Kdo zna plesati in peti?

Polna luna je že od nekdaj čas za ogenj in žur ob njem ♥

Naši predniki so redno peli, plesali in igrali na različna glasbila ob zakurjenem ognju. 

Glasba naj bi zdravila dušo in telo.

Šamani po svetu naj bi nas ob srečanju prvo vprašali, kdaj smo nazadnje plesali, peli, pripovedovali zgodbe ali sedeli v tišini.

Ali sploh kaj od tega počnemo sami? 

Hm…

Vsi znamo plesati in peti 

… samo ne tako kot bi morda rad naš ego :) 

Ker mi smo glasba :)

Samo se tega po večini na zavedamo :) 

Ko se ob glasbi umirimo, telo samo odreagira na svoj najboljši, edinstven način ter pleše in poje.

Tudi sama sem imela izgovore… ne morem, ne znam… a to je rekel ego… telo pa zna.. pa četudi ven pride samo en korak, en krik bolečine… 

V 1. razredu nas je razredničarka vsa dekleta poklicala pred tablo in nas poprosila, da zaplešemo balet ob neki prijetni glasbi, ki jo je predvajala. 

Takrat pojma nisem imela o baletu, a ko smo končali s tistim plesom, me je tovarišica izbrala, da sem na neki prireditvi sama plesala pred celo šolo. 

To je bil moj najboljši, najbolj popoln nastop. Vsi so ploskali. Nisem imela občutka, da sploh nastopam. Uživala sem. 

Ta nastop je bil vse do zaključka magisterija moj edini nastop, ko sem bila brez treme, brez strahov, blokad, in se nisem bala, ali bom zaigrala na pravo noto ali bom izgovorila natanko tisto pravo besedo. Nastop je bil res popoln. 

Zlila sem se z glasbo. 

Bila sem jaz jaz.

To pa je bil tudi moj zadnji plesni nastop. 

Baletna šola je bila dve uri vožnje stran. Drugih plesnih šol v bližini tudi ni bilo. 

S tem dogodkom pa sem tudi pozabila, da sem glasba.

Ko pa sem pozabila, da sem glasba, sem pozabila, kdo sem. 

A ko se dovolj časa iščeš, prideš do tega, da se enkrat znova najdeš.

Želim, da bi se to čim prej zgodilo vsem.

Obilje užitka vam želim ob polni luni v svoji glasbi na tak ali drugačen način :) ♥♥♥ Agatha 

P.S.: Še vprašanje za šolnike in starše… koliko dovolimo otrokom, da ostanejo oni oni?

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

So moška in ženska dela?

Se strinjate, da ni dobro kar povprek deliti dela na moška in ženska? 

So samo dela, pri katerih si s srcem in taka, ki pač niso v skladu s tabo ♥♥♥ 

Danes sem pomagala pri reševanju travme mlade ženske, ki nikakor ni našla poguma, da bi dokončala fakulteto.

Ko je bila stara tri leta in je želela očetu pomagati v delavnici, jo je ta v delovni naglici odslovil, češ da naj mu da mir pri pomembnem delu in naj se gre igrat ženske igre. Deklica je bila v svoji otroški zagretosti, da bi pomagala očetu, globoko prizadeta in del nje je ostal zamrznjen v tistem trenutku. 

Kot študentko jo je vleklo opravljati moški poklic, pri čemur je fakulteto opravljala z odliko, dokler se ni tik pred diplomo aktivirala stara travma. 

Tudi mene so odslovili, ko sem želela pomagati pri moških delih. Ko sem bila majhna, je bila namreč v širši okolici miselnost, da pač ženske opravljajo moška dela, ženske pa ženska.

Žal to zaznam še danes pri številnih strankah, ko si ne upajo početi tistega, za kar so rojene, ker se bojijo družbene nesprejetosti. 

Pa ne gre za to, da bi zdaj vsi opravljali vsa dela. Seveda 50 kilogramov cementa lažje prenese moški, ki je visok dva metra, kot ženska, ki sama tehta manj kot 50 kilogramov. Gre za to, da smo mi mi. Lahko visoka ženska prenaša hlode v gozdu, če si to želi njeno srce. 

Mogoče bo komu v navdih tale video:

https://www.youtube.com/watch?v=2rLPyyp4hCA.

Da bi nas čim več zbralo pogum za svoje poslanstvo in tako širilo srečo :) ♥♥♥ Agatha 

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org

Kdo je duhoven?

Vsi smo del nekega sistema, tako družinskega kot drugih sistemov okrog nas. Bolj ko se tega zavedamo, bolj lahko razumemo svoje delovanje in vso okolico okrog sebe. Vseeno ne moremo kriviti sistema za svoje neuspehe. Resda si je nekdo kot duša izbral tako družino, da ga s sistemskega vidika ne podpira najbolj na poti uspeha, toda

ko sledimo srcu, vedno pridemo do tistega, kar nas osrečuje.

Zato se nas vse več obrača vase in iščemo tisto, kar nam preprečuje, da bi bili srečni.

Duhovnost se tako počasi vendarle vrača v vsakega človeka.

Duhovnost ni stvar, ki se jo zapre v cerkve in templje.

Duhovnost je del nas ves čas in povsod.

Številne visoko razvite duše so danes na Zemlji, da nam pomagajo dvigniti zavest, pa niso nujno v podobi duhovnih učiteljev, ampak so lahko na mestu državnih uradnikov, finančnikov, glasbenikov, mehanikov, odvetnikov, vratarjev, torej na povsem posvetnih delovnih mestih ali vlogah. Njihova naloga je, da v svoji okolici s svojim zgledom odpirajo srca in širijo svoje modrosti.

Tako nikoli vnaprej ne vemo, ali stoji nasproti nas veliki učitelj.

Zato bodimo spoštljivi do vsakogar, četudi gre za navadno čistilko ali brezdomca v parku.

Pa tudi če smo sami na primer na pomembnem položaju v gospodarski družbi ali pa hišnik, delajmo na sebi, saj vsakomur, ki stopi v našo bližino, osvetlimo njegovo pot na tak ali drugačen način.

Ko se na primer začnemo ukvarjati z Usui reikijem, reiki vodniki in mojstri z drugih ravni stalno delajo z nami, ne glede na to, kako s posvetnega vidika »nepomembno« funkcijo opravljamo v družbi. Tako je lahko naš vpliv na okolico bistveno drugačen, kot bi na prvi pogled pomislili.

Zato nikoli ne presojajmo ljudi, kdo je koliko »duhoven«.

Ključno je, da smo zadovoljni tam, kjer smo, ter širimo srečo in ljubezen na svojem malem koščku Zemlje.

Obilje ljubezni vam želim ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Ali rešujete vaše partnerstvo pravočasno?

Konec prejšnjega tedna sem pomagala reševati zakon dvema paroma. Čim sta me kontaktirala, sem s pomočjo njihovih višjih jazov lahko uvidela, da sta to para, kjer si partnerja sicer želita biti skupaj, a sta se izgubila nekje v dnevnih težavah.

Pri prvem paru smo, ko sta prišla k meni, ugotovili, da se moški v desetih letih še nikoli ni popolnoma spustil v odnos. Bal se je namreč, da bo kaj zamočil in je zato raje sedel na kavču in se izogibal družinskim zadolžitvam. Bežal je tudi v posel. Ko pa je že bil prisoten doma, se je skrival v svoji votlini, tako da ne otroka ne žena niso imeli občutka, da je prisoten. Žena je tako z leti skoraj obupala, da ga bo še kdaj dobila iz jame. Vse, kar je do tistega trenutka storila, je bilo namreč zaman.

Moški je v pogovoru s svojim višjim jazom ozavestil, da je čas, da se loti hišnih opravil, pa četudi bo kdaj kaj zamočil. Žena pa se je odločila, da ga bo pri tem spodbujala in mu ne bo težila, v kolikor kaj ne bo tako popolno narejeno, kot bi to ona rada. Sama ima namreč težave s perfekcionizmom po svoji mami, zato bo morala biti pozorna na to, kako bo odreagirala na moževo pomoč. Moški se bo poleg tega posvetil tudi otrokoma, saj je tekom našega srečanja dojel, da je dovolj dober, tak kot je, in da mu ni treba nič posebnega početi, da bi bil dober oče. Otroka želita namreč samo to, da je prisoten in jima nakloni svojo pozornost.

Drugi par pa se je ujel predvsem pri tem, da je v svoje partnerstvo prinesel obe mami. To je postalo še bolj očitno, ko se je rodil otrok, saj je bila ena izmed babic stalno v njunem stanovanju in postala praktično hišni gospodar. Mož, ki je delal zdoma, se je vedno bolj nerad vračal domov, saj ni čutil, da je stanovanje tudi njegovo. Žena je s svojo mamo zasedla vsak kotiček in ko je pozno prihajal domov iz službe, ga je pričakala vsa histerična, v pričakovanju njegove pozornosti. Mož se je vedno težje vračal domov, saj ga tam nista čakala mir in njegov prostor, kjer bi se lahko spočil in napolnil baterije za nove izzive. Par, sicer poln ljubezni, se je tako skoraj izgubil v dnevnih problemih. K meni sta prišla vsak v svojih zidovih, s srci polnih bolečin.

Iz odnosa je par moral najprej izločiti svoji sicer ljubeči mami in ponovno dati prednost svojemu partnerju. Kar pa ne pomeni, da babici nista več prihajali k njim. Partner je dobil ponovno prednost tudi pred sinom, ki je postajal vse bolj naporen in ni hotel zaspati, saj je čutil konfliktno situacijo med staršema in se je bal, da ju izgubi. Sčistili smo vse ovire v komunikaciji zakoncev in med njunima srcema, da sta se ponovno lahko povezala in začela reševati življenjske izzive z ljubeznijo kot prijatelja in ne kot sovražnika. Pogledala sta tudi, kaj narediti s stanovanjem, da bo to ponovno postalo njun skupen dom, v katerem lahko naprej gradita srečno partnerstvo.

Po številnih podobnih zgodbah, vas lepo naprošam, da vsak konflikt v partnerstvu rešujete sproti. V kolikor tega ne znate ali zmorete sami, se obrnite name ali poiščite drugo pomoč. Zgornja para sta se veliko predolgo zgubljala v temi, namesto da bi spotoma reševala težave in živela v ljubezni, saj se partnerja v osnovi ljubita.

Če se torej težave v vašem partnerstvu nabirajo, jih rešite sproti, sicer lahko ljubezni polna partnerstva s časom razpadejo. Tudi take primere imam, ko žal ni več poti nazaj. V takih primerih ozavestimo lekcije, sčistimo bolečine in pogledamo, kaj je potrebno narediti, da bo prihodnje partnerstvo za vsakega od partnerjev v razhodu bolj osrečujoče.

Pa obilje ljubezni na vsakem koraku :) Agatha ♥♥♥

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Vaš dom tudi potrebuje vašo ljubezen

Imate svoj dom?

Se kdaj vprašate, kaj vam pomeni dom?

Ali komaj čakate, da pridete domov?     

Kako deževno popoldne si tako vzemite čas, da na dom pogledate z ljubeznijo, ne le kot nepremičnino, prostor za odlaganje, zabavo.

Dom naj bi bil prostor, kjer lahko varno poženemo korenine, smo sami s sabo in svojimi najdražjimi ter snujemo svoje sanje za na primer potepanje po mami Zemlji.  

Žal pa opažam, da zaradi različnih razlogov številne stranke nimajo primernega kotička v svojem stanovanju, kjer bi se lahko docela sprostile in živele sebe.

Zato vsake toliko sčistite prostor v stanovanju z žajbljevim kadilom ali s čim drugim, nato pa se z vsemi stanovalci vašega stanovanja usedite na kavč in prižgite svečko za duha prostora. Lahko ga tudi pokličete in se pogovorite z njim, ali je zadovoljen z vami ter ali vas podpira. Lahko mu podarite kaj sladkega. V kolikor se vam to zdi čudno, so že Rimljani poznali hišne duhove Lare, v Afriki pa še danes pokopavajo domače ponekod celo v hišah, saj verjamejo, da jih duše preminulih varujejo.

Za tem pa se še pogovorite najprej vsak s sabo, nato pa med sabo, kaj vaš dom potrebuje, da bi se vi vsi v njem počutili dobro. Mogoče kak prostor potrebuje novo barvo, nov kos pohištva, mogoče več rož? Mogoče manjka le kanček več urejenosti ali čistoče? Lahko pa se je prostor zaradi kakega težkega obdobja v vašem življenju napolnil z žalostjo in prostor potrebuje kakšno zabavo, veselo glasbo, da se sčisti in napolni z radostjo in smehom? Ali so vsi člani gospodinjstva zadovoljni s prostorom kot takim? Ali ima vsak svoj intimen prostor ali kotiček, ki mu ustreza?

Z ljubeznijo poglejte na prostor kot bitje, kaj dejansko potrebuje.

V kolikor želimo od prostora kaj dobiti, moramo prostoru nekaj dati.

Uživajte v svojem domu :) ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbowww.srecno.org

Ali se ljubimo resnično?

Najprej ljubimo sebe, da lahko potem tudi druge.

No, težko je reči, kaj je kura in kaj jajce, toda kolikokrat se sploh vprašamo,

ali se resnično ljubimo.

Na AI-coachingu je na primer te dni resni in vestni direktor presenečen ugotovil, da ni težava v ljudeh okrog njega, ampak v njem, saj ima strah, da ni vreden ljubezni in se ne ljubi dovolj, zaradi česar najbližjih ni spustil do sebe.

Namesto, da za pomanjkanje krivimo okolico, se obrnimo v sebe in poglejmo, kaj nas ovira, da bi želeno prišlo k nam.

Obilje ljubezni ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org

Ali preveč obljubljate?

Ali preveč obljubljate oziroma ali vas zanima, zakaj imajo nekateri »bolezen«, da stalno nekaj obljubljajo, potem pa ničesar ne izpolnijo?

Pri meni je bila te dni na AI-coachingu sicer zelo uspešna podjetnica, za katero sva ugotovili, da ima hude poslovne težave, ker vsem vse obljubi, potem pa večine tega ne uspe izpolniti. Na najinem srečanju je gospa videla kar nekaj preteklih življenj, kjer je to že počela. Ob tem sva sčistili številne blokade v zvezi z neizpolnjenimi obljubami. Ključni za vsemi temi obljubami pa je bil njen strah izgube, predvsem tistih, ki jim ni znala reči ne, ker jih ni želela izgubiti. Zato je na koncu v teh življenjih običajno izgubila vse, ki so ji veliko pomenili v življenju, pa še na beraški palici je pristala, saj je od nje odteklo vse premoženje.

Preden obljubimo karkoli, se zato raje vprašajmo, ali bi srce mogoče raje reklo ne, in se šele nato odločimo izreči obljubo.

Čim manj neizpolnjenih obljub in obilje ljubezni :) ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

www.srecno.org