sobota, 27. oktober 2012

Pri povezovanju z univerzalno zavestjo s sebe odstranila pripeto dušo

Ta teden se je oglasila pri meni gospa, ki je želela izkusiti povezovanje z univerzalno zavestjo. Dogovorjeni sva bili ob devetih dopoldan. Ni mi pa vnaprej povedala, kaj si želi pogledati, razrešiti; skratka, zakaj bi se povezala. Svoj višji jaz sem zato vprašala, če ima zame za to srečanje kakšno sporočilo in sem dobila odgovor, da bo vse v redu, da že vse vem.

Ko dojameš, da nismo samo fizična gmota iz mesa in kosti in da svet ni samo iz fizične materije, postane življenje še bolj zanimivo. Razširi se ti obzorje dojemanja te realnosti in življenje postane ena sama dogodivščina. V vsakem trenutku se nekaj dogaja. Tudi ko si v gozdu, v tišini, si sredi nekega dogajanja, saj imaš odprtih več zaznavnih kanalov. Tako mi je tokratno povezovanje prineslo spet eno zabavno doživetje. Povezovanje se je namreč začelo že mnogo prej kot ob devetih zjutraj. Ko sem se na predvečer pripravljala za spanje, mi je vse letelo po tleh, od zamaškov, pokrovčkov, brisače, glavnika; vse, kar sem prijela v roke. 


 
Začutila sem, da nekaj ni v redu. Pa sem vprašala svoj višji jaz, zakaj je to tako. Najprej sem ga vprašala, ali imam na sebe pripeto kakšno entiteto in ali je v stanovanju kakšna entiteta. Odgovor je bil ne. Nato sem vprašala, ali se je name pripela kakšna duša. Odgovor je bil zopet ne. Nadaljevala sem z vprašanjem, ali je v stanovanju kakšna duša. Tokrat pa je bil odgovor pritrdilen. Zato sem začudeno vprašala, na koga je pripeta ta duša. Takoj sem dobila odgovor, da je tu že duša, ki je pripeta na gospo, ki prihaja zjutraj k meni in da želi stran od te gospe. S tem vedenjem sem šla spat in mirno zaspala. Toda sredi noči sem se zbudila iz nekih čudnih, neprijetnih sanj in spet začutila to dušo, nato pa spet zaspala dalje.

Po precej kratki in pestri noči, sem se zbudila dokaj spočita in navdušeno pričakovala gospo. Le-ta je prišla ne prav veselega obraza razpoloženja, z nemirno energijo. Edino, kar je želela razrešiti, je bilo močno bitje srca, ki se ji je pojavljalo sredi noči. Nisem ji povedala zgodbe glede duše, ker nisem želela vplivati nanjo. Saj sem vedela, da če je na njej duša, se bo sredi povezovanja to že videlo ali pa bom potem vprašala, naj pogleda, ali je na njo pripeta kakšna duša. Pa sva začeli s sproščanjem. Gospa se je lotila umirjanja samozavestno kar sama in po nekaj minutah začutila bolečino v križu in stiskanje okrog prsi. Vodila sem jo, da je počasi odstranila vse, kar je ležalo na njenem srcu. Kaj hitro pa je začutila, da se je bolečina v križu spremenila v občutek, kot da jo nekaj drži za križ. Pa sva prišli do ugotovitve, da ima na tistem mestu pripeto dušo. Izjemno sem bila vesela. Gospa se je popolnoma samostojno začela ukvarjati z dušo, saj se tudi sicer veliko ukvarja s sabo, moja vloga pri vsem skupaj pa je bila le, da jo z znanjem, intuicijo in izkušnjami usmerjam. Gospe je že pred časom neka ženska rekla, da ima na sebi dušo, a gospa se ni čutila, da bi jo dala s sebe. Zdaj se je tudi borila s tem, da jo spusti. Kar ni ji šlo. Ampak na koncu koncev sta se pogovorili in duša je olajšana, končno svobodna, prešla v svetlobo. 


In kakšna je bila gospa po izkušnji? V eni besedi, čudovita. Kar žarela je. Obraz je bil nasmejan. Polna je bila energije, kot da je prerojena. Pripete duše in entitete nam namreč jemljejo energijo. Gospa je odšla, jaz pa sem z radostjo v srcu bila hvaležna za izkušnjo in še zdaj, ko pišem o tej dogodivščini, imam nasmešek na ustih in sem vesela, da sem lahko del takih čudovitih zgodb.

Ni komentarjev:

Objava komentarja