Srce ne loči med bolj in manj pomembnimi stvarmi. Med velikimi in malimi. To počne ego. Srce se odloča samo v zdaj in prav v vsakem trenutku točno ve, kaj bi rad. Za nas majcene življenjske radosti ga lahko ravno toliko razveselijo kot tiste, za katere mislimo, da so za naš obstoj usodne. Eden izmed takih malih cukrčkov sreče se je zgodil za vse prisotne na Večeru hvaležnosti 2.8.2013.
V svoje zavetje nas je sprejel veličasten in vedno malce zasanjan park Tivoli, ko se je vroče avgustovsko sonce že počasi potapljalo v krošnje mogočnih dreves na pobočju Rožnika. Svoje mesto smo našli na trati, nekoliko odmaknjeni od sprehajalnih poti in vrišča otroškega igrišča. Če ne bi bilo nekaj mravelj in kakšnega preglasnega sprehajalca, bi imeli občutek, da smo v raju. Raziskovanje hvaležnosti se je tako pričelo na mestu, ki nas je podprlo z vso svojo hvaležnostjo.
Hvaležnost smo želeli otipati, jo začutiti, narisati, ubesediti. Vsak izmed nas je prišel, da prispeva svoj košček k mozaiku celote.
Ugotavljali smo, kaj je hvaležnost. Je mogoče čustvo? Občutek? Misel? Vrlina? Ali celo mogoče kaj drugega?
Na kratko smo pogledali, kaj smo odkrili o hvaležnosti skozi projekt Hvaležnost365 tekom enega leta. Mogoče to na kratko najlepše opiše Eckhart Tolle v svoji knjigi Zdaj: »Veliko ljudi, na primer, čaka na blaginjo. Vendar ta ne more priti iz prihodnosti. Le kadar zares cenite, prepoznavate in povsem sprejemate svojo sedanjo resničnost – kaj ste, kdo ste, kaj počnete ta trenutek – se pravi, ko povsem sprejmete sebe in vse okrog, le tedaj ste lahko hvaležni za to, kar imate, hvaležni za to, kar je, hvaležni za vse Bitje. Hvaležnost za sedanji trenutek in polnost življenja zdaj – to je blaginja. Blaginja ne more priti v prihodnost.«
Namen Večera hvaležnosti pa ni bilo spoznavati hvaležnost zgolj skozi miselne strukture, podatke ter takšne ali drugačne kategorizacije. Ključno, kar smo želeli v tem večeru storiti, je bilo spoznavanje hvaležnosti skozi njo samo, skozi pristno izkušnjo v sedanjem trenutku.
Zato smo se vprašali, čemu smo hvaležni v tem trenutku?
Otrokom. Življenju. Darilu. Zdravju. Delu. Tišini. Prijaznosti. Potrpežljivosti. Soncu. Vesolju. Počitnicam. Druženju. Luni. Ljubezni. Sliki. Svobodi. Vodi. Torti. Obleki. Ležalniku. Copatom. Nohtom. Otroku. Zvezdam. Horoskopu. Zlatu. Čokoladi. Psom. Mačkom. Ribam. Zraku. Morju. Računalniku. Listu. Roži. Drevesom. Avtu. Zelenjavi. Nosu. Noči. Gledališču. Plesu. Toploti. Škratom. Znanju. Naravi. Veselju. Upanju. Družini. Rožicam. Glasbi …
Vzeli smo barvice in hvaležnost naslikali v njeni najlepši luči. Zasijala je taka ...
Da pa bi jo še bolj spoznali, smo se povezali s svojim višjim jazom in nato še srcem. Pustili smo ji, da se rodi, širi in objame ves univerzum. Neprestano smo jo opazovali, kako postaja vse bolj nežna, mehka in prosojna, vse dokler nismo bili več opazovalci, ampak nas je hvaležnost enostavno požrla vase in nismo niti več vedeli, ali je hvaležnost v nas ali zunaj nas. Hvaležnost smo postali mi sami.
Šele tu smo uvideli, da ni dovolj reči »HVALA«. Prevečkrat se ta beseda uporabi brez tiste prave energije, ki prihaja iz srca. Ja, to smo spoznali. Hvaležnost se rodi v srcu. In samo v srcu najde svoj pravi konec.
Ugotovili smo, da se premalo poglabljamo v samo bistvo hvaležnosti in tudi premalo izkoriščamo njene blagodejne učinke.
Ker pa ni rojstnega dneva brez torte, smo polni notranjega miru in hvaležnosti pojedli presno čokoladno torto. Poleg tega človek hvaležnost najlažje začuti z zadovoljnim želodcem.
Projektu Hvaležnost365 smo tako izrekli čestitke. Vsak pri sebi je potegnil zaključke zase. K projektu in hvaležnosti pa vabimo tudi vse vas, ki nas berete.
Hvala:)
Inštitut za sr(e)čno družbo:)
Agata
Projekt Hvaležnost365
https://www.facebook.com/Hvaleznost365
V svoje zavetje nas je sprejel veličasten in vedno malce zasanjan park Tivoli, ko se je vroče avgustovsko sonce že počasi potapljalo v krošnje mogočnih dreves na pobočju Rožnika. Svoje mesto smo našli na trati, nekoliko odmaknjeni od sprehajalnih poti in vrišča otroškega igrišča. Če ne bi bilo nekaj mravelj in kakšnega preglasnega sprehajalca, bi imeli občutek, da smo v raju. Raziskovanje hvaležnosti se je tako pričelo na mestu, ki nas je podprlo z vso svojo hvaležnostjo.
Ugotavljali smo, kaj je hvaležnost. Je mogoče čustvo? Občutek? Misel? Vrlina? Ali celo mogoče kaj drugega?
Na kratko smo pogledali, kaj smo odkrili o hvaležnosti skozi projekt Hvaležnost365 tekom enega leta. Mogoče to na kratko najlepše opiše Eckhart Tolle v svoji knjigi Zdaj: »Veliko ljudi, na primer, čaka na blaginjo. Vendar ta ne more priti iz prihodnosti. Le kadar zares cenite, prepoznavate in povsem sprejemate svojo sedanjo resničnost – kaj ste, kdo ste, kaj počnete ta trenutek – se pravi, ko povsem sprejmete sebe in vse okrog, le tedaj ste lahko hvaležni za to, kar imate, hvaležni za to, kar je, hvaležni za vse Bitje. Hvaležnost za sedanji trenutek in polnost življenja zdaj – to je blaginja. Blaginja ne more priti v prihodnost.«
Namen Večera hvaležnosti pa ni bilo spoznavati hvaležnost zgolj skozi miselne strukture, podatke ter takšne ali drugačne kategorizacije. Ključno, kar smo želeli v tem večeru storiti, je bilo spoznavanje hvaležnosti skozi njo samo, skozi pristno izkušnjo v sedanjem trenutku.
Zato smo se vprašali, čemu smo hvaležni v tem trenutku?
Otrokom. Življenju. Darilu. Zdravju. Delu. Tišini. Prijaznosti. Potrpežljivosti. Soncu. Vesolju. Počitnicam. Druženju. Luni. Ljubezni. Sliki. Svobodi. Vodi. Torti. Obleki. Ležalniku. Copatom. Nohtom. Otroku. Zvezdam. Horoskopu. Zlatu. Čokoladi. Psom. Mačkom. Ribam. Zraku. Morju. Računalniku. Listu. Roži. Drevesom. Avtu. Zelenjavi. Nosu. Noči. Gledališču. Plesu. Toploti. Škratom. Znanju. Naravi. Veselju. Upanju. Družini. Rožicam. Glasbi …
Vzeli smo barvice in hvaležnost naslikali v njeni najlepši luči. Zasijala je taka ...
Da pa bi jo še bolj spoznali, smo se povezali s svojim višjim jazom in nato še srcem. Pustili smo ji, da se rodi, širi in objame ves univerzum. Neprestano smo jo opazovali, kako postaja vse bolj nežna, mehka in prosojna, vse dokler nismo bili več opazovalci, ampak nas je hvaležnost enostavno požrla vase in nismo niti več vedeli, ali je hvaležnost v nas ali zunaj nas. Hvaležnost smo postali mi sami.
Šele tu smo uvideli, da ni dovolj reči »HVALA«. Prevečkrat se ta beseda uporabi brez tiste prave energije, ki prihaja iz srca. Ja, to smo spoznali. Hvaležnost se rodi v srcu. In samo v srcu najde svoj pravi konec.
Ugotovili smo, da se premalo poglabljamo v samo bistvo hvaležnosti in tudi premalo izkoriščamo njene blagodejne učinke.
Ker pa ni rojstnega dneva brez torte, smo polni notranjega miru in hvaležnosti pojedli presno čokoladno torto. Poleg tega človek hvaležnost najlažje začuti z zadovoljnim želodcem.
Projektu Hvaležnost365 smo tako izrekli čestitke. Vsak pri sebi je potegnil zaključke zase. K projektu in hvaležnosti pa vabimo tudi vse vas, ki nas berete.
Hvala:)
Inštitut za sr(e)čno družbo:)
Agata
Projekt Hvaležnost365
https://www.facebook.com/Hvaleznost365
Ni komentarjev:
Objavite komentar