torek, 09. julij 2013

Slediti srcu ni vedno lahko

Družba se počasi ozavešča o pomenu sledenja srcu. Danes se tako že v poslovnih krogih govori o podjetnikih, ki iz srca opravljajo svoje delo, in o tem, da je to edina pot do poslovnega uspeha. Tudi starši in vzgojitelji vse bolj spodbujajo otroke, da posvečajo svoje življenje tistim opravilom, ki polnijo njihovo srce. Vseeno pa se v družbi sledenje srcu precej idealizira v smislu, da nam gre pri tem pa vse kot po maslu in smo srečni. Saj to na dolgi rok resnično drži. K notranjemu zadovoljstvu in sreči nas pripelje le srce. Vseeno pa pot, po kateri nas pelje srce, ni vedno lahka. O tem se pa premalo govori. Zato dobivam klice strank, kako se jim vse podira in da jim ni nič jasno, zakaj se to dogaja, ko pa vedo, da sledijo srcu in ne egu. 

Tako me je pred časom klicala zdravilka, ki je po neki delavnici začutila, da je njena pot pomagati ljudem. Pustila je redno službo, se pričela oglaševati, strank pa od nikoder ni bilo. Pred časom sem imela pri sebi talentirano modno oblikovalko. Od malega je bila predana svojemu poslanstvu ustvarjanja. Na svoji poti je uživala v številnih uspehih. Toda na poti srca se je na začetku kriznega obdobja naenkrat pojavil strah pred preživetjem, ki jo je skoraj popolnoma ohromil, da bi funkcionirala kot človek, se družila in ustvarjala, kot ji je velelo srce. 


Ali hoja po poti srca torej ni hoja po raju? 

Slediti srcu je resnično najkrajša pot do notranje sreče. Pri tem je mišljena sreča kot stanje zavesti, kjer si v miru, v ravnovesju z vsem. Takrat vse samo je in ti si v zdaj. Toda slediti srcu se na kratek rok včasih zdi tudi kot hoja po razbitem steklu. Ni vedno lahko. Včasih imaš celo občutek, da greš čez pekel, ki je hujši, kot tisti, ki ga noč in dan povzročajo ego in strahovi. Zato ljudje radi ostanemo na varnem in sledimo strahovom, katerih kletko in bolečino že poznamo. V teh kletkah je ujeto človeštvo. Zato je potrebna velika moč srca, da smo se pripravljeni soočiti s strahovi, ki nam onemogočajo, da bi šli v smeri srca. Predvsem je težko na začetku kreniti svoj voz v smeri srca. Veliko strank tako slišim, ko se povezujejo na terapijah s svojim srcem, da so sicer vedele, da srce nekaj hoče, a do tedaj sploh niso vedele, da jim je to govorilo srce. So mislile, da se oglaša ego. Tako močno smo včasih odtujeni od sebe. Pogosto se zato zgodi, da so ljudje na trenutke razočarani, kot v prej omenjenih zgodbah, da so šli na pot srca, ker imajo občutek, da so padli v pekel. 

Zakaj se to dogaja?

Kot prvo si v glavi po navadi začrtamo neko smiselno pot do želenega, srce pa ima za nas pripravljeno drugo pot. Mlada igralka klavirja si je tako na primer izjemno želela igrati v eni izmed naših oper ali v Slovenski filharmoniji, a nikjer je niso sprejeli medse. Svet se ji je skoraj sesul. To pot je videla namreč kot edino, da bi prišla do kariere, v kateri je uživala. Vedno znova se je prijavljala in se vedno bolj utapljala v svojih strahovih. A na srečo, je sledila srcu in ni odnehala z igranjem na svoj klavir. Denar za preživetje pa si je služila z občasnim delom v sosednji trgovini. Po dveh težkih letih vsa obupana skoraj že ni več vedela, kako naprej. Zdelo se ji je, kot da stoji pred ogromnim zidom. Racionalno ni več videla poti naprej za svojo umetniško kariero. S prijateljico se je zato odločila, da gre na kratek dopust v London in si tam ogleda nekaj koncertov. Ker je sledila srcu, je tako prišla do sreče. Po enem izmed koncertov ju je znanec predstavil enemu izmed vodilnih v londonski operi, ki se je takoj navdušil nad njeno karizmo in ji ponudil, da se izkaže pri njih. Racionalno si ne bi dekle take karierne poti nikoli zastavila. A ker je sledila srcu, je srce našlo pot do njene sreče. Žal pa mi vsi preveč sledimo racionalno začrtanim potem, ki so polne ega in strahov, in zato ne uspemo živeti v sreči. Ko gremo za srcem, je treba izpustiti znano in samo zvesto slediti. Srce pozna samo ta trenutek. 


Žal pa ljudje pogosto na začetku ne razumemo, da nas srce pelje proti sreči, ker lahko pademo v čisto temo, ki je nasprotje racionalno pričakovanemu. Kar naenkrat se nam lahko pokaže množica strahov, ki so prej spali. Ko se odločimo slediti srcu, nas običajno srce tako močno vleče v eno smer, da ne moremo kreniti drugam. Hkrati pa se na poti lahko pojavijo ogromne ovire. Ko gremo čez vse te ovire, se zdi, kot da nas srce pelje čez pekel. Tako na primer se prej omenjeni zdravilki niso stranke začele zgrinjati v kolonah, saj je imela še kopico strahov, ki jih je morala počistiti. Prej jih je namreč lahko potiskala stran, ko pa je šla na pot srca, se je morala z njimi soočiti. Nobeno pretvarjanje ni bilo več mogoče. Tako je na primer morala počistiti strah pred tujci, pa strah pred tem, da ne bo imela denarja, ker nima redne zaposlitve, pa se soočiti s strahom, da nekaterim ljudem ne bo mogla pomagati in še kup drugih strahov se je naenkrat znašlo na njeni poti. V službi se ji ni bilo treba soočiti s temi strahovi, ko pa je pričela z zdravljenjem ljudi, so strahovi preprečili, da bi prišla do strank. In šele s časom, ko je počistila vse ovire na poti, so stranke pričele prihajati k njej. Ravno tako je prej omenjena modna oblikovalka skoraj skrenila s poti zaradi enega samega strahu. 

Takih zgodb je toliko, kot nas je ljudi. Vsi se namreč učimo iti po poti srca in do vstajenja gre vsak čez svojo osebno Kalvarijo. Vsak nosi svoj križ, poln strahov. 

Samo ne obupati, četudi se na poti pojavi ovira in se slediti srcu na kratek rok zdi kot hoja po razbitem steklu ter izgleda kot najtemnejši del pekla. Saj če zvesto sledimo srcu, bo sonce kmalu spet posijalo. 

Sledimo srcu, živimo sr(e)čno! 

 Agata



Ni komentarjev:

Objava komentarja