Samo prisluhniti mu je treba znati.
Toliko o mojem razmišljanju v zvezi s podjetništvom. Vseeno je, kaj počneš. Lahko si zaposleni. Lahko si podjetnik. Po srcu:). V prihodnosti tako menim, da ne bo toliko debat na temo, ali iti v službo ali iskati možnosti v klasičnem, morda socialnem podjetništvu ali v čem drugem. Predvsem bo pomembno srčno delovanje, torej da boš deloval iz srca, ne glede na to v kakšni obliki bo delo opravljeno. Saj le to prinaša notranjo srečo na daljši rok.
»V tvojih zadnjih pismih si si postavil vprašanje, zakaj si trpel na račun drugih? In si tudi odgovoril. Napisal si: »Ker se nisem vedel samostojno odločati, ker se nisem naučil biti samozavesten, ker sem vse sprejel, kar so odločili drugi in ker nikoli nisem (z)mogel reči 'NE'.«
Najbrž bo res, dragi dedek, da si preredko dopustil in dovolil, da bi odločilo tvoje srce. Plačal si visok davek.
Ne verjamem, da je smrt naključje in nobena ni zaman. Vsaka nas na tak ali drugačen način zaznamuje. Verjamem, da si sami izbiramo svojo pot in v zadnjih mesecih življenja si to dojel tudi sam in v tem duhu preživel svoje zadnje dni. Pomirjen s seboj in svetom.
Tako težko ti je bilo iti čez tisti strah, ki te je tičal v prsih, ki ti ni dovolil dihati... Ta strah ti je celo življenje preprečeval, da bi zadihal s polnimi pljuči.«
Ko vidim, da nekdo v dno duše dojame univerzalni zakon sreče, ki pravi da nas od notranjega miru in sreče ločijo le strahovi, mi srce zaigra. To je tisto, kar me navdihuje na svoji poti.
Ko deluješ iz srca, samo pustiš, v katero smer te srce potegne. Včasih se ti celo zgodi, da ti v določenem trenutku srce zaigra svojo melodijo sreče in veš, da si na pravi poti. Samo prisluhniti mu je treba znati.
Toliko o mojem razmišljanju v zvezi s podjetništvom. Vseeno je, kaj počneš. Lahko si zaposleni. Lahko si podjetnik. Po srcu:). V prihodnosti tako menim, da ne bo toliko debat na temo, ali iti v službo ali iskati možnosti v klasičnem, morda socialnem podjetništvu ali v čem drugem. Predvsem bo pomembno srčno delovanje, torej da boš deloval iz srca, ne glede na to v kakšni obliki bo delo opravljeno. Saj le to prinaša notranjo srečo na daljši rok.
Sr(e)čno pri vsem, kar počnete:) Agata
P.S.: Hvala fotografinji za prečudoviti fotografiji:).
P.S.: Hvala fotografinji za prečudoviti fotografiji:).
Ni komentarjev:
Objavite komentar