sreda, 2. maj 2018

Mesto je živo, je del narave

Prvomajski prazniki so mimo. Veliko se nas je potepalo po bližnjih in daljnih mestih.

Ker pa sem ter tja poslušam o tem, kako so mesta mrtva, kako tam ni narave, bom podelila svoje dojemanje mest.

Pa to ne pomeni, da imam rada beton. Ljubim zeleno. Celo v mestu ne morem živeti ne da bi gledala v zeleno. Včasih me strese ob težkih energijah v velikih modernih železnih stolpnicah, z grozno razsvetljavo, ki te v eni sami uri bivanja v njej popolnoma izčrpa.



Vseeno, mesto je tudi narava.

Pogosto poslušam, da je mesto mrtvo, da v njem ni življenja.

Je to res?

Ko greš s srcem po mestu, vidiš, da ima vsako svojo dušo, svoje zgodbe…

Stara mestna drevesa nežno prišepetavajo modrosti življenja…

Ptice pričajo o bedi in lepoti vsakdana…

Stare človeške mojstrovine pripovedujejo doživljaje številnih rodov…



Vse je živo. Vse živi. Vse ima svojo izkušnjo in modrost – prav vsaka bilka v razpoki betona, mravljica na novi lesketajoči se klopci, reka, ki se kot najelegantnejša dama vije skozi rečno strugo, ki so jo skozi različne postopke melioracije določili nekdanji mestni veljaki.

Vse se želi izpovedati.

Mrtvo doživlja mesto le mrtvi človek…

Veliko življenja v zelenju in betonu vam želim ♥♥♥ Agatha

Inštitut za sr(e)čno družbo

Ni komentarjev:

Objavite komentar