Kaj nam sporoča boginja Izis?

Ta vikend sem se povezala z boginjo Izis in ji zastavila tile dve vprašanji.
 

Draga boginja Izis, kakšno sporočilo bi nam predala ob tokratni polni luni?

»Povežite se z materjo Zemljo. Pojdite v gozd, posadite svoj košček Zemlje. Povežite se s svojim telesom. Ko negujete sebe, svoje telo, negujete tudi Zemljo. Negujte in bodite nežni do vsega okrog sebe. Do ptic in drugih živali. Do rastlin. Do soljudi. Celo kamen potrebuje vašo nežnost. Ne udarite z nogo ob stol, ampak ga nežno pobožajte. Tudi v stolu je del narave. Vse to ste vi. Vse je eno. Ko božaš sebe, božaš druge. Ko božaš druge, božaš sebe. Kar poskusite. Z majhnimi dejanji. A ni dober občutek? Do vsega bodite prijazni in ljubeči. Ne razmišljajte o koristih, ampak o dajanju. Ko dajete, se polni vaše srce. S tem tudi prejemate. Nežno naj bo tudi sprejemanje. Nej jemljite na silo. Samo toliko kot v tistem trenutku potrebujete. Nič več in nič manj. Točno veste, kdaj jemljete to, kar ni vaše. Ne dopustite tega. To vas siromaši. S tem vam energija odteka in vedno bolj ste prazni. Vzemite le tisto, kar resnično potrebujete, da se vaša duša napolni. Kopičenje odvečnega vas siromaši. In ne zgledujte se po drugih. Kaj torej imajo in potrebujejo drugi. Vsak ma svoje potrebe, svoje poslanstvo, svojo izkušnjo. Ne potrebujemo vsi vsega enako. Zato ostanite zvesti sebi in si vzemite le toliko, kolikor v tistem trenutku resnično potrebujete. Kopičenje vedno prinese bolečino. Če ne takoj, pa kasneje. Ostanite zvesti sebi in tako boste najbližje naravi, naši materi Zemlji, univerzumu. Ne iščite povezave z drugimi od zunaj. Iščite jo od znotraj, iz sebe. Iz sebe se šele lahko povežete z vsem. Samo ostanite zvesti sebi, sledite srcu in bodite to, kar ste. Samo to. To je edino, kar lahko date sebi in vsemu. Vse ostalo je iluzija, ki prinaša bolečino in trpljenje. Tega pa ne potrebujete. Zdaj je čas, da odrastete. Dovolj ste naredili. Čas je, da odvržete maske in se zaveste te iluzije. Čas je za srečo, veselje. Čas je, da na Zemljo stopi svetloba. Lahko le preko vas. Vaših src. Zato samo ostanite zvesti sebi, svojemu bistvu. Rada vas imam. Z vami sem ob teh spremembah in sem vam na razpolago.«

 

Draga boginja Izis, kakšen je tvoj nasvet za sr(e)čno partnerstvo?

Sledite srcu. Ne podrejajte se iz ljubega miru. Bodite zvesti sebi. Šele nato ste lahko zvesti partnerju. Partner bo tako dober do vas, kot znate biti vi do sebe. Bolj ko ste stran od sebe, slabšega partnerja za vas si izberete. Sicer pa nihče ni slab. Drugi nam samo pomagajo najti pot do sebe. Sprejmite vse napake partnerja, saj so le-te le odraz vaših lastnih pomanjkljivosti, ki jih še niste sprejeli. Partner vam ne bo dal sreče, ki je še nimate v sebi. Partner iz vas povleče vse, česar v sebi ne sprejemate. Zato ne pričakujte srčnega partnerstva, če imate v sebi še veliko tistega, česar ne marate. Zato se ne jezite na druge. V njihovih dejanjih samo prepoznajte svoje temne sence in jih sprejmite. Ljubezen sledi. Brez dvoma. Seveda pa ni pot vedno lahka. Čez lastno temo je najtežje iti. O tem govori Tibetanska knjiga mrtvih in druge starodavne knjige. Teme ni, če je ne najdemo že v sebi. Vprašanje je samo, koliko jo tekom življenja potiskamo v ozadje. Lahko šele po smrti pride na plano. Zato sprejmite partnerja takega, kot je, in se ne zavajajte z mislijo, da ste preveč dobri do nekoga. Taki ste, kot želite biti. Ne preveč dobri ne slabi. Samo priznajte si, da ste takšni, kot ste. Sreča sledi. Tako v partnerstvu kot v vseh drugih odnosih. Princip je isti. Vse, kar na koncu ostane, pa je samo ljubezen. Ljubite sebe in ljubili boste druge. Pa tudi drugi vas bodo ljubili, take kot ste. Ker ste že popolni. Samo se tega morda bojite. Kot se bojite ljubezni. Preveč svetlobe tudi ubija. Če ste leta živeli v jami in pridete na sonce, lahko oslepite. Tako nekateri zbežijo pred ljubeznijo. A vam ni treba. Samo počasi sprejemajte sebe. Tako bo ves svet v raju. Na koncu ostane namreč samo ljubezen.

Če bi se želel kdo izmed vas učiti povezovanja in komuniciranja z raznimi manifestacijami univerzalne zavesti, kot so predniki, znane osebe, rastline, Zemlja itd., je srčno vabljen na delavnico U-LINK, ki bo potekala v januarju (12.1., 26.1. in 2.2.2014). Več pa tule:

http://www.napovednik.com/dogodek211915_delavnica_u_link_povezovanje_in_komuniciranje_z

Sr(e)čno:) Agata

Inštitut za sr(e)čno partnerstvo
www.srecno.org

Pogovor z Albertom Einsteinom in Nikolo Tesla

Najprej vam predajam pred časom dobljeno sporočilo, ki sem ga prejela, ko sem se povezala z višji jazom Nikole Tesle in ga vprašala, kaj nam svetuje, da kot posamezniki v Sloveniji največ naredimo za dobro sebe in družbe v tem trenutku?

»Obrnite se v sebe, najdite svoje notranje moči in se povežite med seboj šele, ko bo vsak našel svoje notranje moči. Ne združujte se iz ega, iz svojih pomanjkljivosti, zaradi pomanjkanja. Povežite se, ko pridete do svojega pravega jaza, saj le tako lahko največ prispevate družbi. Ne smilite se sami sebi, ne glede na to v kako težki situaciji se nahajate. Meni je bilo pogosto težko. Vedel sem veliko več kot drugi. A mi te informacije pogosto niso bile v tolažbo, ko sem videl, kaj počne človek s svojim egom. Zato najdite svoje notranje bistvo, svojo srčiko in ta naj bo osnova novega, tega, kar si danes želite. Meni ni bilo lahko, ker sem bil skoraj sam. Danes vas je veliko, ki hočete iti naprej, ki hočete delovati iz sebe in slediti svojim sanjam. Samo nadaljujte. Vi boste ustvarjali nov svet, ki ga človeštvo sanja že rodove. Našli se boste s srcem. Samo nadaljujete z iskanjem svoje srčike. Ta bo k sebi nato privlekla druge ljudi, ki bodo resonirali z vašimi srcem. Ne združujte se na silo. To hočejo drugi, ne pa vaš resnični jaz. Samo vztrajno na poti do sebe in kmalu vas bo veliko in skupaj boste ustvarili svet, ki sem si ga tako želel za človeštvo. Sem z vami:).«

Ta vikend pa sem se povezala z dušo Alberta Einsteina in prejela od njega tole spročilo z nas.
 
Dragi višji jaz od Alberta Einsteina, kaj svetuješ Slovencem, da naredimo, da bi kot narod bili bolj srečni? 

»Znebite se strahov. Katerih pa? Vseh po vrsti. Ste narod strahopetcev. Zato ste povsod tako uspešni, ker imate v sebi toliko strahov in ste pripravljeni toliko stvari početi iz ega, ker se bojite. Kaj vse je v vas in kakšne potenciale vse imate, boste videli šele, ko se boste znebili strahov. Boste na prvem mestu povsod. Ste narod izbrancev. Stare duše, ki so prišle učiti svet, da mali narod lahko naredi velike premike, če le stopi skupaj in začne delovati iz srca. Ne pustite, da vas še naprej stiskajo v kot. Postavite se za to, v kar verjamete. Nihče ni dovolj močan, da bi vam preprečil, da živite svoje sanje. Samo sami si jih lahko uničite. Ne se bati sveta, mame Evrope. Nihče vam nič noče, ko veste, kaj hočete. Odločite se za to, kar želite in to boste imeli. Samo pogumno. Strahove na stran in pustite, da živite to, kar ste. Niste narod hlapcev, razen če si to želite biti. Žal to niste. Globoko v srcu to veste. Samo najdite spet to vedenje v sebi. Ne potlačite ga. Samo sami delate hlapce iz sebe. Evropa in svet se vam režita. A ne bo to trajalo dolgo. Mnogi izmed vas počasi odlagate maske in si pustite videti, kdo ste. Da niste hlapci, ampak zavestni kreatorji, ki točno vedo, kaj hočejo in vedo, da ga ni na svetu, ki bi vam lahko te sanje uničil. Ga ni naroda in diktatorja, ki bi lahko uničil človeške sanje. Samo človek si jih lahko sam sebi. Samo zaupajte si. Bolj ko boste zaupali sebi, bolj boste zaupali drugemu in skupaj boste ustvarili tako državo, na katero bo ves svet kazal s ponosom. Zgled lahko postanete za ves svet. Samo odločite si. Ne pustite, da vam ukradejo sanje in vas imajo za hlapce. Bodite samo vi. Tudi jaz sem bil samo jaz. Nič posebnega, kot mislite. Samo nisem se pretvarjal. Nisem pustil, da mi drugi določajo, kakšen naj bom in kaj naj počnem. Preprosto bil sem jaz in živel sem svoje sanje. Dajte jih še vi. Naj človeštvo govori o vas še rodove na tem prelepem planetu, ki se mu reče Zemlja.«

Naj ponovno povem, da nisem noben čudežnik, ko se povezujem z raznimi dušami in drugimi manifestacijami univerzalne zavesti. Vsi to zmoremo. Najlažje se tega naučimo, ali bolje rečeno spomnimo, da nam nekdo pokaže, kako to gre. Pomagam vam lahko tudi jaz. Sicer pa najdite pot, ki vam najbolj ustreza:).

Sr(e)čno:) Agata

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Ko mrtvi spregovorijo

Ko sem bila mlajša, sem vse, kar je dišalo po mistiki, skrivnostnem, nevidnem in izvenčutnem, zignorirala, kakor hitro se je dalo. Še indijskim trgovinam, ki so vabile v svoj svet z mamljivimi kadili, ki so pobožala dušo mimoidočega, čim se jim je približal, sem se na široko izognila. Kar ni bilo mogoče občutiti s petimi čutili in to razložiti, sem namerno prezrla in potlačila nekam v podzavest. Tolažila sem se, da si pač vsega še ne znam razložiti ali pa da imam premalo informacij, da bi si to razložila. Tako sem hranila strah pred vsem nevidnim še naprej. To se je dogajalo, vse dokler nisem »slučajno« pristala na neki delavnici, kjer so nas podučili o izventelesnih izkušnjah. Vodili so nas celo čez postopek, da bi izstopili iz svojega telesa, a ko mi je to že skoraj uspelo, sem se tega ustrašila. Nisem pa mogla te izkušnje zbrisati. Poti nazaj ni bilo več. Pot v nevidni svet pa se je nadaljevala preko številnih delavnic, knjig in izobraževanj. Še danes se učim. Odkrila sem univerzalni zakon sreče, ki nam razloži naše delovanje na Zemlji. Vseeno pa je še toliko stvari, ki se jih želim naučiti, izkusiti, doživeti. Imam občutek, da sem kot ogromna spužva, ki srka in srka ter se življena nikoli ne napije do konca. Vsak dan mi prinese nekaj novega, čudovitega in nepozabnega. Prejšnji teden se mi je tako na primer zgodil izjemno zanimiv dogodek. Po svoje nič posebnega, a še vedno mi da razmišljati deloma zaradi ganjenosti in deloma zaradi načina, kako se mi je nevidni svet pokazal v govorici naše realnosti.

Od doma sem odšla z namenom, da dostavim nek material stranki nekaj kilometrov stran. V eno smer je bilo vse kot ponavadi. Le v klanec mi avto nikakor ni hotel peljati. Bil je brez moči. Čim pa sem prišla na ravnino, je avto spet potegnil z vso močjo. Oddahnila sem si in oddala material ter obrnila avto. Toda že po nekaj metrih sem zaslišala nek čuden zvok. Zazdelo se mi je, da hrešči radio. A ko sem ga ugasnila, hreščanje ni pojenjalo. Takega zvoka še nisem slišala. Kot da bi v motorju spredaj ena ob drugo udarjale številčne žice. Pritisnila sem na plin in mistični orkester se je ojačal. Ni mi bilo prijetno. Takoj sem poklicala partnerja za nasvet, saj pozna avto veliko bolje kot jaz. Preverila sva lučke na armaturni plošči, a kazalo je, kot da je vse v najlepšem redu. Zato sva se odločila, da nadaljujem z vožnjo po najkrajši poti domov. Vseeno mi ni bilo prijetno v mislih, da bi ostala sredi kakšnega križišča kot leta nazaj, ko me je moj takratni avto pustil na cedilu in to sredi največje gneče na Celovški. V tistem trenutku pa sem se spomnila na nedavni dogodek.

S prijateljico sva bili na neki delavnici, kjer smo se povezovali z dušami naših prednikov in čistili take in drugačne travme iz naše avre. Veseli sva se z njenim avtomobilom odpeljali proti domu, ko je po nekaj metrih naenkrat začelo na ves glas cviliti v predelu motorja. Ura je bila enajst zvečer. Zvok pa je bil podoben igranju na žago in glasbi iz grozljivk. Začudeni sva bili, saj je bil avto precej nov in dobro vzdrževan. Spogledali sva se, upočasnili vožnjo, ustavili, peljali zopet naprej. Toda zvok ni prenehal. Čim pa sva se obrnili nazaj proti kraju, kjer sva imeli delavnico, je bila tišina. Oddahnili sva se. Vendar ko sva zopet obrnili avto v smer proti domu, se je cviljenje nadaljevalo. Vozeč se mimo vaškega pokopališča, v šoku in prestrašena, sem se za silo umirila in povezala s svojim višjim jazom. Takoj sem dobila odgovor, da naju naproša neka duša, da želi v svetlobo. Bila je neka prijateljičina prednica, ki se je do sedaj zadrževala na njihovi domačiji, a ob smrti nekoga na tej kmetij ni več videla smisla, da bi se zadrževala na Zemlji. Želela se je vrniti v svetlobo. Na delavnici se prej ni dovolj potrudila, da bi jo udeleženci zaznali, zato je uporabila avto, da bi opozorila nase. S prijateljico sva se pogovorili s to zanimivo prednico in njen višji jaz jo je odpeljal v svetlobo. Ponovno sva zagnali motor avta in le-ta je brez kakršnegakoli cviljenja odpeljal naprej. Če ne bi takrat bili skupaj dve punci trdno z nogami na tleh, bi sama skoraj podvomila v resničnost dogodka.

Tako sem se pred nekaj dnevi, ko sem v svojem avtu zaslišala čudno hreščanje, ki ni bilo nič podobno tistemu nedavnemu cviljenju, spomnila na ta dogodek in takoj zapeljala vstran. Mimo so sicer hodili številni ljudje, a izbira mirnega prostora ni bila mogoča. Povezala sem se s svojim višjim jazom in ga vprašala, kaj povzroča ta čuden zvok. Odgovor je bil na moje presenečenje podoben kot pred časom. Neka duša naj bi želela vzpostaviti kontakt z mano. Pa sva se pogovorili. Duša je bila povezana s pred kratkim umrlim sorodnikom neke stranke. Želela je namreč v svetlobo. Ponovno sem ji pri tem pomagala z višjim jazom stranke. Pri tem sem se v zaklenjenem avtu delala, kot da govorim po telefonu, saj nisem želela, da bi me motil kak mimoidoči. Čim pa sem opravila svoje, sem nejeverno zagnala motor, ki je za tem začuda peljal brez nenavadnih zvokov. Ganjena sem planila v jok in se z nasmehom odpeljala proti domu. 

Takih zgodb, ko se me je nevidni svet dotaknil skozi nam znana čutila, bi lahko naštela še nekaj. Najbolj zanimiva pa se mi zdi ta, ki se je zgodila po smrti babice. Prav na dan smrti je namreč v sobi poleg te, kjer smo se pogovarjali, stalno ropotalo, kot da bi se tam nekdo nahajal. V nekem trenutku pa je celo prenehala teči ura na steni. Čeprav se je ves dan nekaj dogajalo, me je to takrat navdalo z nekim čudnim občutkom, ki se ga nisem mogla znebiti vse do doma, ko sem se usedla v banjo in dovolj umirila. Čutila sem namreč prisotnost nekoga, čeprav okrog mene ni bilo žive duše. Povezala sem se z višji jazom in ugotovila, da bi babica želela priti v kontakt z mano. Predala mi je nekaj sporočil za svoje drage, nato pa sem ji pomagala oditi naprej v svetlobo. Od takrat sem videla, kako se smehlja. Še na pogrebu, kjer si seveda nisem mogla pomagati, da ne bi spustila nekaj krokodiljih solz, mi je mahala. Z ropotanjem je samo želela predati sporočila, ki jih ni uspela tekom življenja, svojim ljubljenim. Kasneje sem izvedela od sorodnikov, da je tudi ura samodejno spet začela delovati čez nekaj dni.

To, kar počnem jaz, ko se povežem z višjim jazom ali univerzalno zavestjo, ni nič posebnega. Za pokušino lahko to pomagam izkusiti prav vsakomur s pomočjo regresoterapije. Lahko pa se tega nauči prav vsak. V bistvu to znamo vsi kot vohati in hoditi, vendar se tega še nismo naučili in ozavestili. Med drugim sem s tem namenom ustanovila tudi Inštitut za sr(e)čno družbo. Ljudje lahko postanemo trajno srečni namreč šele, ko se povežemo s svojim večnim delom, s svojo dušo, in počnemo v vsakem trenutku to, kar je v skladu z nami in ne tega, kar nam velita družba in ego. 

Z ljubeznijo:) Agata

www.srecno.org
https://www.facebook.com/srecnadruzba

Naj se učim astrologijo ali sledim srcu?

Pred kratkim me je neka gospa po povezovanju z univerzalno zavestjo vprašala, ali naj se neha učiti astrologije, ko pa se nam bo pridružila na delavnici, kjer se bo naučila, kako slediti srcu. To vprašanje mi je pogosto zastavljeno, zato sem se odločila, da vam svoje razmišljanje kar napišem. Mogoče pa komu koristi.

Gospo, ki sem jo prej omenila, sem najprej vprašala, ali z veseljem raziskuje čarobni svet astrologije. Bila je zmedena. Astrologija jo je sicer zanimala, a je bilo precej razlogov za obiskovanje šole astrologije, ki jih je naštela na hitro, iz strahu. Bala se je na primer, da njeni otroci ne bi dobili pravih partnerjev. Z astrologijo jim je želela biti v pomoč pri izbiri kandidatov. Poleg tega je bila v strahu, da bo brez dobro izbranega datuma nakupa novega avta z njim stalno pri mehaniku. Strah jo je bilo, da hujšanje brez pravilne podpore zvezd ne bo učinkovito. Ker sem videla, da ni sposobna začutiti, ali si srčno želi v svet astrologije, ji nisem ničesar odgovorila, ampak sem ji takoj pomagala, da se je ponovno povezala s svojim srcem. Najprej se je umirila, nato pa poklicala pred sebe svoje srce ter ga vprašala, kaj si resnično želi. Srce ji je odgovorilo, da se z veseljem uči astrologije. Kaj bi ji jaz lahko boljšega odgovorila ali ji svetovala glede tega, ko pa so vsi odgovori, ki jih potrebuje v njej?

Gospa pa je bila še vedno začudena. Zdaj je vedela, da jo astrologija v resnici veseli. To si je pustila tudi začutiti. Mučil jo je samo še strah zaradi denarnega vložka, ki ga je morala vsak mesec nakazati za izobraževanje. S tem sva opravili tako, da sva ga sčistili in takoj mi je vsa navdušena pričela pripovedovati, kaj vse se je naučila na zadnjem srečanju njene astrološke skupine. Vseeno pa je bila še vedno prikupno zmedena, češ da zdaj razume, da si želi znanja astrologije, a ji še vedno ni jasno, zakaj bi se učila astrologijo, ko pa naj bi imela vse odgovore v sebi, kot sva prej ugotovili, ko se je povezala s srcem. Pa sem jo pomirila, da je odlično, če se ukvarja z astrologijo, če jo to veseli. Odgovori, ki nam jih prinaša naš višji jaz, naš večni del, naša duša niso vedno v obliki slik ali odgovorov, ko se povežemo z njim. Naš večni jaz nam odgovore pošlje na tisoč in en način. Lahko hodimo po cesti in srečamo človeka, ki nam prinese odgovor. Lahko zaslišimo odgovor v pogovoru mimoidočih. Lahko pa nas višji jaz pelje, da se potopimo v astrološke zakonitosti in da najdemo pravi odgovor na nek izziv, ki nas v tistem trenutku obremenjuje, prav v njih. 

Slediti srcu ne pomeni, da se usedemo v penečo kopel s koktejlom v roki in čakamo, da bo vse, kot smo si zaželeli. Pomeni namreč to, da sledimo svojim srčnim vzgibom v vsakem trenutku, pa če nas le-ti peljejo do strokovnjaka za feng shui, vedeževalke ali pa na konec sveta. Če to hoče naša duša, je to za nas najbolje, pa čeprav se to za svet, kjer hočemo imeti vse pod kontrolo, sliši bogokletno. Služiti ne pomeni služiti bogu zunaj sebe, ampak bogu, ki prebiva v naših srcih. Samo temu moramo biti zvesti in sreča ne izostane.

Sr(e)čno:) Agata

www.srecno.org

V vsakem je delček šamana

Z občudovanjem gledamo na stare vrače in šamane, ko krilijo z rokami okrog nas in se potem, ko končajo, odlično počutimo. Težave izginejo, kot da jih ne bi bilo. Žal pa se premalo zavedamo, da je to mahanje nekaj najbolj naravnega in ga je sebi v korist sposoben uporabljati prav vsak izmed nas.

Pred dobrim mesecem sem videla deklico, ki je padla in se glasno jokala. Mamica je ni mogla potolažiti, čeprav ni bilo nič resnejšega. Brez razmišljanja sem pristopila k deklici in jo vprašala, kaj jo boli. Le-ta je v joku kazala na gleženj. Rekla sem ji, naj položi levo roko na boleče mesto in naj bolečino pobere v roko ter jo potem vrže v svetlobo. Deklica me je začudeno pogledala, a ker je začutila, da trdno stojim za besedami, je šla takoj v akcijo. Zavzeto se je lotila pobiranja bolečine in že po nekaj zamahih, je solze zamenjal nagajiv nasmešek. Zmagoslavno, kot da je odkrila največjo dragocenost tega sveta, je zavpila, da jo je gleženj nehal boleti. Ko sem že krenila naprej po opravkih, sem za hrbtom slišala navdušeno deklico, kako pripoveduje mami, kako je to pobiranje bolečine super in kako bi ona morala z roko pobrati glavobol iz svoje glave.

Kako prav je sklepala deklica. Tudi njena mamica bi si najbrž lahko vsaj začasno omilila bolečino v glavi, če bi jo pobrala v roko in vrgla v čisto svetlobo, da se tam transformira. Sama sem namreč priča takim hitrim izboljšanjem stanja praktično vsak dan. Bodisi da s tem pomagam sebi, ko se npr. spečem na vroči posodi v kuhinji, bodisi da vodim stranko, da si na ta način pomaga. Meni osebno je ta način najbolj prišel prav včasih, ko sem imela hude menstrualne bolečine. Zvijala sem se že od bolečin, ko mi je partner pobral iz predela druge čakre vso bolečino. V slabih petih minutah sem se počutila povsem dobro.

Še bolj impresivna pa je bila hipna »ozdravitev« prijateljice, ko sva se slučajno srečali. Nekaj jo je zbadalo v čeljusti že nekaj tednov, a ji noben zobozdravnik niti po slikanju ni znal pomagati. Pri bioresonančnem pregledu, ki ga je imela na dan srečanja, je sicer dobila diagnozo neke bakterije v ustih, a zbadanje po terapiji še ni odšlo. Poleg tega je na ta dan začutila še pospešeno bitje srca. Počutila se je grozno. Pa sem ji namignila, da sedeva v avto in se sprostiva. Najin namen je bil najti vzrok za težavi, tako da vpraša svoj višji jaz. To se je tudi zgodilo. V slabih petih minutah je prijateljica našla po vsej glavi in trupu ogromno jeze. Izvedela je celo, kdaj se je le-ta nabrala. Nato pa je vso energijo jeze sčistila v čisto svetlobo. Poleg tega je sčistila s sebe še na jezo pripete entitete, ki jih je ravno tako s pomočjo višjega jaza poslala v svetlobo. Bolečina v ustih je že tekom čiščenja popustila, srce pa se je umirilo.

Takih primerov imam pri regresoterapiji kot pri povezovanju z univerzalno zavestjo veliko. Najlepše pri tem pa je to, da nisem jaz noben čudežnik ali zdravilec, ampak da pri tovrstnem povezovanju s svojim višjim jazom vsak posameznik odkrije, kdo praktično je in kako mogočne sposobnosti ima.

Če koga potegne, da bi se zgoraj napisanega naučil, je srčno vabljen na delavnico U-LINK: http://ai-link.net/documents/U-LINK_web.pdf. Sicer pa vam želim samo še veliko zaupanja v svoje sposobnosti in veliko zdravja ter sreče:)

Sr(e)čno:) Agata

www.srecno.org

Kako poteka regresoterapija ...

Kaj je regresoterapija?

Je terapija z uporabo tehnike regresije.

Kaj je regresija?

Je tehnika, ki nam pomaga v primerih, ko nas v življenju nekaj onesrečuje. Omogoča nam, da pogledamo, od kod izvirajo naše težave v življenju, in jih tudi aktivno razrešimo. Pogledamo, ali izvirajo iz tega življenja, preteklih življenj ali pa vmesnega časa. Namen regresije pa ni le gledanje preteklih dogodkov. Pomembno je, da se sčisti in transformira vsa čustva in vse tisto, kar nas še bremeni iz preteklosti ter nas oddaljuje od notranje sreče in miru. Pri tem je potrebno omeniti, da je tu govora o t.i. nehipnotični regresiji, pri kateri je regresiranec sicer v spremenjenem stanju zavesti (popolnoma sproščen), a se stalno zaveda svoje obstoječe identitete in se ne poistoveti v celoti z osebo iz preteklega življenja. Ves čas, ko regresija poteka, sproščeno leži ali sedi in se zaveda, kaj se dogaja okrog njega, ter z zaprtimi oči gleda svoj »film iz preteklosti«. 

Kaj vse nam lahko prinese regresija?

• Ozavestimo, da materialni svet ni edina realnost;
• Izkusimo in ozavestimo, da smo energijska bitja;
• Osvobodimo se energijskih blokad iz preteklosti;
• Izboljšamo svoje zdravje, samopodobo, finančne težave in najdemo odgovore na druge življenjske izzive;
• Hitreje se odločamo in izboljšamo intuicijo;
• Pretekla življenja nam pomagajo razumeti sebe in svoje delovanje danes;
• Lažje in hitreje sprejmemo sebe in spoznamo svoje potenciale;
• Lažje sprejmemo druge;
• Lažje in hitreje najdemo notranjo srečo;
• Lahko začnemo verjeti tudi v čudeže;
• … in še mnogo drugega.

Regresija ima običajno takojšnje učinke, včasih pa nam prinese spremembe v roku nekaj mesecev. Z vpogledom v našo podzavest lahko na eni sami regresoterapiji uvidimo in razrešimo toliko, kolikor bi z raznimi drugimi tehnikami uspeli v nekaj letih.

Kako poteka regresoterapija?

1. Kratek uvodni pogovor z regresirancem o tem, kaj vse želi razrešiti;
2. Kratko sproščanje;
3. Pogleda se tista življenja oziroma dogodke iz preteklosti, ki jih regresirančev višji jaz (simbolična predstava našega večnega dela, duše, individualne zavesti) želi pokazati v zvezi z regresirančevimi težavami ali vprašanji. Sledi ozaveščanje in čiščenje vseh čustev ter vsega drugega, zaradi česar nas ta življenja oziroma dogodki še ovirajo, da bi bili srečni;
4. Zaključni pogovor.

Koliko časa traja regresoterapija?

To je povsem odvisno od tega, kaj vse želi regresiranec ugotoviti in razrešiti. Načeloma pa traja regresoterapija od 2 do 4 ure, izjemoma več.

Ali je regresoterapija uporabna za vsakogar, tudi za otroke?

Ljudi je strah, da ne bi videli prizorov iz preteklosti. A ta strah je odveč. V kolikor se pojavijo kakšne blokade ali težave, se jih z regresoterapevtom odkrije in odpravi. Vsak ima lahko koristi od regresije na tak ali drugačen način. Regresoterapija je primerna tudi za otroke, v kolikor le-ti že govorijo.

Ali nam lahko regresoterapija lahko škodi?

Ne glede na vsebino pridejo tekom regresije odgovori s strani višjega jaza na nežen in spodbuden način. Škodljivih posledic regresija nima. Regresije se namreč ne more peljati mimo našega višjega jaza. Vsak regresoterapevt lahko regresijo le usmerja, ne more pa manipulirati s posameznikom, saj dejansko vodi regresijo njegov višji jaz. Problematična je lahko le takrat, ko se je ne izvede do konca in se ne počisti vsega, kar regresiranca še obremenjuje v zvezi s preteklostjo. V takem primeru gre na primer posameznik po regresoterapiji domov jezen na neko osebo, ki jo je videl v preteklem življenju in jo pozna tudi danes. Če ni videl vseh karmičnih povezav in ni bilo opravljenega temeljitega čiščenja čustev, kot je npr. jeza, in občutkov, se lahko zgodi, da ni sposoben videti situacije v luči ljubezni. Če je pravilno in temeljito izpeljana, pa je regresoterapija lahko izjemno koristna za vsakogar, saj nam lahko pomaga do vsega zgoraj opisanega. 

Več o regesoterapiji si lahko preberete tule: http://agatakopac.blogspot.com/2012/08/regresija-ne-omogoca-le-potovanj-v.html.

Kaj vam Inštitut za sr(e)čno družbo še nudi poleg regresoterapije?

Vabljeni na našo spletno stran: www.srecno.org


Se vidimo:).

Sr(e)čno:) Agata

www.srecno.org

Večer hvaležnosti - praznovanje 1. rojstnega dne projekta Hvaležnost365

Srce ne loči med bolj in manj pomembnimi stvarmi. Med velikimi in malimi. To počne ego. Srce se odloča samo v zdaj in prav v vsakem trenutku točno ve, kaj bi rad. Za nas majcene življenjske radosti ga lahko ravno toliko razveselijo kot tiste, za katere mislimo, da so za naš obstoj usodne. Eden izmed takih malih cukrčkov sreče se je zgodil za vse prisotne na Večeru hvaležnosti 2.8.2013.

V svoje zavetje nas je sprejel veličasten in vedno malce zasanjan park Tivoli, ko se je vroče avgustovsko sonce že počasi potapljalo v krošnje mogočnih dreves na pobočju Rožnika. Svoje mesto smo našli na trati, nekoliko odmaknjeni od sprehajalnih poti in vrišča otroškega igrišča. Če ne bi bilo nekaj mravelj in kakšnega preglasnega sprehajalca, bi imeli občutek, da smo v raju. Raziskovanje hvaležnosti se je tako pričelo na mestu, ki nas je podprlo z vso svojo hvaležnostjo. 

Hvaležnost smo želeli otipati, jo začutiti, narisati, ubesediti. Vsak izmed nas je prišel, da prispeva svoj košček k mozaiku celote.

Ugotavljali smo, kaj je hvaležnost. Je mogoče čustvo? Občutek? Misel? Vrlina? Ali celo mogoče kaj drugega?

Na kratko smo pogledali, kaj smo odkrili o hvaležnosti skozi projekt Hvaležnost365 tekom enega leta. Mogoče to na kratko najlepše opiše Eckhart Tolle v svoji knjigi Zdaj: »Veliko ljudi, na primer, čaka na blaginjo. Vendar ta ne more priti iz prihodnosti. Le kadar zares cenite, prepoznavate in povsem sprejemate svojo sedanjo resničnost – kaj ste, kdo ste, kaj počnete ta trenutek – se pravi, ko povsem sprejmete sebe in vse okrog, le tedaj ste lahko hvaležni za to, kar imate, hvaležni za to, kar je, hvaležni za vse Bitje. Hvaležnost za sedanji trenutek in polnost življenja zdaj – to je blaginja. Blaginja ne more priti v prihodnost.«

Namen Večera hvaležnosti pa ni bilo spoznavati hvaležnost zgolj skozi miselne strukture, podatke ter takšne ali drugačne kategorizacije. Ključno, kar smo želeli v tem večeru storiti, je bilo spoznavanje hvaležnosti skozi njo samo, skozi pristno izkušnjo v sedanjem trenutku.

Zato smo se vprašali, čemu smo hvaležni v tem trenutku?

Otrokom. Življenju. Darilu. Zdravju. Delu. Tišini. Prijaznosti. Potrpežljivosti. Soncu. Vesolju. Počitnicam. Druženju. Luni. Ljubezni. Sliki. Svobodi. Vodi. Torti. Obleki. Ležalniku. Copatom. Nohtom. Otroku. Zvezdam. Horoskopu. Zlatu. Čokoladi. Psom. Mačkom. Ribam. Zraku. Morju. Računalniku. Listu. Roži. Drevesom. Avtu. Zelenjavi. Nosu. Noči. Gledališču. Plesu. Toploti. Škratom. Znanju. Naravi. Veselju. Upanju. Družini. Rožicam. Glasbi …

Vzeli smo barvice in hvaležnost naslikali v njeni najlepši luči. Zasijala je taka ...

Da pa bi jo še bolj spoznali, smo se povezali s svojim višjim jazom in nato še srcem. Pustili smo ji, da se rodi, širi in objame ves univerzum. Neprestano smo jo opazovali, kako postaja vse bolj nežna, mehka in prosojna, vse dokler nismo bili več opazovalci, ampak nas je hvaležnost enostavno požrla vase in nismo niti več vedeli, ali je hvaležnost v nas ali zunaj nas. Hvaležnost smo postali mi sami.

Šele tu smo uvideli, da ni dovolj reči »HVALA«. Prevečkrat se ta beseda uporabi brez tiste prave energije, ki prihaja iz srca. Ja, to smo spoznali. Hvaležnost se rodi v srcu. In samo v srcu najde svoj pravi konec.

Ugotovili smo, da se premalo poglabljamo v samo bistvo hvaležnosti in tudi premalo izkoriščamo njene blagodejne učinke.

Ker pa ni rojstnega dneva brez torte, smo polni notranjega miru in hvaležnosti pojedli presno čokoladno torto. Poleg tega človek hvaležnost najlažje začuti z zadovoljnim želodcem.

Projektu Hvaležnost365 smo tako izrekli čestitke. Vsak pri sebi je potegnil zaključke zase. K projektu in hvaležnosti pa vabimo tudi vse vas, ki nas berete.

Hvala:)

Inštitut za sr(e)čno družbo:)

Agata

Projekt Hvaležnost365 

https://www.facebook.com/Hvaleznost365