Kaj potrebujejo otroci od nas?

Kaj je tisto, kar najpogosteje potrebujejo otroci, ki pridejo k meni po pomoč?

Zaupanje staršev vanje, da zmorejo.

Za otroka, njegov obstoj in nadaljnji razvoj je izredno pomembno, da mu starši dajo vedeti, da verjamejo vanj iz vsega srca, da bo postal dober v nečem, kar bo osrečilo njega in okolico, pa čeprav morda otrok ravno ne blesti v matematiki in slovenščini.

Ko zaupamo v otroka in verjamemo, da je sposoben poskrbeti zase in živeti svoje sanje, se počuti varnega in sprejetega.

Starši s tem otroka ne vlečejo nase, ga delajo odvisnega, nesposobnega preživetja, ampak mu pomagajo, da zraste v samostojno osebo, ki ve, da bo našla pot za preživetje in lastno srečo. 

Kakšni starši smo mi našim otrokom, hišnim ljubljenčkom, zaposlenim…?

Pomagamo soustvarjati svet samozavestnih vodij ali nesamozavestnih žrtev, polnih strahov?

Tule vam, kot sem že zadnjič obljubila, prilagam prispevek za projekt Ustavi.se – 

»Kako preko strahov do samozavesti?«

https://ustavi.se/kako-preko-strahov-do-samozavesti/

»Ko se pričnemo ukvarjati s sabo, je ključno, da si vzamemo dovolj časa za raziskovanje sebe in našega odnosa do sveta okrog sebe. Mogoče ugotovimo, da imamo največ težav s tem, da se na odru ne počutimo sproščeni, na izpitih ne pokažemo tistega, česar smo sposobni, pri stiku z nasprotnim spolom ali nagovarjanju tujcev povsem zatajimo ali pa se nam podobno dogaja pri lotevanju novega izziva ipd. Svoj izziv moramo razdeliti na manjše koščke in se ga lotiti po delih.«

Pa uživajmo na poti :)

Delajmo na svoji samozavesti in zlahka bomo zaupali v otroke in vse druge :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Kako do samozavesti?

Tole poletje v mrkih in času retrogradnega Merkurja je idealno za odlaganje starega.

Veliko je uvidov.

Marsikdo mi poroča, da tako korenite spremembe pogleda na življenje še ni doživel. 

Juhej, kako nam je lepo :)

V teh dneh bo objavljen moj prispevek »Kako preko strahov do samozavesti?«

Tule vam že lahko zaupam uvod. Kar nekaj od vas me je kontaktiralo ta teden, da si želite biti bolj samozavestni in če vam lahko kako pomagam pri tem. 

Neka gospa je bila zelo razočarana, ker sem ji odkrito odgovorila, da bo sicer lahko že s tem, da razrešimo kako travmo, zelo veliko naredila na svoji samozavesti. Vseeno pa bo iz občutka, da je povsem nevredna ljubezni, da ni sposobna dobiti službe in da ne zna imeti okrog sebe družbe, najbrž potrebovala nekaj več časa, da bo vse tako, kot si srce želi. 

Gospa je bila užaljena in jezna. Češ, da so ji rekli, da sem najboljša za razreševanje travm in odkrivanje poslanstva in da je pričakovala, da ji bom v enem srečanju pomagala do željenega in samozavesti.

Moj odgovor je bil približno takle kot bo v uvodnem delu prispevka, ki ga podelim z vami, čim bo objavljen uradno: 

»Občasno me kontaktira kdo, ki bi želel imeti boljšo samozavest in pričakuje razrešitev svoje situacije v enem samem kratkem srečanju. Seveda je to mogoče. Toda čudeži se ne zgodijo vsak dan. Človekova osebnost je nekaj zelo kompleksnega. Za izgradnjo svoje samozavesti potrebujemo določen čas, včasih tudi celo življenje, saj je obratno sorazmerna od količine strahov, ki jih imamo kot posamezniki. Tako kot pravi univerzalni zakon sreče, nas od notranje sreče ločijo le strahovi. Osebe brez strahov pa praktično ni. Zato tudi ni osebe, ki bi bila v vseh svojih aspektih popolnoma samozavestna. Vsekakor pa lahko v enem srečanju z osebo, katere poslanstvo je pomagati drugim na poti do sebe, naredimo velik preskok v svoji samopodobi in posledično se izboljša tudi upanje v boljši jutri.«

Na svoji samozavesti lahko praktično delamo ves čas. 

Ključno je pri tem, da najprej postanemo aktivni opazovalci svojega življenja.

Da opazujemo svoje misli, besede, kretnje, reakcije itd.

Da se ne istovetimo s svojimi občutki, čustvi.

Mi nismo naša jeza, žalost, nemoč, veselje…

Vse, kar se nam dogaja, zgolj opazimo in že s tem marsikateri strah, nemoč, bolečina izginejo sami. 

Poskusite tole vajo.

Samo umirite se in občutite, kaj se v telesu dogaja.

Vas srbijo pete? Ste nemirni? Vas boli glava? Vas peče zgaga?

Koliko in kdaj poslušamo telo, kaj nam sporoča? 

»Mens sana in corpore sano« (zdrav duh v zdravem telesu) pravi latinski pregovor.

Če se naše telo ne počuti dobro, ne moremo biti srečni, samozavestni.

Kolikokrat damo telesu priložnost, da nam pove, da potrebuje vodo, počitek namesto npr. kave ali drugega poživljajočega napitka?

Dajmo si za nalogo tri dni opazovati svoje telo. 

Vsake toliko se vprašajmo, kaj čuti naše telo.

Uživajmo na poti♥♥♥

Ja, življenje ni nič drugega kot izkušnja ♥♥♥

Mi smo tisti, ki ji damo pomen, vrednost, sicer samo je ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Kaj mi pravi telo?

Na svoji samozavesti lahko praktično delamo ves čas. 

Ključno je, da pri tem najprej postanemo aktivni opazovalci svojega življenja.

Da opazujemo svoje misli, besede, kretnje, reakcije itd.

Da se ne istovetimo s svojimi občutki, čustvi.

Mi nismo naša jeza, žalost, nemoč, veselje…

Vse, kar se nam dogaja, zgolj opazimo in že s tem marsikateri strah, nemoč, bolečina izginejo sami. 

Poskusite tole vajo.

Samo umirite se in občutite, kaj se v telesu dogaja.

Vas srbijo pete? Ste nemirni? Vas boli glava? Vas peče zgaga?

Koliko in kdaj poslušamo telo, kaj nam sporoča? 

»Mens sana in corpore sano« (zdrav duh v zdravem telesu) pravi latinski pregovor.

Če se naše telo ne počuti dobro, ne moremo biti srečni, samozavestni.

Kolikokrat damo telesu priložnost, da nam pove, da potrebuje vodo, počitek namesto npr. kave ali drugega poživljajočega napitka?

Dajmo si za nalogo tri dni opazovati svoje telo. 

Vsake toliko se vprašajmo, kaj čuti naše telo.

Uživajmo na poti♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Kar si naše srce želi, to tudi dobi

Ta stvarnost je narejena tako, da kar si naše srce želi, to tudi dobi.

Včasih sicer potrebujemo nekaj časa, da odstranimo vse blokade in da mine dovolj časa, da se naše srčne želje zmanifestriajo. 
 
Lahko se tudi zgodi, da nam na poti že skoraj zmanjka moči, da bi prišli do konca.

Takrat je dobro, da imamo sanje kje zapisane in da imamo ob sebi celo kakega podpornika, ki nas neustavljivo spodbuja, da gremo naprej.

Iz tega lahko črpamo moč, da nadaljujemo s kopanjem po sebi in ugotavljamo, kaj nas še ovira, da bi prišli do tega, kar si želimo.

Ta teden mi je nek gospod na poslovnem AI-coahingu (ko mi je poročal, da sva po skoraj 3 letih, kolikor se je pred najinim sestankom sam trudil najti primerno rešitev svojih težav, skupaj le uspela odpraviti tisto blokado, ki ga je ovirala, da bi z veseljem delegiral svoje delo sodelavcem) po najinem srečanju rekel:

»Ti si prava kopačka. Koplješ, dokler ne skoplješ do bistva.«

He he, res je.

Gremo kopat plast za plastjo v svojo globino, dokler ne pridemo do zaklada, ki ga iščemo. 

 

Zato pogumno sanjajte in manifestirajte želeno. 

Zaupajte sebi, zaupajte stvarstvu ♥ ♥ ♥

V kolikor me še kaj potrebujete, sem tu.

Uživajte le v najboljši družbi in na najljubši način ♥♥♥ Agatha


Inčtitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Koga se dotakniti?

Veliko ljudi pride k meni in pravijo, da nimajo nikogar, da bi ga objeli.

Pa je to res?

Si dovolimo začutiti objem, dotik?

Kaj nam dotik pomeni?

Se ga bojimo?

Se ga veselimo?

Z dotikom je v tej realnosti poveznega veliko gorja. O tem, kdaj drugič.
Dotik pa je tudi zdravilen.

Z dotikom je povezan hormon oksitocin, hormon sreče.

Kaj torej storiti, ko nimamo ob sebi nikogar, ki bi ga objeli, nimamo domačih živali, da bi jih crkljali ali pa te tega nočejo.

Enostavno, imamo sebe.

Višji jaz številnim strankam svetuje, naj sprva dotaknejo sebe.

Sebe?

Hm, to se sliši malce čudno. Saj so nas v procesu socializacije hitro naučili, da naj se ne dotikamo…

A dotik nas samih je vedno zdravilen.

Če je prijetno, ko se pobožamo po obrazu, roki, krasno.

Sicer pustimo, da negativni občutki izzvenijo. Ne jih zanikati, zbežati pred njimi. Občutimo jih in jih spustimo, da stečejo skozi nas.

Kaj vse svetujejo višji jazi, ko ste z mano?

Zmasirajmo si stopalo, dlan, koleno...

Poskušajmo z dotiki različnih predelov telesa, z različno jakostjo in kvaliteto dotika.

Objemimo sebe.

Dotaknimo se, kot da bi objeli ljubljeno osebo ali tako brezpogojno kot svojega hišnega ljubljenčka.

V kolikor se pri tem sprožijo spomini na kake neprijetne dogodke, jih spustimo čez sebe, naj gredo.

Če vztrajajo, si poiščemo strokovno pomoč.

Dotik, naše telo, naše dojemanje telesa bo na primer zelo pomemben del naše Marijine transformacijske delavnic »SIJEM« 15.8.

Telo je naše prevozno sredstvo v tej realnosti, naš avatar.

Vse travme, blokade, povezane z njim, nas lahko precej ovirajo, da bi živeli srečo in manifestirali realnost, ki si jo želimo.

Da opravimo z njimi in zaživimo sebe, zasijemo, bomo z dekleti šle v globok proces sprejemanja sebe in svoje trenutne manifestacije v tej realnosti.

Za več info in prijave na delavnico pa srčno vabljeni, da nam pišete na institut@srecno.org ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Želiš sijati?

Od kod pride sreča?

Hm, ste kdaj razmišljali?

Sreča se preprosto izlije iz srca :) ♥♥♥

Sreča preprosto smo ♥♥♥

Želim, da se nam vsem to zgodi čim večkrat ♥♥♥

So pa ljudje, ki jih vidiš, in jih ne moreš nehati gledati, ker te s svojo karizmo preprosto začarajo in zasidrajo v zdaj.

Ko sem gledala posnetek letošnjega koncerta Poletna noč, tako nisem mogla odvrniti pogleda od pevke Saše Lešnjek.

V vsej svoji lepoti je sijala z iskricami v očeh, s krhkostjo mladenke in hkrati neverjetno močjo, ki jo ima le človek, ki trdno stoji na svojem mestu. Tako samozavestno in suvereno ter dovršeno je zapela eno izmed zimzelenih slovenskih pesmi, da si lahko samo strmel in poslušal:

https://videoweb2.rtvslo.si/ava_archive04/2018/06/29/Poletna_no__Vse_najbolje___koncert2018-06-29-100707-SLO1_1.mp4#t=1047,1227

Ja, strokovno bi rekli, da je bila v »flow-u«.

Take karizme nima vsak, saj nima vsakdo poslanstva, da stoji na odru in s takšno lahkoto popelje ljudi v svoj magičen svet.

Vsakdo pa lahko sije na svoj način in na svojem področju. In eni za to potrebujejo nekoliko več časa, drugi spet manj.

Moja strast je, da uspem korak za korakom iz posameznika izbezati ta sijaj.

To se zgodi, ko smo na svojem pravem mestu, pomirjeni s sabo in svetom. Sreča se preprosto izlije iz srca.

Žal nas je večina tekom življenj svoj sij dodobra skrila pod temen plašč, ker smo se bali, da nas okolica ne bi sprejela.

Ženske še posebej nismo smele biti me me.

Sijoča ženska, odločna in samozavestna večinoma ni bila odobravana v patriarhalni družbi.

Morala je biti v senci svojega ognjišča, šibka in pokorna.

Morala je biti v senci moškega, ki ji je nudil preživetje.

Da bi bile pomembne, živele v udobju, smo ženske skrile svoj sij celo pred drugimi ženskami. In te navade so se pogosto nezavedno prenašale iz roda v rod do dandanes.

Veliko strank imam, ki jim pomagam, da zasijejo v svoji lepoti in se znebijo sivine, s katero so ugajale svoji mami, da je niso zasenčile.

Zdaj je čas, da vsi pustimo za sabo svoje strahove, da ne bomo sprejeti in zasijemo v vsej svoji lepoti.

Proces bomo ženske sprožile tudi na Marijini transformacijski delavnici »SIJEM« 15.8. ♥

Srčno vabljene vse ženske ♥♥♥

Vsi pa si dovolimo potegniti svoj sij na plan – pa naj ostali rečejo, kar hočejo.

Tako ali tako nas vsak ocenjuje s svoje perspektive, na katero pa nimamo vpliva ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Zakaj coachingi... ?

Žal za moške ne bo delavnice to poletje, zato pa srčno vabljeni na AI-coachinge, poslovne in osebne.

Zakaj coachingi, take in drugačne terapije, metode, tehnike za boljše počutje, več sreče…?

»Draga Agatha, hvala ti, ni besed, ki bi zaobjele vso hvaležnost za tvojo pomoč, a vseeno iz srca hvala. Tudi to srečanje je bilo zelo intenzivno. Odložila sem kar nekaj bremena in pometla nekaj čustvenih blokad. Nekaj se premika - pa sploh nimam občutka, da delam kaj drugače. Tudi partner pravi tako. So se pa začele zadeve premikati v pravo smer, kot čutim. Vem, da pri tebi dobivam informacije v paketkih, kolikor sem za njih zrela in pripravljena in vem, da moram vsakič znova pokazat sebi, da sem se nekaj naučila od lekcije, ki sva jo dali skozi, zato da bom te nove informacije prejela ob naslednjem snidenju in prepričana sem, da bodo vse te informacije, ki še pridejo, božanske. Pridem spet, ko bom pripravljena.«

Če sama ne bi imela podobnih izkušenj, svojega dela ne bi počela že toliko let.

Saj je fajn kdaj pobegniti pred TV, pa spiti dva kozarčka, odplesat v noč, pojest kak krof preveč, odteči kak kilometer na silo, pobegniti na potovanje…

Vseeno, tlačenje naših težav nikomur ne koristi.

Dovolimo si biti ranljivi, priznajmo si, da sami ne zmoremo vsega. Dovolimo si, da nam kaj ne gre, da nas kaj boli, prizadene, bremeni, da sami ne vemo, kaj in kako.

K meni hodijo po pomoč šamani, psihologi, psihoterapevti, zdravilci, direktorji, podjetniki, učitelji, skratka ljudje iz vseh vetrov…

Vsi se kdaj zabijemo v zid in ne najdemo rešitve, kako čez/mimo/skozi… njega. Včasih ljudje sicer natanko vemo, kaj nam manjka, kaj storiti, a potrebujemo roko, da nam pomaga pri tem.

Hvaležna sem, da živim v tem obdobju in imam vsa ta orodja, znanje, učitelje, da je zavest na stopnji, kjer je ♥♥♥

Če pridem do zidu, si najdem pomoč :)

Naredimo to vsi :)

Pomagajmo sebi in drugim ♥♥♥ Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org