Koliko pa si resnično dovolimo izražati in izpovedati čustva ter svoja občutenja?
Razmislite in si dopišite, kdaj ste bili nazadnje …
- jezni?
- žalostni?
- zavistni?
- sovražno nastrojeni?
- zaskrbljeni?
- v občutku krivde?
- v občutku gnusa ali odpora?
- v občutku sramu?
- v zadregi?
- nemočni?
Lahko sami še kaj dodate, kar ste zaznali pri sebi?
Katero čustvo tlačite?
Vedno znova me preseneča, ko odkrivam s strankami, kako se jim zdi problematično, da so jezni na nekoga, da se počutijo krive, maščevalne, polne sramu. K meni se seveda obračate po pomoč zaradi takih težav.
Toda ko sami nekaj opazimo, to že pričnemo reševati tako ali drugače.
Bolj pa bi bilo potrebno nameniti pozornost potlačenim čustvom in občutkom. Zaradi teh seveda zavestno ne pridete k meni :).
Te odkrijemo, ko pridete k meni zaradi slabega počutja, pa ne veste, zakaj ste v takem stanju, ali pa zaradi nekih zdravstveno nepojasnjenih zadev.
Zato vam priporočam, da pozorno razmislite o zgornjih vprašanjih. Mogoče ugotovite, da si česa nikakor ne dovolite izraziti.
Mnogim je bilo pogosto že v otroštvu prepovedano izražati jezo, agresijo, srd, žalost in podobno.
Če smo npr. jezo tlačili, ta izbruhne potem iz nas, ko to najmanj pričakujemo. Imamo izpade, ki jih od nas nihče ne pričakuje. Prizadenemo tiste, ki si to najmanj zaslužijo.
Predvsem ženskam je v naši kulturi prepovedano izražanje jeze. Zato se pogosto ženske, ki se razjezijo, označuje kot »histerične«.
Moškim pa kot otrokom obenem pogosto ni dovoljeno jokati, biti žalostni, otožni. Verjetno smo že vsi kdaj slišali npr. »fantje ne jočejo«, ali »ne bodi cmera« ipd.
Mnogi otroci pa so že v otroštvu »prisiljeni« sprejeti vlogo starša in imajo nato v življenju težavo pokazati svojo nemoč.
Tu se pa potem pokažejo številne težave v življenju :)
Zato si dovolimo izražati čustva.
Saj ni treba da spravimo jezo na ženo ali sodelavca. Pojdimo v gozd in jo predihajmo, predajmo drevesom. Tehnik in načinov je veliko.
V kolikor pa vas kaj dlje časa muči in ne veste, kako se s tem spopasti, srčno vabljeni, da vam pomagam :) Agatha
Razmislite in si dopišite, kdaj ste bili nazadnje …
- jezni?
- žalostni?
- zavistni?
- sovražno nastrojeni?
- zaskrbljeni?
- v občutku krivde?
- v občutku gnusa ali odpora?
- v občutku sramu?
- v zadregi?
- nemočni?
Lahko sami še kaj dodate, kar ste zaznali pri sebi?
Katero čustvo tlačite?
Vedno znova me preseneča, ko odkrivam s strankami, kako se jim zdi problematično, da so jezni na nekoga, da se počutijo krive, maščevalne, polne sramu. K meni se seveda obračate po pomoč zaradi takih težav.
Toda ko sami nekaj opazimo, to že pričnemo reševati tako ali drugače.
Bolj pa bi bilo potrebno nameniti pozornost potlačenim čustvom in občutkom. Zaradi teh seveda zavestno ne pridete k meni :).
Te odkrijemo, ko pridete k meni zaradi slabega počutja, pa ne veste, zakaj ste v takem stanju, ali pa zaradi nekih zdravstveno nepojasnjenih zadev.
Zato vam priporočam, da pozorno razmislite o zgornjih vprašanjih. Mogoče ugotovite, da si česa nikakor ne dovolite izraziti.
Mnogim je bilo pogosto že v otroštvu prepovedano izražati jezo, agresijo, srd, žalost in podobno.
Če smo npr. jezo tlačili, ta izbruhne potem iz nas, ko to najmanj pričakujemo. Imamo izpade, ki jih od nas nihče ne pričakuje. Prizadenemo tiste, ki si to najmanj zaslužijo.
Predvsem ženskam je v naši kulturi prepovedano izražanje jeze. Zato se pogosto ženske, ki se razjezijo, označuje kot »histerične«.
Moškim pa kot otrokom obenem pogosto ni dovoljeno jokati, biti žalostni, otožni. Verjetno smo že vsi kdaj slišali npr. »fantje ne jočejo«, ali »ne bodi cmera« ipd.
Mnogi otroci pa so že v otroštvu »prisiljeni« sprejeti vlogo starša in imajo nato v življenju težavo pokazati svojo nemoč.
Tu se pa potem pokažejo številne težave v življenju :)
Zato si dovolimo izražati čustva.
Saj ni treba da spravimo jezo na ženo ali sodelavca. Pojdimo v gozd in jo predihajmo, predajmo drevesom. Tehnik in načinov je veliko.
V kolikor pa vas kaj dlje časa muči in ne veste, kako se s tem spopasti, srčno vabljeni, da vam pomagam :) Agatha
Inštitut za sr(e)čno družbo
Ni komentarjev:
Objavite komentar