četrtek, 18. julij 2013

Posilstvo že v materinem trebuhu

Žal nam ob rojstvu ne dajo recepta, kaj storiti, da bomo našli svojo srečo. Zato se pogosto samo zavedamo, da nas nekaj moti ali muči, ne vemo pa, kaj je to. Ko pomagam strankam, da se povežejo s svojim višji jazom ali univerzalno zavestjo, da bi izvedeli, kaj povzroča njihovo nelagodje, najdemo presenetljive in včasih prav šokantne vzroke za njihove težave. Eden takih se je pred kratkim pokazal na regresoterapiji z neko gospo. Ker ni bil prvi taki primer in vem, da je tega med nami še veliko, sem se odločila, da primer podelim z vami.

K meni je prišla gospa zaradi ljubezenskih težav. Sredi čiščenja pa naju je njen višji jaz popeljal v maternico njene matere. Vzrok za njen strah pred življenjem naj bi se nahajal tam. Zato sva šli pogledati, kaj naj bi se tam zgodilo, da še danes po več kot štirih desetletjih tako močno vpliva na njeno srečo. Šla je v maternico in takoj ob prihodu, se je počutila grozno, obupano, v strahu za lastno življenje, v strahu pred moškimi. Videla je, da je njen oče imel v tistem trenutku spolni odnos z njeno mamo, pri čemer je bil oče oblečen, mama pa je trpela kot orodje zadovoljevanja moških spolnih potreb. Gospa je čutila vso bolečino matere, ki je bila med spolnim odnosom vsa otrpla, sama pa se je tudi zbala za svoje življenje. Oče je mamo silil v take spolne odnose skoraj do rojstva hčerke, pri čerem je bil tudi nasilen. Hčerka v trebuhu pa je dobivala vse večji strah pred moškimi in življenjem tam zunaj. Namesto da bi se veselila topline in ljubezni, ki jo čaka, ko zapusti maternico, je bila vedno bolj polna groze in strahu pred svetom, v katerega se je podajala. S popkovino si je celo želela vzeti življenje, kar pa ji ni uspelo, tako da se je na koncu le rodila in vse, kar je doživela v maminem trebuhu, je strašansko vplivalo na njeno kasnejše doživljanje življenja. Ko je vse to uvidela in podoživela tekom terapije, ji je postalo jasno marsikaj v njenem življenju. Spolnih odnosov namreč ni marala. Otrpnila je že ob misli na njih. Dotikov se je bala. Imela je sicer otroke, a z možem ni uživala v spolnosti. Zreducirala jo je na minimum, pa čeprav je ljubila svojega moža. Poleg tega ji je končno postalo jasno, od kod njej tako pogosta želja po samomoru. Posilstvo, ki ga je doživljala prek mame v trebuhu, je na njo vplivalo tako, kot da bi bila sama posiljena s strani očeta. Incest je doživela že v trebuhu.

To vse je nepredstavljivo s stališča
našega vsakodnevnega življenja in današnje uradne znanosti. Upoštevajoč dognanja sodobne molekularne biologije in epigenetike pa bi bilo najbrž mogoče ustvarjanje podzavestne izkušnje zarodka v maternici razložiti tudi preko biokemičnih procesov, ki se odvijajo v materinem telesu v takšnem primeru in vplivajo tudi na zarodek.



Z gospo pa sva odkrili izvor njenih težav še dlje od materinega trebuha – v enem izmed njenih prejšnjih oziroma vzporednih življenj. Gospa je bila v enem izmed življenj brezbrižni moški, ki je ženske uporabljal kot orodje za svoje spolno zadovoljevanje. Ker v tistem življenju ni uspel ozavestiti, da to ni v skladu z ljubeznijo, se je v tem življenju rodil kot ženska, ki je bil uporabljen kot orodje za spolne užitke moških vse od materinega trebuha dalje.

Koliko je še takih pretresljivih primerov med nami?

Take in podobne zgodbe so žal prepogoste. Veliko bolj, kot mislimo. Ženskam, pa tudi moškim, ni jasno, zakaj ni želje po spolnosti, dotikih, nežnosti. Marsikatere grozote so namreč skrite globoko v naši podzavesti. Nam pa da tak pogled v podzavest misliti tudi o tem, da smo zavestno prisotni kot duša takoj, ko nastane embrio. Od takrat vse vemo, kaj se dogaja okrog nas. To je pomembna informacija za vse bodoče starše in tiste, ki so v stiku z nosečnicami. Duša v trebuhu je namreč stalno prisotna in se zaveda vsega okrog sebe. Isto se dogaja, ko smo v komi. Zavedamo se vsega, kar se dogaja okrog nas. O tem govori že veliko knjig, pa tudi precej znanstvenih študij je na to temo. To pomeni, da človek, ki ni pri zavesti in je v tako imenovani komi, se še vedno zaveda dogajanja okrog sebe. To je koristno upoštevati v bolnicah med operacijami in ko človek umira. Dobro je, da mu prigovarjamo spodbudno. V zadnjih minutah pa mu lahko povemo tudi vse, česar še nismo uspeli pa bi želeli.

Če povzamem, recepta za srečo ob rojstvu nismo dobili. Nam pa univerzalni zakon sreče pravi, da nas od miru in sreče ločijo le strahovi. Pri čemer večina slednjih leži v naši podzavesti. Večino onesrečujočih vzorcev tako le s težko prepoznamo. Ko pa pogledamo v svojo podzavest, lahko pridemo do tako globoko skritih razlogov za svojo nesrečo, kot je posilstvo v materinem trebuhu. Le s takim kopanjem po sebi gremo na pot do sreče.

Pa veselo raziskovanje skrivnosti življenja:) Agata




Ni komentarjev:

Objava komentarja