Življenje je kot poezija. Lahko je težko ali prijetno, a še vedno je le kup črk, besed in stavčnih struktur, če v njem ni čustev in občutkov. Slednja namreč naredijo življenje posebno in vredno živeti. Če občutkov in čustev ni, preprosto ne živimo. Življenje pa ostane le kup zlogov in besed, ki nikomur nič ne pomenijo. Zato je neprecenljiva izkušnja, ko se srečata dve srci in si zapojeta pesem ljubezni ter naredita življenje posebno, zavito v kopico prepletajočih se občutkov in čustev.
Ne glede na to, kaj se med dvema partnerjema dogaja, je življenje vredno živeti. Hočeš ali nočeš, na koncu ugotoviš, da je bil vsak trenutek zaklad zase. Ljudje ga samo prevečkrat pozabimo uživati v posameznem trenutku. Objokujemo sedanjost, namesto da bi srkali vse lepote tega trenutka, ne glede na njegovo barvo in zvok. Žalostni sanjamo o prihodnosti, v katero ne verjamemo. Za nazaj pa spet objokujemo zaklad, ki ga v danem trenutku nismo uspeli užiti do potankosti, ker smo bili z mislimi, črkami in zlogi ujeti nekje v svoje iluzije. Zato je najlepše, ko se ljudje ustavimo in užijemo trenutke, ki so nam dani v zdaj. Tudi v partnerstvu.
Sicer pa je partnerstvo kot metuljeva krila. Nežno, krhko, a če si nežen z njim, te lahko popelje v daljna prostranstva nepozabnih, magičnih svetov. Zato je potrebno biti pozoren na vsak trenutek, vsak gib, vsako misel, vsako besedo. Nič naj ne bo samoumevno. Kajti če nismo popolnoma v zdaj in pozorni, kje letimo, lahko preletimo najlepše kotičke našega potovanja, ne da bi se tega zavedali. Potem pa tarnamo, da smo nekaj zamudili, ali se nam nič lepega ne dogaja. Poleg tega je stalno potrebno paziti na naša krila, da ostanejo čista in cela, da se na njih ne nabere prah in da se ne poškodujejo. Sicer se lahko potovanje predčasno konča, mi pa leta ostanemo v solzah, preden nam je dano, če sploh, da ponovno poletimo. Vsako partnerstvo oz. razmerje je tako potrebno negovati in čistiti vsak dan. Naj se ne konča in začne dan brez objema, poljuba, tople besede, skrbi za drugega. Naj se vsako ponovno srečanje začne s poljubom, ki srci napolni z valom ljubezni. Naj ne bo nobena ura odveč za usklajevanje želja glede usmeritev v letu.
Kakšno poezijo spiše naše partnerstvo, je tako vedno odvisno od nas samih. Ne glede na okoliščine, smo mi tisti, ki ustvarimo metuljeva krila. Mi smo tisti, ki jih negujemo in jim določamo smer. Zato se nikoli ne prepustimo usodi, da usmerja naša krila in napolni naše partnerstvo s težo blatnih metuljevih kril. Tu smo, da se imamo lepo, da smo srečni. Če ne gre drugače, lahko še vedno ustvarimo nova krila. Ključno je, da ostanemo zvesti sebi, vemo, kaj si želimo in si to dovolimo ter ostanemo skoncentrirani na prav vsak trenutek leta.
Tako je za mano in partnerjem že 4380 dni ali 12 čarobnih zemeljskih let oziroma dolg metuljev let. V dobrem in zlu od prvega zmenka. Z iskrenostjo in spoštovanjem. Še vedno se vsak večer zahvalim, da ga imam ob sebi. V življenje mi je prinesel zrcalo, najboljšega zaupnika, sogovornika, učitelja in prijatelja. Še danes dobim solzne oči, če mu za hip predolgo gledam v mirno globino njegovih oči. Navdaja me z mirom, samospoštovanjem, upanjem in toplino pri srcu. Pa niso bili vsi trenutki lepi. A ker sva se znala ustaviti ob vsaki turbulenci, očistiti krila in naravnati najin let, sva šla skoraj nepoškodovana tudi čez peklenske destinacije. Še več, vsakič sva uspela zakrpati krila tako, da se v svoji mavrični barvi vedno bolj lesketajo. Obenem pa so sčasoma tudi še veliko bolj trdna, čeprav še vedno nežna, hkrati pa bolj precizna glede smeri leta. Ne glede na okolico in destinacije, nama je let vedno bolj všeč. Vse manj je strahu, vedno več je prostora za srce in srečo. Čas je za ta trenutek, za ljubezen.
Naj živi ljubezen :)
Z ljubeznijo :) Agata
Ne glede na to, kaj se med dvema partnerjema dogaja, je življenje vredno živeti. Hočeš ali nočeš, na koncu ugotoviš, da je bil vsak trenutek zaklad zase. Ljudje ga samo prevečkrat pozabimo uživati v posameznem trenutku. Objokujemo sedanjost, namesto da bi srkali vse lepote tega trenutka, ne glede na njegovo barvo in zvok. Žalostni sanjamo o prihodnosti, v katero ne verjamemo. Za nazaj pa spet objokujemo zaklad, ki ga v danem trenutku nismo uspeli užiti do potankosti, ker smo bili z mislimi, črkami in zlogi ujeti nekje v svoje iluzije. Zato je najlepše, ko se ljudje ustavimo in užijemo trenutke, ki so nam dani v zdaj. Tudi v partnerstvu.
Sicer pa je partnerstvo kot metuljeva krila. Nežno, krhko, a če si nežen z njim, te lahko popelje v daljna prostranstva nepozabnih, magičnih svetov. Zato je potrebno biti pozoren na vsak trenutek, vsak gib, vsako misel, vsako besedo. Nič naj ne bo samoumevno. Kajti če nismo popolnoma v zdaj in pozorni, kje letimo, lahko preletimo najlepše kotičke našega potovanja, ne da bi se tega zavedali. Potem pa tarnamo, da smo nekaj zamudili, ali se nam nič lepega ne dogaja. Poleg tega je stalno potrebno paziti na naša krila, da ostanejo čista in cela, da se na njih ne nabere prah in da se ne poškodujejo. Sicer se lahko potovanje predčasno konča, mi pa leta ostanemo v solzah, preden nam je dano, če sploh, da ponovno poletimo. Vsako partnerstvo oz. razmerje je tako potrebno negovati in čistiti vsak dan. Naj se ne konča in začne dan brez objema, poljuba, tople besede, skrbi za drugega. Naj se vsako ponovno srečanje začne s poljubom, ki srci napolni z valom ljubezni. Naj ne bo nobena ura odveč za usklajevanje želja glede usmeritev v letu.
Kakšno poezijo spiše naše partnerstvo, je tako vedno odvisno od nas samih. Ne glede na okoliščine, smo mi tisti, ki ustvarimo metuljeva krila. Mi smo tisti, ki jih negujemo in jim določamo smer. Zato se nikoli ne prepustimo usodi, da usmerja naša krila in napolni naše partnerstvo s težo blatnih metuljevih kril. Tu smo, da se imamo lepo, da smo srečni. Če ne gre drugače, lahko še vedno ustvarimo nova krila. Ključno je, da ostanemo zvesti sebi, vemo, kaj si želimo in si to dovolimo ter ostanemo skoncentrirani na prav vsak trenutek leta.
Tako je za mano in partnerjem že 4380 dni ali 12 čarobnih zemeljskih let oziroma dolg metuljev let. V dobrem in zlu od prvega zmenka. Z iskrenostjo in spoštovanjem. Še vedno se vsak večer zahvalim, da ga imam ob sebi. V življenje mi je prinesel zrcalo, najboljšega zaupnika, sogovornika, učitelja in prijatelja. Še danes dobim solzne oči, če mu za hip predolgo gledam v mirno globino njegovih oči. Navdaja me z mirom, samospoštovanjem, upanjem in toplino pri srcu. Pa niso bili vsi trenutki lepi. A ker sva se znala ustaviti ob vsaki turbulenci, očistiti krila in naravnati najin let, sva šla skoraj nepoškodovana tudi čez peklenske destinacije. Še več, vsakič sva uspela zakrpati krila tako, da se v svoji mavrični barvi vedno bolj lesketajo. Obenem pa so sčasoma tudi še veliko bolj trdna, čeprav še vedno nežna, hkrati pa bolj precizna glede smeri leta. Ne glede na okolico in destinacije, nama je let vedno bolj všeč. Vse manj je strahu, vedno več je prostora za srce in srečo. Čas je za ta trenutek, za ljubezen.
Naj živi ljubezen :)
Z ljubeznijo :) Agata
Inštitut za sr(e)čno partnerstvo
Ni komentarjev:
Objavite komentar