Ali praznujete rojstni dan podjetja?

»Ali še kdo praznuje rojstni dan svojega podjetja, društva, zavoda, agencije, sklada… ?« ♥♥♥
(v vaši lasti ali pa v njej delate kot zaposleni)

Hja … najbrž se marsikdo čudi ob tem ;-).

Pa ni tako nesmiselno tole moje razglabljanje, ravno tako kot ni nesmiselno praznovanje osebnega rojstnega dne.

Moje podjetje ima te dni rojstni dan in seveda razmišljam, kakšno tortico bom sčarala :)

Podjetje oz. vsaka organizacija je namreč živ organizem.

Tega se več ali manj vsi premalo zavedamo. Žal sebi v škodo.

Tudi sama sem bila ista, pa čeprav sem se že 15 let nazaj na magisteriju učila o tem, da je podjetje živ organizem.

Učila…

Leta zatem sem spremljala mojo nekdanjo mentorico, Violeto Bulc, ki je kot poslovna svetovalka uporabljala ta termin, kjerkoli se je pojavila, in veliko organizacijam dala misliti, kako so odnosi pomembni za uspeh podjetja, tako navznoter kot navzven.

Ko smo nesramni do sodelavcev in strank, ko ne opravimo svojega dela, kot je to v naši moči, ko zahtevamo, kar nam ne pripada, ko v delavnem času počnemo stvari, ki niso v najboljše dobro našega podjetja, škodimo podjetju. Pa ne zidovom, ampak duši, zavesti podjetja, in s tem ga šibimo, žalostimo...

Najbrž se tole zdi marsikomu hecno.

A ni.

Raziskujte, preverite…

Meni osebno se je vse to skupaj sestavilo šele zadnja leta, ko sem se začela povezovati z univerzalno zavestjo.

Nek gospod je prišel k meni, ker se ne razume s starejšim sinom v svojem družinskem podjetju.

Ko sva pogledala, kakšno je trenutno stanje podjetja, je bil zagrožen.

Podjetje se je namreč počutilo izredno slabo, kar za prihodnost seveda ne pomeni nič dobrega.

A s pomočjo višjega jaza gospoda sva hitro prišla do rešitve.

V podjetju je bil sin, ki si je želel opravljati drug poklic in svojega dela seveda ni izpeljal, kot bi bilo to dobro za podjetje.

Obenem pa ta sin v podjetje ni pustil hčerke, katere poslanstvo pa je opravljati natanko to dejavnost.

Podjetje bi bilo spremembe izjemno veselo in bi lahko zraslo.

Seveda pa je bilo nato od gospoda odvisno, saj je ustanovitelj in direktor, ali bo spremembe uvedel.

Začel jih je uspešno uvajati… in spremembe na boljše so očitne… tako v družini kot podjetju.

Držimo pesti!!!!

Vsem vam pa želim, da preživljate svoj dragoceni čas v organizaciji, ki jo osrečujete vi in ona vas :) ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Ali dovolj delate na sebi?

Gospa, ki je bila pri meni na AI-coachingu prejšnji teden, me je nedolžno vprašala, kaj pomeni »delo na sebi«, češ da ona tega izraza ne razume.

Prvo, kar mi je prišlo na misel, je, kako izjemno dobro vprašanje mi je zastavila.

Kaj torej pomeni delo na sebi?

Največkrat je to samo fraza, ki jo lahko uporabiš kot hiter odgovor, ki ga večina »razume«. Je pa res, da se je potrebno vprašati, ali jo dojemamo na isti način.

Glede na duhovne tradicije, ki sem jih študirala, in lastne izkušnje, je bistvo življenja to, da se imaš fajn, da si srečen. K temu hote ali nehote težimo vsi. Tako tisti, ki sovražijo, se maščujejo, jezijo, ljubijo, radostijo delujejo v smeri svojega večjega zadovoljstva. Tudi za sovraštvom je namreč težnja v smeri nekega večjega notranjega zadovoljstva v sebi, čeprav je to samodestruktivno.

Kako pa priti do več sreče, večjega zadovoljstva, ne da bi si pri tem škodili?

Poti je nešteto.

Nekdo bo srečo našel na potovanju, drugi na svojem vrtu, tretji v gozdu, četrti v pomoči drugim, peti v prebiranju knjige, šesti pa kje drugje.

Ko pa nekdo začuti, da mu nekaj manjka in ne najde zadovoljstva kot nekoč npr. na potovanju v tople kraje, planinarjenju ali nogometu, lahko tudi zavestno stopi na duhovno pot ali pot osebnostne rasti preko delavnic, terapij, izobraževanj in začne raziskovati in spoznavati samega sebe – kaj ga osrečuje, kaj ga ovira na poti ipd.

Temu pogovorno rečemo delo na sebi.

Ne pomeni pa to, da ljudje, ki ne hodijo na delavnice, ne berejo duhovne literature, ne obiskujejo svetih mest ali učiteljev, ne meditirajo vsak dan v pravem položaju z izvajanjem izbrane mudre in pranajame…, ne delajo na sebi in da v »stopnji zavesti« kaj zaostajajo.

Pletje in iskanje prave smeri sredi gora nam lahko dasta veliko večje uvide o sebi in svetu, in posledično več zadovoljstva, kot obisk stotih gurujev. 

Zato sledimo sebi in vedno poiščimo tisto pot, ki nas najbolj osrečuje. Tudi če ta pot ni moderna ali drugi pravijo, da ne delamo na sebi.

Uživajte na poti :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Ljubezen ni dovolj ...

Mnogokrat slišimo, da naj se dva imata rada, da naj se ljubita, pa bo vse v redu.

Toda žal to ni vedno tako.

Pri meni je bil na AI-coachingu pred kratkim gospod, od katerega se žena ločuje. Pa ne zaradi tega, ker se ne bi ljubila. 

Temveč zato ker se ob njem ne počuti dovolj dobro. Vsa leta, kar sta skupaj, trpi zaradi manjvrednostnega kompleksa. Žal tega pritiska ni več zdržala, zato je zahtevala ločitev.

Žalostno. A tako je.

Ljubezen sama zase ni dovolj. 

(Pri tem seveda ne govorim o ljubezni v širšem smislu, kot ravni zavesti.)

Če želimo živeti in uživati ljubezen z nekom, morata za to oba čez svoje strahove in blokade.

To vam pišem za to, ker imam takih primerov veliko preveč.

Žalostno je, da ne manjka ljubezni med pari, žal pa je med njimi preveč blokad, da bi jo uspeli živeti.

Zato se vprašajte, koliko si vi dovolite uživati v ljubezni in koliko do sebe spustite partnerja ali potencialnega sanjskega partnerja?

Želim vam obilo poguma za ljubezen :) ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Si dovolite izražati čustva?

Sem kdaj slabe volje, žalostna, jezna … ?

Seveda sem.

Z jezo kot tako ni nič narobe, z žalostjo tudi ne.

Kaj pa vi?

Si dovolite izražati čustva?

Pogosto vidim pri strankah na AI-coachingih, da so ljudje zaradi vzgoje ali drugih okoliščin potlačili čustva.

To lahko povzroča na dolgi rok hude blokade, lahko celo bolezni.

Zato je prav, da si dovolimo biti čustveni.

Pa četudi je danes moderno, da smo vsi nasmejani, brez problemov, strahov, kot iz škatlice.

Ko govorim o sreči, ne pomeni, da kratkotrajno čustveno neravnovesje ali slabo počutje, ni sprejemljivo ali celo zaželeno.

Tako vsaj lahko vemo, ali počnemo prave stvari.

V kolikor pa se pogosto počutimo slabo, se znajdemo v določeni situaciji, ko smo na primer dlje časa nemočni ali žalostni, takrat se vprašajmo, kaj počnemo takega, da se nam to ponavlja.

Mogoče smo tako navajeni nekega čustva, da se tega sploh ne zavedamo več.

Zato se vprašajmo, koliko se smejimo?

Nam srce igra ali je mrtvo?

Lahko smo tudi stalno depresivni ali melanholični in smo pozabili, kako je biti živ.

V kolikor nam to ni všeč, nas moti, kakorkoli ovira, da bi nam bilo lepo v življenju, lahko to spremenimo.

V takih primerih je dobro, če najprej sami raziskujemo, kako spremeniti naša neprijetna občutenja, čustva. V kolikor nam pri tem zmanjka znanja, volje ali pa bi želeli stvari hitreje predelati, je na voljo veliko različnih pomoči od zunaj, v obliki terapij, tečajev, delavnic itd.

Uživajmo v vseh barvnih paletah življenja ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Kako in čemu torej narediti obred?

Ko imamo delavnice, vam pogosto rečem, da prinesite kakšno malenkost za pojesti za namen daritve. 

Pa dobim potem pogosto vprašanja, za kakšne daritve in obrede gre. 

Kako in čemu torej narediti obred?

Kaj je to za ena mistika, čaranje?

Obred, ritual je po domače povedano skupek nekih gest, dejanj, formulacij in invokacij, ki jih pogosto spremljajo tudi glasba, petje, ples, z namenom, da oseba, ki ga izvaja, izraža svoj odnos do svetega. V različnih tradicijah po svetu uporabljajo obrede običajno z namenom, da se za nekaj zahvalijo bodisi da prosijo za nekaj.

To počnem tudi jaz. Ne počnem nekih javnih obredov s točno določeno obliko, ampak intimne obrede z namenom priprošnje oziroma zahvale. Nobeni svetovni tradiciji ne sledim povsem dosledno, ampak izvajam obred v skladu s trenutnim namenom in tistimi bitji, katerim je obred namenjen. 

Običajno se tako bodisi umirim pri oltarju v svojem domu ali pa najdem začasni oltar kje v naravi.

Oltar pripravim v skladu z namenom le-tega in razpoložljivostjo v danem prostoru in času. 

Običajno kot daritev priložim nekaj hrane od enega izmed obrokov tistega dne, dodam kako jabolko, med, olje, maslo, oreške, kakav, čokolado, rozine… 

Nato se bitjem, katerim je namenjen obred oziroma daritev (duhovi prostora, angeli, vodniki, reiki mojstri, predniki itd.), bodisi zahvalim bodisi jih kaj poprosim. 

Nekaj časa še postojim pri oltarju, se kaj pogovorim z bitji.

Pred leti je bilo tudi meni osebno grozno darovati hrano. Od malega sem bila naučena, da se ne sme niti grižljaja hrane vreči v smeti. Še suh kruh smo spravili v neko jed ali ga popekli v pekaču. Hladilnik je pri meni vedno pod kontrolo. Hrane se ne meče stran! 

Tako nisem mogla verjeti, kako ljudstva, ki so praktično lačna, darujejo hrano. 

Toda s časom sem videla, kako so bitja, energije, ki jim daš košček kruha, dva bonbona, pol jabolka, žlico dobre juhe, hvaležna.

V bistvu gre zato, da damo od sebe nekaj najboljšega. Učimo se hvaležnosti do stvarstva in nismo navezani na stvari, pa četudi nam veliko pomenijo.

Zato spodbujam obrede in daritve, da se zavemo svoje majhnosti, ponižnosti, hvaležnosti do stvarstva in povezanosti z vsem. 

Tak kratek obred je čudovita oblika meditacije pa tudi nam pomaga pri spoznavanju tega, kaj si dejansko želimo. Vsaka priprošnja ima namreč možnost, da se uresniči. 

Tak obred lahko naredimo, kadarkoli to začutimo. Prijetno ga je izpeljati v družinskem krogu ob kakšen prazniku in nameniti daritev ter zahvale svojim prednikom. Sicer pa so že naši predniki take in drugačne obrede opravljali ob vseh večjih življenjskih prehodih in menjavi letnih časov. 

Ker ste me že večkrat nagovarjali, bomo konec decembra imeli kratko delavnico kako narediti tak obred zase in svoje bližnje (bomo pa tudi rekli kaj o drugih tradicijah po svetu).

Kogar zanima, da bi se nam pridružil, srčno vabljen, da pošlje sporočilo za dodatne info ali prijavo na institut@srecno.org.

Pa naj bo vse, kot si vaše srce želi :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Kdo zna plesati in peti?

Polna luna je že od nekdaj čas za ogenj in žur ob njem ♥

Naši predniki so redno peli, plesali in igrali na različna glasbila ob zakurjenem ognju. 

Glasba naj bi zdravila dušo in telo.

Šamani po svetu naj bi nas ob srečanju prvo vprašali, kdaj smo nazadnje plesali, peli, pripovedovali zgodbe ali sedeli v tišini.

Ali sploh kaj od tega počnemo sami? 

Hm…

Vsi znamo plesati in peti 

… samo ne tako kot bi morda rad naš ego :) 

Ker mi smo glasba :)

Samo se tega po večini na zavedamo :) 

Ko se ob glasbi umirimo, telo samo odreagira na svoj najboljši, edinstven način ter pleše in poje.

Tudi sama sem imela izgovore… ne morem, ne znam… a to je rekel ego… telo pa zna.. pa četudi ven pride samo en korak, en krik bolečine… 

V 1. razredu nas je razredničarka vsa dekleta poklicala pred tablo in nas poprosila, da zaplešemo balet ob neki prijetni glasbi, ki jo je predvajala. 

Takrat pojma nisem imela o baletu, a ko smo končali s tistim plesom, me je tovarišica izbrala, da sem na neki prireditvi sama plesala pred celo šolo. 

To je bil moj najboljši, najbolj popoln nastop. Vsi so ploskali. Nisem imela občutka, da sploh nastopam. Uživala sem. 

Ta nastop je bil vse do zaključka magisterija moj edini nastop, ko sem bila brez treme, brez strahov, blokad, in se nisem bala, ali bom zaigrala na pravo noto ali bom izgovorila natanko tisto pravo besedo. Nastop je bil res popoln. 

Zlila sem se z glasbo. 

Bila sem jaz jaz.

To pa je bil tudi moj zadnji plesni nastop. 

Baletna šola je bila dve uri vožnje stran. Drugih plesnih šol v bližini tudi ni bilo. 

S tem dogodkom pa sem tudi pozabila, da sem glasba.

Ko pa sem pozabila, da sem glasba, sem pozabila, kdo sem. 

A ko se dovolj časa iščeš, prideš do tega, da se enkrat znova najdeš.

Želim, da bi se to čim prej zgodilo vsem.

Obilje užitka vam želim ob polni luni v svoji glasbi na tak ali drugačen način :) ♥♥♥ Agatha 

P.S.: Še vprašanje za šolnike in starše… koliko dovolimo otrokom, da ostanejo oni oni?

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

So moška in ženska dela?

Se strinjate, da ni dobro kar povprek deliti dela na moška in ženska? 

So samo dela, pri katerih si s srcem in taka, ki pač niso v skladu s tabo ♥♥♥ 

Danes sem pomagala pri reševanju travme mlade ženske, ki nikakor ni našla poguma, da bi dokončala fakulteto.

Ko je bila stara tri leta in je želela očetu pomagati v delavnici, jo je ta v delovni naglici odslovil, češ da naj mu da mir pri pomembnem delu in naj se gre igrat ženske igre. Deklica je bila v svoji otroški zagretosti, da bi pomagala očetu, globoko prizadeta in del nje je ostal zamrznjen v tistem trenutku. 

Kot študentko jo je vleklo opravljati moški poklic, pri čemur je fakulteto opravljala z odliko, dokler se ni tik pred diplomo aktivirala stara travma. 

Tudi mene so odslovili, ko sem želela pomagati pri moških delih. Ko sem bila majhna, je bila namreč v širši okolici miselnost, da pač ženske opravljajo moška dela, ženske pa ženska.

Žal to zaznam še danes pri številnih strankah, ko si ne upajo početi tistega, za kar so rojene, ker se bojijo družbene nesprejetosti. 

Pa ne gre za to, da bi zdaj vsi opravljali vsa dela. Seveda 50 kilogramov cementa lažje prenese moški, ki je visok dva metra, kot ženska, ki sama tehta manj kot 50 kilogramov. Gre za to, da smo mi mi. Lahko visoka ženska prenaša hlode v gozdu, če si to želi njeno srce. 

Mogoče bo komu v navdih tale video:

https://www.youtube.com/watch?v=2rLPyyp4hCA.

Da bi nas čim več zbralo pogum za svoje poslanstvo in tako širilo srečo :) ♥♥♥ Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org