Kdo je za logotipom, za vašimi izdelki, spletno stranjo?

Te dni sem še posebej pozorna na spletne strani, saj pripravljam Inštitutovo.

Ker ima danes že marsikdo izmed nas spletno stran ali blog, pa pišem tale prispevek kar vsem.

Kaj imate napisano v rubriki »O nas«?

Kot poslovna svetovalka sem že v preteklosti pogosto zaznala, kako se posamezniki v katerikoli organizaciji radi skrijemo za nazive, procese, številke.

Pa je to koristno za nas in organizacijo?

Kako se predstavljate kot posameznik ali podjetje?

Podjetje ni nič drugega kot en velik organizem, eno veliko bitje, ki prav tako potrebuje ljubezen, negovanje, zaščito, pozornost, hvaležnost, prijaznost, spoštovanje, zaupanje itd.

Ali lahko stranka, ko pride na vašo spletno stran, to veliko dušo kot uporabnik začuti?

Pomembno je, da ne zazna le hladu, ogrodja, skeleta, ampak tisto, kar podjetju daje življenje.

Ko pišete na vaši spletni strani o vas nekaj na splošno in kupci ne vidijo, kdo je dejansko v timu podjetja, kdo predstavlja dušo podjetja, jih pogosto enostavno ne potegnete več.

Podjetniki, razna društva, vse organizacije lahko tako izgubimo veliko strank samo zaradi tega, ker se skrivamo.

Zato pokažimo, kdo je za logotipom, za izdelki.

Predstavimo svoj tim, svoje zaposlene…

Kupci kupujemo vedno več od oseb.

Ko gremo k zdravniku, želimo točno tega in tega zdravnika.

Ko gremo v arhitekturni biro, želimo natanko tega in tega arhitekta.

Posel gre v smer SRCE na SRCE, DUŠA na DUŠO.

Zato se odprimo za stranke, odprimo srce in pokažimo na spletni strani, kdo smo.

Pa veliko uspehov želim vsem nam :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Draga ženska, tole si pokloni ob 8. marcu

8. marec naj bi bil naš dan, drage boginje, čeprav naj bi bile vsak dan samozavestne, se postavile zase, povedale svoje iz srca.

Kaj bomo torej naredile s praznikom?

To je naša stvar.

Sama bom kupila nekaj rožic za tiste, ki vas danes srečam v živo.

Sicer pa predlagam tole.

Drage boginje, vzemite si danes 10 minut zase.

Zaprite oči in se vprašajte, od koga in v katerem delu svojega življenja se počutite

• potlačene …
• zlorabljene …
• zatirane …
• ponižane …
• manjvredne …
• neupoštevane …
• preglasovane …
• kako drugače ne v skladu s sabo …

Kaj glede tega lahko spremenite že danes? Lahko naredite vsaj eno spremembo kar takoj, da bi se počutile vsaj malo bolje?

Mogoče lahko komu kaj poveste, česar (si) do sedaj niste (upale)?

Zaprite oči in poglejte, če nosite kakšno masko, ker se bojite zavrnitve?

Odvrzite jo.

V mislih se slecite najprej pred svojim ogledalom, nato pred bližnjimi.

Povejte jim, da je vaše telo samo vaše telo in ga obožujete takega, kot je.

Telo je vaše svetišče.

Brez njega te realnosti ne morete izkušati.

Zato ga cenite in to povejte drugim.

Ne potrebujete ne fizičnih, ne psihičnih zlorab ali kakršnega koli trpinčenja s strani drugih.
Objemite se.

Pojdite v srce, tam najdite ljubezen do sebe in jo pošljite vsem organom, vsem celicam v telesu.

Odprite oči in si zapišite vsaj 3 stvari, ki so se vam tekom teh nekaj minut porodile v glavi ali srcu:

1. …
2. …
3. …

Čudovit osmi marec želim vsem, tako ženskam kot moškim:) ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Moški, kako nas lahko razveselite za 8.marec?

Dragi prijatelji,

kaj lahko storite danes za nas, vaše prijateljice, in vse preostale boginje na Zemlji?

Ne razbijajte si glave zaradi daril.

Raje sebi podarite tole spodaj.

Podarite sebi?

Ja, podarite sebi.

Tako boste osrečili sebe in s tem vse nas.

Pa čudovit praznik vsak dan :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

P.S.: Na to, kaj se dogaja pri drugih ljudeh, v drugih državah po svetu, imamo kot posamezniki neposredno izredno malo vpliva.

A kot v vsaki stvari lahko tudi v 8. marcu vidimo dobro ali slabo.

Zato predlagam, da vsak zase poberemo iz tega dne najboljše.

Z dvema moškima sem včeraj naredila tole vajo.

Kar nekaj AHA efektov sta doživela.

Moški, predlagam, da si date priložnost in poskusite.

Vzemite si 10 minut zase.

Zaprite oči.

Osredotočite se na svoje telo.

Opazujte se od znotraj – kot da se nahajate v notranjosti vašega telesa.

Sprostite vse napetosti.

V srcu najdite ljubezen do sebe in jo od tam pošljite vsem celicam.

Uživajte v prijetnih občutkih, ki prevevajo vse vaše telo.

Nato pa pred sebe pokličite svojo mamo.

Pojdite v telo svoje mame in poglejte iz nje, kako vas ona vidi.

Nato se vrnite nazaj v svoje telo.

Kako se počutite?

Ste majhni, veliki nasproti njej?

Koliko stari se počutite? 5 let? 15let? Odrasli?

Predihajte vse neprijetne občutke, dokler ne uspete odrasti in biti visoki vsaj toliko kot mama ter se ob njej počutiti dobro.

Naredite še nekaj lahkotnih vdihov in izdihov ter najdite dve stvari, ki si jih boste zapisali iz te izkušnje, čim odprete oči.

To lahko storite tudi v primerih, če je vaša mama pokojna, če je ne poznate.

Isto vajo lahko naredite s svojo najdražjo.

Nato pa pojdite v svet in opazujte sebe ter svoj odnos do žensk.

Ste pozorni? Ste spoštljivi? Jih cenite? Se počutite enakovredni z njimi?

Svoje poslanstvo je našla pri prednikih

Nekaj najlepšega je, ko kupiš darilo, za katerega kooomaj čakaš, da ga daš iz rok :).

Še dva dni… ♥

Izbiranje skupinskega darila je bilo tokrat na moje veliko veselje zaupano meni.

Seveda sem se potrudila maksimalno zadovoljiti potrebam in željam obdarovanke, kot jih pač poznam.

Se pa vedno trudim, da poskušam najti darilo med našimi lokalnimi umetniki, obrtniki.

Z ekološkega vidika je to seveda bolje, kot da kupimo neke stvari od daleč. S tem tudi ne podpiramo izkoriščanja dela otrok v državah v razvoju, ki so pogosto tisti, ki plačajo ceno za cenovno ugodne izdelke pri nas. Podprimo domače gospodarstvo ♥. Ego bi sicer lahko našel še na tisoče razlogov, kar pa je zame ključno, so energije, ki se sprožijo med dušami, ki kreirajo, in tistimi, ki potem izdelke nosijo.

Ko sama nadanem nek unikaten kos, ki mi je bil podarjen in poznam izdelovalca, se ob vsakem nošenju spomnim tako na darovalca kot na avtorja in mi postane toplo pri srcu.

Zato vedno pomislim, ali bi mogoče lahko izdelke kupila od nekoga v bližini, ki ga poznam.

Tokrat se iz srca zahvaljujem Manci in Aleksandri, za krasen prstan in razkošen šal ♥♥♥

No, ker je obdarovanka ljubiteljica Desiguala, jo čaka tudi torbica, ki ni slovenskega izvora, je pa po njenem okusu.

Bi pa mogoče omenila še en vidik tega, da kupujemo izdelke domačih izdelovalcev, ki pa nima nič skupnega z egom in strahovi pred prihodnostjo.

Pred nekaj tedni je bila pri meni mamica, katere zgodbo bi podelila z vami, ker nam vsem lahko da misliti.

Namreč na našem prostoru smo imeli izvrstne pletilje, čevljarje, izdelovalce torb in podobne obrtnike.

Najbrž imate tudi vi v rodu še marsikaj od tega, če boste pogledali dovolj v preteklost po svojem družinskem drevesu.

Tako se je pri meni oglasila nesrečna mamica, ki se v življenju nikakor ni mogla najti. Primerjala se je s prijateljicami, z idoli na spletu, v medijih. A je s primerjanjem s po njenem mnenju boljšimi, uspešnejšimi, srečnejšimi… postajala le bolj nesrečna in še bolj oddaljena od svojega bistva.

Ko pa sem jo vodila, da se je povezala s svojim višjim jazom, je rešitev našla pri prednikih.

Babica po mamini strani je bila šivilja, vsa moška linija po očetovi strani pa se je ukvarjala s krojaštvom oziroma čevljarstvom.

Želela si je študirati tekstilstvo, a so starši rekli, da v tem poklicu ni denarja.

Kot diplomirana ekonomistka je pristala v pisarni nekega podjetja, kjer sta jo rutina in številke ubijala.

S pomočjo višjega jaza se je spomnila, kako je uživala kot otrok, ko je šivala oblekice za svoje igrače. Kasneje je v srednji šoli tudi pletla, kvačkala, sanjarila o svoji blagovni znamki, a so jo straši prepričali, da so časi drugačni in da za tako ali drugačno obrt ni več prostora.

Z vpisom na fakulteto je pozabila na svoje sanje, s tem pa na to, kdo je.

Šele njeni nadobudni hčerki sta jo prebudili iz sna, da se je zavedla, da dejansko ni več živa, da spi.

Prejšnji teden me je obvestila, da je že pričela s šivanjem za svoji hčerkici in našla stil, ki ga hočejo nositi tudi hčerke njenih prijateljic. Hura!

Koliko takih »zgodb« sem že doživela ob vas.

Vse naše sposobnosti, lahko najdemo nekje pri naših prednikih in obratno.

Moj prededek in dedek sta bila čevljarja, ki sta znala sama izdelati čevlje.

Žal tega sama ne znam.

Se mi je pa v preteklosti večkrat zgodilo, da so me trgovci hoteli prepričati, da je nekaj iz usnja, a sem dokazala, da to ni tako. Ta odnos, občutek do usnja imam v krvi. Pred leti se mi je tako zgodilo v Italiji, da je bila trgovka huda name, češ da mi prodaja usnjen čevelj, jaz pa ji nisem verjela. Na koncu je besna poklicala šefa, ki je potrdil, da se moti.

Tako je koristno, da sem ter tja pogledamo, kakšne sposobnosti, talente, poklice, sanje so imeli naši predniki, ker nam to da veliko vedeti o nas samih.

Ko smo v skladu s sabo, k sebi pritegnemo vse, kar potrebujemo za lepo življenje.

Zato vabim vse, da izpolnite svoje sanje po ustvarjanju nakita, oblačil, rjuh, stolov, svetilk…

Evropa potrebuje svojo tekstilstvo, čevljarstvo… orodjarstvo, če želimo preživeti na dolgi rok.

Zato spodbujajmo naše ustvarjalce in uresničimo svoje sanje po ustvarjanju ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Ali obožujete konce?

Ali obožujete konce?

Mogoče je dobro, da bi jih vsaj toliko kot začetke.

Vse ima svoj konec :).

Sončen dan, odnos, jeza, slabi časi, dež, dober film, življenje…

Sem ravno tolažila prijateljico ♥

Delim še z vami, če komu pomaga ♥

Včasih jokamo, drugič vriskamo, nas skrbi, se jezimo…

A to samo pomeni, da smo živi :).

Če ne moremo sprejeti koncev, ne moremo uživati v življenju.

K meni je nedavno prišla mlada lepotica, ki je imela občutek, da nima ničesar in da stoji na mestu. Svet pa ji dejansko ponuja čisto vse. Vse ji je bilo položeno v zibko. Vse ima pred sabo, kar si zaželi. A se ni mogla premakniti naprej v življenju in samo vzeti tega, kar ji je ponujeno.

Prišli sva do ugotovitve, da se je bala neuspešnih zaključkov, konca, zato se ni upala ničesar lotiti, saj bo prej ali slej prišlo pri vsaki stvari do konca, v katerem mogoče ne bo srečna.

Koncev največkrat ne maramo, ker so bodisi slabi, bodisi so neprijetni, saj nam predstavljajo obdobje negotovosti pred začetkom novega, bodisi nam je v dani situaciji preveč lepo, da bi si želeli, da se konča.

A višji jaz je lepotici razložil, da konec vedno predstavlja nek nov začetek in s tem priložnost za novo izkušnjo, ki bogati naša življenja.

Vse je v ciklih.

Končamo eno službo, začnemo novo. Se ločimo, imamo priložnost, da v življenje dobimo partnerja, ki nam je bolj pisan na kožo. Končamo z uspešnim projektom, imamo priložnost, da začnemo z novim.

Zato se veselimo začetkov in koncev, ker dejansko konca nikoli ni. Vse je v ciklih :)  ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Katero čustvo tlačite?

Koliko pa si resnično dovolimo izražati in izpovedati čustva ter svoja občutenja?

Razmislite in si dopišite, kdaj ste bili nazadnje …

- jezni?
- žalostni?
- zavistni?
- sovražno nastrojeni?
- zaskrbljeni?
- v občutku krivde?
- v občutku gnusa ali odpora?
- v občutku sramu?
- v zadregi?
- nemočni?

Lahko sami še kaj dodate, kar ste zaznali pri sebi?

Katero čustvo tlačite?

Vedno znova me preseneča, ko odkrivam s strankami, kako se jim zdi problematično, da so jezni na nekoga, da se počutijo krive, maščevalne, polne sramu. K meni se seveda obračate po pomoč zaradi takih težav.

Toda ko sami nekaj opazimo, to že pričnemo reševati tako ali drugače.

Bolj pa bi bilo potrebno nameniti pozornost potlačenim čustvom in občutkom. Zaradi teh seveda zavestno ne pridete k meni :).

Te odkrijemo, ko pridete k meni zaradi slabega počutja, pa ne veste, zakaj ste v takem stanju, ali pa zaradi nekih zdravstveno nepojasnjenih zadev.

Zato vam priporočam, da pozorno razmislite o zgornjih vprašanjih. Mogoče ugotovite, da si česa nikakor ne dovolite izraziti.

Mnogim je bilo pogosto že v otroštvu prepovedano izražati jezo, agresijo, srd, žalost in podobno.

Če smo npr. jezo tlačili, ta izbruhne potem iz nas, ko to najmanj pričakujemo. Imamo izpade, ki jih od nas nihče ne pričakuje. Prizadenemo tiste, ki si to najmanj zaslužijo.

Predvsem ženskam je v naši kulturi prepovedano izražanje jeze. Zato se pogosto ženske, ki se razjezijo, označuje kot »histerične«.

Moškim pa kot otrokom obenem pogosto ni dovoljeno jokati, biti žalostni, otožni. Verjetno smo že vsi kdaj slišali npr. »fantje ne jočejo«, ali »ne bodi cmera« ipd.

Mnogi otroci pa so že v otroštvu »prisiljeni« sprejeti vlogo starša in imajo nato v življenju težavo pokazati svojo nemoč.

Tu se pa potem pokažejo številne težave v življenju :)

Zato si dovolimo izražati čustva.

Saj ni treba da spravimo jezo na ženo ali sodelavca. Pojdimo v gozd in jo predihajmo, predajmo drevesom. Tehnik in načinov je veliko.

V kolikor pa vas kaj dlje časa muči in ne veste, kako se s tem spopasti, srčno vabljeni, da vam pomagam :) Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Ali praznujete rojstni dan podjetja?

»Ali še kdo praznuje rojstni dan svojega podjetja, društva, zavoda, agencije, sklada… ?« ♥♥♥
(v vaši lasti ali pa v njej delate kot zaposleni)

Hja … najbrž se marsikdo čudi ob tem ;-).

Pa ni tako nesmiselno tole moje razglabljanje, ravno tako kot ni nesmiselno praznovanje osebnega rojstnega dne.

Moje podjetje ima te dni rojstni dan in seveda razmišljam, kakšno tortico bom sčarala :)

Podjetje oz. vsaka organizacija je namreč živ organizem.

Tega se več ali manj vsi premalo zavedamo. Žal sebi v škodo.

Tudi sama sem bila ista, pa čeprav sem se že 15 let nazaj na magisteriju učila o tem, da je podjetje živ organizem.

Učila…

Leta zatem sem spremljala mojo nekdanjo mentorico, Violeto Bulc, ki je kot poslovna svetovalka uporabljala ta termin, kjerkoli se je pojavila, in veliko organizacijam dala misliti, kako so odnosi pomembni za uspeh podjetja, tako navznoter kot navzven.

Ko smo nesramni do sodelavcev in strank, ko ne opravimo svojega dela, kot je to v naši moči, ko zahtevamo, kar nam ne pripada, ko v delavnem času počnemo stvari, ki niso v najboljše dobro našega podjetja, škodimo podjetju. Pa ne zidovom, ampak duši, zavesti podjetja, in s tem ga šibimo, žalostimo...

Najbrž se tole zdi marsikomu hecno.

A ni.

Raziskujte, preverite…

Meni osebno se je vse to skupaj sestavilo šele zadnja leta, ko sem se začela povezovati z univerzalno zavestjo.

Nek gospod je prišel k meni, ker se ne razume s starejšim sinom v svojem družinskem podjetju.

Ko sva pogledala, kakšno je trenutno stanje podjetja, je bil zagrožen.

Podjetje se je namreč počutilo izredno slabo, kar za prihodnost seveda ne pomeni nič dobrega.

A s pomočjo višjega jaza gospoda sva hitro prišla do rešitve.

V podjetju je bil sin, ki si je želel opravljati drug poklic in svojega dela seveda ni izpeljal, kot bi bilo to dobro za podjetje.

Obenem pa ta sin v podjetje ni pustil hčerke, katere poslanstvo pa je opravljati natanko to dejavnost.

Podjetje bi bilo spremembe izjemno veselo in bi lahko zraslo.

Seveda pa je bilo nato od gospoda odvisno, saj je ustanovitelj in direktor, ali bo spremembe uvedel.

Začel jih je uspešno uvajati… in spremembe na boljše so očitne… tako v družini kot podjetju.

Držimo pesti!!!!

Vsem vam pa želim, da preživljate svoj dragoceni čas v organizaciji, ki jo osrečujete vi in ona vas :) ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org