Posilstvo že v materinem trebuhu

Žal nam ob rojstvu ne dajo recepta, kaj storiti, da bomo našli svojo srečo. Zato se pogosto samo zavedamo, da nas nekaj moti ali muči, ne vemo pa, kaj je to. Ko pomagam strankam, da se povežejo s svojim višji jazom ali univerzalno zavestjo, da bi izvedeli, kaj povzroča njihovo nelagodje, najdemo presenetljive in včasih prav šokantne vzroke za njihove težave. Eden takih se je pred kratkim pokazal na regresoterapiji z neko gospo. Ker ni bil prvi taki primer in vem, da je tega med nami še veliko, sem se odločila, da primer podelim z vami.

K meni je prišla gospa zaradi ljubezenskih težav. Sredi čiščenja pa naju je njen višji jaz popeljal v maternico njene matere. Vzrok za njen strah pred življenjem naj bi se nahajal tam. Zato sva šli pogledati, kaj naj bi se tam zgodilo, da še danes po več kot štirih desetletjih tako močno vpliva na njeno srečo. Šla je v maternico in takoj ob prihodu, se je počutila grozno, obupano, v strahu za lastno življenje, v strahu pred moškimi. Videla je, da je njen oče imel v tistem trenutku spolni odnos z njeno mamo, pri čemer je bil oče oblečen, mama pa je trpela kot orodje zadovoljevanja moških spolnih potreb. Gospa je čutila vso bolečino matere, ki je bila med spolnim odnosom vsa otrpla, sama pa se je tudi zbala za svoje življenje. Oče je mamo silil v take spolne odnose skoraj do rojstva hčerke, pri čerem je bil tudi nasilen. Hčerka v trebuhu pa je dobivala vse večji strah pred moškimi in življenjem tam zunaj. Namesto da bi se veselila topline in ljubezni, ki jo čaka, ko zapusti maternico, je bila vedno bolj polna groze in strahu pred svetom, v katerega se je podajala. S popkovino si je celo želela vzeti življenje, kar pa ji ni uspelo, tako da se je na koncu le rodila in vse, kar je doživela v maminem trebuhu, je strašansko vplivalo na njeno kasnejše doživljanje življenja. Ko je vse to uvidela in podoživela tekom terapije, ji je postalo jasno marsikaj v njenem življenju. Spolnih odnosov namreč ni marala. Otrpnila je že ob misli na njih. Dotikov se je bala. Imela je sicer otroke, a z možem ni uživala v spolnosti. Zreducirala jo je na minimum, pa čeprav je ljubila svojega moža. Poleg tega ji je končno postalo jasno, od kod njej tako pogosta želja po samomoru. Posilstvo, ki ga je doživljala prek mame v trebuhu, je na njo vplivalo tako, kot da bi bila sama posiljena s strani očeta. Incest je doživela že v trebuhu.

To vse je nepredstavljivo s stališča našega vsakodnevnega življenja in današnje uradne znanosti. Upoštevajoč dognanja sodobne molekularne biologije in epigenetike pa bi bilo najbrž mogoče ustvarjanje podzavestne izkušnje zarodka v maternici razložiti tudi preko biokemičnih procesov, ki se odvijajo v materinem telesu v takšnem primeru in vplivajo tudi na zarodek.

Z gospo pa sva odkrili izvor njenih težav še dlje od materinega trebuha – v enem izmed njenih prejšnjih oziroma vzporednih življenj. Gospa je bila v enem izmed življenj brezbrižni moški, ki je ženske uporabljal kot orodje za svoje spolno zadovoljevanje. Ker v tistem življenju ni uspel ozavestiti, da to ni v skladu z ljubeznijo, se je v tem življenju rodil kot ženska, ki je bil uporabljen kot orodje za spolne užitke moških vse od materinega trebuha dalje.

Koliko je še takih pretresljivih primerov med nami?

Take in podobne zgodbe so žal prepogoste. Veliko bolj, kot mislimo. Ženskam, pa tudi moškim, ni jasno, zakaj ni želje po spolnosti, dotikih, nežnosti. Marsikatere grozote so namreč skrite globoko v naši podzavesti. Nam pa da tak pogled v podzavest misliti tudi o tem, da smo zavestno prisotni kot duša takoj, ko nastane embrio. Od takrat vse vemo, kaj se dogaja okrog nas. To je pomembna informacija za vse bodoče starše in tiste, ki so v stiku z nosečnicami. Duša v trebuhu je namreč stalno prisotna in se zaveda vsega okrog sebe. Isto se dogaja, ko smo v komi. Zavedamo se vsega, kar se dogaja okrog nas. O tem govori že veliko knjig, pa tudi precej znanstvenih študij je na to temo. To pomeni, da človek, ki ni pri zavesti in je v tako imenovani komi, se še vedno zaveda dogajanja okrog sebe. To je koristno upoštevati v bolnicah med operacijami in ko človek umira. Dobro je, da mu prigovarjamo spodbudno. V zadnjih minutah pa mu lahko povemo tudi vse, česar še nismo uspeli pa bi želeli.

Če povzamem, recepta za srečo ob rojstvu nismo dobili. Nam pa univerzalni zakon sreče pravi, da nas od miru in sreče ločijo le strahovi. Pri čemer večina slednjih leži v naši podzavesti. Večino onesrečujočih vzorcev tako le s težko prepoznamo. Ko pa pogledamo v svojo podzavest, lahko pridemo do tako globoko skritih razlogov za svojo nesrečo, kot je posilstvo v materinem trebuhu. Le s takim kopanjem po sebi gremo na pot do sreče.

Pa veselo raziskovanje skrivnosti življenja:) Agata

www.srecno.org

Slediti srcu ni vedno lahko

Družba se počasi ozavešča o pomenu sledenja srcu. Danes se tako že v poslovnih krogih govori o podjetnikih, ki iz srca opravljajo svoje delo, in o tem, da je to edina pot do poslovnega uspeha. Tudi starši in vzgojitelji vse bolj spodbujajo otroke, da posvečajo svoje življenje tistim opravilom, ki polnijo njihovo srce. Vseeno pa se v družbi sledenje srcu precej idealizira v smislu, da nam gre pri tem pa vse kot po maslu in smo srečni. Saj to na dolgi rok resnično drži. K notranjemu zadovoljstvu in sreči nas pripelje le srce. Vseeno pa pot, po kateri nas pelje srce, ni vedno lahka. O tem se pa premalo govori. Zato dobivam klice strank, kako se jim vse podira in da jim ni nič jasno, zakaj se to dogaja, ko pa vedo, da sledijo srcu in ne egu. 

Tako me je pred časom klicala zdravilka, ki je po neki delavnici začutila, da je njena pot pomagati ljudem. Pustila je redno službo, se pričela oglaševati, strank pa od nikoder ni bilo. Pred časom sem imela pri sebi talentirano modno oblikovalko. Od malega je bila predana svojemu poslanstvu ustvarjanja. Na svoji poti je uživala v številnih uspehih. Toda na poti srca se je na začetku kriznega obdobja naenkrat pojavil strah pred preživetjem, ki jo je skoraj popolnoma ohromil, da bi funkcionirala kot človek, se družila in ustvarjala, kot ji je velelo srce. 

Ali hoja po poti srca torej ni hoja po raju? 

Slediti srcu je resnično najkrajša pot do notranje sreče. Pri tem je mišljena sreča kot stanje zavesti, kjer si v miru, v ravnovesju z vsem. Takrat vse samo je in ti si v zdaj. Toda slediti srcu se na kratek rok včasih zdi tudi kot hoja po razbitem steklu. Ni vedno lahko. Včasih imaš celo občutek, da greš čez pekel, ki je hujši, kot tisti, ki ga noč in dan povzročajo ego in strahovi. Zato ljudje radi ostanemo na varnem in sledimo strahovom, katerih kletko in bolečino že poznamo. V teh kletkah je ujeto človeštvo. Zato je potrebna velika moč srca, da smo se pripravljeni soočiti s strahovi, ki nam onemogočajo, da bi šli v smeri srca. Predvsem je težko na začetku kreniti svoj voz v smeri srca. Veliko strank tako slišim, ko se povezujejo na terapijah s svojim srcem, da so sicer vedele, da srce nekaj hoče, a do tedaj sploh niso vedele, da jim je to govorilo srce. So mislile, da se oglaša ego. Tako močno smo včasih odtujeni od sebe. Pogosto se zato zgodi, da so ljudje na trenutke razočarani, kot v prej omenjenih zgodbah, da so šli na pot srca, ker imajo občutek, da so padli v pekel. 

Zakaj se to dogaja?

Kot prvo si v glavi po navadi začrtamo neko smiselno pot do želenega, srce pa ima za nas pripravljeno drugo pot. Mlada igralka klavirja si je tako na primer izjemno želela igrati v eni izmed naših oper ali v Slovenski filharmoniji, a nikjer je niso sprejeli medse. Svet se ji je skoraj sesul. To pot je videla namreč kot edino, da bi prišla do kariere, v kateri je uživala. Vedno znova se je prijavljala in se vedno bolj utapljala v svojih strahovih. A na srečo, je sledila srcu in ni odnehala z igranjem na svoj klavir. Denar za preživetje pa si je služila z občasnim delom v sosednji trgovini. Po dveh težkih letih vsa obupana skoraj že ni več vedela, kako naprej. Zdelo se ji je, kot da stoji pred ogromnim zidom. Racionalno ni več videla poti naprej za svojo umetniško kariero. S prijateljico se je zato odločila, da gre na kratek dopust v London in si tam ogleda nekaj koncertov. Ker je sledila srcu, je tako prišla do sreče. Po enem izmed koncertov ju je znanec predstavil enemu izmed vodilnih v londonski operi, ki se je takoj navdušil nad njeno karizmo in ji ponudil, da se izkaže pri njih. Racionalno si ne bi dekle take karierne poti nikoli zastavila. A ker je sledila srcu, je srce našlo pot do njene sreče. Žal pa mi vsi preveč sledimo racionalno začrtanim potem, ki so polne ega in strahov, in zato ne uspemo živeti v sreči. Ko gremo za srcem, je treba izpustiti znano in samo zvesto slediti. Srce pozna samo ta trenutek. 

Žal pa ljudje pogosto na začetku ne razumemo, da nas srce pelje proti sreči, ker lahko pademo v čisto temo, ki je nasprotje racionalno pričakovanemu. Kar naenkrat se nam lahko pokaže množica strahov, ki so prej spali. Ko se odločimo slediti srcu, nas običajno srce tako močno vleče v eno smer, da ne moremo kreniti drugam. Hkrati pa se na poti lahko pojavijo ogromne ovire. Ko gremo čez vse te ovire, se zdi, kot da nas srce pelje čez pekel. Tako na primer se prej omenjeni zdravilki niso stranke začele zgrinjati v kolonah, saj je imela še kopico strahov, ki jih je morala počistiti. Prej jih je namreč lahko potiskala stran, ko pa je šla na pot srca, se je morala z njimi soočiti. Nobeno pretvarjanje ni bilo več mogoče. Tako je na primer morala počistiti strah pred tujci, pa strah pred tem, da ne bo imela denarja, ker nima redne zaposlitve, pa se soočiti s strahom, da nekaterim ljudem ne bo mogla pomagati in še kup drugih strahov se je naenkrat znašlo na njeni poti. V službi se ji ni bilo treba soočiti s temi strahovi, ko pa je pričela z zdravljenjem ljudi, so strahovi preprečili, da bi prišla do strank. In šele s časom, ko je počistila vse ovire na poti, so stranke pričele prihajati k njej. Ravno tako je prej omenjena modna oblikovalka skoraj skrenila s poti zaradi enega samega strahu. 

Takih zgodb je toliko, kot nas je ljudi. Vsi se namreč učimo iti po poti srca in do vstajenja gre vsak čez svojo osebno Kalvarijo. Vsak nosi svoj križ, poln strahov. 

Samo ne obupati, četudi se na poti pojavi ovira in se slediti srcu na kratek rok zdi kot hoja po razbitem steklu ter izgleda kot najtemnejši del pekla. Saj če zvesto sledimo srcu, bo sonce kmalu spet posijalo. 

Sledimo srcu, živimo sr(e)čno! 

 Agata

institut@srecno.org

www.srecno.org

Kako vam lahko pomagam kot posamezniku?

Zjutraj me je stranka vprašala, kaj počnem kot AI-coach in regresoterapevtka. Pa ker ni prva, pišem vsem vam.

Kot prvo, si želim, da bi vsi našli svojo srečo in tako ustvarili družbo srečnih. Slovenija bi bila tako lahko vzor svetu, kako postati država srečnih ljudi, s katero želijo vsi sodelovati in kamor vsi prihajajo z veseljem.

Le kdo hoče delati z depresivnimi in zakompleksanimi ljudmi, ki ne znajo ceniti ne sebe ne tistega, kar naredijo in imajo?

Na tem področju bo potrebno v Sloveniji v prihodnjih letih narediti velik skok v zavesti, saj bomo le tako izplavali iz krize. Vsa tema, ki je okrog nas, je namreč posledice teme v nas, s katero se bomo morali soočiti in jo odstraniti. Šele tako bomo sposobni ustvariti družbo srečnih ljudi.

V ta namen počnem v okviru Inštituta za sr(e)čno družbo na področju reševanja težav posameznikov (poleg podjetij in družbe) veliko stvari. Naj naštejem le nekaj izzivov, s katerimi se soočajo posamezniki, ki pridejo k meni.

Izzivi na primer so:

• Zakaj imam težave v parterskem odnosu? Vedno namreč naletim na isti vzorec partnerja, ki me po določenem času brez besed zapusti;
• Kako naj bolje vodim sodelavce;
• Imam težave s taščo. Ne vem, kaj storiti, da pusti sina pri miru in neha manipulirati z njim;
• Šef me nadleguje in ponižuje pred drugimi;
• Ne morem dokončati diplome;
• Služba me ne zadovoljuje, a ne vem, kam naprej;
• Občutek imam, kot da življenja nimam v oblasti;
• Imam številne strahove, ki se jih ne uspem znebiti;
• Imam bolezen pa ne vem, kaj narediti, da ozdravim;
• Želim se povezati z umrlim staršem;
• Želim si postati bolj samozavestna, pa ne vem, kako;
• Povezala bi se rada z dušico v svojem trebuhu še pred rojstvom;
• Kako lahko izboljšam odnos s partnerjem;
• Kako se rešiti odvisnosti od partnerja;
• Sem izgorel, a se ne znam ustaviti;
• Kako se lahko naučim sam razreševati svoje izzive in povezati z univerzalno zavestjo, s svojim višjim jazom (dušo), angeli itd.;
• Želim se povezati s svojo dušo, pa ne znam;
• Ne vem, kako naprej;
• Pogosto menjavam razpoloženja, a ne vem zakaj;
• Imam probleme z zanositvijo;
• Čutim, da imam na sebi pripeto dušo, saj se izjemno čudno počutim že nekaj časa;
• Imam veliko žalosti, pa ne vem, od kod izvira in kako se je rešiti;
• Ne vem, zakaj sem stalno apatična; si želim biti bolj srečna;
• Kako naj se zmotiviram, da se naučim angleščine;
• Kako naj shujšam;
• Kako lahko postanem bolj pozitivna oseba;
• Itd.

 

Če me želite kontaktirati, da preverite, ali vam lahko pomagam, vas bom vesela, na telefon 041 454 868 ali e-mail agata.kopac@ai-link.net. Ker sem do te mere izurila svojo intuicijo, da se lahko v vsakem trenutku povežem s katerokoli manifestacijo univerzalne zavesti (od angelov, vaše duše, umrlih itd.), vam bom takoj lahko povedala, ali je v moji moči, da vam priskočim na pomoč.

Sr(e)čno:) Agata

»Sem res za vse kriv/a sama?«

Pred kratkim sem dobila tole vprašanje spodaj. Ker nisem dobila takega vprašanja prvič, sem se odločila, da odgovor napišem na blog. Zagotovo bo še komu v pomoč.

Vprašanje se je glasilo:

Zdravo, Agata,

po včerajšnjem pogovoru sem bila še malo zamišljena, ker mi določene stvari niso čisto nič več jasne. Rekla si mi, da moj bivši, moja starša, ona ženska, ki me je skušala ubiti itd., da vsi ti ljudje niso za nič krivi, ampak sem si za vse kriva sama. Ne vem, kako naj torej razumem to logiko, se pravi, bilo je že več primerov, ko so bile deklice pri starosti treh, štirih, ali petih let, posiljene, pa se življenja na Zemlji še skoraj niso zavedale. Se pravi, da so si te punčke, ki se jim je to zgodilo, same krive za posilstva? Pa na primer, da sediš na železniški postaji, bereš revijo, mimo pride pa neuravnovešen moški, ki te udari po glavi in gre naprej, kot da ni nič - torej si je tudi v tem primeru ta oseba, ki je tam samo sedela in neškodljivo brala revijo, sama kriva, da je nekdo pristopil do nje in se jo fizično lotil in odšel?

Rekla si tudi, da vsak odgovarja za svoja dejanja in da si ne smem želeti, da bi se tistemu, ki mi je storil kaj slabega, vrnilo za storjena dejanja.

In ne, še zdaleč se ne smilim sama sebi, samo besna sem zaradi krivic, ki se dogajajo, ker v pravico ne verjamem več. Nikoli nisem nikomur storila nič takega, da bi si zaslužila vse to, kar se mi je zgodilo, poleg tega se mi zdi popolni nesmisel, da sem morala, kot mi je rekel višji jaz, vse te zlorabe, posilstva, poskus uboja itd. doživeti samo zato, da bom lahko kos ljudem, katerim naj bi predstavila svoje sposobnosti. Zaradi vsega, kar sem doživela, zagotovo nisem bolj močna, ampak le še bolj živčna, pa če je bil namen vsega tega, kar sem doživela to, da bom dovolj močna za tiste ljudi, katerim bodo razkrite moje sposobnosti, potemtakem sploh ni karma služila svojemu namenu, ker sem bila kaznovana in zlorabljena za stvari, ki jih nisem naredila in to samo zato, da bi v prihodnosti kazala sposobnosti, ki jih bom verjetno obdržala zase, ker se ne želim pred nikomer izpostavljati.

Hvala za odgovor.

Želim ti lepo popoldne,

Lp

Draga prijateljica,

najprej se ti srčno zahvaljujem za vprašanje, saj sem vesela, da se ne vdaš v usodo, ampak pustiš srcu, da te vodi naprej, da iščeš svojo srečo. V nadaljevanju ti bom poskušala na kratko odgovoriti na tvojo dilemo. Upam, da ti bo moj odgovor pomagal, da se ti slika o tem, zakaj se ti vse dogaja, kot se ti, malce bolj razjasni. Od napisanega pa v vsakem primeru sprejmi to, kar te je volja in raziskuj naprej.

Od molekule zraka pa do planetov in univerzuma je vse iz zavesti oziroma informacije. Za vsem v tej realnosti, za katero mislimo, da je trdna, je zavest. Slednja ustvarja vso materijo. Če poenostavimo, zavest ustvarja energijo in energija materijo. Ti kot bitje zavesti tako z mislimi, ustvarjaš vse, kar se ti v življenju dogaja. Žal to vedno ne izgleda tako. Zato se jeziš in ti to kot večini ni sprejemljivo. A ti dejansko ustvarjaš vso svojo realnost. Zakaj torej to ni očitno?

Živimo v realnosti, kjer imamo občutek, da obstaja nek čas. Vzrok in posledica pa sta ločena. Za vse, kar se nam zgodi, tako radi iščemo nek razlog. Če vozimo pijani na primer, se nam tako zdi normalno, da povzročimo nesrečo. Če pa vzroka ne najdemo, nam stvari niso jasne. Tako nam na primer ni jasno, zakaj so punčke posiljene, zakaj pride mimo nek neuravnovešen moški, ki nas udari po glavi in gre naprej, kot da ni nič. Vzroka namreč ne moremo najti.

Razlog za to je v tem, da ljudje delujemo po podatkih znanstvenikov več kot 95% svojega časa na avtopilotu, iz podzavesti. Le preostali čas smo zavestno pri tem, kar počnemo. Za večino vzrokov tako ne moremo najti izvora zavestno, ampak ga je potrebno najti v podzavesti. Ker tega ne znamo, saj nas tega ni nihče učil, sama učim povezovanja z univerzalno zavestjo in s tem tudi podzavestjo. Vsak se namreč lahko nauči dovolj umiriti in najti način, kako dobiti informacije iz podzavesti. Tako se ugotovi na primer, da je punčka, ki je bila navzven nedolžno posiljena, v prejšnjem življenju iz strahu, da jo bo takratna žena zapustila, le-to posilila. Ravno tako bi se našel nek vzrok v podzavesti, zakaj nas je mimoidoči udaril po glavi.

Nič, kar ni v nas, nam torej ne more škoditi. Če mi v sebi nimamo neke energije, ki bo povlekla k nam posiljevalca, ne bomo posiljeni. Če v nas ni energije, ki povleče mimoidočega, da nas udari, nas le-ta ne bo udaril.

Kar se tiče krivde, nikoli ne rečem, da je nekdo kriv za to in to. Gre za odgovornost, ne krivdo. Nekaj se odločiš in potem to storiš. Za to si odgovoren. Naša duša oziroma individualna zavest si namreč vedno izbere, kaj se nam bo zgodilo v nekem življenju. Zemlja je realnost, kamor se pridejo duše učiti ljubezni, torej kako živeti brez strahov. Ker pa tega ne znamo, hodimo iz življenja v življenje in se tega učimo. »Slabo« se nam tako večinoma dogaja, ker ne osvojimo lekcij. Drži pa tudi, kot baje pri tebi, da kar nekaj izjemno razvitih duš v današnjem času prihaja pomagati, da pride na Zemljo več ljubezni in da naredimo preskok v zavesti. Zato si zaradi izzivov, ki jih bodo imele na svoji poti, izberejo take in drugačne (tudi izjemno težke) situacije, da se pripravijo na to, kar bodo počele. Marsikateri tudi ne uspe in se vrne. Tudi take sem pri svojem delu že videla. Ti si baje tudi prišla pomagati dvigovati zavest, kar si videla sama. Zato samo pogumno dalje. Poznaš svoje poslanstvo, zato samo veliko delaj na sebi.

Maščevanje nam nič ne koristi. Pomeni, da nekomu želiš slabo. A ker smo v zavesti eno, s tem škodiš tudi sebi. To je učil že Kristus. Zato priporočam, da še bolj podrobno pogledaš, ali je še kaj za razrešiti s to gospo in predihaš vso jezo ter vse, kar še ustvarja tvoje sovraštvo. Ko ji boš odpustila in ji boš hvaležna za tako ali drugačno izkušnjo, pomeni, da si lekcijo oddelala. Vse, kar te še teži, poskušaj ozavestiti ali pa poskusi najti vzroke v podzavesti. Če se še ne znaš povezati sama s svojo podzavestjo in razrešiti sama tega, kar sem napisala, toplo priporočam regresoterapijo kot vrsto terapije, ki nam pomaga odkriti vzrok, zakaj se nam dogaja, kar se nam dogaja. Obenem pa nam pomaga odstraniti vsa neprijetna čustva, občutke in misli, ki jih v zvezi s preteklimi dogodki ne potrebujemo več in nas ovirajo, da bi bili srečni.

Veliko poguma, da greš čez vse, kar si si zastavila, pa hvala, da si tu in nam pomagaš:).

Z ljubeznijo, Agata

Srčno podjetništvo

V soboto je bil svetovni dan podjetnic pa sem se od takrat nekajkrat zalotila, da premišljujem na temo podjetništva.

Je bolje biti podjetnik ali zaposleni?

Kaj mene navdihuje, da počnem, kar počnem? 

Stalno srečujem ljudi, ki si zaradi strahov ne upajo živeti sebe. Prepogosto poslušam idealiziranje tistega, česar nimaš. V določenih okoljih se nad podjetniki zgražajo, češ da so vsi tako ali tako barabe ali da se podjetništva ne da početi na pošten način. Spet drugje pa vsakega, ki gre na svoje, dobesedno malikujejo, pa čeprav trpi v svojem delu. Na tem mestu sem se spomnila znanega reka ge. Eleanore Roosevelt, da naredi, kar v srcu čutiš, da je prav, saj te bodo kritizirali v vsakem primeru. Preklinjali te bodo, če to narediš ali pa ne. Najboljše je namreč tisto, s čimer lahko zrealiziraš sebe. Zamislila sem se nad tem, kaj mene tako navdihuje, da soustvarjam Inštitut za sr(e)čno družbo.

Na misel mi je najprej prišla oddaja o Univerzalnem zakonu sreče, ki smo jo posneli za Duhovni utrip pred nekaj tedni. Bilo je nekaj časa za predpripravo, tako da sem lahko sčistila vse strahove v zvezi z snemanjem in komaj čakala, da predam sporočilo upanja v eter. Snemanje je potekalo odlično. Veliko smeha samih prekrasnih ljudi na delavnici. Srčna ekipa RTV. Odlične izjave. A spet se je izkazalo to, na kar sem pomislila takoj, ko sem dobila priložnost, da damo med ljudi sporočilo upanja preko RTV, in sicer, da je vse lahko hkrati dobro in slabo. Nikoli ne veš vnaprej. Tako je bilo na primer pred 40 leti slabo, če je fantek dobil tuberkulozo. A ko je odrasel, je bilo to lahko dobro, saj mu ni bilo treba iti v vojsko. Slednje je bilo spet lahko slabo ali dobro. Lahko je bilo slabo, saj fant na ta način ni doživel iniciacije in tako težje dozorel v moškega. Lahko pa je bilo dobro, ker si tam ni na primer poškodoval noge ali celo ohromel ter postal invalid. Tako deluje svet dualnosti. Lahko je odlično, da se posname oddaja, lahko pa ne. Tako se je izkazalo, da oddaja zaradi mojih (mogoče še čigavih:)) strahov (da bom ja predala celovito sporočilo, da bom ja dala ljudem najboljše in razumsko podkrepljeno sporočilo, da je kljub težkim razmeram čas za optimizem in upanje) izpadla povsem drugače, kot smo si jo zastavili. He he:). Moji odgovori niso bili rezani in smiselno povezani, tako da se ponavljam, kar nekaj stvari je spuščenih, številne neupoštevane… No, univerzalni zakon sreče definitivno drži:). Najprej sem se zjokala nad montažo, nato pa ozavestila in sčistila strahove, ki so povzročili, da je oddaja nastala taka, kot je. Nič ni bila kriva montaža, ampak moji strahovi. Hvala ekipi še enkrat. Sem se naučila marsičesa. No, ko sem kasneje videla, so odzivi gledalcev vseeno taki, kot sem želela.

Tako sem za snemanje oddaje Duhovni utrip dobila številne komplimente, češ da je to super uspeh, da prideš v tako oddajo. Pa me snemanja in komplimenti navdihujejo, da soustvarjam Inštitut? Ne, to je uspeh za ego. Saj ne rečem, da mi včasih ne godi:). V smislu, kako sem pomembna. Komu pa ne vsaj malce? Če smo povsem odkriti do sebe. Saj še nismo Kristusi:). Toda v času snemanja oddaje ni bilo prostora za ego. Ja, izjemno sem bila in sem še hvaležna, da smo imeli možnost, da na RTV1 predstavimo univerzalni zakon sreče, o katerem bom sicer še veliko pisala. Seveda nam je bilo to vsem v izjemno veselje in čast. Toda energijo za vse sem črpala iz srčne želje, da predamo ključno sporočilo zakona med ljudi. V tej strasti sploh nisem uspela pomisliti nase. Še zadnji večer pred snemanjem nisem vedela, kaj bom oblekla. Nisem se uspela postriči. Še pred nekaj leti bi bilo to prvo, na kar bi pomislila, če bi mi nekdo omenil snemanje. To pa zato, ker takrat nisem delovala iz srca. Pomemben je bil ego, ne to, kar želim srčno predati, saj tega ni bilo. Sem pa dan pred snemanjem šla po sestavine za presno torto za snemalno ekipo mimo neke trgovine in našla točno take hlače, ki sem jih potrebovala za snemanje. Celotna priprava je potekala zadnji dan povsem sinhrono. Ko deluješ iz srca, te ta namreč kar pelje v smer izpolnitve svojega poslanstva. Takrat sreča ne izostane, čeprav je treba čez kakšen strah. Ko bomo vsi delovali tako, bomo na pravih »delovnih« mestih in svet bo tak, kot si ga danes lahko samo želimo. Vse samo bo, kot v pravljici in življenju modrecev.

To je bil en primer tega, kar me vleče pri ustvarjanju Inštituta za sr(e)čno družbo in kaj pomeni delovati iz srca ter kaj polni človeško srce. Pa bi ob dnevu podjetnic z vami podelila še en svoj primer, kako sem s srcem 24 ur na dan pri Inštitutu. Na svetovni dan podjetnic je bila tudi delavnica Z odstranjevanjem strahov do sreče in notranjega miru. Res je, da se je moj ego v teh dneh s svojimi strahovi na trenutke oglasil kar nekajkrat. Ja, bi rada imela tisočglavo množico, da ja čim večji del Slovenije čim hitreje najde srečo. A v trenutku, ko predajam svoje znanje in začutim, da eno samo srce dojame, kako ga samo strahovi ločijo od miru in od tega, kar bi rad imel, me ne spravi s svoje poti nič več. Ko lahko enemu samemu bitju pomagam, da gre čez svoje težave in zaživi bolj srečno, moje srce zapoje. Ego s svojimi strahovi pa utihne.

O tem je govoril tudi Mahatma Gandhi, ko je rekel, da je bolje zadovoljiti eno srce z enim samim dejanjem, kot tisoče glav, ki ti prikimavajo v zahvalo. Prvo namreč polni srce, drugo pa ego.

Moje srce zaigra tudi, ko dobim od strank kakšno pismo v tem smislu, kot sem ga po delavnici v soboto (del pogrebnega govora kot zahvala dedku):

»V tvojih zadnjih pismih si si postavil vprašanje, zakaj si trpel na račun drugih? In si tudi odgovoril. Napisal si: »Ker se nisem vedel samostojno odločati, ker se nisem naučil biti samozavesten, ker sem vse sprejel, kar so odločili drugi in ker nikoli nisem (z)mogel reči 'NE'.«

Najbrž bo res, dragi dedek, da si preredko dopustil in dovolil, da bi odločilo tvoje srce. Plačal si visok davek.

Ne verjamem, da je smrt naključje in nobena ni zaman. Vsaka nas na tak ali drugačen način zaznamuje. Verjamem, da si sami izbiramo svojo pot in v zadnjih mesecih življenja si to dojel tudi sam in v tem duhu preživel svoje zadnje dni. Pomirjen s seboj in svetom.

Tako težko ti je bilo iti čez tisti strah, ki te je tičal v prsih, ki ti ni dovolil dihati... Ta strah ti je celo življenje preprečeval, da bi zadihal s polnimi pljuči.«

Ko vidim, da nekdo v dno duše dojame univerzalni zakon sreče, ki pravi da nas od notranjega miru in sreče ločijo le strahovi, mi srce zaigra. To je tisto, kar me navdihuje na svoji poti.

Ko deluješ iz srca, samo pustiš, v katero smer te srce potegne. Včasih se ti celo zgodi, da ti v določenem trenutku srce zaigra svojo melodijo sreče in veš, da si na pravi poti. Samo prisluhniti mu je treba znati.

Toliko o mojem razmišljanju v zvezi s podjetništvom. Vseeno je, kaj počneš. Lahko si zaposleni. Lahko si podjetnik. Po srcu:). V prihodnosti tako menim, da ne bo toliko debat na temo, ali iti v službo ali iskati možnosti v klasičnem, morda socialnem podjetništvu ali v čem drugem. Predvsem bo pomembno srčno delovanje, torej da boš deloval iz srca, ne glede na to v kakšni obliki bo delo opravljeno. Saj le to prinaša notranjo srečo na daljši rok.

Sr(e)čno pri vsem, kar počnete:) Agata 

P.S.: Hvala fotografinji za prečudoviti fotografiji:).

Zakaj je bil ustanovljen Inštitut za sr(e)čno družbo?

Vse je z namenom. Čeprav včasih dolgo ne razumemo posameznih dogodkov v svojem življenju in zgleda, kot da se nekdo od zgoraj norčuje iz nas, se s časoma izkaže, da je imel vsak dogodek svoj pomen in nalogo na poti. Tako sva midva prehodila kar dolgo, cikcakasto pot, pri čemer nama marsikatera postaja in prenekateri žulj nista bila jasna, da sva prišla do Inštituta za sr(e)čno družbo. V naslednjih odstavkih bova na kratko opisala to pot, saj je pomembna z vidika poslanstva Inštituta.

Leta sva tako raziskovala na svoji poti, kako delujeta človek in sistem, v katerem živimo. Igorja je že, ko je bil asistent za mednarodne finance na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, zanimal sistem. Kako ga spremeniti, da bo ustvarjal bolj srečno družbo. Agata pa je po drugi strani raziskovala, kako posameznik lahko pride do sreče.

Na svoji poti je tako preučevala številne tehnike in prakse. Nabirala je znanje vse od kitajskih modrecev pa do nevrolingvističnega programiranja. Ker je stalno verjela, da je lahko v vsakem trenutku srečna, je iskala, kaj je to, kar jo v vsakem trenutku osrečuje. Vmes je postala regresoterapevtka, dozorela v AI-coacha. Saj verjame, da te coacha ne naredijo samo certifikati, ampak to preprosto postaneš oziroma si, ko pridobiš dovolj modrosti, da lahko pomagaš sočloveku na poti do njegove sreče. Agata je z znanjem s številnih izobraževanj, knjig, redno meditacijo ter veliko dela na sebi, uspela doseči, da se je sposobna v vsakem trenutku povezati z univerzalno zavestjo in njenimi manifestacijami. Ker so želeli tudi drugi okrog nje obuditi to svojo sposobnost (vsi jo imamo v sebi, a nam to ni bilo dano vedeti), je pričela učiti o tem tudi druge.

Obenem, je Igor preučeval ekonomski sistem, temelje družbe. Skupaj sva pregledala vrsto teorij zarot in ob njih izgubila kar nekaj živcev. Svet se je na trenutke zdel brezizhoden in prihodnost jalova. V dolgih urah pogovorov sva iskala rešitve za pot do lastne sreče in sistema, v katerem bo lahko vsak našel svojo srečo.

Glede današnjega sistema sva prišla do ugotovitve, da je edina rešitev za njegov obstoj v promociji vrednot, ki so osnova pravnega sistema. Po drugi strani sva ugotovila, da nas ravno vrednote in njihov princip delovanja zaklepata v kletko, v katero smo ujeti in nam preprečujeta, da bi prišli do sreče, ki je zunaj nje. Slednja rešitev torej ponudi rešitev za obstoj sistema, ki ga imamo. Toda vedno bolj se vsi zavedamo, da obstoječi sistem vodi v monopol, bogatenje elit ter revščino množic. Torej to ni prava rešitev za sistem.

Le-to sva našla pri posamezniku. Saj že pregovor pravi, da ko boš spremenil sebe, boš spremenil ves svet. Dejansko je tako. Na nivoju posameznika sva preko raziskovanja delovanja človeka prišla do odkritja univerzalnega zakona sreče, ki pravi, da delovanje iz srca (torej v skladu s sabo, s svojim notranjim bistvom, in ne iz strahov) prinaša notranji mir in srečo. O zakonu bova še veliko pisala. Sva pa prišla tudi do ugotovitev, kako lahko z uporabo univerzalnega zakona sreče dvignemo zavest in s tem odkrijemo nove temelje za sistem, ki bo omogočal, da bo vsak posameznik srečen.

Kako bo izgledal novi sistem, še ne vemo, ker še nismo na tej stopnji zavesti, da bi lahko to vedeli. Ga bomo pa zagotovo izgradili s spremenjeno stopnjo zavesti, z drugačnim načinom razmišljanja. Kot je rekel Einstein: »Nobenega problema ni mogoče rešiti na isti stopnji zavesti, kot je bil ustvarjen.« 

Tako je nastal Inštitut za sr(e)čno družbo. Na eni strani je njegov namen, da pomagava najti srečo posameznikom in uspeh organizacijam. Po drugi strani pa preko projektov »Sr(e)čna družba« promovira univerzalni zakon sreče, ustvarja optimistično klimo v državi, ki je tako krvavo primanjkuje ter raziskuje temelje sistema, ki bi vsem posameznikom omogočil, da so srečni.

V tem trenutku vas vabiva, da se nam pridružite na:

• raznih delavnicah, terapijah, svetovanjih, ki so objavljeni na strani Inštituta: www.srecno.org;

• na prvem dogodku »Sr(e)čna evolucija - sledim srcu, ne strahovom«, ki bo v začetku junija. Vabljeni vsi! Kje bo dogodek potekal, vas še obvestimo. Lahko pustite vaš kontakt na institut@srecno.org in vas obvestimo o dogodku;

• Na spletni strani www.srecno.org začenjamo s serijo »Sr(e)čnih zgodb«, zgodbami posameznikov, ki so si upali in znali v življenju slediti srcu ter kljub številnim oviram in strahovom uspeli najti svojo srečo.

Poleg tega se dogovarjamo s takimi posamezniki za intervjuje, pogovore v živo. 

Odprti smo za vaše predloge Sr(e)čnih zgodb. Mogoče želite vi sami podeliti z nami kakšno tako zgodbo ali pa mogoče lahko priporočite koga, ki z nami lahko podelil svojo Sr(e)čno zgodbo. Hvala že vnaprej:). Vaših predlogov bomo veseli na e-mail: institut@srecno.org;

• Vabljeni na našo Facebookovo stran: https://www.facebook.com/srecnaevolucija, katere namen je širiti univerzalni zakon sreče po celotni družbi, da skupaj ustvarimo družbo, v kateri smo vsi lahko srečni. Tu veliko govorimo v zvezi s srečo, odstranjevanjem strahov, delovanjem iz srca. Delimo si veselje, smeh, pa tudi če se kaj trpkega znajde na naši poti. Vabljeni, da stran delite s prijatelji, objavljate na njej vaše fotke, videe, vice, ki razveselijo vaše srce.

Toliko za tokrat, čas je za delovanje iz srca in sr(e)čno evolucijo:)

Sr(e)čno:)

Agata in Igor

Izobraževalni sistem za srečno družbo

Ob prazniku dela in nekaj impulzih tekom dneva se mi je porodilo tole razmišljanje na temo izobraževalnega sistema, ki bo osnova za srečno družbo. 

Današnji izobraževalni sistem je bil vzpostavljen za čas industrijske revolucije, torej za čas, ko je bil človek manj pomemben kot stroj in je moral spoštovati disciplino in izpolnjevati ukaze. To nazorno predstavi tale video: 

Delavec, ki je bil zastrašen, je bil pokoren in dober izpolnjevalec navodil. Tako je bilo vse, dokler se v zadnjih desetletjih niso zgodile velike spremembe. Poslovno okolje se je izjemno spremenilo. Zmagovalni faktor ni bila več produktivnost, ampak kakovost, za kar pa je bilo potrebno znanje. Človek in njegovi potenciali pa so počasi začeli prihajati v ospredje. Pri čemer danes v številnih poslovnih sistemih za ustvarjanje dodane vrednosti ni več dovolj niti znanje, ampak je nujna tudi ustvarjalnost. Za slednjo pa potrebuje človek drugačen način razmišljanja kot za marljivo izpolnjevanje navodil nadrejenih. O tem govorijo številni modreci, kot je na primer Edward de Bono. Temu je potrebno prilagoditi izobraževalni sistem, ki ne bo vzgajal bodočih generacij šablonsko, za rutinska dela, ponavljanje in izpolnjevanje ukazov. Potrebno je, da se spremenjen šolski sistem zastavi tako, da bo posameznika spodbujal, da začne delovati iz sebe, po lastnih srčnih želja, iz svojih lastnih potencialov.

Naj vas povabim k ogledu Ted govora, ki sem si ga ogledala danes zjutraj. Dan Ariely govori ravno o tem, kako je za človekovo učinkovitost pomemben smisel, ki ga pri delu najde. Če nekoga veseli šivanje, naj šiva. Če nekoga veseli raziskovanje, naj se poda v raziskovalne vode. Vsak naj počne tisto, kar ga srčno veseli, saj bo tam lahko najboljši in na najboljšem mestu tudi s stališča družbe.

Naj navedem primer, kakršnih naj bi bilo čim manj v prihodnje, če želimo srečno družbo. V trgovini, ki jo zaradi slabega poslovanja zapirajo, sem se pred kratkim pogovarjala z mlado prodajalko. Zaupala mi je, da študira pravo, ker so ji starši rekli, da s svojim slikarskim talentom ne bo preživela. Pravo naj bi ji omogočilo dostojno življenje. Sama ob tem poznam vsaj dve pravnici z magisterijem in pravosodnim izpitom, ki že več kot pol leta iščeta službo. Časi se tako hitro spreminjajo, da ne veš, kdaj bo kaj donosno na trgu. Zato je pomembno, da delaš stvari, ki jih rad počneš, ker jih počneš z minimalnim naporom in te kljub težavam na poti osrečujejo.

Take primere, kot je opisani, srečujem na svoji poslovni poti vsak dan. Slovenci smo ujeti v delo in trpljenje. Kakšna izguba potencialov za družbo je to! In vse to, ker ne gremo čez strahove in sledimo srcu. Kako bomo na ta način kos inovativni globalni družbi, če se ne bomo znali otresti strahov, začeli izhajati iz svojih potencialov ter ustvarili srečno ustvarjalno družbo? 

Da povzamem, pomembno je, da vsak najde v delu, ki ga opravlja, smisel in svojo realizacijo. Ne da delo opravlja samo zaradi strahu, ker se boji, da sicer ne bo preživel oziroma živel, kot si želi. Tako se bo lahko vzgojilo generacije, ki bodo svoje delo opravljale iz veselja in jih bo ustvarjanje osrečevalo. Slednje pa je za inovativno družbo tudi maksimalno učinkovito.