Naslednji dan sem veselo odšla do pulta za izposojo in prosila za knjigo, ki je ostala v knjižnici, ko na moje začudenje za knjigo ni vedel nihče. Prijazno sem razložila, kaj se je zgodilo. Tudi ta dan je namreč bil v knjižnici knjižničar, ki mi je izposodil knjigo pa tudi knjižničarka, ki me je dva dni prej podila iz knjižnice, češ da zapirajo. Vljudno sem prosila, naj začnejo iskati knjigo, saj da je jaz nimam. S strani knjižničarjev pa nobenega posebnega zanimanja za moj primer, rekoč da je knjiga normalno izposojena na moje ime. Malce jezna in žalostna sem se odpravila domov. Vedela sem, da knjiga ni šla v moje roke. Še dotaknila se je nisem. Doma knjige ni bilo nikjer. Pa imam vse vedno na enem kupu. Nimam raztresenih po celem stanovanju. Poleg tega je partner zadnjič iz prtljažnika vzel samo dve knjigi in je bil tudi on priča, da nisem v knjižnici vzela treh knjig. Pa še običajno jih dam v knjižnici v vrečko, tako da jih res na poti do avta ne morem kar tako izgubiti.
Ko sem prišla domov, sem se počasi pomirila, upajoč, da knjižničarji le najdejo knjigo. A v naslednjih dneh ni bilo nobenega klica. Počasi mi situacija ni bila več všeč. Preučila sem, koliko stane izguba knjige in se poskušala prepričati, da bom v najslabšem primeru plačala knjigo jaz sama. Pravnoformalno je bila knjiga pisana na mene. Vseeno pa nekako nisem mogla sprejeti situacije, zato sem se obrnila na višji jaz in ga vprašala, kaj se je s knjigo zgodilo ter kaj je moja lekcija. Višji jaz mi je dal vse odgovore in svetoval, da knjige ne plačam. Saj to ni bila moja lekcija. Ključno je bilo, da se postavim zase. Pa saj se znam postaviti zase, sem si misila. A višji jaz je vztrajal pri tem. Partner Igor me je čez nekaj dni ponovno odpeljal do knjižnice, kjer sem vrnila še dve knjigi in ponovno razložila zgodbo. Sicer izjemno prijazni knjižničarji, me spet niso vzeli resno. Nisem povzdignila glasu, sem pa zahtevala, da se potrudijo in najdejo knjigo. Nihče zunanji je ni mogel vzeti. Ostala je namreč na delovnem pultu knjižničarja. Nikogar nisem želela kriviti, saj so knjižničarji vedno prijazni in ustrežljivi ter se v knjižnici odlično počutim vsakič, ko pridem. Vseeno sem se potrdila in postavila zase. Tokrat je bila knjižnica polna ljudi. Moji odločni izpovedi je prisluhnil marsikdo. Šele v tistem trenutku, ko sem resnično naletela na popolno ignoranco s strani različnih knjižničarjev in še enkrat slišala dejstvo, da je knjiga pač pisana name ter da je v knjižnici ne najdejo, sem začutila cmok v grlu in sprevidela, da imam tu dejansko še nekaj za oddelati. Vehementno sem vztrajala, da poiščejo knjigo in zapustila knjižnico. Višji jaz sem vprašala, ali sem se dovolj postavila zase. Zadovoljno mi je prikimal, da sem se. S postavljanjem zase sicer nimam težav, a očitno sem morala na to temo še nekaj predelati.
Tik pred iztekom roka, sva se z Igorjem spomnila, da bi poklicala še tehnično službo knjižnice, da izveva, kako delujejo detektorji in ali imam kakršnokoli možnost, da dokažem svoj prav oziroma ugotovim, kaj se je s knjigo zgodilo. Že sem tipkala telefonsko številko vodje te službe, ko sem dobila nek notranji namig, naj grem v svojo spletno knjižnico. Čudež! Izginule knjige ni bilo več med mojimi knjigami. Od veselja sem skočila do stropa. Takoj sem višji jaz vprašala, ali imam še kaj oddelati v zvezi s to situacijo. Rekel je, da ne. Tisti dan sicer nisem dobila nobenega klica s strani knjižnice. A mi je bilo vseeno. Te zgodbe je bilo zame konec. Lahko sem šla naprej.
Ko oddelaš lekcijo, tako kot je treba, se zgodi zate najboljše. Čez nekaj dni je tako v moj poštni predal prispelo tole sporočilo:
»Spoštovani!
V petek smo med pospravljanjem polic našli knjigo Nebesa obiskujejo, katera je bila vpisana na vaše ime, vendar si je vi niste izposodili. Za dogodek se vam iskreno opravičujemo, knjiga je bila vložena na napačni polici in jo je tja očitno odložil kak drug obiskovalec knjižnice. Včasih žal pride tudi do takih dogodkov, ko se knjige založijo (v knjižnici s prostim pristopom je to kar pogosto) in se jih potem najdejo šele med urejanjem polic.
Še enkrat se iskreno opravičujem za dogodek.
Lep pozdrav«
Knjiga me je tako čakala v knjižnici in po treh tednih sem jo končno prejela v roke. Pa tudi drugi bralci jo bodo lahko. Z vami pa sem podelila to zgodbico oziroma izkušnjo, ker lepo predstavi, kako je lepo biti povezan z univerzalno zavestjo, saj potem prideš po najkrajši poti do vsega želenega. Ne vem, kako bi sicer odreagirala v primeru izgubljene knjige. Vem pa, da bi se zagotovo veliko bolj ubadala s tem, ali je prav, da knjige ne plačam, če se le-ta ne bi dobila. Ljudje smo zelo zmotljivi. Smo v nekaj popolnoma prepričani, na koncu pa se izkaže, da nas je naš um povsem zavedel oziroma izdal. Lahko bi se spraševala, kaj pa če je knjižničar vseeno dal knjigo na moj pult? Kaj pa če sem vzela tri knjige iz knjižnice in mi je tretja knjiga padla iz rok? Vedela sem, da ti knjižničarji nimajo nič od teh starih knjig. Pa še ne vem kako dragocena in pomembna ni bila ta knjiga. Če pa bi slučajno morala knjigo plačati, bi se pa spet slabo počutila in ne vem, če bi še lahko šla v to knjižnico, saj bi imela občutek, da se mi je zgodila krivica. Mogoče bi šla celo do direktorice. Skratka, če ne bi bila povezana z višjim jazom, bi si razbijala glavo, zakaj se mi je to zgodilo in bi se mučila s tem, kako biti drugič še bolj pozorna ob izposoji in podobnih zadevah. Tako pa sem vedela, da sem si to zgodbo zrežirala kar jaz sama oziroma moj višji jaz, da bi se otresla še nekaterih strahov in dobila na svoji notranji moči.
Takih, kot je zgodbica z izgubljeno knjigo, imam še cel kup. Vsak trenutek sem namreč v stiku s svojim višjim jazom, sledim sebi in svojem srcu.
Ko sem prišla domov, sem se počasi pomirila, upajoč, da knjižničarji le najdejo knjigo. A v naslednjih dneh ni bilo nobenega klica. Počasi mi situacija ni bila več všeč. Preučila sem, koliko stane izguba knjige in se poskušala prepričati, da bom v najslabšem primeru plačala knjigo jaz sama. Pravnoformalno je bila knjiga pisana na mene. Vseeno pa nekako nisem mogla sprejeti situacije, zato sem se obrnila na višji jaz in ga vprašala, kaj se je s knjigo zgodilo ter kaj je moja lekcija. Višji jaz mi je dal vse odgovore in svetoval, da knjige ne plačam. Saj to ni bila moja lekcija. Ključno je bilo, da se postavim zase. Pa saj se znam postaviti zase, sem si misila. A višji jaz je vztrajal pri tem. Partner Igor me je čez nekaj dni ponovno odpeljal do knjižnice, kjer sem vrnila še dve knjigi in ponovno razložila zgodbo. Sicer izjemno prijazni knjižničarji, me spet niso vzeli resno. Nisem povzdignila glasu, sem pa zahtevala, da se potrudijo in najdejo knjigo. Nihče zunanji je ni mogel vzeti. Ostala je namreč na delovnem pultu knjižničarja. Nikogar nisem želela kriviti, saj so knjižničarji vedno prijazni in ustrežljivi ter se v knjižnici odlično počutim vsakič, ko pridem. Vseeno sem se potrdila in postavila zase. Tokrat je bila knjižnica polna ljudi. Moji odločni izpovedi je prisluhnil marsikdo. Šele v tistem trenutku, ko sem resnično naletela na popolno ignoranco s strani različnih knjižničarjev in še enkrat slišala dejstvo, da je knjiga pač pisana name ter da je v knjižnici ne najdejo, sem začutila cmok v grlu in sprevidela, da imam tu dejansko še nekaj za oddelati. Vehementno sem vztrajala, da poiščejo knjigo in zapustila knjižnico. Višji jaz sem vprašala, ali sem se dovolj postavila zase. Zadovoljno mi je prikimal, da sem se. S postavljanjem zase sicer nimam težav, a očitno sem morala na to temo še nekaj predelati.
Tik pred iztekom roka, sva se z Igorjem spomnila, da bi poklicala še tehnično službo knjižnice, da izveva, kako delujejo detektorji in ali imam kakršnokoli možnost, da dokažem svoj prav oziroma ugotovim, kaj se je s knjigo zgodilo. Že sem tipkala telefonsko številko vodje te službe, ko sem dobila nek notranji namig, naj grem v svojo spletno knjižnico. Čudež! Izginule knjige ni bilo več med mojimi knjigami. Od veselja sem skočila do stropa. Takoj sem višji jaz vprašala, ali imam še kaj oddelati v zvezi s to situacijo. Rekel je, da ne. Tisti dan sicer nisem dobila nobenega klica s strani knjižnice. A mi je bilo vseeno. Te zgodbe je bilo zame konec. Lahko sem šla naprej.
Ko oddelaš lekcijo, tako kot je treba, se zgodi zate najboljše. Čez nekaj dni je tako v moj poštni predal prispelo tole sporočilo:
»Spoštovani!
V petek smo med pospravljanjem polic našli knjigo Nebesa obiskujejo, katera je bila vpisana na vaše ime, vendar si je vi niste izposodili. Za dogodek se vam iskreno opravičujemo, knjiga je bila vložena na napačni polici in jo je tja očitno odložil kak drug obiskovalec knjižnice. Včasih žal pride tudi do takih dogodkov, ko se knjige založijo (v knjižnici s prostim pristopom je to kar pogosto) in se jih potem najdejo šele med urejanjem polic.
Še enkrat se iskreno opravičujem za dogodek.
Lep pozdrav«
Knjiga me je tako čakala v knjižnici in po treh tednih sem jo končno prejela v roke. Pa tudi drugi bralci jo bodo lahko. Z vami pa sem podelila to zgodbico oziroma izkušnjo, ker lepo predstavi, kako je lepo biti povezan z univerzalno zavestjo, saj potem prideš po najkrajši poti do vsega želenega. Ne vem, kako bi sicer odreagirala v primeru izgubljene knjige. Vem pa, da bi se zagotovo veliko bolj ubadala s tem, ali je prav, da knjige ne plačam, če se le-ta ne bi dobila. Ljudje smo zelo zmotljivi. Smo v nekaj popolnoma prepričani, na koncu pa se izkaže, da nas je naš um povsem zavedel oziroma izdal. Lahko bi se spraševala, kaj pa če je knjižničar vseeno dal knjigo na moj pult? Kaj pa če sem vzela tri knjige iz knjižnice in mi je tretja knjiga padla iz rok? Vedela sem, da ti knjižničarji nimajo nič od teh starih knjig. Pa še ne vem kako dragocena in pomembna ni bila ta knjiga. Če pa bi slučajno morala knjigo plačati, bi se pa spet slabo počutila in ne vem, če bi še lahko šla v to knjižnico, saj bi imela občutek, da se mi je zgodila krivica. Mogoče bi šla celo do direktorice. Skratka, če ne bi bila povezana z višjim jazom, bi si razbijala glavo, zakaj se mi je to zgodilo in bi se mučila s tem, kako biti drugič še bolj pozorna ob izposoji in podobnih zadevah. Tako pa sem vedela, da sem si to zgodbo zrežirala kar jaz sama oziroma moj višji jaz, da bi se otresla še nekaterih strahov in dobila na svoji notranji moči.
Takih, kot je zgodbica z izgubljeno knjigo, imam še cel kup. Vsak trenutek sem namreč v stiku s svojim višjim jazom, sledim sebi in svojem srcu.
K temu pa vabim tudi vas. Kdor bi želel to izkusiti, vabljen na individualno povezovanje z univerzalno zavestjo. Kdor pa bi se rad naučil povezovati z univerzalno zavestjo, srčno vabljen na delavnico U-LINK konec septembra: http://www.napovednik.com/dogodek211915_delavnica_u_link_povezovanje_in_komuniciranje_z.
Z ljubeznijo :) Agata
Z ljubeznijo :) Agata
Inštitut za sr(e)cno družbo
www.srecno.org
www.srecno.org
Ni komentarjev:
Objavite komentar