O komentarjih glede protestov in veverici, ki se je stepla s podlasico

Veliko me ljudje sprašujejo o protestih, kaj si mislim o nasilju, kaj menim ... ♥♥♥

Pa se pred novimi protesti vprašajmo vsi skupaj, kdo smo. Smo kot veverica, medved, jež... ? :) ;-)

Veverica in podlasica se stepeta na sončni jasi. Od strani ju gleda jež. Komentira pa zgodbo za gozdni časopis medved, ki je slišal zgodbo od lisice, ki je slučajno slišala neko vreščanje v daljavi in ji je šoja, ki je letela nad prepirom, zavpila, da se na sončni jasi tepeta veverica in podlasica. Ali medved vpraša za intervju veverico, podlasico in ježa?

Kaj je v tej zgodbi tako domačega?

Poslušajmo, kako se komentira letošnje proteste in podobne dogodke. Kaj govorimo o njih? Kot medved ali jež?

Mediji pokažejo nekaj slik, predvajajo odrezane izjave... Ne moremo pa iz teh nekaj slik, ki so izbrane, vedeti, kaj se je tam res dogajalo – kdo je bil nasilen, koliko je bilo nasilnih, kdo je govoril pol ure, kdo pet minut, kdo je začel....

Naj torej govorijo o protestih in podobnih dogodkih tisti, ki so bili tam. Naj ne komentiramo, če smo videli dva prizora na TV, ker nimamo prave slike in zavajamo sebe in okolico z vsem, kar povemo, kaj se je tam dogajalo.

O tem pišem, ker to ljudje tako radi počnemo, da se delamo pametne ... ego ;-) ♥♥♥

Raje se obrnimo vase in poglejmo, kaj nam zunanji dogodki povedo o nas samih, česa nas lahko naučijo ♥♥♥

Pa raje kot z izmišljanjem zgodb najdimo svojo pravo moč med sprehodom po jesenski pravljici:) ♥♥♥ Agatha

www.srecno.org

Inštitut za sr(e)čno družbo

Ko ti zmanjka smisla ...

Ko ti zmanjka smisla ... ♥♥♥

Se pač zgodi, da se v življenju kdaj izgubimo. Vse se zdi, da je brez zveze. Danes je malce težji dan, pa dobivam klice brezupa z vseh strani.

Kaj storiti, ko je vse brez smisla?

Najboljše je, da vzamemo list papirja in pričnemo naštevati, za kaj vse smo hvaležni.

Tej vaji se posvetimo z vso pozornostjo.

Tako opazimo:

• da topla voda teče kar iz pipe,

• da lahko dihamo čist zrak,

• da lahko objamemo na cesti ljubljene osebe,

• da lahko svobodno izbiramo poklic,

• da lahko bosi hodimo po travi,

• da imamo prost dostop do rek in jezer,

• da lahko umijemo zobe z zobno pasto,

• da lahko jemo jabolka kar z drevesa,

• da lahko najdemo svoj košček zemlje, kjer vrtnarimo,

• da gremo do ljudi, s katerimi si želimo preživeti čas;

• ...

Ko vidimo, da živimo v svetu, ki nas obdaja s tem, kar potrebujemo, naenkrat svet postane smiseln.

Če vajo ponavljamo vsak dan, bomo zagotovo v življenju videli veliko lepega in bo to dobilo svoj smisel.

Kdor pa obupuje nad situacijo, sistemom, v katerem smo se znašli, pa srčno vabljen na delavnico ta ponedeljek. Sta še dve prosti mesti. Sem odprla še eno mesto, ker sta torkova in sredina skupina že polni. Začnemo ob 18:30. Še dve mesti sta prosti ♥♥♥

Če koga potegne, da se nam pridruži, naj mi piše na institut@srecno.org ♥♥♥

Smo v času, ko bo vedno bolj pomembno, da se zavedamo svoje prave vloge v sistemih, v katere smo vpeti. Nikoli nismo sami. Če bomo na pravem mestu, bo z nami vse dobro, pa četudi bo najhujša nevihta. Če pa ne bomo na pravem valu, lahko treščimo globoko. Da najdemo svoje pravo mesto in se ojačamo, bomo izkoristili energije enakonočja in tokratne polne lune, da se damo na val, ki nas bo vozil po sr(e)čnih poteh.

Želim ti, da najdeš svoje pravo mesto v svojih sistemih in veliko smisla ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Pa še sestavek o hvaležnosti iz knjige Genom sreče:

»Razočarano se spet zazre v Vidov vrt. Ob pogledu na mačko, ki pleza po bližnjem drevesu, se spomni na svojo in s tem tudi na vajo hvaležnosti iz Minine knjige, ki naj bi mu pomagala dvigniti razpoloženje. V upanju, da mu uspe splezati iz mučnih občutkov, se ozre okrog sebe in začne zahvaljevati za vse, kar zagleda in za kar občuti hvaležnost. Zaradi čustvenega pretresa, ki mu ga je povzročilo doživljanje praznine, sprva porabi kar nekaj časa, da se sploh lahko osredotoči in misli usmeri v posamezne stvari iz svoje okolice. Tako se najprej zahvali za najbolj očitne predmete, kot sta novi porsche, z vsemi detajli po njegovem okusu, in Applova ura, ki sicer ni najbolj lična, je pa izjemno uporabna. Pogled mu nato zdrsi po roki navzgor. Seveda je hvaležen tudi za svojo svetlomodro obleko, ki jo je kupil med zadnjim obiskom v Milanu in se zlije z njegovimi sinje modrimi očmi. Pozornost se mu preusmeri na par mehkih rjavih, po meri narejenih usnjenih čevljev. Zatem se spomni na Mino in na mamo, za kateri je še posebno hvaležen. Zahvali se za vse sorodnike, prekrasne sodelavce in vse ljudi okrog sebe. Spet mu misli odidejo k fantom v hiši. Zahvali se zanje in se nasmehne. Telo je vse bolj polno miru in vse bolj občuti, da je vse, kot mora biti. Tok hvaležnosti pa se še ne ustavi. Dlje ko našteva, več stvari mu prihaja na misel in bolj mu poskakuje srce. V celi vrsti stvari, za katere je hvaležen, se spomni še na nepozabni konec tedna, na čudovito plažo, kormoranko, skrivnostnega starca, hotel in celo na vsiljivega Staneta. Ob tem nenadoma dobi cmok v grlu in se zamisli: »Zakaj naj bi bil hvaležen temu idiotu?« Toda že v naslednjem trenutku se zave, kako pomembno lekcijo mu je poklonil Stane, in sicer da se od tistega neljubega dogodka dalje zna postaviti zase in za tisto, kar si dejansko želi. Cmok izgine in srce mu oblije toplota. »Kako je mogoče, da se lahko tako naenkrat spremeni pogled na nekoga ali neko situacijo? Ko bi le bil sposoben v vsaki situaciji videti globljo lekcijo in svetlobo v sočloveku!« si zaželi Mitja, presenečen nad novim spoznanjem. Um pa se ne ustavi in ga vztrajno zasipa z novo vrsto predlogov, za katere bi bilo lahko njegovo srce hvaležno. Njegov dih ob tem postaja iz trenutka v trenutek bolj samozavesten, radosten. Obraz mu zasije kot jutranje sonce. Zdaj je čas, da se odpravi iz avtomobila, ura je namreč že krepko čez sedem. Zamujanja ne mara, zato se brez nadaljnjega obotavljanja spravi iz avtomobila in skoči k fantom v hišo.«

Ko je vse popolno ...

Ali je kakšen zahod nepopoln, sem se vprašala enkrat, ko sem bila na obali to poletje in sem nekaj časa nepremično strmela v rdečo kroglo, ki se je potapljala v spokojno modrino.

Ko zagledamo tako nebeško lepoto in preden vklopimo možgane, nas vsak sončni zahod presune.

Dokler gledamo s srcem, je ta hip vse popolno.

Samo smo.

Šele ko se vklopi glava, izgubi čar navidezne popolnosti. 

Tako je tudi z vsem ostalim. 

Dokler gledamo nekaj z otroškim začudenjem, kot da to vidimo prvič, smo v miru in smo eno z vsem.

Čim pa se vklopi naš ego, ki stalno išče napake, ločuje, razčlenjuje, svet popolnosti in harmonije izgine.  

Iz raja pademo v grdi svet napak.

Dokler se lotevamo iskati tisto »pravo«, »dobro«, »brez napak«, izločamo vse nepravo z napakami, ki pa ima ravno tako svoje mesto, brez katerega svet popolnosti ne more obstajati. 

Kaj nam torej pomaga perfekcionizem?

Če je produkt glave, nam vsem samo škodi. Prinaša težo, nemir.

Če pa prihaja iz naše notranjosti in je izraz naše ustvarjalne sile, ki želi nekaj ustvariti, kar navzven za opazovalca izgleda kot popolno, pa vnaša v prostor harmonijo, mir in življenje. 

Zato se učimo od narave, kako nas zna pustiti odprtih ust vsaj za nekaj trenutkov, ko je vse popolno in na svojem mestu.

Ko ni niti enega če ... kaj pa, ko bi ... samo to manjka ... itd. Vse samo je ♥♥♥ 

Do zdaj najbrž ni nihče od vas, ki to berete, pomislil na to, kje je fotografija narejena. S slike sevata spokojnost in tišina. 

Slika je narejena na plaži polni ljudi. Eni gledajo zahod, par za mano se nekaj prička, dva se poljubljata, otroci igrajo badminton... Vsak je v svojem svetu. Vsak ima fokus tam, kjer pač želi.

Jaz sem si iz trenutka naredila popolnost. Kaj pa boste vi, je na vas.

Veliko popolnosti v nepopolnosti vam želim.

Pa kanček te nepopisne lepote z obale vam pošiljam v srce ♥♥♥ Agatha

P.S.: Pa nič pričakovanj glede jeseni. Ne predvidevajmo. Soustvarjamo že danes tako jesen, kot si jo želimo. Lahko imamo željo, jo izrazimo, jo poskušamo uresničiti. Pričakovanja pa spustimo, ker nas okolica potem dela samo nesrečne, ko ne izpolni vedno naših pričakovanj. Opazujmo okolico, nato pa se odzovimo v skladu s sabo.

Pa še enkrat moj video o pričakovanjih, če koga še mučijo pričakovanja:

https://www.youtube.com/watch?v=6r5c4xYvRYM 

Inštitut za sre(č)no družbo

institut@srecno.org

Ne pustimo se ločevati

Poletje je še vedno tu. Naj bo čim bolj brezskrbno. Čim več se družimo.

Sicer pa bodimo dostojanstveni kot najbolj vrla kraljica :)

Čas je za ljubezen ♥♥♥

Ne pustimo se ločevati, da bi prišlo do novega holokavsta, apartheida, kast ali kakršnekoli druge oblike segregacije!!! 

Z nobeno gripo, HIV-om, rakom ali demenco se ne ločujemo.

Ne pustimo, da se ločujemo zaradi COVID-19. 

Če se z nekom ne strinjamo v idejah, prepričanjih ali željah, začutimo tisto globljo povezanost med nami kot bitji. 

Me je stranka besna klicala neko popoldne v juliju, kako je jezna na moža, ker se ne strinja z njegovo odločitvijo glede cepljenja.

Jeza je postala zid, da ljubezen ni mogla teči med njima. Povsem sta se sprla. Šla sta vsak na svoj sprehod. 

Ko sem ji pomagala, da je predelala jezo in se kljub drugačnim pogledom glede cepljenja povezala s svojim možem, sta bila v 10 minutah spet prijatelja.

Ljubezen je začela teči. Gospa se je opravičila možu za svoj izpad, saj ga ljubi. Zato je bila jeza tako silovita. 

Vsak je svet zase. Pustimo drugim živeti njihovo življenje. Njihovo telo je njihovo telo. Ne lastimo si, kar ni naše. 

Ne pustimo se ločevati na ljubezni vredne in nevredne!!!

Ravno tako kot pri otroku. Lahko sicer ne odobravamo otrokovega dejanja, a vseeno še vedno čutimo, da ga imamo radi. 

Stvari, ki jih ne odobravamo, lahko na primeren način pojasnimo, ljubezen do njega pa na primeren način pokažimo.

Najdimo način, da smo povezani z drugo osebo na globljem nivoju, da ljubezen lahko teče kljub drugačnim dejanjem, mislim ali pa občutkom. 

Ne govorimo le o enosti. Živimo jo ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sre(č)no družbo

institut@srecno.org

Oltar obilja lahko koristi tudi tebi

Na zadnji delavnici sem dobila veliko vprašanj, kako narediti oltar obilja. Pa se najprej vprašajmo, čemu naj bi služil tak oltar obilja?

Ne gre za nič cerkvenega, čarovniškega. Z današnjo znanostjo se ga da povsem dobro razložiti.

Gre za to, da smo ljudje narejeni tako, da usmerjamo energijo v tisto, na kar smo osredotočeni. Namen takega oltarja obilja je torej, da nam pomaga večkrat preusmeriti naš fokus na obilje. Če torej naredimo oltar in ga pustimo ležati v kotu, ne bo delovalo. Oltar deluje, če se redno (najbolje vsak dan) obrnemo nanj in gremo v občutek, ki nam ga predstavlja naše obilje in tako aktiviramo obilje v sebi. 

Kako pripraviti tak oltar obilja? 

Najprej pripravimo nek prt, krožnik, kamor bomo polagali stvari, ki nam predstavljajo obilje. Vse, kar pripravimo, naj ima nek pomen za nas. Lahko dodamo prašička, kamor redno dajemo kak kovanec ali dva. Dodamo take predmete, ki nam predstavljajo obilje, mogoče kipec Ganesha, kak dragocen predmet, kako sliko, ki predstavlja obilje. Po svetu ima vsaka kultura svoj oltar obilja. Nekje dodajo školjke, drugje so obvezni predstavniki 4 elementov – zraka, vode, zemlje, ognja. Lahko je oltar iz štirih rastlin ali nekaj kristalov. Lahko je tak, da ga vsi vidijo, lahko je tak, da veste samo vi, da vam predstavlja oltar obilja. Lahko ga skrijete ali »skrijete« izpred ostalih oči.

Ključno je, da se z njim ukvarjamo in s tem posvečamo svojo pozornost obilju, ki je že tu, in ne pomanjkanju 

Oltar aktiviramo tako, da si naredimo obred. Lahko prižgemo svečko. Uporabimo lahko kakšno kadilo, palo santo, žajbelj ali pa razpršilo z eteričnimi olji.

Bistveno pa je, da se redno vračamo k »oltarju«, da nas opominja in nam pomaga aktivirati naš občutek obilja, da na ta način delujemo v svetu in obilje tudi resnično živimo.

V aprilu bom zorganizirala delavnico "Magija obreda in oltarja danes – v poslu in zasebno" na temo, čemu se danes izvajajo rituali in obredi, zasebno in v poslu, in kako jih izvesti. Bolj podrobno bomo raziskali tudi, kako ustvariti »oltarje« v našem domu in pisarni ter kaj početi z njimi.

Zainteresirani ste srčno vabljeni, da mi pišete na institut@srecno.org :)

Pa predvsem se zabavajmo. Ko smo v dobrih energijah, nas obilje išče samo ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

institut@srecno.org

VIRUS PODPORE se širi k tebi...

Smo si kdaj želeli, da bi nas kdo podprl, da bi kdo verjel v nas in naše sanje?

Ali smo mi kdaj podprli koga na njegovi poti?

Zdaj imamo natanko to priložnost.

V ta namen lahko pristopimo k našemu skupnemu projektu tako, da 

razširimo nov VIRUS PODPORE okrog sebe.

Kaj storiti?

Imamo dve možnosti:

1.   Lahko pošiljamo spodnji VIRUS PODPORE (spodnjo sliko). 

2.   Lahko pa po vzorcu spodaj napišemo pismo oziroma sporočilo podpore in v njem VIRUS PODPORE pošljemo prejemniku. 

»Dragi Luka,

ker ti želim predati svojo podpro, ti pošiljam VIRUS PODPORE.  

Naj te zadane v srce :)

Želim ti povedati, da verjamem vate.

Vem, da zmoreš čez čisto vse ovire, ki jih življenje prinaša na tvojo pot.

Občudujem tvojo neustrašnost, neizmerno voljo in vizionarski um.

Hvala za vso podporo in ljubezen.

Neizmerno sem ponosna nate.

Rada te imam in sem globoko hvaležna, da te imam ob sebi♥♥♥

Želim ti obilo zdravja in sreče na svoji poti♥♥♥ Agatha

P.S.: Prosim, da to sporočilo deliš na svojih družbenih omrežjih.«

Zakaj si dobil/a ta virus podpore?

Ker te je prejemnik/ca izbral/a.

Kdo lahko sodeluje pri širjenju virusa podpore?

Vsakdo, ki si to želi.

Kako lahko sodeluješ pri širjenju virusa podpore?

Vsak posameznik, vseh let, lahko: 

• napiše sporočilo oziroma pismo podpore neki osebi;

• tekst je lahko tak, kot je zgoraj - ali pa spremenjen - nekaj stavkov iz srca, karkoli spodbudnega, dobronamernega;

• napiše, ali želi, da prejemnik sporočilo oziroma pismo tudi javno objavi na socialnih omrežjih;

• sporočilo pošlje prejemniku sporočila.

Tisti, ki prejme sporočilo, je vabljen, da: 

• OBJAVI sporočilo (na FB, Tik toku, drugih socialnih omrežji), ki ga je prejel, v kolikor se pošiljatelj v sporočilu s tem strinja;

• nato najde nekoga, kateremu bi sam predal sporočilo, in virus podpore širi dalje. 

Od kod je prišel virus podpore?

 Virus podpore je ustvaril Inštitut za srečno družbo, ki se ukvarja z odkrivanjem sreče posameznika, organizacij, pa tudi družbe kot celote že več kot 15let. 

»Tako smo prišli do univerzalnega zakona sreče in genoma sreče. Kakor raziskovalci po elitnih univerzah po svetu ugotavljamo, kako je pomembna podpora sočloveka za srečo posameznika. V ta namen smo se odločili, da razširimo virus podpore. Želeli bi namreč, da postanemo družba, kjer posameznik verjame, zaupa v soljudi in jim privošči srečo. Čas je, da kot civilizacija dojamemo, da smo zmožni vsi preživeti in živeti srečno, če le vsak najde svoje pravo mesto. Kar potrjuje tudi genom sreče. Zato si pomagajmo pri tem. Hvaležni smo vsakomur, ki bo svoje sporočilo podpore predal naprej in virus podpore širil po družbi.

Prosimo, naj pri širjenju sodelujejo učitelji, profesorji, starši, vzorniki, vplivneži, kdorkoli si zaželi storiti nekaj srčnega za sočloveka. 

Naj bo čas največjih izzivov priložnost za zbliževanje src in ustvarjanje družbe, kjer podpiramo drug drugega ♥♥♥

Virus podpore podira zidove in odpira srca. 

Naj se širi... ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo«

www.srecno.org

institut@srecno.org

 

Si želimo srečnega partnerstva?

Ja, vem, lažje je sicer trpeti v naši družbi. Je bolj sprejemljivo, kot pa se imeti fajn in ti potem rečejo, da ne delaš dovolj, da si len, da si nesposoben, neodgovoren, da si ne zaslužiš pomoči, darila, zahvale, biti sprejet in podobno.

Predvsem v naši, slovenski, kulturi je še vedno precej moderno in najbolj sprejemljivo biti tiho, se podrediti in ko te nekdo kaj vpraša, reči, da delaš, se trudiš in tudi vsaj malo trpiš.

Pa ni smiselno. Žal ta stvarnost deluje tako, da trpljenje prinese še več trpljenja.

Saj poznate biblijsko modrost, ki se sicer interpretira na toooliko različnih načinov: »Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še tisto, kar ima.«

Mi je pisala gospa, da si želi srečnega partnerstva, ampak, da ima dovolj moških in trpljenja, povezanega z njimi. Zaklela se je, da bo odrezala, ignorirala vse moške, ki želijo priti do njenega srca.

         Pa ji je to uspelo?

         Za kratek čas. Nekaterim to s kar nekaj napora uspeva celo več življenj.

A tako ustvarjanje zidu povzroči le še več bolečine.

Koristi nam, da zmoremo sami, da uživamo sami s sabo. A če si srce resnično želi intimne družbe, mu tega ne smemo odreči. Pa četudi to pomeni, da bo temu sledila še kakšna prejokana noč.

Vsak zase je seveda samostojen kot bitje. A da ženske naredimo zid pred moškimi, potem ljubezen ne more teči. Ženske pa ob tem ostanemo še bolj lačne ljubezni in nesrečne. Vlečemo moške, ki nam ljubezni tako ali tako ne morejo dati. Tako prav vlečemo, da bomo še velikokrat prizadete, vse z nekim višjim namenom, da bo zid ja padel. Torej, dokler tega ne dojamemo in smo pripravljene, da nas bo še velikokrat bolelo, dokler ne pride pravi, se to ne more zgoditi. Dokler tega ne ozavestimo, bomo dobivale to isto lekcijo znova in znova. Od nekod bo že prišel nek moški, ki nam bo prišel do srca in nas prizadel. Če pa naredimo tako velik zid, da nihče ne more do nas, smo hladne in pa hitro tudi zbolimo. Zato ni bližnjic z zidanjem zidov. Enako velja za moške s postavljanjem njihovega zidu pred ženskami, ki bi jih lahko ranile.

Če si notranje resnično želimo partnerja, moramo torej dojeti, da pač boli, ko veza ne uspe. A ko to bolečino, žalost in vse, kar sodi zraven, predihamo, izjokamo, izcepetamo, pride mir in nova priložnost. Nekoč pride nekdo, ki zmore odpreti srce in sreča je tu.

 

Pogumno, vse samske dušice, ki si želite partnerja, s katerim bi bile srečne!!!! Je vredno vsake solze in srčne bolečine. Lahko povem iz svojih lastnih dolgoletnih izkušenj in neštetih strank, s katerimi smo čistili vse njihove neuspele poskuse groznih in bolečih odnosov in so na koncu uspele najti srečo tudi v partnerstvu ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org 

institut@srecno.org