Se pač zgodi, da se v življenju kdaj izgubimo. Vse se zdi, da je brez zveze. Danes je malce težji dan, pa dobivam klice brezupa z vseh strani.
Kaj storiti, ko je vse brez smisla?
Najboljše je, da vzamemo list papirja in pričnemo naštevati, za kaj vse smo hvaležni.
Tej vaji se posvetimo z vso pozornostjo.
Tako opazimo:
• da topla voda teče kar iz pipe,
• da lahko dihamo čist zrak,
• da lahko objamemo na cesti ljubljene osebe,
• da lahko svobodno izbiramo poklic,
• da lahko bosi hodimo po travi,
• da imamo prost dostop do rek in jezer,
• da lahko umijemo zobe z zobno pasto,
• da lahko jemo jabolka kar z drevesa,
• da lahko najdemo svoj košček zemlje, kjer vrtnarimo,
• da gremo do ljudi, s katerimi si želimo preživeti čas;
• ...
Ko vidimo, da živimo v svetu, ki nas obdaja s tem, kar potrebujemo, naenkrat svet postane smiseln.
Če vajo ponavljamo vsak dan, bomo zagotovo v življenju videli veliko lepega in bo to dobilo svoj smisel.
Kdor pa obupuje nad situacijo, sistemom, v katerem smo se znašli, pa srčno vabljen na delavnico ta ponedeljek. Sta še dve prosti mesti. Sem odprla še eno mesto, ker sta torkova in sredina skupina že polni. Začnemo ob 18:30. Še dve mesti sta prosti ♥♥♥
Če koga potegne, da se nam pridruži, naj mi piše na institut@srecno.org ♥♥♥
Smo v času, ko bo vedno bolj pomembno, da se zavedamo svoje prave vloge v sistemih, v katere smo vpeti. Nikoli nismo sami. Če bomo na pravem mestu, bo z nami vse dobro, pa četudi bo najhujša nevihta. Če pa ne bomo na pravem valu, lahko treščimo globoko. Da najdemo svoje pravo mesto in se ojačamo, bomo izkoristili energije enakonočja in tokratne polne lune, da se damo na val, ki nas bo vozil po sr(e)čnih poteh.
Želim ti, da najdeš svoje pravo mesto v svojih sistemih in veliko smisla ♥♥♥ Agatha
Želim ti, da najdeš svoje pravo mesto v svojih sistemih in veliko smisla ♥♥♥ Agatha
Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org
Pa še sestavek o hvaležnosti iz knjige Genom sreče:
»Razočarano se spet zazre v Vidov vrt. Ob pogledu na mačko, ki pleza po bližnjem drevesu, se spomni na svojo in s tem tudi na vajo hvaležnosti iz Minine knjige, ki naj bi mu pomagala dvigniti razpoloženje. V upanju, da mu uspe splezati iz mučnih občutkov, se ozre okrog sebe in začne zahvaljevati za vse, kar zagleda in za kar občuti hvaležnost. Zaradi čustvenega pretresa, ki mu ga je povzročilo doživljanje praznine, sprva porabi kar nekaj časa, da se sploh lahko osredotoči in misli usmeri v posamezne stvari iz svoje okolice. Tako se najprej zahvali za najbolj očitne predmete, kot sta novi porsche, z vsemi detajli po njegovem okusu, in Applova ura, ki sicer ni najbolj lična, je pa izjemno uporabna. Pogled mu nato zdrsi po roki navzgor. Seveda je hvaležen tudi za svojo svetlomodro obleko, ki jo je kupil med zadnjim obiskom v Milanu in se zlije z njegovimi sinje modrimi očmi. Pozornost se mu preusmeri na par mehkih rjavih, po meri narejenih usnjenih čevljev. Zatem se spomni na Mino in na mamo, za kateri je še posebno hvaležen. Zahvali se za vse sorodnike, prekrasne sodelavce in vse ljudi okrog sebe. Spet mu misli odidejo k fantom v hiši. Zahvali se zanje in se nasmehne. Telo je vse bolj polno miru in vse bolj občuti, da je vse, kot mora biti. Tok hvaležnosti pa se še ne ustavi. Dlje ko našteva, več stvari mu prihaja na misel in bolj mu poskakuje srce. V celi vrsti stvari, za katere je hvaležen, se spomni še na nepozabni konec tedna, na čudovito plažo, kormoranko, skrivnostnega starca, hotel in celo na vsiljivega Staneta. Ob tem nenadoma dobi cmok v grlu in se zamisli: »Zakaj naj bi bil hvaležen temu idiotu?« Toda že v naslednjem trenutku se zave, kako pomembno lekcijo mu je poklonil Stane, in sicer da se od tistega neljubega dogodka dalje zna postaviti zase in za tisto, kar si dejansko želi. Cmok izgine in srce mu oblije toplota. »Kako je mogoče, da se lahko tako naenkrat spremeni pogled na nekoga ali neko situacijo? Ko bi le bil sposoben v vsaki situaciji videti globljo lekcijo in svetlobo v sočloveku!« si zaželi Mitja, presenečen nad novim spoznanjem. Um pa se ne ustavi in ga vztrajno zasipa z novo vrsto predlogov, za katere bi bilo lahko njegovo srce hvaležno. Njegov dih ob tem postaja iz trenutka v trenutek bolj samozavesten, radosten. Obraz mu zasije kot jutranje sonce. Zdaj je čas, da se odpravi iz avtomobila, ura je namreč že krepko čez sedem. Zamujanja ne mara, zato se brez nadaljnjega obotavljanja spravi iz avtomobila in skoči k fantom v hišo.«
Pa še sestavek o hvaležnosti iz knjige Genom sreče:
»Razočarano se spet zazre v Vidov vrt. Ob pogledu na mačko, ki pleza po bližnjem drevesu, se spomni na svojo in s tem tudi na vajo hvaležnosti iz Minine knjige, ki naj bi mu pomagala dvigniti razpoloženje. V upanju, da mu uspe splezati iz mučnih občutkov, se ozre okrog sebe in začne zahvaljevati za vse, kar zagleda in za kar občuti hvaležnost. Zaradi čustvenega pretresa, ki mu ga je povzročilo doživljanje praznine, sprva porabi kar nekaj časa, da se sploh lahko osredotoči in misli usmeri v posamezne stvari iz svoje okolice. Tako se najprej zahvali za najbolj očitne predmete, kot sta novi porsche, z vsemi detajli po njegovem okusu, in Applova ura, ki sicer ni najbolj lična, je pa izjemno uporabna. Pogled mu nato zdrsi po roki navzgor. Seveda je hvaležen tudi za svojo svetlomodro obleko, ki jo je kupil med zadnjim obiskom v Milanu in se zlije z njegovimi sinje modrimi očmi. Pozornost se mu preusmeri na par mehkih rjavih, po meri narejenih usnjenih čevljev. Zatem se spomni na Mino in na mamo, za kateri je še posebno hvaležen. Zahvali se za vse sorodnike, prekrasne sodelavce in vse ljudi okrog sebe. Spet mu misli odidejo k fantom v hiši. Zahvali se zanje in se nasmehne. Telo je vse bolj polno miru in vse bolj občuti, da je vse, kot mora biti. Tok hvaležnosti pa se še ne ustavi. Dlje ko našteva, več stvari mu prihaja na misel in bolj mu poskakuje srce. V celi vrsti stvari, za katere je hvaležen, se spomni še na nepozabni konec tedna, na čudovito plažo, kormoranko, skrivnostnega starca, hotel in celo na vsiljivega Staneta. Ob tem nenadoma dobi cmok v grlu in se zamisli: »Zakaj naj bi bil hvaležen temu idiotu?« Toda že v naslednjem trenutku se zave, kako pomembno lekcijo mu je poklonil Stane, in sicer da se od tistega neljubega dogodka dalje zna postaviti zase in za tisto, kar si dejansko želi. Cmok izgine in srce mu oblije toplota. »Kako je mogoče, da se lahko tako naenkrat spremeni pogled na nekoga ali neko situacijo? Ko bi le bil sposoben v vsaki situaciji videti globljo lekcijo in svetlobo v sočloveku!« si zaželi Mitja, presenečen nad novim spoznanjem. Um pa se ne ustavi in ga vztrajno zasipa z novo vrsto predlogov, za katere bi bilo lahko njegovo srce hvaležno. Njegov dih ob tem postaja iz trenutka v trenutek bolj samozavesten, radosten. Obraz mu zasije kot jutranje sonce. Zdaj je čas, da se odpravi iz avtomobila, ura je namreč že krepko čez sedem. Zamujanja ne mara, zato se brez nadaljnjega obotavljanja spravi iz avtomobila in skoči k fantom v hišo.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar