Bežati od sebe ali najti sebe?

Srčno pozdravljeni,

upam, da so vam tile deževni, ponekod celo zasneženi dnevi prijali. Vreme nas lepo uči, kako je vse relativno. Vse je hkrati dobro in slabo, tako dež kot sonce. Vse mora biti ob pravem času na pravem mestu.

Smo mi na pravem mestu to pomlad?

Dovolimo si zastaviti to vprašanje.

Zakaj vas vedno sprašujem ta vprašanja? Zato ker še vedno mnogo ljudi beži stran od sebe.

Kaj to pomeni?

Kaj pomeni najti sebe?

Preprosto lahko vsako prosto sekundo in minuto polnimo svoj glavo z opazovanjem okolice. Se zamotimo z mobilnikom, RTV, delom ipd., da polnimo glavo s tem, kar se dogaja okrog nas.

S tem ni sicer nič narobe.

Težava je samo v tem, da počasi ugotovimo, da smo s časom preveč utrujeni, da se ne počutimo dobro, lahko celo zbolimo.

Zato je dobro, da si sem ter tja tekom dneva dovolimo, da kak trenutek ne delamo nič, opazujemo telo in kaj se z nami dogaja. Tako morda ugotovimo, da smo zapadli v razpoloženje melanholije, se razjezimo vsakič ob istem spletu dogodkov, se utrudimo ob določeni osebi ipd.

Če nam koristi samoopazovanje in razumevanje sebe, zakaj tega ne počnemo (bolj pogosto)?

Marsikatera stranka mi pravi, da je potrebovala pogum, da je prišla do mene, ker se je bala, kaj bo ugotovila o sebi.

Zato pogosto raje bežimo od sebe, vse dokler to ne postane preveč boleče ali moteče.

Ko smo v pogonu, je lahko vse lepo, ko smo sami s sabo, pa lahko npr. ugotovimo, da smo prazni, kaj vse smo storili narobe, kako smo utrujeni, izčrpani, kaj nam manjka itd.

A ravno v tem je vsa čarovnija.

Ko ugotovimo, da je nekaj narobe, se že začne pot proti dobremu počutju, temu da se počutimo na pravem mestu in smo srečni.

Zato je vsa moja pomoč usmerjena v to, da vas naučim opazovati sebe, da to sploh ni tako hudo, ker veš, da je v največji temi skrito največje darilo. Zato sem vas to pomlad povabila na raziskovanje koncepta strahu, ki je naš edini sovražnik na Zemlji, in učinkovito preseganje naših lastnih strahov.

Sicer pa vam želim čim manj bežanja od sebe, da se zaslišite, začutite, zaznate in da najdete tisto pravo esenco sebe ♥♥♥ 

Agatha Kopac

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Kako lahko zaupam neznancu in kam gre družba?

Na sprehodu me je prijateljica vprašala, kako lahko zaupam nekemu skupnemu znancu. Pa sem ji odgovorila, da je to zato, ker zaupam sebi in svoji notranji presoji.♥ 

Pa ti lahko zaupaš drugim? 

Te dni pogosto poslušam, da nikomur ni mogoče več zaupati. Toliko je laži, pretvarjanja... Se strinjam. 

Ko sem bila otrok, je stisk roke veljal za pogodbo. Ne pomnim, da bi se kdo od mojih bližnjih kadarkoli zlagal ali pa prelomil dano besedo. 

Danes ni treba samo med politike, da najdeš osebo, ki ti laže v oči. Ali lahko sploh še komu zaupamo? 

Hm... 

Se vprašam, zakaj se to dogaja. 

Nič se nam ne zgodi, da za tem ne bi stala neka lekcija. V tej realnosti ni nič naključnega. Vse ima svoj namen, svoje mesto v mreži življenja. 

Zakaj torej toliko nezaupanja? Ker živimo v svetu polnem strahov – pred podnebnimi spremembami, hudo ekonomsko krizo, vojno, epidemijo, boleznimi, lakoto, revščino, smrtjo... – kjer so strahovi v človeštvu na dan potegnili tisto najslabše.

Hkrati pa smo v vsakem trenutku preplavljeni s poplavo informacij. 

Tako ne uspemo slišati sebe. Zaradi strahov smo preveč odpotovali stran vsak od svojega bistva. Izgleda kaotično. Marsikdo izgublja tla pod nogami. Duševnih bolezni je vse več. A to sploh ni tako slabo. To je zdravilno prehodno obdobje, ko je vsak primoran, da v hrupu okolice, najde v sebi mir in se vrne k sebi, k svoji notranji modrosti. To je ta nujni dvig zavesti, ki ga moramo opraviti, če želimo kot civilizacija preživeti. Bomo zmogli vsak zase? Skupaj? 

Kaj nam je torej storiti? 

Ocean informacij nam danes v dobi umetne inteligence nič več ne pomaga, če ne zaupamo sebi. Izgubimo se v njem in prestrašeni tavamo sem ter tja. Zato mora vsak izmed nas začeti zaupati svoji notranji modrosti in presoji, komu je za zaupati. Samo naše bistvo ve, kaj je tisto pravo za nas. Zato vas vsak dan spominjam, kako se naučite povezati s svojo notranjo modrostjo, višjim jazom, srcem ... in tako bomo lahko zaupali sebi, s tem pa tudi drugim, ki si naše zaupanje zaslužijo. 

Ne jezimo se na druge. Zaupajmo svoj notranji presoji, kdo je vreden zaupanja, in bodimo mi tisti iskreni, zaupanja vreden člen družbe in počasi bomo lahko prispevali k izgradnji zaupanja vredne sr(e)čne družbe :) Agatha♥

P.S.: V kolikor ti manjka zaupanja v sebe in druge, mi piši na institut@srecno.org, pa se pogovoriva, kako ti lahko pomagam. Pri meni ne gre le za klepetanje, ampak globoke transformacije v zelo kratkem času.🥰

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

institut@srecno.org

VISOKA ZAVEST ...

Sem pred dnevi hodila po mestu in me je klicala gospa, ker ni vedela, kje se je ulovila, saj naj bi bila njena zavest tako zelo visoko.

Z možem sta se pogosto sprla, ker je baje on tako »neduhoven«.

Gospa naj bi že 22let vsak dan telovadila, pela mantre, meditirala, jedla »zdravo« hrano in brala svete knjige.

Pa to res pomeni visoko zavest?

Kje sva kasneje ugotovili, da se je ulovila?

V načinu, kako ona živi.

Z gospo sva kaj hitro prišli do tega, da polovico stvari počne iz strahu in da niso v skladu z njo, vsaj način ne. Pogosto bi raje počela kaj drugega, kot to dejansko počne. Posledično je bila v sporu tako s sabo kot z okolico.

Ni pomembno le, kaj počnemo, ampak tudi kako to počnemo.

Lekcija te realnosti je delovanje iz svojega bistva, kot pravi univerzalni zakon sreče. Ko delujemo iz strahu, se slej ko prej znajdemo v težavah.

Ko delujemo iz strahu, ni naša zavest prav nič visoko. Šele ko smo v skladu s sabo, ljubezen teče. Takrat je zavest na visoki ravni.

Če smo kot civilizacija tehnološko v nekaj tisočletjih prišli od lesenega kolesa do rakete, še ne pomeni, da se je naša zavest kaj bistveno dvignila.

Vse okrog nas se spreminja tekom časa. To velja na primer tudi za stare modrosti.

Stara mama me je pogosto učila raznih modrosti. Ena teh je, da kjer raste lišaj, tam je odličen zrak.

Jaz pa danes najdem lišaj na drevesu sredi Ljubljane, kjer vsako uro mimo pelje kolona vozil.

Lahko imamo moderno tehnologijo, okoliščine v novi preobleki, a če kot posameznik in človeštvo ne bomo prešli iz delovanja v strahu v delovanje iz srca, ne bomo resnično dvignili zavesti in je vprašanje, ali bomo preživeli, preden uničimo planet ♥♥♥

Pa še to - čim je gospa iz strahov prešla na poslušanje svojega telesa in notranje modrosti, sta bila s partnerjem najboljša prijatelja ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Kakšen je naš pogled na zgodovino in žensko v prazgodovinskem času?

Ali se kdaj vprašamo, kakšen je naš pogled na zgodovino?

Neka gospa je na AI-coachingu trdila, da se je zgodilo nekaj tako in tako, da je bilo s Titanikom tako in tako, da je bil dogodek 1971 tak in tak, dokler ni skozi proces dojela, da pogled na preteklost ni nekaj fiksnega. Z leti se spreminja. Obstaja pa tudi t.i. Rašmonov učinek, do katerega pride, ko različne priče različno opisujejo isti dogodek. Zgodovino tako ali tako pišejo zmagovalci oziroma tisti, ki imajo oziroma si vzamejo pravico, da o neki pretekli stvari zapišejo svoj pogled. Zgodovina je zgodba, ki jo zmagovalci pišejo ob vinu. :) Posamezna generacija pa glede na svojo raven zavesti, stanja duha in tehnologije pogleda na preteklost na svoj način in jo s tem po svoje preoblikuje. Podatki iz preteklosti se premešajo, dodajajo, spreminjajo. Tako se zgodovina ves čas spreminja, iz roda v rod popravlja, dopolnjuje in prilagaja potrebam časa. To lahko sami vidimo te dni, kako trenutna oblast skuša spreminjati našo skupno zgodovino.

Na podoben način zdaj prihajajo nove ugotovitve tudi glede ženske vloge v preteklosti oziroma še posebej v prazgodovinskem času.

Prazgodovinsko žensko si mnogi izmed nas predstavljamo kot Willendorfsko Venero, okroglo, s poudarjenimi atributi, ki ždi v jami in skrbi za otroke.

Pa to drži?

Kot regresoterapevtka bom iz izkušenj rekla, da to ne drži.

Čisto me je navdušila zanimiva dokumentarna oddaja, ki opisuje nove znanstvene ugotovitve. Tako dobimo povsem drugačen pogled na žensko iz tega časa naše skupne zgodovine in njeno vlogo v takratni družbi.

Toplo priporočam ogled na tej povezavi:

https://spored.tv/program/gospa-sapiens-francoska-dokumentarna-oddaja/17247632

»Dokumentarna oddaja se s pričevanji znanstvenikov, posnetki prazgodovinskih najdišč ter s pomočjo animiranih in igranih prizorov prepričljivo sprehaja med sedanjostjo in preteklostjo in učinkovito pojasni, kdo so bile ženske v prazgodovini in kakšno vlogo so imele v svojih družinah in družbi. Oddaja razkrije, da gospa sapiens ni bila šibka in podrejena, temveč močna in borbena lovka. Znanstveniki so odkrili, da je skrbela za svoje telo in videz, da je obvladala mnoga znanja in veščine ter da so jo v skupnosti spoštovali, celo častili. LADY SAPIENS / Francija / 2021 / Režija: Thomas Cirotteau«

Lahko zdaj na vse, kar vemo, kar piše v zgodovinskih knjigah, pogledamo malo bolj od daleč, podvomimo v svoj spomin in se vzdržimo, ko tako branimo svoj prav, da bi bili pripravljeni iti v vojno zaradi tega?

Dobimo pogled od zgoraj, nam bo veliko lažje ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Bolezni kot covid prinašajo lekcijo

Cele dneve danes poslušamo to in ono na temo zdravja.

Pa res cenimo svoje zdravje? ♥♥♥

Ne rabimo biti bolni, da ga cenimo. Četudi moramo iti običajno čez težke lekcije, da ga uspemo ceniti ;-)

S številnimi, ki so imeli Covid, sem že gledala, kakšne so njihove lekcije.

Covid vedno pride, tako kot vsaka bolezen, da nam da lekcijo.

Preveč stresa, imunski sistem oslabi pa smo dovzetni za bolezni.

Po podatkih NIJZ je 70 do 80 odstotkov vseh obiskov bolnikov pri zdravniku zaradi bolezni, ki so tako ali drugače povezane s stresom.

No, pa se ne bom spuščala v zdravniške diagnoze. To prepustim zdravnikom.

Govorim pa lahko o tem, da nobena bolezen ne pride kar zato, da pride.

Zato se zamislimo, kaj je naša lekcija, ko se nas dotakne kaj neprijetnega.

Neka gospa je tako zbolela za Covidom, ko je bila v stresu, ker so bili odnosi v službi zelo konfliktni in je zbežala domov v posteljo.

Druga gospa je zbolela, ker je bila nespoštljiva do narave, življenja in Covida in je potrebovala lekcijo ponižnosti in spoštljivosti.

Tretja gospa je zbolela, ker ni sprejemala bolnice. Ni zaupala zdravnikom. Morala je doživeti bolnico in postati hvaležna in spoštljiva do celotnega zdravstvenega sistema.

Spet neki gospod se je tako bal smrti in virusa, da ga je priklical k sebi, da je šel čez ta strahova.

Drugi gospod je imel strah pred virusi, a si tega ni priznal, je ignoriral dejstvo, da lahko zboli, in se vedel neodgovorno. Zbolel je, da se je soočil s svojo nemočjo in predelal strah pred virusi.

Kaj so torej naše lekcije v življenju?

Kaj nas uči?

Bodimo spoštljivi do njega, ponižni kot modreci, hkrati pa živimo v zdaj, ta trenutek. Noben trenutek se namreč ne bo vrnil ♥♥♥

Pa veliko lepih lekcij ♥♥♥

Bodimo čuječi. Bodimo oprezni. 

Ne pozabimo pa tudi na smeh, ki je pol zdravja :) ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

O komentarjih glede protestov in veverici, ki se je stepla s podlasico

Veliko me ljudje sprašujejo o protestih, kaj si mislim o nasilju, kaj menim ... ♥♥♥

Pa se pred novimi protesti vprašajmo vsi skupaj, kdo smo. Smo kot veverica, medved, jež... ? :) ;-)

Veverica in podlasica se stepeta na sončni jasi. Od strani ju gleda jež. Komentira pa zgodbo za gozdni časopis medved, ki je slišal zgodbo od lisice, ki je slučajno slišala neko vreščanje v daljavi in ji je šoja, ki je letela nad prepirom, zavpila, da se na sončni jasi tepeta veverica in podlasica. Ali medved vpraša za intervju veverico, podlasico in ježa?

Kaj je v tej zgodbi tako domačega?

Poslušajmo, kako se komentira letošnje proteste in podobne dogodke. Kaj govorimo o njih? Kot medved ali jež?

Mediji pokažejo nekaj slik, predvajajo odrezane izjave... Ne moremo pa iz teh nekaj slik, ki so izbrane, vedeti, kaj se je tam res dogajalo – kdo je bil nasilen, koliko je bilo nasilnih, kdo je govoril pol ure, kdo pet minut, kdo je začel....

Naj torej govorijo o protestih in podobnih dogodkih tisti, ki so bili tam. Naj ne komentiramo, če smo videli dva prizora na TV, ker nimamo prave slike in zavajamo sebe in okolico z vsem, kar povemo, kaj se je tam dogajalo.

O tem pišem, ker to ljudje tako radi počnemo, da se delamo pametne ... ego ;-) ♥♥♥

Raje se obrnimo vase in poglejmo, kaj nam zunanji dogodki povedo o nas samih, česa nas lahko naučijo ♥♥♥

Pa raje kot z izmišljanjem zgodb najdimo svojo pravo moč med sprehodom po jesenski pravljici:) ♥♥♥ Agatha

www.srecno.org

Inštitut za sr(e)čno družbo

Ko ti zmanjka smisla ...

Ko ti zmanjka smisla ... ♥♥♥

Se pač zgodi, da se v življenju kdaj izgubimo. Vse se zdi, da je brez zveze. Danes je malce težji dan, pa dobivam klice brezupa z vseh strani.

Kaj storiti, ko je vse brez smisla?

Najboljše je, da vzamemo list papirja in pričnemo naštevati, za kaj vse smo hvaležni.

Tej vaji se posvetimo z vso pozornostjo.

Tako opazimo:

• da topla voda teče kar iz pipe,

• da lahko dihamo čist zrak,

• da lahko objamemo na cesti ljubljene osebe,

• da lahko svobodno izbiramo poklic,

• da lahko bosi hodimo po travi,

• da imamo prost dostop do rek in jezer,

• da lahko umijemo zobe z zobno pasto,

• da lahko jemo jabolka kar z drevesa,

• da lahko najdemo svoj košček zemlje, kjer vrtnarimo,

• da gremo do ljudi, s katerimi si želimo preživeti čas;

• ...

Ko vidimo, da živimo v svetu, ki nas obdaja s tem, kar potrebujemo, naenkrat svet postane smiseln.

Če vajo ponavljamo vsak dan, bomo zagotovo v življenju videli veliko lepega in bo to dobilo svoj smisel.

Kdor pa obupuje nad situacijo, sistemom, v katerem smo se znašli, pa srčno vabljen na delavnico ta ponedeljek. Sta še dve prosti mesti. Sem odprla še eno mesto, ker sta torkova in sredina skupina že polni. Začnemo ob 18:30. Še dve mesti sta prosti ♥♥♥

Če koga potegne, da se nam pridruži, naj mi piše na institut@srecno.org ♥♥♥

Smo v času, ko bo vedno bolj pomembno, da se zavedamo svoje prave vloge v sistemih, v katere smo vpeti. Nikoli nismo sami. Če bomo na pravem mestu, bo z nami vse dobro, pa četudi bo najhujša nevihta. Če pa ne bomo na pravem valu, lahko treščimo globoko. Da najdemo svoje pravo mesto in se ojačamo, bomo izkoristili energije enakonočja in tokratne polne lune, da se damo na val, ki nas bo vozil po sr(e)čnih poteh.

Želim ti, da najdeš svoje pravo mesto v svojih sistemih in veliko smisla ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Pa še sestavek o hvaležnosti iz knjige Genom sreče:

»Razočarano se spet zazre v Vidov vrt. Ob pogledu na mačko, ki pleza po bližnjem drevesu, se spomni na svojo in s tem tudi na vajo hvaležnosti iz Minine knjige, ki naj bi mu pomagala dvigniti razpoloženje. V upanju, da mu uspe splezati iz mučnih občutkov, se ozre okrog sebe in začne zahvaljevati za vse, kar zagleda in za kar občuti hvaležnost. Zaradi čustvenega pretresa, ki mu ga je povzročilo doživljanje praznine, sprva porabi kar nekaj časa, da se sploh lahko osredotoči in misli usmeri v posamezne stvari iz svoje okolice. Tako se najprej zahvali za najbolj očitne predmete, kot sta novi porsche, z vsemi detajli po njegovem okusu, in Applova ura, ki sicer ni najbolj lična, je pa izjemno uporabna. Pogled mu nato zdrsi po roki navzgor. Seveda je hvaležen tudi za svojo svetlomodro obleko, ki jo je kupil med zadnjim obiskom v Milanu in se zlije z njegovimi sinje modrimi očmi. Pozornost se mu preusmeri na par mehkih rjavih, po meri narejenih usnjenih čevljev. Zatem se spomni na Mino in na mamo, za kateri je še posebno hvaležen. Zahvali se za vse sorodnike, prekrasne sodelavce in vse ljudi okrog sebe. Spet mu misli odidejo k fantom v hiši. Zahvali se zanje in se nasmehne. Telo je vse bolj polno miru in vse bolj občuti, da je vse, kot mora biti. Tok hvaležnosti pa se še ne ustavi. Dlje ko našteva, več stvari mu prihaja na misel in bolj mu poskakuje srce. V celi vrsti stvari, za katere je hvaležen, se spomni še na nepozabni konec tedna, na čudovito plažo, kormoranko, skrivnostnega starca, hotel in celo na vsiljivega Staneta. Ob tem nenadoma dobi cmok v grlu in se zamisli: »Zakaj naj bi bil hvaležen temu idiotu?« Toda že v naslednjem trenutku se zave, kako pomembno lekcijo mu je poklonil Stane, in sicer da se od tistega neljubega dogodka dalje zna postaviti zase in za tisto, kar si dejansko želi. Cmok izgine in srce mu oblije toplota. »Kako je mogoče, da se lahko tako naenkrat spremeni pogled na nekoga ali neko situacijo? Ko bi le bil sposoben v vsaki situaciji videti globljo lekcijo in svetlobo v sočloveku!« si zaželi Mitja, presenečen nad novim spoznanjem. Um pa se ne ustavi in ga vztrajno zasipa z novo vrsto predlogov, za katere bi bilo lahko njegovo srce hvaležno. Njegov dih ob tem postaja iz trenutka v trenutek bolj samozavesten, radosten. Obraz mu zasije kot jutranje sonce. Zdaj je čas, da se odpravi iz avtomobila, ura je namreč že krepko čez sedem. Zamujanja ne mara, zato se brez nadaljnjega obotavljanja spravi iz avtomobila in skoči k fantom v hišo.«