Sem Slovenka/ec. Živim v državi Sloveniji. Kaj to pomeni? Se tega sploh še zavedam?
Kaj se je zgodilo z mojo državo?
V letih ekspanzije smo dobili državo in mislili, da je potrošniška družba in uživaški način življenja to, kar je naša država. Ampak to ni naša država. To je predanost kapitalizmu in globalizaciji, ki nam že kažeta zobe.
Jadran Sterle, skoraj 40 let zaposlen na Televiziji Sloveniji, filozof, novinar in raziskovalec slovenske zgodovine in dediščine, do katere goji globoko spoštovanje, v zanimivem prispevku na spletni strani RTV Slovenija na to temo pravi: »Zamenjava polj za tovarne pomeni krčenje samostojnosti in svobode, odvisnost od trgovskih mrež in izgubo tradicionalnih znanj, kar vodi v suženjstvo sodobnega človeka, odvisnega od globalnega sistema. Danes Slovenija v ekonomskem smislu ni samostojna država. Ima svojo zastavo, a krožnik je vedno bolj prazen.« Tudi ostanki kamnitih zidov, kamnite črte so v njegovih očeh pisava ljudi, zgodovinski zapis pokrajine, ki bi si zaslužile priti na seznam Unescove kulturne dediščine.
Bomo morali izgubiti suverenost in svojo državo, da se bomo zavedli, kako bogati smo v resnici Slovenci in kaj/kdo v resnici smo?
Ja, razen na državnih proslavah in še ob nekaj redkih dogodkih prepogosto pozabljamo, kdo smo. Pozabili smo na svojo zgodovino, svoje korenine, svojo identiteto. Tako je država le pogodba na papirju. Pripadnosti skupnosti tako ni več, ker nihče ne ve več, kaj je naša skupnost. Poleg tega nočeš biti ne naš in ne vaš, torej nisi od nikogar. Pa smo tam. Razdeljena skupina ljudi, ki hiti v nakupovalne centre, da si poteši frustracije z nekaj užitka. Zdaj se istovetimo z novim avtomobilom, hišo, poslom, službo, otroki, lepim videzom, masko pomembnosti, namesto da bi se zavedali, kdo smo, ko smo goli, brez vsega.
Kaj smo brez navezanosti na karkoli materialnega? Kaj nas sploh veže? Kaj je naše bistvo? Moramo res vse izgubiti, da bomo spet začeli iskati, kdo smo?
V prej omenjenem prispevku "Zavedanje zgodovine omogoča dostojanstvo in svobodo", je lepo predstavljeno, kako pomembna je zgodovina naroda za obstoj države. Lahko samo pritrdim gospodu Sterletu. Pri čemer ne mislim na zgodovino kot preteklost, ki je bila pisana po diktatu tistih na oblasti, ampak zgodovino, ki jo lahko razberemo iz ostankov preteklosti. Sterle pravi: »Najhujše, kar se ti lahko zgodi v prometni nesreči je, da izgubiš spomin. Kaj če se to zgodi celotni naciji?«"
V potrošništvu smo izgubili svojo identiteto kot nacija, pa tudi sebe kot posameznika. V tem institucionaliziranemu svetu, kjer se rodiš, živiš in umreš v instituciji, smo pozabili, kdo smo. A o tem kdaj drugič. To ni le stvar Slovencev. Gre za globalizacijo kot način življenja, ki nas raztrese po svetu kot državljane Zemlje, tako da pozabimo na svoje korenine. Saj je lepo, da smo svobodni in gremo kamorkoli se nam zahoče. Vseeno, kaj si lahko damo v juhi, kjer smo vsi pomešani? Greš na Kitajsko, kjer imaš črnce, belce, ki igrajo golf, pijejo Heineken pivo, pečejo dunajski zrezek, pojejo brazilske pesmi, hodijo v džamije. Greš v Ameriko, Brazilijo, povsod je vse enako. Samo narava je mogoče malce drugačna. Že danes tako na primer številne novogradnje niso skladne z arhitekturno tipiko določenega kulturnega okolja in zaradi tega delujejo kot tujek v določenem prostoru. Kitajsko restavracijo pa najdeš v vsakem mestu vsaj eno. Brazilec brez svoje preteklosti tako postaja vse bolj podoben Angležu, Američan Japoncu itd. Bo v tej juhi brez prave identitete še zanimivo potovati po svetu?
Ampak ni vse tako črno. Pomembno je, da se zavemo obstoječe situacije in ukrepamo. Vsak naj začne pri sebi.
Kako?
Kaj lahko storimo za svojo državo že v tem trenutku vsak zase ne glede na to kdo smo?
Tu je nekaj predlogov:
Kaj se je zgodilo z mojo državo?
V letih ekspanzije smo dobili državo in mislili, da je potrošniška družba in uživaški način življenja to, kar je naša država. Ampak to ni naša država. To je predanost kapitalizmu in globalizaciji, ki nam že kažeta zobe.
Jadran Sterle, skoraj 40 let zaposlen na Televiziji Sloveniji, filozof, novinar in raziskovalec slovenske zgodovine in dediščine, do katere goji globoko spoštovanje, v zanimivem prispevku na spletni strani RTV Slovenija na to temo pravi: »Zamenjava polj za tovarne pomeni krčenje samostojnosti in svobode, odvisnost od trgovskih mrež in izgubo tradicionalnih znanj, kar vodi v suženjstvo sodobnega človeka, odvisnega od globalnega sistema. Danes Slovenija v ekonomskem smislu ni samostojna država. Ima svojo zastavo, a krožnik je vedno bolj prazen.« Tudi ostanki kamnitih zidov, kamnite črte so v njegovih očeh pisava ljudi, zgodovinski zapis pokrajine, ki bi si zaslužile priti na seznam Unescove kulturne dediščine.
Bomo morali izgubiti suverenost in svojo državo, da se bomo zavedli, kako bogati smo v resnici Slovenci in kaj/kdo v resnici smo?
Ja, razen na državnih proslavah in še ob nekaj redkih dogodkih prepogosto pozabljamo, kdo smo. Pozabili smo na svojo zgodovino, svoje korenine, svojo identiteto. Tako je država le pogodba na papirju. Pripadnosti skupnosti tako ni več, ker nihče ne ve več, kaj je naša skupnost. Poleg tega nočeš biti ne naš in ne vaš, torej nisi od nikogar. Pa smo tam. Razdeljena skupina ljudi, ki hiti v nakupovalne centre, da si poteši frustracije z nekaj užitka. Zdaj se istovetimo z novim avtomobilom, hišo, poslom, službo, otroki, lepim videzom, masko pomembnosti, namesto da bi se zavedali, kdo smo, ko smo goli, brez vsega.
Kaj smo brez navezanosti na karkoli materialnega? Kaj nas sploh veže? Kaj je naše bistvo? Moramo res vse izgubiti, da bomo spet začeli iskati, kdo smo?
V prej omenjenem prispevku "Zavedanje zgodovine omogoča dostojanstvo in svobodo", je lepo predstavljeno, kako pomembna je zgodovina naroda za obstoj države. Lahko samo pritrdim gospodu Sterletu. Pri čemer ne mislim na zgodovino kot preteklost, ki je bila pisana po diktatu tistih na oblasti, ampak zgodovino, ki jo lahko razberemo iz ostankov preteklosti. Sterle pravi: »Najhujše, kar se ti lahko zgodi v prometni nesreči je, da izgubiš spomin. Kaj če se to zgodi celotni naciji?«"
V potrošništvu smo izgubili svojo identiteto kot nacija, pa tudi sebe kot posameznika. V tem institucionaliziranemu svetu, kjer se rodiš, živiš in umreš v instituciji, smo pozabili, kdo smo. A o tem kdaj drugič. To ni le stvar Slovencev. Gre za globalizacijo kot način življenja, ki nas raztrese po svetu kot državljane Zemlje, tako da pozabimo na svoje korenine. Saj je lepo, da smo svobodni in gremo kamorkoli se nam zahoče. Vseeno, kaj si lahko damo v juhi, kjer smo vsi pomešani? Greš na Kitajsko, kjer imaš črnce, belce, ki igrajo golf, pijejo Heineken pivo, pečejo dunajski zrezek, pojejo brazilske pesmi, hodijo v džamije. Greš v Ameriko, Brazilijo, povsod je vse enako. Samo narava je mogoče malce drugačna. Že danes tako na primer številne novogradnje niso skladne z arhitekturno tipiko določenega kulturnega okolja in zaradi tega delujejo kot tujek v določenem prostoru. Kitajsko restavracijo pa najdeš v vsakem mestu vsaj eno. Brazilec brez svoje preteklosti tako postaja vse bolj podoben Angležu, Američan Japoncu itd. Bo v tej juhi brez prave identitete še zanimivo potovati po svetu?
Ampak ni vse tako črno. Pomembno je, da se zavemo obstoječe situacije in ukrepamo. Vsak naj začne pri sebi.
Kako?
Kaj lahko storimo za svojo državo že v tem trenutku vsak zase ne glede na to kdo smo?
Tu je nekaj predlogov:
- vprašajmo se vsak zase, kaj pomeni »biti Slovenka/ec«;
- preberimo si zgodovino svojega kraja; zagotovo nas navdihne;
- pojdimo v bližnji muzej;
- pojdimo z otroki na dogodke kot so Koliščarski dan:
- preberimo kakšno pesem slovenskega avtorja;
- zapojmo z družino kakšno pesem iz pesmarice;
- poznajmo svoje prednike, kaj so počeli, zakaj so živeli, kot so živeli;
- skuhajmo si slovensko jed iz slovenskih sestavin;
- veselimo se praznikov in se spomnimo njihovega pomena, ne pa le vriskamo, ker je dela prost dan;
- itd.
Ni komentarjev:
Objavite komentar