Zdaj zopet vidimo, kako smo kot posameznik šibki in ranljivi. Sami se sicer rodimo in umremo v instituciji. Virus pa je pokazal, kako odvisni smo dejansko vse življenje od drugih, od družbe.
Zato je zdaj čas, da se vprašamo, kaj potrebujem od družbe in kaj lahko družbi damo?
Kaj sem jaz v tej družbi?
Kaj lahko v svojem življenju spremenimo, da bi nam bilo lepše že danes?
Pustimo ob strani, zakaj je virus prišel na Zemljo. Ni pomembo v kakšno teorijo verjamemo.
V vsem je dobro in slabo.
Poskusimo iz virusnega obdobja potegniti tisto dobro.
Virusi in bakterije so bili in bodo. Kadarkoli v preteklosti bi se lahko na potovanjih ali doma okužili z njimi s kakšnim izmed takih, ki so smrtno nevarni. Na infekcijski kliniki imajo vedno kakšne take nepojasnjene primere.
Zato poskušajmo to, kar se naučimo tu v času zloglasnega virusa, prenesti v svoj vsakdan.
Kako se obnašamo na javnih straniščih? Si umivamo roke v službi?
Kakšen je naš odnos do osebnega prostora drugih?
Znamo dati prednost, koga počakati v vrsti, da pride mimo?
Kaj nam zdaj pomeni osebna razdalja 1,5m?
Jo spoštujemo?
Saj ni pomembno, koliko se sami počutimo ranljive. Mogoče se počutimo v izvrstni formi in nedotakljivi za virus.
Vseeno, lahko ga poberemo nekje in je naš imunski sistem dovolj močan, da ga premaga. Še vedno ga lahko prenesemo na kakega starčka, ki hiti v trgovino po kruh, mi pa smo mu prekrižali pot in ga okužili.
Kakšna je naša odgovornost do drugih in sebe?
Ohranjajmo razdaljo, če ne zase, do spoštovanja drugih, skupnosti ♥♥♥
Tudi če koga opozorimo na razdaljo, naredimo ovinek okrog njega, se mu pri tem nasmehnemo, kaj zabavnega rečemo, je lahko v dobro nas vseh ♥♥♥
Delimo ljubezen, kjerkoli lahko. Ljubezen odganja vse težko ♥♥♥
Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org
Ni komentarjev:
Objavite komentar