Me vsake toliko kdo vpraša, ali je dovolj naredil(a) na sebi, ali dovolj raste.
V zavesti vse že obstaja. Vse se samo preizkuša. Naša naloga kot bitij v človeški podobi je v polni meri doživeti to realnost. Zato ne potrebujemo rasti. To ni lekcija te realnosti. Nismo tu, da trpimo v šoli zavesti. Smo pa tako narejeni, da vsi hrepenimo po sreči. Zato je poanta skrita v nas samih, našem delovanju, da si želimo sreče. To pišejo mojstri že od pamtiveka.
Zato uživajmo. Če pa nam kaj ni dobro, nas kaj ovira, se počutimo slabo itd., potem iščimo rešitve, da nam je bolje. To nas sili v »rast« na zemeljskem nivoju zavesti samo od sebe. Zato ni nič samo po sebi bolj »duhovno« ali bolj »napredno, če pijemo pivo ali mantramo/meditiramo. Lahko najdemo več sreče in sebe na vrtu, v gozdu, sredi ustvarjanja nečesa, med otroci, kot sredi ašrama. Vsak ima svojo pot. Mi smo samo program. Smo samo en del zavesti, ki se je »ločil« od celote, da se preizkuša. Smo izkušnja. Nikomur nič ne dolgujemo. Ali smo v tretji ali peti dimenziji zavesti, ne zanima nikogar. Ko si zaželimo boljšega, avtomatično splezamo »višje«.
Naša notranja bit si namreč želi biti srečna. Po tem hrepenimo. Temu sledimo. Ko nam je prijetno, uživajmo v tem. Ne pustimo se strašiti, če ne bomo tega in onega. Ne obremenjujemo se z drugimi, koliko so drugi zrasli, koliko duhovnih knjig so prebrali, na koliko seminarjih so bili, koliko gurujev so poslušali. Pa s tem seveda ni nič narobe, če nas to potegne. Pojdimo za srcem in vzemimo to, kar si le-to želi.
Naj bo življenje polno lepih izkušenj.
Pa tudi tistih slabih se ne bojmo. So tudi le izkušnje, ki nas vodijo do nečesa novega, kar želi izkusiti naša zavest.
Samo krepijo nas in nam pomagajo aktivirati notranjega mojstra ♥♥♥
Srčen objem, Agatha ♥♥♥
Inštitut za sr(e)čno družbo
Ni komentarjev:
Objavite komentar