V vsakem je delček šamana

Z občudovanjem gledamo na stare vrače in šamane, ko krilijo z rokami okrog nas in se potem, ko končajo, odlično počutimo. Težave izginejo, kot da jih ne bi bilo. Žal pa se premalo zavedamo, da je to mahanje nekaj najbolj naravnega in ga je sebi v korist sposoben uporabljati prav vsak izmed nas.

Pred dobrim mesecem sem videla deklico, ki je padla in se glasno jokala. Mamica je ni mogla potolažiti, čeprav ni bilo nič resnejšega. Brez razmišljanja sem pristopila k deklici in jo vprašala, kaj jo boli. Le-ta je v joku kazala na gleženj. Rekla sem ji, naj položi levo roko na boleče mesto in naj bolečino pobere v roko ter jo potem vrže v svetlobo. Deklica me je začudeno pogledala, a ker je začutila, da trdno stojim za besedami, je šla takoj v akcijo. Zavzeto se je lotila pobiranja bolečine in že po nekaj zamahih, je solze zamenjal nagajiv nasmešek. Zmagoslavno, kot da je odkrila največjo dragocenost tega sveta, je zavpila, da jo je gleženj nehal boleti. Ko sem že krenila naprej po opravkih, sem za hrbtom slišala navdušeno deklico, kako pripoveduje mami, kako je to pobiranje bolečine super in kako bi ona morala z roko pobrati glavobol iz svoje glave.

Kako prav je sklepala deklica. Tudi njena mamica bi si najbrž lahko vsaj začasno omilila bolečino v glavi, če bi jo pobrala v roko in vrgla v čisto svetlobo, da se tam transformira. Sama sem namreč priča takim hitrim izboljšanjem stanja praktično vsak dan. Bodisi da s tem pomagam sebi, ko se npr. spečem na vroči posodi v kuhinji, bodisi da vodim stranko, da si na ta način pomaga. Meni osebno je ta način najbolj prišel prav včasih, ko sem imela hude menstrualne bolečine. Zvijala sem se že od bolečin, ko mi je partner pobral iz predela druge čakre vso bolečino. V slabih petih minutah sem se počutila povsem dobro.

Še bolj impresivna pa je bila hipna »ozdravitev« prijateljice, ko sva se slučajno srečali. Nekaj jo je zbadalo v čeljusti že nekaj tednov, a ji noben zobozdravnik niti po slikanju ni znal pomagati. Pri bioresonančnem pregledu, ki ga je imela na dan srečanja, je sicer dobila diagnozo neke bakterije v ustih, a zbadanje po terapiji še ni odšlo. Poleg tega je na ta dan začutila še pospešeno bitje srca. Počutila se je grozno. Pa sem ji namignila, da sedeva v avto in se sprostiva. Najin namen je bil najti vzrok za težavi, tako da vpraša svoj višji jaz. To se je tudi zgodilo. V slabih petih minutah je prijateljica našla po vsej glavi in trupu ogromno jeze. Izvedela je celo, kdaj se je le-ta nabrala. Nato pa je vso energijo jeze sčistila v čisto svetlobo. Poleg tega je sčistila s sebe še na jezo pripete entitete, ki jih je ravno tako s pomočjo višjega jaza poslala v svetlobo. Bolečina v ustih je že tekom čiščenja popustila, srce pa se je umirilo.

Takih primerov imam pri regresoterapiji kot pri povezovanju z univerzalno zavestjo veliko. Najlepše pri tem pa je to, da nisem jaz noben čudežnik ali zdravilec, ampak da pri tovrstnem povezovanju s svojim višjim jazom vsak posameznik odkrije, kdo praktično je in kako mogočne sposobnosti ima.

Če koga potegne, da bi se zgoraj napisanega naučil, je srčno vabljen na delavnico U-LINK: http://ai-link.net/documents/U-LINK_web.pdf. Sicer pa vam želim samo še veliko zaupanja v svoje sposobnosti in veliko zdravja ter sreče:)

Sr(e)čno:) Agata

www.srecno.org

Kako poteka regresoterapija ...

Kaj je regresoterapija?

Je terapija z uporabo tehnike regresije.

Kaj je regresija?

Je tehnika, ki nam pomaga v primerih, ko nas v življenju nekaj onesrečuje. Omogoča nam, da pogledamo, od kod izvirajo naše težave v življenju, in jih tudi aktivno razrešimo. Pogledamo, ali izvirajo iz tega življenja, preteklih življenj ali pa vmesnega časa. Namen regresije pa ni le gledanje preteklih dogodkov. Pomembno je, da se sčisti in transformira vsa čustva in vse tisto, kar nas še bremeni iz preteklosti ter nas oddaljuje od notranje sreče in miru. Pri tem je potrebno omeniti, da je tu govora o t.i. nehipnotični regresiji, pri kateri je regresiranec sicer v spremenjenem stanju zavesti (popolnoma sproščen), a se stalno zaveda svoje obstoječe identitete in se ne poistoveti v celoti z osebo iz preteklega življenja. Ves čas, ko regresija poteka, sproščeno leži ali sedi in se zaveda, kaj se dogaja okrog njega, ter z zaprtimi oči gleda svoj »film iz preteklosti«. 

Kaj vse nam lahko prinese regresija?

• Ozavestimo, da materialni svet ni edina realnost;
• Izkusimo in ozavestimo, da smo energijska bitja;
• Osvobodimo se energijskih blokad iz preteklosti;
• Izboljšamo svoje zdravje, samopodobo, finančne težave in najdemo odgovore na druge življenjske izzive;
• Hitreje se odločamo in izboljšamo intuicijo;
• Pretekla življenja nam pomagajo razumeti sebe in svoje delovanje danes;
• Lažje in hitreje sprejmemo sebe in spoznamo svoje potenciale;
• Lažje sprejmemo druge;
• Lažje in hitreje najdemo notranjo srečo;
• Lahko začnemo verjeti tudi v čudeže;
• … in še mnogo drugega.

Regresija ima običajno takojšnje učinke, včasih pa nam prinese spremembe v roku nekaj mesecev. Z vpogledom v našo podzavest lahko na eni sami regresoterapiji uvidimo in razrešimo toliko, kolikor bi z raznimi drugimi tehnikami uspeli v nekaj letih.

Kako poteka regresoterapija?

1. Kratek uvodni pogovor z regresirancem o tem, kaj vse želi razrešiti;
2. Kratko sproščanje;
3. Pogleda se tista življenja oziroma dogodke iz preteklosti, ki jih regresirančev višji jaz (simbolična predstava našega večnega dela, duše, individualne zavesti) želi pokazati v zvezi z regresirančevimi težavami ali vprašanji. Sledi ozaveščanje in čiščenje vseh čustev ter vsega drugega, zaradi česar nas ta življenja oziroma dogodki še ovirajo, da bi bili srečni;
4. Zaključni pogovor.

Koliko časa traja regresoterapija?

To je povsem odvisno od tega, kaj vse želi regresiranec ugotoviti in razrešiti. Načeloma pa traja regresoterapija od 2 do 4 ure, izjemoma več.

Ali je regresoterapija uporabna za vsakogar, tudi za otroke?

Ljudi je strah, da ne bi videli prizorov iz preteklosti. A ta strah je odveč. V kolikor se pojavijo kakšne blokade ali težave, se jih z regresoterapevtom odkrije in odpravi. Vsak ima lahko koristi od regresije na tak ali drugačen način. Regresoterapija je primerna tudi za otroke, v kolikor le-ti že govorijo.

Ali nam lahko regresoterapija lahko škodi?

Ne glede na vsebino pridejo tekom regresije odgovori s strani višjega jaza na nežen in spodbuden način. Škodljivih posledic regresija nima. Regresije se namreč ne more peljati mimo našega višjega jaza. Vsak regresoterapevt lahko regresijo le usmerja, ne more pa manipulirati s posameznikom, saj dejansko vodi regresijo njegov višji jaz. Problematična je lahko le takrat, ko se je ne izvede do konca in se ne počisti vsega, kar regresiranca še obremenjuje v zvezi s preteklostjo. V takem primeru gre na primer posameznik po regresoterapiji domov jezen na neko osebo, ki jo je videl v preteklem življenju in jo pozna tudi danes. Če ni videl vseh karmičnih povezav in ni bilo opravljenega temeljitega čiščenja čustev, kot je npr. jeza, in občutkov, se lahko zgodi, da ni sposoben videti situacije v luči ljubezni. Če je pravilno in temeljito izpeljana, pa je regresoterapija lahko izjemno koristna za vsakogar, saj nam lahko pomaga do vsega zgoraj opisanega. 

Več o regesoterapiji si lahko preberete tule: http://agatakopac.blogspot.com/2012/08/regresija-ne-omogoca-le-potovanj-v.html.

Kaj vam Inštitut za sr(e)čno družbo še nudi poleg regresoterapije?

Vabljeni na našo spletno stran: www.srecno.org


Se vidimo:).

Sr(e)čno:) Agata

www.srecno.org

Večer hvaležnosti - praznovanje 1. rojstnega dne projekta Hvaležnost365

Srce ne loči med bolj in manj pomembnimi stvarmi. Med velikimi in malimi. To počne ego. Srce se odloča samo v zdaj in prav v vsakem trenutku točno ve, kaj bi rad. Za nas majcene življenjske radosti ga lahko ravno toliko razveselijo kot tiste, za katere mislimo, da so za naš obstoj usodne. Eden izmed takih malih cukrčkov sreče se je zgodil za vse prisotne na Večeru hvaležnosti 2.8.2013.

V svoje zavetje nas je sprejel veličasten in vedno malce zasanjan park Tivoli, ko se je vroče avgustovsko sonce že počasi potapljalo v krošnje mogočnih dreves na pobočju Rožnika. Svoje mesto smo našli na trati, nekoliko odmaknjeni od sprehajalnih poti in vrišča otroškega igrišča. Če ne bi bilo nekaj mravelj in kakšnega preglasnega sprehajalca, bi imeli občutek, da smo v raju. Raziskovanje hvaležnosti se je tako pričelo na mestu, ki nas je podprlo z vso svojo hvaležnostjo. 

Hvaležnost smo želeli otipati, jo začutiti, narisati, ubesediti. Vsak izmed nas je prišel, da prispeva svoj košček k mozaiku celote.

Ugotavljali smo, kaj je hvaležnost. Je mogoče čustvo? Občutek? Misel? Vrlina? Ali celo mogoče kaj drugega?

Na kratko smo pogledali, kaj smo odkrili o hvaležnosti skozi projekt Hvaležnost365 tekom enega leta. Mogoče to na kratko najlepše opiše Eckhart Tolle v svoji knjigi Zdaj: »Veliko ljudi, na primer, čaka na blaginjo. Vendar ta ne more priti iz prihodnosti. Le kadar zares cenite, prepoznavate in povsem sprejemate svojo sedanjo resničnost – kaj ste, kdo ste, kaj počnete ta trenutek – se pravi, ko povsem sprejmete sebe in vse okrog, le tedaj ste lahko hvaležni za to, kar imate, hvaležni za to, kar je, hvaležni za vse Bitje. Hvaležnost za sedanji trenutek in polnost življenja zdaj – to je blaginja. Blaginja ne more priti v prihodnost.«

Namen Večera hvaležnosti pa ni bilo spoznavati hvaležnost zgolj skozi miselne strukture, podatke ter takšne ali drugačne kategorizacije. Ključno, kar smo želeli v tem večeru storiti, je bilo spoznavanje hvaležnosti skozi njo samo, skozi pristno izkušnjo v sedanjem trenutku.

Zato smo se vprašali, čemu smo hvaležni v tem trenutku?

Otrokom. Življenju. Darilu. Zdravju. Delu. Tišini. Prijaznosti. Potrpežljivosti. Soncu. Vesolju. Počitnicam. Druženju. Luni. Ljubezni. Sliki. Svobodi. Vodi. Torti. Obleki. Ležalniku. Copatom. Nohtom. Otroku. Zvezdam. Horoskopu. Zlatu. Čokoladi. Psom. Mačkom. Ribam. Zraku. Morju. Računalniku. Listu. Roži. Drevesom. Avtu. Zelenjavi. Nosu. Noči. Gledališču. Plesu. Toploti. Škratom. Znanju. Naravi. Veselju. Upanju. Družini. Rožicam. Glasbi …

Vzeli smo barvice in hvaležnost naslikali v njeni najlepši luči. Zasijala je taka ...

Da pa bi jo še bolj spoznali, smo se povezali s svojim višjim jazom in nato še srcem. Pustili smo ji, da se rodi, širi in objame ves univerzum. Neprestano smo jo opazovali, kako postaja vse bolj nežna, mehka in prosojna, vse dokler nismo bili več opazovalci, ampak nas je hvaležnost enostavno požrla vase in nismo niti več vedeli, ali je hvaležnost v nas ali zunaj nas. Hvaležnost smo postali mi sami.

Šele tu smo uvideli, da ni dovolj reči »HVALA«. Prevečkrat se ta beseda uporabi brez tiste prave energije, ki prihaja iz srca. Ja, to smo spoznali. Hvaležnost se rodi v srcu. In samo v srcu najde svoj pravi konec.

Ugotovili smo, da se premalo poglabljamo v samo bistvo hvaležnosti in tudi premalo izkoriščamo njene blagodejne učinke.

Ker pa ni rojstnega dneva brez torte, smo polni notranjega miru in hvaležnosti pojedli presno čokoladno torto. Poleg tega človek hvaležnost najlažje začuti z zadovoljnim želodcem.

Projektu Hvaležnost365 smo tako izrekli čestitke. Vsak pri sebi je potegnil zaključke zase. K projektu in hvaležnosti pa vabimo tudi vse vas, ki nas berete.

Hvala:)

Inštitut za sr(e)čno družbo:)

Agata

Projekt Hvaležnost365 

https://www.facebook.com/Hvaleznost365

Posilstvo že v materinem trebuhu

Žal nam ob rojstvu ne dajo recepta, kaj storiti, da bomo našli svojo srečo. Zato se pogosto samo zavedamo, da nas nekaj moti ali muči, ne vemo pa, kaj je to. Ko pomagam strankam, da se povežejo s svojim višji jazom ali univerzalno zavestjo, da bi izvedeli, kaj povzroča njihovo nelagodje, najdemo presenetljive in včasih prav šokantne vzroke za njihove težave. Eden takih se je pred kratkim pokazal na regresoterapiji z neko gospo. Ker ni bil prvi taki primer in vem, da je tega med nami še veliko, sem se odločila, da primer podelim z vami.

K meni je prišla gospa zaradi ljubezenskih težav. Sredi čiščenja pa naju je njen višji jaz popeljal v maternico njene matere. Vzrok za njen strah pred življenjem naj bi se nahajal tam. Zato sva šli pogledati, kaj naj bi se tam zgodilo, da še danes po več kot štirih desetletjih tako močno vpliva na njeno srečo. Šla je v maternico in takoj ob prihodu, se je počutila grozno, obupano, v strahu za lastno življenje, v strahu pred moškimi. Videla je, da je njen oče imel v tistem trenutku spolni odnos z njeno mamo, pri čemer je bil oče oblečen, mama pa je trpela kot orodje zadovoljevanja moških spolnih potreb. Gospa je čutila vso bolečino matere, ki je bila med spolnim odnosom vsa otrpla, sama pa se je tudi zbala za svoje življenje. Oče je mamo silil v take spolne odnose skoraj do rojstva hčerke, pri čerem je bil tudi nasilen. Hčerka v trebuhu pa je dobivala vse večji strah pred moškimi in življenjem tam zunaj. Namesto da bi se veselila topline in ljubezni, ki jo čaka, ko zapusti maternico, je bila vedno bolj polna groze in strahu pred svetom, v katerega se je podajala. S popkovino si je celo želela vzeti življenje, kar pa ji ni uspelo, tako da se je na koncu le rodila in vse, kar je doživela v maminem trebuhu, je strašansko vplivalo na njeno kasnejše doživljanje življenja. Ko je vse to uvidela in podoživela tekom terapije, ji je postalo jasno marsikaj v njenem življenju. Spolnih odnosov namreč ni marala. Otrpnila je že ob misli na njih. Dotikov se je bala. Imela je sicer otroke, a z možem ni uživala v spolnosti. Zreducirala jo je na minimum, pa čeprav je ljubila svojega moža. Poleg tega ji je končno postalo jasno, od kod njej tako pogosta želja po samomoru. Posilstvo, ki ga je doživljala prek mame v trebuhu, je na njo vplivalo tako, kot da bi bila sama posiljena s strani očeta. Incest je doživela že v trebuhu.

To vse je nepredstavljivo s stališča našega vsakodnevnega življenja in današnje uradne znanosti. Upoštevajoč dognanja sodobne molekularne biologije in epigenetike pa bi bilo najbrž mogoče ustvarjanje podzavestne izkušnje zarodka v maternici razložiti tudi preko biokemičnih procesov, ki se odvijajo v materinem telesu v takšnem primeru in vplivajo tudi na zarodek.

Z gospo pa sva odkrili izvor njenih težav še dlje od materinega trebuha – v enem izmed njenih prejšnjih oziroma vzporednih življenj. Gospa je bila v enem izmed življenj brezbrižni moški, ki je ženske uporabljal kot orodje za svoje spolno zadovoljevanje. Ker v tistem življenju ni uspel ozavestiti, da to ni v skladu z ljubeznijo, se je v tem življenju rodil kot ženska, ki je bil uporabljen kot orodje za spolne užitke moških vse od materinega trebuha dalje.

Koliko je še takih pretresljivih primerov med nami?

Take in podobne zgodbe so žal prepogoste. Veliko bolj, kot mislimo. Ženskam, pa tudi moškim, ni jasno, zakaj ni želje po spolnosti, dotikih, nežnosti. Marsikatere grozote so namreč skrite globoko v naši podzavesti. Nam pa da tak pogled v podzavest misliti tudi o tem, da smo zavestno prisotni kot duša takoj, ko nastane embrio. Od takrat vse vemo, kaj se dogaja okrog nas. To je pomembna informacija za vse bodoče starše in tiste, ki so v stiku z nosečnicami. Duša v trebuhu je namreč stalno prisotna in se zaveda vsega okrog sebe. Isto se dogaja, ko smo v komi. Zavedamo se vsega, kar se dogaja okrog nas. O tem govori že veliko knjig, pa tudi precej znanstvenih študij je na to temo. To pomeni, da človek, ki ni pri zavesti in je v tako imenovani komi, se še vedno zaveda dogajanja okrog sebe. To je koristno upoštevati v bolnicah med operacijami in ko človek umira. Dobro je, da mu prigovarjamo spodbudno. V zadnjih minutah pa mu lahko povemo tudi vse, česar še nismo uspeli pa bi želeli.

Če povzamem, recepta za srečo ob rojstvu nismo dobili. Nam pa univerzalni zakon sreče pravi, da nas od miru in sreče ločijo le strahovi. Pri čemer večina slednjih leži v naši podzavesti. Večino onesrečujočih vzorcev tako le s težko prepoznamo. Ko pa pogledamo v svojo podzavest, lahko pridemo do tako globoko skritih razlogov za svojo nesrečo, kot je posilstvo v materinem trebuhu. Le s takim kopanjem po sebi gremo na pot do sreče.

Pa veselo raziskovanje skrivnosti življenja:) Agata

www.srecno.org

Slediti srcu ni vedno lahko

Družba se počasi ozavešča o pomenu sledenja srcu. Danes se tako že v poslovnih krogih govori o podjetnikih, ki iz srca opravljajo svoje delo, in o tem, da je to edina pot do poslovnega uspeha. Tudi starši in vzgojitelji vse bolj spodbujajo otroke, da posvečajo svoje življenje tistim opravilom, ki polnijo njihovo srce. Vseeno pa se v družbi sledenje srcu precej idealizira v smislu, da nam gre pri tem pa vse kot po maslu in smo srečni. Saj to na dolgi rok resnično drži. K notranjemu zadovoljstvu in sreči nas pripelje le srce. Vseeno pa pot, po kateri nas pelje srce, ni vedno lahka. O tem se pa premalo govori. Zato dobivam klice strank, kako se jim vse podira in da jim ni nič jasno, zakaj se to dogaja, ko pa vedo, da sledijo srcu in ne egu. 

Tako me je pred časom klicala zdravilka, ki je po neki delavnici začutila, da je njena pot pomagati ljudem. Pustila je redno službo, se pričela oglaševati, strank pa od nikoder ni bilo. Pred časom sem imela pri sebi talentirano modno oblikovalko. Od malega je bila predana svojemu poslanstvu ustvarjanja. Na svoji poti je uživala v številnih uspehih. Toda na poti srca se je na začetku kriznega obdobja naenkrat pojavil strah pred preživetjem, ki jo je skoraj popolnoma ohromil, da bi funkcionirala kot človek, se družila in ustvarjala, kot ji je velelo srce. 

Ali hoja po poti srca torej ni hoja po raju? 

Slediti srcu je resnično najkrajša pot do notranje sreče. Pri tem je mišljena sreča kot stanje zavesti, kjer si v miru, v ravnovesju z vsem. Takrat vse samo je in ti si v zdaj. Toda slediti srcu se na kratek rok včasih zdi tudi kot hoja po razbitem steklu. Ni vedno lahko. Včasih imaš celo občutek, da greš čez pekel, ki je hujši, kot tisti, ki ga noč in dan povzročajo ego in strahovi. Zato ljudje radi ostanemo na varnem in sledimo strahovom, katerih kletko in bolečino že poznamo. V teh kletkah je ujeto človeštvo. Zato je potrebna velika moč srca, da smo se pripravljeni soočiti s strahovi, ki nam onemogočajo, da bi šli v smeri srca. Predvsem je težko na začetku kreniti svoj voz v smeri srca. Veliko strank tako slišim, ko se povezujejo na terapijah s svojim srcem, da so sicer vedele, da srce nekaj hoče, a do tedaj sploh niso vedele, da jim je to govorilo srce. So mislile, da se oglaša ego. Tako močno smo včasih odtujeni od sebe. Pogosto se zato zgodi, da so ljudje na trenutke razočarani, kot v prej omenjenih zgodbah, da so šli na pot srca, ker imajo občutek, da so padli v pekel. 

Zakaj se to dogaja?

Kot prvo si v glavi po navadi začrtamo neko smiselno pot do želenega, srce pa ima za nas pripravljeno drugo pot. Mlada igralka klavirja si je tako na primer izjemno želela igrati v eni izmed naših oper ali v Slovenski filharmoniji, a nikjer je niso sprejeli medse. Svet se ji je skoraj sesul. To pot je videla namreč kot edino, da bi prišla do kariere, v kateri je uživala. Vedno znova se je prijavljala in se vedno bolj utapljala v svojih strahovih. A na srečo, je sledila srcu in ni odnehala z igranjem na svoj klavir. Denar za preživetje pa si je služila z občasnim delom v sosednji trgovini. Po dveh težkih letih vsa obupana skoraj že ni več vedela, kako naprej. Zdelo se ji je, kot da stoji pred ogromnim zidom. Racionalno ni več videla poti naprej za svojo umetniško kariero. S prijateljico se je zato odločila, da gre na kratek dopust v London in si tam ogleda nekaj koncertov. Ker je sledila srcu, je tako prišla do sreče. Po enem izmed koncertov ju je znanec predstavil enemu izmed vodilnih v londonski operi, ki se je takoj navdušil nad njeno karizmo in ji ponudil, da se izkaže pri njih. Racionalno si ne bi dekle take karierne poti nikoli zastavila. A ker je sledila srcu, je srce našlo pot do njene sreče. Žal pa mi vsi preveč sledimo racionalno začrtanim potem, ki so polne ega in strahov, in zato ne uspemo živeti v sreči. Ko gremo za srcem, je treba izpustiti znano in samo zvesto slediti. Srce pozna samo ta trenutek. 

Žal pa ljudje pogosto na začetku ne razumemo, da nas srce pelje proti sreči, ker lahko pademo v čisto temo, ki je nasprotje racionalno pričakovanemu. Kar naenkrat se nam lahko pokaže množica strahov, ki so prej spali. Ko se odločimo slediti srcu, nas običajno srce tako močno vleče v eno smer, da ne moremo kreniti drugam. Hkrati pa se na poti lahko pojavijo ogromne ovire. Ko gremo čez vse te ovire, se zdi, kot da nas srce pelje čez pekel. Tako na primer se prej omenjeni zdravilki niso stranke začele zgrinjati v kolonah, saj je imela še kopico strahov, ki jih je morala počistiti. Prej jih je namreč lahko potiskala stran, ko pa je šla na pot srca, se je morala z njimi soočiti. Nobeno pretvarjanje ni bilo več mogoče. Tako je na primer morala počistiti strah pred tujci, pa strah pred tem, da ne bo imela denarja, ker nima redne zaposlitve, pa se soočiti s strahom, da nekaterim ljudem ne bo mogla pomagati in še kup drugih strahov se je naenkrat znašlo na njeni poti. V službi se ji ni bilo treba soočiti s temi strahovi, ko pa je pričela z zdravljenjem ljudi, so strahovi preprečili, da bi prišla do strank. In šele s časom, ko je počistila vse ovire na poti, so stranke pričele prihajati k njej. Ravno tako je prej omenjena modna oblikovalka skoraj skrenila s poti zaradi enega samega strahu. 

Takih zgodb je toliko, kot nas je ljudi. Vsi se namreč učimo iti po poti srca in do vstajenja gre vsak čez svojo osebno Kalvarijo. Vsak nosi svoj križ, poln strahov. 

Samo ne obupati, četudi se na poti pojavi ovira in se slediti srcu na kratek rok zdi kot hoja po razbitem steklu ter izgleda kot najtemnejši del pekla. Saj če zvesto sledimo srcu, bo sonce kmalu spet posijalo. 

Sledimo srcu, živimo sr(e)čno! 

 Agata

institut@srecno.org

www.srecno.org

Kako vam lahko pomagam kot posamezniku?

Zjutraj me je stranka vprašala, kaj počnem kot AI-coach in regresoterapevtka. Pa ker ni prva, pišem vsem vam.

Kot prvo, si želim, da bi vsi našli svojo srečo in tako ustvarili družbo srečnih. Slovenija bi bila tako lahko vzor svetu, kako postati država srečnih ljudi, s katero želijo vsi sodelovati in kamor vsi prihajajo z veseljem.

Le kdo hoče delati z depresivnimi in zakompleksanimi ljudmi, ki ne znajo ceniti ne sebe ne tistega, kar naredijo in imajo?

Na tem področju bo potrebno v Sloveniji v prihodnjih letih narediti velik skok v zavesti, saj bomo le tako izplavali iz krize. Vsa tema, ki je okrog nas, je namreč posledice teme v nas, s katero se bomo morali soočiti in jo odstraniti. Šele tako bomo sposobni ustvariti družbo srečnih ljudi.

V ta namen počnem v okviru Inštituta za sr(e)čno družbo na področju reševanja težav posameznikov (poleg podjetij in družbe) veliko stvari. Naj naštejem le nekaj izzivov, s katerimi se soočajo posamezniki, ki pridejo k meni.

Izzivi na primer so:

• Zakaj imam težave v parterskem odnosu? Vedno namreč naletim na isti vzorec partnerja, ki me po določenem času brez besed zapusti;
• Kako naj bolje vodim sodelavce;
• Imam težave s taščo. Ne vem, kaj storiti, da pusti sina pri miru in neha manipulirati z njim;
• Šef me nadleguje in ponižuje pred drugimi;
• Ne morem dokončati diplome;
• Služba me ne zadovoljuje, a ne vem, kam naprej;
• Občutek imam, kot da življenja nimam v oblasti;
• Imam številne strahove, ki se jih ne uspem znebiti;
• Imam bolezen pa ne vem, kaj narediti, da ozdravim;
• Želim se povezati z umrlim staršem;
• Želim si postati bolj samozavestna, pa ne vem, kako;
• Povezala bi se rada z dušico v svojem trebuhu še pred rojstvom;
• Kako lahko izboljšam odnos s partnerjem;
• Kako se rešiti odvisnosti od partnerja;
• Sem izgorel, a se ne znam ustaviti;
• Kako se lahko naučim sam razreševati svoje izzive in povezati z univerzalno zavestjo, s svojim višjim jazom (dušo), angeli itd.;
• Želim se povezati s svojo dušo, pa ne znam;
• Ne vem, kako naprej;
• Pogosto menjavam razpoloženja, a ne vem zakaj;
• Imam probleme z zanositvijo;
• Čutim, da imam na sebi pripeto dušo, saj se izjemno čudno počutim že nekaj časa;
• Imam veliko žalosti, pa ne vem, od kod izvira in kako se je rešiti;
• Ne vem, zakaj sem stalno apatična; si želim biti bolj srečna;
• Kako naj se zmotiviram, da se naučim angleščine;
• Kako naj shujšam;
• Kako lahko postanem bolj pozitivna oseba;
• Itd.

 

Če me želite kontaktirati, da preverite, ali vam lahko pomagam, vas bom vesela, na telefon 041 454 868 ali e-mail agata.kopac@ai-link.net. Ker sem do te mere izurila svojo intuicijo, da se lahko v vsakem trenutku povežem s katerokoli manifestacijo univerzalne zavesti (od angelov, vaše duše, umrlih itd.), vam bom takoj lahko povedala, ali je v moji moči, da vam priskočim na pomoč.

Sr(e)čno:) Agata

»Sem res za vse kriv/a sama?«

Pred kratkim sem dobila tole vprašanje spodaj. Ker nisem dobila takega vprašanja prvič, sem se odločila, da odgovor napišem na blog. Zagotovo bo še komu v pomoč.

Vprašanje se je glasilo:

Zdravo, Agata,

po včerajšnjem pogovoru sem bila še malo zamišljena, ker mi določene stvari niso čisto nič več jasne. Rekla si mi, da moj bivši, moja starša, ona ženska, ki me je skušala ubiti itd., da vsi ti ljudje niso za nič krivi, ampak sem si za vse kriva sama. Ne vem, kako naj torej razumem to logiko, se pravi, bilo je že več primerov, ko so bile deklice pri starosti treh, štirih, ali petih let, posiljene, pa se življenja na Zemlji še skoraj niso zavedale. Se pravi, da so si te punčke, ki se jim je to zgodilo, same krive za posilstva? Pa na primer, da sediš na železniški postaji, bereš revijo, mimo pride pa neuravnovešen moški, ki te udari po glavi in gre naprej, kot da ni nič - torej si je tudi v tem primeru ta oseba, ki je tam samo sedela in neškodljivo brala revijo, sama kriva, da je nekdo pristopil do nje in se jo fizično lotil in odšel?

Rekla si tudi, da vsak odgovarja za svoja dejanja in da si ne smem želeti, da bi se tistemu, ki mi je storil kaj slabega, vrnilo za storjena dejanja.

In ne, še zdaleč se ne smilim sama sebi, samo besna sem zaradi krivic, ki se dogajajo, ker v pravico ne verjamem več. Nikoli nisem nikomur storila nič takega, da bi si zaslužila vse to, kar se mi je zgodilo, poleg tega se mi zdi popolni nesmisel, da sem morala, kot mi je rekel višji jaz, vse te zlorabe, posilstva, poskus uboja itd. doživeti samo zato, da bom lahko kos ljudem, katerim naj bi predstavila svoje sposobnosti. Zaradi vsega, kar sem doživela, zagotovo nisem bolj močna, ampak le še bolj živčna, pa če je bil namen vsega tega, kar sem doživela to, da bom dovolj močna za tiste ljudi, katerim bodo razkrite moje sposobnosti, potemtakem sploh ni karma služila svojemu namenu, ker sem bila kaznovana in zlorabljena za stvari, ki jih nisem naredila in to samo zato, da bi v prihodnosti kazala sposobnosti, ki jih bom verjetno obdržala zase, ker se ne želim pred nikomer izpostavljati.

Hvala za odgovor.

Želim ti lepo popoldne,

Lp

Draga prijateljica,

najprej se ti srčno zahvaljujem za vprašanje, saj sem vesela, da se ne vdaš v usodo, ampak pustiš srcu, da te vodi naprej, da iščeš svojo srečo. V nadaljevanju ti bom poskušala na kratko odgovoriti na tvojo dilemo. Upam, da ti bo moj odgovor pomagal, da se ti slika o tem, zakaj se ti vse dogaja, kot se ti, malce bolj razjasni. Od napisanega pa v vsakem primeru sprejmi to, kar te je volja in raziskuj naprej.

Od molekule zraka pa do planetov in univerzuma je vse iz zavesti oziroma informacije. Za vsem v tej realnosti, za katero mislimo, da je trdna, je zavest. Slednja ustvarja vso materijo. Če poenostavimo, zavest ustvarja energijo in energija materijo. Ti kot bitje zavesti tako z mislimi, ustvarjaš vse, kar se ti v življenju dogaja. Žal to vedno ne izgleda tako. Zato se jeziš in ti to kot večini ni sprejemljivo. A ti dejansko ustvarjaš vso svojo realnost. Zakaj torej to ni očitno?

Živimo v realnosti, kjer imamo občutek, da obstaja nek čas. Vzrok in posledica pa sta ločena. Za vse, kar se nam zgodi, tako radi iščemo nek razlog. Če vozimo pijani na primer, se nam tako zdi normalno, da povzročimo nesrečo. Če pa vzroka ne najdemo, nam stvari niso jasne. Tako nam na primer ni jasno, zakaj so punčke posiljene, zakaj pride mimo nek neuravnovešen moški, ki nas udari po glavi in gre naprej, kot da ni nič. Vzroka namreč ne moremo najti.

Razlog za to je v tem, da ljudje delujemo po podatkih znanstvenikov več kot 95% svojega časa na avtopilotu, iz podzavesti. Le preostali čas smo zavestno pri tem, kar počnemo. Za večino vzrokov tako ne moremo najti izvora zavestno, ampak ga je potrebno najti v podzavesti. Ker tega ne znamo, saj nas tega ni nihče učil, sama učim povezovanja z univerzalno zavestjo in s tem tudi podzavestjo. Vsak se namreč lahko nauči dovolj umiriti in najti način, kako dobiti informacije iz podzavesti. Tako se ugotovi na primer, da je punčka, ki je bila navzven nedolžno posiljena, v prejšnjem življenju iz strahu, da jo bo takratna žena zapustila, le-to posilila. Ravno tako bi se našel nek vzrok v podzavesti, zakaj nas je mimoidoči udaril po glavi.

Nič, kar ni v nas, nam torej ne more škoditi. Če mi v sebi nimamo neke energije, ki bo povlekla k nam posiljevalca, ne bomo posiljeni. Če v nas ni energije, ki povleče mimoidočega, da nas udari, nas le-ta ne bo udaril.

Kar se tiče krivde, nikoli ne rečem, da je nekdo kriv za to in to. Gre za odgovornost, ne krivdo. Nekaj se odločiš in potem to storiš. Za to si odgovoren. Naša duša oziroma individualna zavest si namreč vedno izbere, kaj se nam bo zgodilo v nekem življenju. Zemlja je realnost, kamor se pridejo duše učiti ljubezni, torej kako živeti brez strahov. Ker pa tega ne znamo, hodimo iz življenja v življenje in se tega učimo. »Slabo« se nam tako večinoma dogaja, ker ne osvojimo lekcij. Drži pa tudi, kot baje pri tebi, da kar nekaj izjemno razvitih duš v današnjem času prihaja pomagati, da pride na Zemljo več ljubezni in da naredimo preskok v zavesti. Zato si zaradi izzivov, ki jih bodo imele na svoji poti, izberejo take in drugačne (tudi izjemno težke) situacije, da se pripravijo na to, kar bodo počele. Marsikateri tudi ne uspe in se vrne. Tudi take sem pri svojem delu že videla. Ti si baje tudi prišla pomagati dvigovati zavest, kar si videla sama. Zato samo pogumno dalje. Poznaš svoje poslanstvo, zato samo veliko delaj na sebi.

Maščevanje nam nič ne koristi. Pomeni, da nekomu želiš slabo. A ker smo v zavesti eno, s tem škodiš tudi sebi. To je učil že Kristus. Zato priporočam, da še bolj podrobno pogledaš, ali je še kaj za razrešiti s to gospo in predihaš vso jezo ter vse, kar še ustvarja tvoje sovraštvo. Ko ji boš odpustila in ji boš hvaležna za tako ali drugačno izkušnjo, pomeni, da si lekcijo oddelala. Vse, kar te še teži, poskušaj ozavestiti ali pa poskusi najti vzroke v podzavesti. Če se še ne znaš povezati sama s svojo podzavestjo in razrešiti sama tega, kar sem napisala, toplo priporočam regresoterapijo kot vrsto terapije, ki nam pomaga odkriti vzrok, zakaj se nam dogaja, kar se nam dogaja. Obenem pa nam pomaga odstraniti vsa neprijetna čustva, občutke in misli, ki jih v zvezi s preteklimi dogodki ne potrebujemo več in nas ovirajo, da bi bili srečni.

Veliko poguma, da greš čez vse, kar si si zastavila, pa hvala, da si tu in nam pomagaš:).

Z ljubeznijo, Agata