Pogosto slišim ljudi, ki pravijo, da bodo do konca življenja gluhi, slabo videli, imeli sladkorno bolezen, trpeli zaradi težav s hrbtenico, ne smeli smučati in podobno. Mnogi z leti opravičujejo vsako bolezen in tegobo s starostjo, češ da so tako ali tako stari in da je povsem naravno, da niso povsem zdravi. Tako živijo v iluziji nemoči, ki jim jo vcepi družba in njihovi zdravniki. Tudi sama sem včasih razmišljala podobno in bila žrtev okoliščin. Že pri trinajstih so me na primer prepričali, da se skolioze ne da odpraviti.
Približno deset let nazaj pa sem ponoči izjemno glasno škrtala z zobmi. Včasih sem celo sem zbudila partnerja in še sebe. Zato sem se odpravila do zobozdravnice, ki je iz gume naredila odlitek mojih zob, ki sem ga nato mastno plačala. Prepričala me je, da bom do konca življenja sužnja te gume. Zame to pri petindvajsetih letih res ni pomenilo nič obetavnega. A druge rešitve pač nisem videla. To gumo sem vsak večer pridno dala v usta in z njo zaspala. Verjemite, da to ni bilo prav nič prijetno. Še poljubiti se nisem mogla. K sreči pa sem takrat že intenzivno začela raziskovati življenje in svoj pravi jaz. Med drugim mi je tako »slučajno« uspelo, da sem prišla do vzroka za škrtanje in ga odpravila. Od takrat ne škrtam več.
Vzrok za to, da sem se spomnila na svojo izkušnjo s škrtanjem pa je bila neka gospa, ki je bila pred časom pri meni na regresiji. Po določenem času mi je zapisala tole:
»Hkrati v regresiji sem ozavestila tole škrtanje z zobmi, ki je posledica jeze do moških, ker so me ......... in hkrati videla, da je ljubljenje rešitev, da me bo poljub s pravim moškim rešil iz tega začaranega kroga. V glavnem z uzavestitvijo problema sem le občasno uporabila aparat, češ saj ne more biti res! Po krasnem poljubu v petek pa sem vedela, da je to to, zanimivo, da več ne stiskam. Kako je to dobesedno smešno, da kjer je bil vzrok težav in to desetletja, ker sem se med drugim čutila krivo, da možu nisem dosti bolj pomagala in da se je poslovil, ampak me je z zadnjim ljubezenskim odnosom dobesedno privezal na sebe. Kako sem uničevala "sebe" in spravljala čustva in probleme v škrtanje in tega je bilo več kot 25 let.«
Škrtanje pa je le en primer, kako lahko s tem, da se povežemo s svojim višjim jazom in najdemo vzrok za težave, kako odpravimo marsikaj, kar nas v življenju teži. Če si nekaj srčno želimo odpraviti, izboljšati, postati ali doseči, nam tega nihče ne more preprečiti. Če si srčno želimo, da bi ozdraveli, bomo našli rešitev. Kar si namreč želi srce, bo del naše realnosti. To se že ustvarja. Vprašanje je samo, kdaj se bo to zgodilo. Besedno zvezo »do konca življenja …« pa raje zamenjajo z »dokler ne najdemo vzroka in ga odpravimo«.
Ne pustite si vzeti sanj! Ne pustite, da vas drugi prepričajo, da se nekaj, kar si želite, ne da.
Sr(e)čno:) Agata
Inštitut za sr(e)čno družbo
www.srecno.org
Ni komentarjev:
Objavite komentar