Ravno danes, na praznični petek, je luna zopet polna.
Uživajmo v vsem, kar nam pričara ta nebesna lepotica ♥♥♥
Iz nas vleče vse, kar mi nismo.
Bodimo pazljivi na cesti, strpni do sebe in drugih.
Odložimo maske in bodimo mi mi pa naj rečejo, kar hočejo.
Zaplešimo, pojdimo do šumeče reke ali morja in spravimo iz sebe vse, kar smo zadržali predolgo.
Postavimo stvari na svoje pravo mesto. ♥♥♥
Marsikdo bo zavil tudi v bližnjo cerkev.
Naj obisk prinese veliko miru, uvidov in pomaga odpreti srce.
Cerkve, vsa svetišča so običajno postavljena na zelo natančno določenih mestih. Zato so energije tam tako močne. Poleg tega se je tam v stoletjih, če ne še iz »poganskih« časov, steklo že toliko človeške energije ob raznih obredih, molitvah.
Sama pristopim v vsako svetišče, na vsako sveto mesto, še s posebnim spoštovanjem do vsega, kar se tam nahaja.
Povsod nekaj damo in nekaj dobimo. Vsak korak je daj-dam.
Kaj lahko dam in kaj dobim?
Kakšne energije se prepletajo na določenem svetem prostoru?
No, na ta način naj bi potekal vsak naš korak, spoštljivo do vsakega kotička mame Zemlje. Bi bili potem stalno v zdaj, prisotni, čuječi. V Boliviji baje to še vedno počnejo. Stalno se zahvaljujejo duhu prostora, v katerega vstopajo.
Mi pa se ne spomnimo niti, kako smo pripeljali domov iz službe.
To zavestno bivanje naj bi živeli tudi doma.
Ali pozdravimo svoj dom, ko vanj vstopimo? Ga pozdravimo, ko ga zapustimo?
Vsak prostor ima svojo zavest.
Kaj mu dajemo, da nas lahko podpre?
No, normalno je, da nam je nek prostor bolj ljub na splošno, drug nas potegne le nek trenutek.
Katero je vaše sveto mesto, mesto, kjer se polnite z močjo?
Sama grem rada v Mesečev zaliv.
Mir, zlitost z vsem … moje mesto moči 😊♥♥♥
Nobeno svetovno priznano svetišče, nobeno sveto mesto nam ne more dati toliko podpore v danem trenutku kot ravno prostor na Zemlji, kamor nas potegne, ko utišamo svoj ego. To je naše mesto moči v zdaj. Lahko je na gozdni jasi, sredi mesta …
Najde ga vedno srce ♥♥♥
Prejšnji teden sem bila takole na soncu na moji priljubljeni skali ob morju, danes pa v pisarni.
Ja, spomini …
Naj nas spomini polnijo in ne črpajo. Naj nam polepšajo trenutke, ko vse ni tako, kot bi si želeli.
Me ljudje pogosto sprašujejo, zakaj kopljemo po preteklosti, delamo regresije …
Zato da odložimo bremena preteklosti in da v njej najdemo navdih, lekcijo in aktiviramo svoje potenciale.
Zdaj me spomin na »mojo« skalo v Mesečevem zalivu polni. Nanjo me spomni kamen s tamkajšnje obale, ki stoji ob mojem računalniku.
Kje je vaše mesto moči zdajle?
Povežite se z njim v srcu ali pa ga celo obiščite tudi fizično ♥♥♥
Tu živi ljubezen, ki jo običajno iščemo tam, kjer je ne moremo dobiti … ♥♥♥ Agatha
Inštitut za sr(e)čno družbo
Ni komentarjev:
Objavite komentar